Opravilna številka: Sodba VIII Ips 107/98
Datum: 1.9.1998

JEDRO: Ce je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila službena pot tožnice zakljucena oziroma da je bila prekinjena zaradi osebnih opravkov udeležencev strokovne ekskurzije, poškodbe zaradi prometne nesrece, ki jo je tožnica utrpela po koncani službeni poti, ni mogoce šteti za nesreco pri delu.

IZREK: Revizija se zavrne kot neutemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišce prve stopnje je ugotovilo, da je poškodba, ki jo je tožnica utrpela dne 25.5.1990, poškodba pri delu v smislu 30. oziroma 31. clena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, v nadaljevanju: ZPIZ). Tožnici je zato zaradi prikrajšanja pri placi in za placilo zdravstvenih storitev prisodilo 110.434,80 SIT. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnico pred gostilno, kjer se je ustavil avtobus z delavci tožene stranke, ki so bili na strokovnem izletu, povozil osebni avto in ji povzrocil hude telesne poškodbe. Pred vrnitvijo na sedež tožene stranke, se je avtobus ustavil pred navedenim lokalom. Strokovno ekskurzijo je organiziralo vodstvo tožene stranke in ni bilo jasno razmejeno, do kdaj je trajala strokovna ekskurzija in do kdaj sindikalni izlet.

Na pritožbo tožene stranke je sodišce druge stopnje na podlagi 3. tocke 373. clena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Iz dokaznega postopka izvedenega na prvi stopnji je sklepalo, da je prišlo do poškodbe tožnice že po koncanem strokovnem in sindikalnem izletu. Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreci, za katero tožena stranka ni odgovorna. Ne gre torej za poškodbo pri delu oziroma v zvezi z delom. Sodišce druge stopnje je odlocitev oprlo na drugi odstavek 8. clena Samoupravnega sporazuma o uresnicevanju zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 47/87, 42/89, 18/90, v nadaljevanju: Sporazum), ker v casu poškodbe tožnice ZPIZ še ni veljal.

Zoper pravnomocno sodbo sodišca druge stopnje je tožnica vložila pravocasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, glede na vsebino revizije pa tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da revizijsko sodišce ugodi reviziji tako, da izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Navajala je, da je doživela prometno nesreco na strokovni ekskurziji, ki jo je šteti za službeno pot. Strokovni izlet ni bil zakljucen s kosilom, temvec s prihodom na sedež tožene stranke.

Ni res, da je direktorica tožene stranke odredila, da mora avtobus nadaljevati vožnjo do sedeža tožene stranke brez nepotrebnega ustavljanja. To bi lahko potrdile price, ki jih predlaga revizija.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. clena ZPP vrocena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je zaradi vsebine dolocb ZPP, ki jo urejajo v 382. do 400. clenu, dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. clenu izrecno navedeni.

V 386. clenu ZPP je doloceno, da revizijsko sodišce preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev dolocb pravdnega postopka iz 10. tocke drugega odstavka 354. clena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišce navedene kršitve dolocb ZPP ni ugotovilo.

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker to izrecno prepoveduje tretji odstavek 385. clena ZPP. Revizijsko sodišce je torej vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišci. Zaradi tega ni bilo mogoce upoštevati tistega dela revizijskih navedb, ki se nanašajo na narocilo direktorice tožene stranke, da je treba vožnjo nadaljevati brez postanka do sedeža tožene stranke.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišce druge stopnje ima prav, da je treba odlocitev v materialnopravnem smislu opreti na dolocbe Sporazuma, ki je valjal v casu, ko se je tožnica ponesrecila. V drugem odstavku 8. clena Sporazuma je bilo doloceno, da se za poškodbo pri delu šteje tudi poškodba, ki je povzrocena na nacin, ki je dolocen v prejšnjem odstavku, ki zadene delavca ali drugega delovnega cloveka na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, na službeni poti, ali na poti na delo.

Postavlja se vprašanje razlage pojma "službena pot". Službena pot delavca je tista pot ali potovanje, ki ga z odobritvijo pristojnega organa delodajalca in z ustreznimi listinami (potni nalog) opravi delavec z namenom, da bi opravil svoje delovne obveznosti, ali da bi opravil druge dejavnosti, ki so povezane z njegovim delom (npr. pot na strokovno izobraževanje). Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da so bili delavci tožene stranke dne 25.5.1990 na službeni poti takrat, ko so bili na strokovni ekskurziji. Nadaljnje vprašanje, ki se odpira v zvezi z navedenim pojmom - odgovor nanj pa je bistven za odlocitev v tem sporu - je, kako mora potekati službeno potovanje, da je morebitno poškodbo, ki med potovanjem nastane, šteti za poškodbo pri delu. Sporazum doloca, da se za poškodbo pri delu, ki nastane na poti na delo ali z dela, šteje le poškodba, ki nastane na redni poti od stanovanja in nazaj. Redna pot na delo in z dela je lahko le najkrajša oziroma najbolj gospodarna pot, brez nepotrebnih stranpoti, ki so namenjene osebnim ali drugim opravkom delavca, ki pot podaljšujejo (npr. po dolžini, glede ekonomicnosti in tudi casovno). Zaradi nacela enake razlage posameznih pravnih pojmov v doloceni pravni normi je treba, glede nacina potovanja, pojem "službena pot" razlagati in razumeti enako, kot pot na delo in z dela. Službena pot je potovanje, ki ga delavec opravi z namenom, da bi izvršil dolocene delovne naloge (da bi izpolnil delovne obveznosti) na delu ali v zvezi z njim ali ki je namenjeno dolocenim opravilom (dejavnostim), ki so povezane z njegovim delom (npr. strokovno izobraževanje).

Službena pot mora potekati brez nepotrebnih prekinitev, spremembe najkrajše in najbolj gospodarne smeri, podaljšanja poti in brez nepotrebnih dražjih oblik ali delov potovanja. V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da se je službena pot zaradi številnih prekinitev vrnitve v M., do katerih je prišlo zaradi osebnih razlogov (nakupi, kosilo, obiski gostinskih lokalov), koncala dejansko z zakljuckom ekskurzije. Kljub narocilu direktorice tožene stranke, da naj vožnja od R. do sedeža tožene stranke poteka brez prekinitev, je avtobus peljal "okrog Otroškega doma" in se ustavil pred gostilno.

Pravilen je torej sklep sodišca druge stopnje, da je bila službena pot pred poškodbo tožnice zakljucena oziroma je šteti, da pot ni potekala kot redna pot, ker je bila prekinjena zaradi osebnih opravkov udeležencev. Tožnica torej ni utrpela poškodbe pri delu v smislu navedene dolocbe Sporazuma.

Revizijsko sodišce je zato po obrazloženem na podlagi 393. clena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Dolocbe ZPP je revizijsko sodišce smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. clena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.

Vir: http://www.sodisce.si