Natisnjeno s strani Racunovodja.com
E-Seminarji >> (Arhiv) DDV Sestavljenka (od 27.06.2007 do 31.12.07) >> IV. KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ >> IV. 1. Kraj dobave blaga >>

20. člen ZDDV-1– Dobava blaga s prevozom

Kazalo

20. člen ZDDV-1– Dobava blaga s prevozom

I. Vsebina zakona

(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.

(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica, kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;

b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.

(4) Kadar je dobavljeno blago iz tretjega odstavka tega člena, odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.

(5) Tretji in četrti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, če je to država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;

b) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica;

c) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega zneska.

(6) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka tega člena, lahko kraj take dobave določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.

(7) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice v Slovenijo, Slovenija, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega 35.000 eurov ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav Slovenija.

(8) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz Slovenije v drugo državo članico, ta država članica, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav druga država članica.

(9) Določbe tretjega do šestega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.

(10) Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.

(11) Minister, pristojen za finance, objavi seznam vrednostnih limitov, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah, za namene določanja kraja dobave blaga pri dobavah blaga iz drugih držav članic, v skladu s petim odstavkom tega člena.

II. Komentarji

II.a Komentar k 20. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom se določa pravilo za kraj dobave blaga, ki se odpošilja ali prevaža (dobava s prevozom). Načeloma se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga.

V primeru, kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave blaga in kraj vsakršnih kasnejših dobav v državi članici uvoza.

Pri t.im. prodajah na daljavo, ki se opravijo končnim potrošnikom, je kraj dobave kraj, kjer se pošiljanje ali prevoz kupcu konča, če vrednost opravljenih dobav v isto državo članico preseže prag (35.000 ali 100.000 eurov), ki ga določi posamezna država članica. Dokler ta prag v posamezni državi članici ni presežen, je kraj obdavčitve v državi članici, kjer se začne pošiljanje ali prevoz blaga. Ne glede na ta pogoj, pa se davčni zavezanec lahko odloči, da bo kraj obdavčitve namembna država članica. V tem primeru mora izbiro priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti.

Ta pravila se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV po posebni ureditvi.

V kolikor se blago odpošlje ali prevaža z namenom, da se blago instalira oz. montira, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano oz. montirano.

Ta člen povzema določbe prve alineje prvega odstavka 15. člena, tretjega odstavka 15. člena in 15. a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V tem členu so povzeta pravila določitve kraja dobave blaga s prevozom iz 32.-36. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.

Komentar k 7. odstavku 20. člena ZDDV-1:

Eden izmed primerov, ko se smatra, da ni bila opravljena dobava blaga za plačilo skladno z 2. odstavkom 9. člena ZDDV-1, je tudi primer prenosa blaga, ki ga na sejem v državo članico za razstavo na sejmu prenese slovenski davčni zavezanec v okviru določb drugega odstavka 9. člena ZDDV-1.  Če davčni zavezanec takšno blago na sejmu proda, pa je potrebno upoštevati naslednja pravila obdavčitve:

Komentar k 10. odstavku 20. člena tega zakona:

Ena izmed izjem od splošnega pravila o določitvi kraja dobave blaga je primer, ko blago vgradi (inštalira) ali sestavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez. V takšnem primeru se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano ali sestavljeno. Če slovenski davčni zavezanec nabavi pri tujem (EU) dobavitelju, ki je identificiran za DDV, stroj, ki mu ga bo tuj dobavitelj tudi inštaliral v Sloveniji, se je dolžan tuj dobavitelj identificirati za DDV v Sloveniji (ker je za takšno dobavo s slovensko zakonodajo določeno, da se mora identificirati za namene DDV) ali pa najeti davčnega zastopnika, ki bo v njegovem imenu in za njegov račun obračunal in plačal slovenski DDV. Dobava blaga, ki ga instalira dobavitelj, se ne obravnava kot oproščena dobava blaga znotraj Skupnosti in se ne obdavčuje kot pridobitev blaga v drugi državi članici.

Obraten primer imamo, če slovenski davčni zavezanec proda stroj in ga tudi montira na ozemlju druge države članice. V tem primeru velja, da je slovenski davčni zavezanec opravil dobavo blaga z montažo na ozemlju te druge države članice. Za obdavčitev takšne dobave dobavitelj ne uporablja slovenskega ZDDV-1, ampak upošteva zakonodajo države članice, v katero je blago dobavil in ga tam tudi montiral. Če slovenski dobavitelj proda stavbno pohištvo z montažo v drugo državo članico, ne obračuna slovenskega DDV. To velja, če je kupec fizična oseba, pa tudi, kadar je kupec oseba, identificirana za DDV. Davčni zavezanec je dolžan v tej državi članici preveriti, ali se je dolžan v zvezi z dobavami blaga, ki jih opravi, identificirati za DDV.

Plačnik DDV je praviloma oseba, ki opravi obdavčeno dobavo blaga oziroma storitev, vendar lahko država članica v primeru, ko obdavčeno dobavo blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici, v svoji zakonodaji predpiše, da je plačnik DDV oseba, ki ji je opravljena dobava blaga oziroma storitev – prejemnik blaga ali storitve (205. člen Direktive Sveta 2006/112/ES oziroma 28.g člen Šeste direktive), če ta davčni zavezanec-dobavitelj sam ne obračuna DDV in tudi ne imenuje davčnega zastopnika, ki bi v njegovem imenu plačal DDV v državi montaže blaga. Takšno možnost je izkoristila tudi Slovenija, kar imamo zapisano v 76. členu ZDDV-1 (3. odstavek).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (182. člen)

182. člen- P (Informativni seznam vrednostnih limitov v državah članicah)

V Prilogi XVII, ki je v prilogi tega pravilnika in je njegov sestavni del, so izkazani vrednostni limiti, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah za namene:

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k prvi alineji prvega odstavka 15. člena, tretjega odstavka 15. člena in 15. a člena prejšnjega zakona.

Sodna praksa k 8. členu Šeste direktive (8. člen-Dobava blaga), npr.:

8                          Case C-245/04 (EMAG)

                            Case C-58/04 (Antje Köhler)[1]

eur-lex.europa.eu


[1] Razsodba: 1) Dobavo in položitev kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici in ki je delno zunaj ozemlja Skupnosti, je treba šteti za dobavo blaga v smislu člena 5(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/93/ES z dne 3. decembra 2002, če se zdi, da bo po preizkusu delovanja, ki ga je izvedel dobavitelj, kabel prenesen na stranko, ki bo lahko z njim razpolagala kot lastnik, da je cena samega kabla očitno večji del celotnih stroškov navedene transakcije in da so storitve dobavitelja omejene na položitev kabla, ne da bi spremenile njegovo naravo ali ga prilagodile posebnim potrebam stranke. 2) Člen 8(1)(a) Šeste direktive 77/388 je treba razlagati tako, da je za obdavčitev dobave in položitve kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici in je delno zunaj ozemlja Skupnosti, pristojna vsaka država članica sorazmerno z dolžino kabla, ki se nahaja na njenem ozemlju, tako glede obdavčitve cene samega kabla in drugega materiala kot glede stroškov storitev, povezanih z njegovo položitvijo. 3) Člen 8(1)(a) Šeste direktive 77/388 skupaj z členoma 2, točka 1, in 3 te direktive je treba razlagati tako, da se za dobavo in položitev kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici, v delu, v katerem se transakcija izvede v izključni ekonomski coni, v epikontinentalnem pasu in na odprtem morju, ne obračuna davka na dodano vrednost.