Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN UPOŠTEVANJE PRAVA EU

S sprejetjem zakona se v naš pravni red nekoliko natančneje prenašajo ureditve iz Direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), z vsemi spremembami in dopolnitvami, Direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) in Trinajste direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti.

A. Avstrija

Republika Avstrija je prometni davek z značilnostmi davka na dodano vrednost sprejela junija 1972, uveljavljen pa je bil s 1. januarjem 1973. Obdavčljivi dogodek so bile dobave blaga in/ali storitev, samodobave in uvoz blaga. S priključitvijo Avstrije k Evropski Uniji je v Avstriji 1. januarjem 1995 pričel veljati nov zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju avstrijski ZDDV), ki je bil prilagojen določbam Šeste direktive.

Po avstrijskem ZDDV se davčna obveznost navezuje na opredelitev določenih obdavčljivih transakcij. Za namene pripisa davčne obveznosti posameznikom je z avstrijskim ZDDV opredeljen pojem »podjetnik (entrepreneur)« in pojem »podjetje (enterprise)«, ki označuje ekonomsko dejavnost podjetnika, ki je relevantna za namene avstrijskega ZDDV. DDV so v splošnem dolžni plačevati podjetniki, od uvoza blaga v Avstrijo, ob določenih pridobitvah blaga v Skupnosti, neupravičeni izdaji računa za namene DDV pa tudi druga oseba. Pravico do odbitka vstopnega DDV ima samo podjetnik oziroma podjetje.

Za obdavčljive transakcije se štejejo:

  • dobave blaga ali storitev, ki jih opravi podjetnik, ko se šteje, da je kraj dobave na ozemlju Avstrije, za plačilo, v okviru svojega podjetja;
  • samodobave;
  • uvoz blaga in
  • intrakomunitarne pridobitve blaga.

Dobava blaga in storitev kot tudi samodobave so obdavčene z avstrijskim DDV le, če so opravljene na ozemlju Avstrije. V splošnem se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko pravica razpolaganja preide na prejemnika. Kot kraj opravljanja storitev se v splošnem šteje kraj, kjer ima podjetnik svoj sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravil storitev, oziroma če ju nima, kraj, kjer ima stalno prebivališče, oziroma običajno prebiva.

Davčna obveznost v splošnem nastane ob koncu koledarskega meseca, v katerem so bile dobave opravljene. Izjema velja za predplačila, ko davčna obveznost nastane ob koncu davčnega obdobja, v katerem je plačilo prejeto. Izjema od splošnega pravila, po katerem se DDV obračunava na podlagi prejetih plačil je obvezno za svobodne poklice, aktivnosti profesionalno priznanih korporacij ter pravno priznanih združenj, ki opravljajo storitve, tipične za svobodne poklice.

Davčno osnovo predstavlja plačilo za dobavo blaga ali storitev. Kot plačilo se šteje vse, kar mora podjetnik plačati za prejeto dobavo. V primeru dvoma pri določitvi zneska plačila, se DDV obračuna na osnovi ocenjenega plačila.

Obdavčljive transakcije so lahko obdavčene ali oproščene. Splošna davčna stopnja je 20%,  nižja 10% ter 12% t.im. »parking« stopnja DDV. Uporaba nižje stopnje DDV je usklajena s Prilogo H Šeste direktive, z omenjeno direktivo pa je usklajena tudi uporaba oprostitev DDV. 12 %, »parking« stopnja DDV se uporablja za dobave vina, pridelanega v okviru dejavnosti kmetijske pridelave s strani kmetov – pridelovalcev. 

V avstrijskem ZDDV so opredeljena carinska skladišča. V zakonu so predpisana tudi davčna skladišča, ki pa se v praksi niso nikoli implementirala. Prav tako avstrijski ZDDV ne določa posebnih pravil za trošarinska skladišča.

V splošnem se pravica do odbitka vstopnega DDV prizna za dobave blaga in/ali storitev, ki so bile opravljene, oziroma bodo opravljene za namene podjetja podjetnika – prejemnika dobav ter za katere je podjetnik, ki je omenjene dobave opravil, izdal račun, in od uvoza blaga, ki je bil opravljen za namene podjetja podjetnika – prejemnika dobav. Vstopni DDV se lahko odbije takoj, ko je dobava opravljena podjetniku – prejemniku dobav in je račun izdan, ne glede na to, kdaj je račun plačan.

Podjetnik, ki opravlja dobave brez pravice do odbitka in tiste s pravico do odbitka vstopnega DDV, mora vstopni DDV razdeliti na odbiten in neodbiten del. Za razdelitev vstopnega DDV so določene tri metode:

  • razdelitev glede na ekonomsko povezavo z zadevnimi dobavami;
  • razdelitev glede na odstotek dobav, opravljenih brez pravice do odbitka v povezavi z drugimi dobavami, ki jih opravi podjetnik (razdelitev glede na promet);
  • kombinirana metoda: presoja na podlagi ekonomske povezave do obsega, ki je možen, in razdelitev glede na promet.

Poleg splošne ureditve obdavčitve avstrijski ZDDV pozna posebne ureditve za obdavčitev:

  • kmetov, ki imajo pravico do pavšalnega nadomestila,
  • rabljenega blaga, umetniških predmetov, starin in zbirk, ki je obdavčeno po maržni ureditvi;
  • majhnih podjetnikov, ki so oproščene plačevanja DDV, če letni promet ne presega 22.000 evrov;
  • potovalnih agentov;
  • investicijskega zlata;
  • podjetnikov, rezidentov tretjih držav, ki opravljajo dobave elektronskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci.

Vsaka oseba, ki v Avstriji začenja z gospodarsko dejavnostjo, se mora registrirati pri davčnem organu v regiji, kjer je center njene dejavnosti. Davčni zavezanci, ki opravljajo intrakomunitarne transakcije morajo zaprositi za posebno DDV številko, ki je vnesena tudi v sistem VIES.

Podjetnik mora voditi knjigovodstvo v predpisani obliki in v skladu s pravnimi zahtevami. Izdajati mora račune s predpisano vsebino, ki so podlaga in eden od pogojev za odbitek vstopnega DDV. Podjetnik mora račune hraniti 7 let.

Podjetnik mora izpolnjevati periodične obračune DDV, ki so mesečni, pod določenimi pogoji pa trimesečni. Konec leta pa mora dodatno oddati še letni obračun DDV. V zvezi z intrakomunitarnimi dobavami blaga mora podjetnik izpolniti še prodajni seznam za vsako trimesečje.

B. Nemčija

V Nemčiji je bil sistem obdavčevanja prometa blaga in storitev z davkom na dodano vrednost uveljavljen s 1. januarjem 1969. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: nemški ZDDV) je bil leta 1980 usklajen z določbami Šeste direktive Sveta. V letu 1992 pa dopolnjen z določbami v zvezi z uveljavitvijo novih pravil delovanja sistema DDV, vezanih na odpravo davčnih meja med državami članicami EU.

DDV se obračunava in plačuje od dobav blaga in storitev, ki so opravljene na ozemlju Nemčije za plačilo v okviru opravljanja katerekoli gospodarske dejavnosti. DDV se plačuje tudi od pridobitev blaga v Skupnosti, od uvoza blaga, od novih prevoznih sredstev, ki so proti plačilu pridobljene v Skupnosti ter od brezplačnih dobav blaga in storitev s strani pravnih oseb in združenj.

Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki neodvisno opravlja obdavčene dobave blaga ali storitev v Nemčiji v okviru opravljanja dejavnosti. Neodvisno od tega ali je rezident ali nerezident, je davčni zavezanec lahko posameznik, združenje posameznikov, pravna oseba, ali katerakoli druga ekonomska enota. Iz definicije davčnih zavezancev so izvzete zaposlene osebe. Državni organi kot je zvezna država, dežele in občine se ne štejejo za davčne zavezance v okviru transakcij, ki jih opravljajo kot javna oblast. Privatne osebe oziroma osebe, ki izpolnjujejo vladne funkcije se štejejo za davčne zavezance za DDV namene.

Za kraj dobave blaga se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, če dobava vključuje tudi prevoz. V ostalih primerih je kraj obdavčitve tam, kjer se nahaja blago v času dobave blaga. V primeru uvoza blaga je kraj opravljenega prometa kraj, kjer je blago iz tretjih držav (ne EU) in iz posebnih območij (kjer se ne izvaja sistem DDV in so pod suverenostjo Francije, Nemčije, Španije in Grčije) vneseno v Nemčijo. Pri intrakomunitarnih pridobitvah blaga se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer se nahaja blago, ko se prevoz konča. V splošnem se kot kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec sedež oz. stalno bivališče. Izjeme so določene za opravljanje storitev, povezanih z nepremičninami, transportom, storitvami s področja kulture, umetnosti..., posredniškimi ter telekomunikacijskimi storitvami.

Davčna obveznost nastane ob koncu davčnega obdobja, v katerem so bile dobave opravljene. Obveznost pa v splošnem dospe v plačilo v 10 dneh po preteku davčnega obdobja, ne glede na to, ali je davčni zavezanec prejel plačilo ali ne. Izjeme so predpisane v primeru obrnjene davčne obveznosti, delnih plačil, obračunavanja DDV na podlagi prejetih plačil, samodobav (lastna raba), fiktivnih intrakomunitarnih pridobitev, intrakomunitarnih pridobitev novih prevoznih sredstev, uvoza blaga in v primerih, ko oseba na računu ne sme izkazati DDV.

Davčno osnovo predstavlja celotno plačilo, ki ga je prejemnik dolžan plačati za dobavljeno blago oz. storitev, razen DDV. V primeru iznosa blaga iz davčnega skladišča, so davčni osnovi dodani še stroški nastali do trenutka iznosa in morebitne trošarine, ki jih je dolžan plačati imetnik davčnega skladišča. Po zakonu pa se v davčno osnovo ne vštevajo odobreni popusti in znižanja.

Splošna davčna stopnja je 16 % (op. avtorice: od leta 2007 dalje 19 %), nižja davčna stopnja, ki je določena v višini 7 % pa se uporablja za blago in storitve iz Priloge H Šeste direktive. Nemški zakon sicer nima ničelne stopnje, ki ustreza oproščenim dobavam s pravico do odbitka, se pa takšne dobave obravnavajo kot obdavčene dobave.

Oprostitve, s pravico do odbitka vstopnega DDV so predvidene v primerih pridobitev blaga v Skupnosti, izvoza blaga, storitev dodelave premičnin, ki so pridobljene oz. uvožene z namenom dodelave, storitev posrednikov, ki so vezane na izvoz, storitev v zvezi z oskrbo plovil in letal, določenih čezmejnih špediterskih storitev, povezanih z izvozom blaga, dobav zlata centralnim bankam, določenih storitev nacionalne železnice, gostinskih storitev, nudenih v mednarodnem morskem prometu, oskrbe (pod točno določenimi pogoji) tujih NATO sil, ki se nahajajo na ozemlju Nemčije ter v primerih bančnih, finančnih in zavarovalnih poslov, pri katerih ima naročnik sedež izven Skupnosti.

Nemški ZDDV vsebuje tudi posebne oprostitve povezane s carinskimi in DDV skladišči in prosto carinskimi conami. DDV skladišča so bila uvedena s 1. januarjem 2004. Dobava določenih nedokončanih izdelkov oz. surovin (npr. blago, ki potrebuje nadaljnjo predelavo z namenom, da se proda za končno potrošnjo), ki je vneseno v DDV skladišče, je oproščena DDV. Gre za blago, kot na primer: kava, čaj, sladkor, različne kovine kot je aluminij, železo in podobno. Dobave pod režimom DDV skladišč so lahko oproščene DDV, če so opravljene drugemu davčnemu zavezancu in je blago dano v skladišče, ali pa se v času dobave nahaja v skladišču. V trenutku, ko je blago sproščeno iz skladišča je na zadnjo dobavo potrebno obračunati DDV razen, če je blago preneseno v drugo DDV skladišče v Nemčiji. Oproščene so tudi določene storitve na blagu, ki je v DDV skladišču (npr. hramba, varovanje, izboljšanje kakovosti, priprava na prodajo, itd. dokler se te storitve ne morejo šteti kot predelava blaga z namenom prodaje blaga za končno potrošnjo).

Oprostitve, brez pravice do vračila vstopnega DDV so predvidene za določene dobave blaga in storitev, ki so v javnem interesu ter za finančne storitve; zavarovalne posle, ter leasing ali zakup nepremičnin.

Davčni zavezanci se lahko odločijo, da svoje finančne storitve obravnavajo kot obdavčen promet, čeprav so to sicer oproščene storitve, brez pravice do odbitka vstopnega DDV. Možnost obdavčitve dopuščajo tudi pri prometu z nepremičninami, vendar le, če je tudi najemnik oziroma kupec nepremičnine davčni zavezanec.

Davčni zavezanec ima možnost odbitka vstopnega DDV za dobave blaga oz. storitev, od nabav v Skupnost in od uvoza blaga, če je blago oz. storitve uporabil za namene njegovih obdavčenih dobav. Za priznavanje odbitka vstopnega DDV je pomembno tudi, da je DDV posebej izkazan na računu, DDV pa mora biti obračunan od pravilne davčne osnove, sicer davčni organ odbitka ne sprejme. DDV ni mogoče odbiti, če se blago in storitve uporabljajo za oproščene oziroma neposlovne dejavnosti. Če davčni zavezanec opravlja obdavčene in oproščene transakcije, mora vstopni DDV razdeliti med obdavčene in vse druge dobave. Razdelitev se opravi na podlagi razporeditvenih kriterijev (npr. za stavbe kvadratni metri), lahko pa tudi na podlagi drugih kriterijev kot je vrednost dobička. Če razdelitev po kriterijih ni možna, se odbitek opravi na podlagi ocene uporabe za obdavčene namene.

Poleg splošne ureditve obdavčitve nemški ZDDV predvideva tudi posebne ureditve obdavčevanja za:

  • kmetijsko - vključno ribiško in gozdarsko dejavnost – imajo pravico do pavšalnega nadomestila;
  • rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke oz. starine;
  • potovalne agencije;
  • investicijsko zlato;
  • mala podjetja, katerih letni obdavčljivi promet (obdavčen in DDV oproščen promet) ne presega 17,500 EUR in katerih v tekočem letu najverjetneje ne bo presegel 50,000 EUR (velja le za davčne zavezance s sedežem v Nemčiji);
  • dobavitelje, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

Vsak davčni zavezanec mora prijaviti začetek, spremembo in prenehanje obdavčljive dejavnosti za DDV namene v Nemčiji. Davčni zavezanci prejmejo davčno registracijsko številko. Davčni zavezanci, ki opravljajo intrakomunitarne dejavnosti morajo zahtevati DDV identifikacijsko številko, ki se začne s kodo države DE.

Splošne obveznosti glede vodenja knjigovodstva so predpisane v davčnem zakoniku, v nemškem ZDDV pa so predpisane posebne določbe glede vodenja knjigovodstva na področju DDV. V knjigovodstvu morajo izkazovati dogovorjeno plačilo za dobave blaga in storitev, ločeno na obdavčene in oproščene dobave ter ločeno po nižji in splošni stopnji kot tudi odbitni vstopni DDV. Rok hrambe knjig, evidenc, računov in drugih dokumentov je 10 let.

Davčnim zavezancem je dovoljeno, če je kupec ali naročnik davčni zavezanec, da izdajo račune za dobave blaga in storitev znotraj 6 mesečnega obdobja po opravljeni dobavi. Ni pa določenega posebnega roka za izdajo računa.

V splošnem so davčni zavezanci dolžni izpolnjevati periodične obračune DDV kvartalno, mesečne pa izpolnjujejo le, če plačilo DDV za zadnje leto presega 6,136 evrov oziroma pri začetku opravljanja dejavnosti (prvi dve leti). V vsakem primeru pa je potrebno predložiti letni obračun DDV najkasneje do 31. maja leta po zaključku koledarskega leta. V zvezi z intrakomunitarnimi dobavami mora davčni zavezanec predložiti še prodajni seznam za koledarsko trimesečje.

C. Nizozemska

Nizozemska je 28. junija 1968 sprejela zakon o davku na dodano vrednost, ki je stopil v veljavo s 1. januarjem 1969. Omenjeni zakon je bil dopolnjen leta 1978 in 1992, ko so bile sprejete določbe, s katerimi je urejeno obdavčevanje prometa blaga in storitev med državami članicami.

Nizozemski DDV se zaračunava, obračunava in plačuje od dobav blaga in storitev znotraj Kraljevine Nizozemske, ki jih opravi »podjetnik«, ki opravlja oziroma izvaja svojo gospodarsko aktivnost ter od intrakomunitarnih pridobitev blaga. Pri tem je »podjetnik« opredeljen kot vsaka oseba, ki izvršuje dobave obdavčljivega blaga ali storitev na območju Kraljevine Nizozemske. Pri tem so tudi nerezidenti zavezani k obračunavanju in plačevanju DDV, z izjemo, ko gre za uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Občasne oziroma posamične transakcije so v splošnem izven sistema obdavčevanja z DDV.

Da je posamezna dobava predmet obdavčevanja z DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (1) opraviti jo mora davčni zavezanec; (2) v okviru svoje ekonomske dejavnosti; (3) opravljena mora biti za plačilo in (4) opravljena mora biti znotraj ozemlja Kraljevine Nizozemske. Pri tem se kot kraj dobave blaga šteje tisti kraj, kjer se blago nahaja v času dobave, v primerih, ko dobava blaga vključuje prevoz, pa tam, kjer se prevoz začne. Kraj opravljenih storitev je v splošnem kraj, kjer ima izvajalec sedež oziroma stalno prebiva.

V splošnem obveznost za obračun nastane in se DDV plača ob izdaji računa, če je davčni zavezanec dobavil blago oziroma storitev. Če je kupec davčni zavezanec, nastane obveznost za obračun davka najpozneje 15 dan v mesecu, ki sledi mesecu, ko je bila opravljena dobava. Če pa kupec ni davčni zavezanec nastane obveznost na dan dobave. Obveznost plačila DDV nastane najpozneje konec meseca, ki sledi koncu davčnega obdobja, znotraj katerega je nastala davčna obveznost. Izjema od splošnega pravila, po katerem se DDV obračunava na podlagi prejetih plačil je predvidena le za določene skupine oseb (določeni poklici, dobave 80% končnim potrošnikom).

Davčno osnovo za DDV predstavlja vse, kar zavezanec prejme za plačilo, pri čemer nizozemski zakon o DDV določa splošno davčno stopnjo v višini 19 %. Nižja davčna stopnja v višini 6 % se uporablja za blago in storitve iz Priloge H Šeste direktive. Prav tako nizozemski sistem DDV pozna pavšalna nadomestila za kmete in tudi ničelno stopnjo, ki se uporablja za intrakomunitarne dobave blaga, izvoz blaga in storitve povezane z izvozom blaga.

Oprostitve DDV se delijo na tiste s pravico do odbitka vstopnega DDV (ničelna stopnja) in tiste brez pravice do odbitka vstopnega DDV (oprostitve v javnem interesu in druge oprostitve – finančne storitve, zavarovalne storitve, poštne in telekomunikacijske storitve itd.).

Posebne oprostitve so predpisane tudi v zvezi s carinskimi skladišči, DDV skladišči, trošarinskimi skladišči in prosto carinskimi conami. V DDV skladiščih se tako za določene nedokončane proizvode oz. surovine (npr. kakavova zrna, mineralni izdelki, določeni kemični izdelki, nepredelan sladkor, tapioka, itd.) uporablja ničelna stopnja. Nizozemska pozna dva tipa DDV skladišč: administrativno skladišče in lokacijsko omejeno DDV skladišče. Administrativno skladišče se ne nanaša na fizično lokacijo, blago pa se lahko nahaja kjerkoli na Nizozemskem, pri čemer kupec pri pridobitvi blaga brez plačila DDV potrebuje licenco; prodajalec in kupec pa morata izpolnjevati stroge administrativne obveznosti glede računov, vodenja zalog in DDV obračunov. Pri lokacijsko omejenem DDV skladišču mora imetnik skladišča razpolagati z licenco. V obeh primerih ob sprostitvi blaga iz skladišča nastane obveznost DDV.

V splošnem se pravica do odbitka in povračil vstopnega DDV prizna za dobave blaga in/ali storitev, ki so bile opravljene s strani davčnega zavezanca, za blago in/ali storitve, ki je bilo dobavljeno davčnemu zavezancu in ga uporablja za namene obdavčljivih transakcij, ter od uvoza. Vstopni DDV se lahko odbije takoj, ko je dobava opravljena davčnemu zavezancu in je bil izdan račun. Če davčni zavezanec opravlja tako obdavčene kot oproščene transakcije, razdelitev vstopnega DDV opravi z odbitnim deležem na podlagi celotnega prometa. Če pa bi bil takšen način razdelitve nepravičen oz. neprimerna, se kot ključ za razdelitev uporabi dejanska raba blaga.

V nizozemskem sistemu se obdavčujejo po t.im. posebni shemi:

  • kmetijski in ribiški proizvodi, v zvezi s katerimi zavezanci lahko uveljavljajo pravico do pavšalnega nadomestila;
  • rabljeno blago, umetniški in zbirateljski predmeti ter starine;
  • mali zavezanci (podjetja);
  • turistične agencije;
  • investicijsko zlato;
  • dobavitelji, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

Vsak podjetnik/davčni zavezanec mora prijaviti začetek, spremembo in prenehanje obdavčljive dejavnosti za DDV namene na Nizozemskem. Davčni zavezanci prejmejo DDV identifikacijsko številko, ki se začne s kodo države NL in je pomembna za nadzor plačila DDV znotraj Skupnosti.

Splošna obveznost davčnega zavezanca je, da vodi ustrezno knjigovodstvo predvsem glede dobav blaga in storitev, opravljenih in prejetih, intrakomunitarnih pridobitev blaga, uvoza in izvoza blaga, kot tudi drugih podatkov, ki so relevantni za odmero DDV na Nizozemskem in drugih držav članic. Rok hrambe je 7 let, za nepremičnine pa 10 let.

Davčni zavezanec mora izdati datiran in oštevilčen račun za opravljene dobave blaga in storitev drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, pri izdaji računa zasebnim osebam pa na računu ni potrebno ločeno izkazati zneska DDV.

V splošnem se obračun DDV izpolnjuje trimesečno, izjemoma pa tudi mesečno (npr. za izvoznike) in včasih tudi letno (npr. za podjetnike, katerih plačilo DDV ne presega 450 EUR).