Natisnjeno s strani Racunovodja.com
E-Seminarji >> (Arhiv) DDV Sestavljenka (od 27.06.2007 do 31.12.07) >> Uvod >>

Cilji in načela zakona o ZDDV-1: Poročevalec : 100/2006 – 21.9.2006

Kazalo

Cilji in načela zakona o ZDDV-1: Poročevalec : 100/2006 – 21.9.2006

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

V Republiki Sloveniji je bil sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z davkom na dodano vrednost uveden s 1. julijem 1999. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu:ZDDV-1) je bil večkrat spremenjen, in sicer v aprilu 2001, ko so bile uvedene spremembe glede določitve davčnih obdobij in načina uveljavljanja pravice do vračila presežka vstopnega DDV. V juliju 2002 (uveljavitev s 1. oktobrom 2002) so bile odpravljene vse tiste neusklajenosti z evropsko zakonodajo, ki jih je bilo smotrno uveljaviti še pred članstvom Slovenije v Evropski uniji. V okviru te spremembe zakona so bile v zakonsko besedilo uvrščene tudi vse izjeme in prehodna obdobja, ki jih je Slovenija uveljavila v pogajanjih o pristopu k Evropski uniji. Nadalje je bil zakon spremenjen in dopolnjen oktobra 2003 (z začetkom uporabe 1. maja 2004) z novimi pravili, s katerimi je urejeno področje obdavčevanja blaga v prometu med državami članicami Evropske unije in temelji na rešitvah, ki jih za države članice Evropske unije enotno predpisuje Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), z vsemi spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: Šesta direktiva). Aprila 2004 (uporaba s 1. januarjem 2005) je bil sistem DDV dopolnjen s pravili obdavčevanja dobav plina preko distribucijskega sistema in dobav električne energije, oktobra 2004 (uporaba s 1. novembrom 2004) pa so bile v zakon vključene opredelitve glede določitve davčnega obdobja pri novo registriranih davčnih zavezancih ter uveljavljanje odbitka vstopnega DDV v davčnem obdobju v katerem davčni zavezanec prejme račun za njemu dobavljeno blago in storitve. Zadnja sprememba zakona je bila sprejeta decembra 2005 (uporaba s 1. januarjem 2006), kjer je bila uvedena posebna ureditev po plačani realizaciji.

Glede na ukrepe Vlade, ki so bili sprejeti v zvezi s predvideno reformo davčne zakonodaje v skladu s sprejetimi Okviri gospodarskih in socialnih reform v Republiki Sloveniji, katerih glavni namen na področju obdavčevanja z DDV je predvsem poenostavitev (administrativnih) obveznosti davčnih zavezancev v zvezi z izvajanjem veljavnega sistema DDV, je predlagatelj pripravil predlog novega ZDDV-1, s katerim je želel doseči večjo preglednost in medsebojno skladnost določb ZDDV-1 ter zlasti poenostavitev besedila le-tega z vidika zahtevnosti za davčne zavezance.

2. CILJI IN NAČELA ZAKONA

Predlog zakona ne odstopa od temeljnih načel obračunavanja davka na dodano vrednost, na katerih temelji prejšnji zakon, ki je bil uveljavljen v letu 1999 in leta 2003 dopolnjen s pravili obdavčevanja med državami članicami Evropske unije. ZDDV-1 temelji na potrošni obliki davka na dodano vrednost, na podlagi katere je dejansko obdavčena končna potrošnja blaga in storitev, saj so blago in storitve, dokler so v prometu med davčnimi zavezanci, zaradi kreditne metode obračunavanja DDV, neobdavčene.

Obstoječe rešitve pomenijo še natančnejšo prilagoditev zavezujočih pravil, ki so uveljavljene v Šesti direktivi.

Z davkom na dodano vrednost se obdavčuje dodana vrednost. Načeloma se davek na dodano vrednost obračunava in plačuje od vsake dobave blaga ali storitev oziroma od transakcij, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev v vseh fazah proizvodnje in distribucije.

V zakonu je opredeljeno, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na namen opravljanja dejavnosti, torej ne glede na to ali s svojo dejavnostjo ustvarja dobiček ali ne. DDV mora obračunavati vsak davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev opravi obdavčljiv promet blaga in storitev, ki presega mejo 25.000 evrov. Davčnim zavezancem, ki dosegajo manjši promet, je omogočeno, da se prostovoljno odločijo za obračunavanje DDV. Davčni zavezanci so tudi državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava, kadar opravljajo obdavčljive dobave blaga in storitev, in bi njihovo neobravnavanje kot davčnih zavezancev izkrivljalo konkurenco.

Davek na dodano vrednost temelji na ozemeljski uporabi, kar pomeni, da se uporablja za dobave blaga in storitev na ozemlju Republike Slovenije. Po načelu destinacije obdavčene transakcije znotraj Skupnosti, ki jih opravi davčni zavezanec, ki ni oproščen obračunavanja in plačevanja DDV, kar pomeni, da so te transakcije obdavčene v državi članici destinacije, v skladu s stopnjami in pogoji, ki jih določi namembna država članica. V namembni državi članici so obdavčene tudi pridobitve blaga znotraj Skupnosti nad določenim zneskom, ki so opravljene končnim potrošnikom (prodaje na daljavo) in dobave novih prevoznih sredstev. Pri uvozu blaga se davek načeloma plača v državi članici uvoznici ob vsakem uvozu blaga, in sicer se zaračunava in plačuje tako, kot da bi bil carinska dajatev, torej v skladu s carinskimi predpisi. Oprostitev plačila davka pri uvozu blaga pa je predpisana v primeru, ko je blago, ki je sicer uvoženo v državo članico uvoznico, namenjeno nadaljnji dobavi blaga v drugo državo članico.

Pri kraju opravljenih storitev splošno pravilo določa, da se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravi storitev svoj sedež ali stalno poslovno enoto oziroma stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva. Za določene storitve so predpisane izjeme od splošnega pravila, po katerem so storitve obdavčene po kraju, kjer se dejansko opravijo oziroma glede na sedež ali stalno poslovno enoto oziroma stalno prebivališče ali dejansko prebivanje prejemnika teh storitev.

V zakonu sta predpisani dve stopnji DDV, splošna (20%) in nižja (8,5%).

V zakonu so predvidene določene oprostitve plačevanja davka na dodano vrednost, ki so usklajene s Šesto direktivo. Zakon razlikuje med t.im. nepravimi in pravimi oprostitvami. Neprave oprostitve v sistemu DDV pomenijo, da davčni zavezanci, ki opravljajo oproščene dejavnosti od svojih dobav ne obračunavajo davka, pa tudi nimajo pravice do odbitka vstopnega davka, ki jim ga zaračunajo dobavitelji. Prava oprostitev pa pomeni, da davčni zavezanec davka na dodano vrednost ne obračuna in plača, hkrati pa ima pravico do odbitka vstopnega davka. Tako so popolnoma brez obremenitve z davkom na dodano vrednost izvoz blaga, dobave blaga v druge države članice, dobave blaga, ki so izenačene z izvozom blaga ali dobavami blaga v druge države članice, in storitve, ki so opravljene ali porabljene v tretjih državah oziroma v drugih državah članicah, v kolikor je prejemnik davčni zavezanec, identificiran za namene DDV.

Davčni zavezanec ima pravico odbiti ves vstopni DDV, ki mu je bil v davčnem obdobju zaračunan s strani drugih davčnih zavezancev, ali ga je plačal pri uvozu blaga ali od pridobitev blaga znotraj Skupnosti pod pogojem, da je blago uporabil za svojo obdavčeno dejavnost oziroma tisto oproščeno dejavnost v zvezi s katero mu je z zakonom priznana pravica do odbitka vstopnega DDV.

Znesek davka, ki ga mora davčni zavezanec plačati v davčnem obdobju je celotna ugotovljena obveznost za davčno obdobje, ki jo ugotovi na podlagi izdanih in prejetih računov v davčnem obdobju. Davčno obdobje je načeloma koledarski mesec, glede na določene vrednostne limite, pa tudi koledarsko trimesečje. Za davčne zavezance, ki opravljajo transakcije znotraj Skupnosti, je davčno obdobje največ koledarsko trimesečje.

Davčni zavezanci, ki v obračunu DDV izkazujejo presežek DDV, kar pomeni, da znesek vstopnega DDV presega znesek izstopnega DDV, lahko le tega prenesejo v naslednje davčno obdobje ali pa zahtevajo vračilo presežka DDV. Do vračila presežka DDV efektivno prihaja pri tistih davčnih zavezancih, ki pretežno opravljajo izvoz blaga oziroma dobave blaga v drugo državo članico, ali opravljajo storitve, ki so obdavčene izven območja Slovenije.

Prejšnji sistem se je dopolnil z uvedbo instituta davčnih skladišč, ki bodo delovala podobno kot carinska skladišča. Od carinskih skladišč se bodo razlikovala po tem, da se bo v davčnih skladiščih lahko hranilo blago, pridobljeno iz drugih držav članic EU oziroma blago, ki je namenjeno dobavi v druge države članice. Z vnosom blaga v davčno skladišče se bo odložil nastanek obveznosti za obračun DDV do trenutka iznosa blaga iz davčnega skladišča.

3. POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

Predlagatelj zakona je zaradi večje preglednosti in jasnosti zakona v določenem delu spremenil sistematiko prejšnjega zakona o davku na dodano vrednost. Zakon je načrtovan tako, da vsebuje temeljne določbe o vsebini in obsegu zakona; predmetu obdavčitve, davčnih zavezancih, obdavčljivih transakcijah, kraju obdavčljivih transakcij, nastanku obveznosti obračuna DDV, davčni osnovi, davčnih stopnjah, davčnih oprostitvah, odbitku DDV, obveznostih davčnih zavezancev in drugih oseb v zvezi s plačevanjem DDV, identifikacijo, izdajanjem računov, knjigovodstvom, obračunom DDV, rekapitulacijskim poročilom in obveznostih glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu, posebnih ureditvah, nadzoru nad obračunavanjem in plačevanjem DDV, kazenskih sankcijah ter prehodnih in končnih določbah. Podrobnejše izvajanje, vključno s kriteriji za uveljavljanje davčnih oprostitev, zakon prepušča izvedbenim predpisom. Glede pravnih sredstev in podrobnejše ureditev postopkov pa zakon napotuje na zakon, ki ureja davčni postopek, zakon, ki ureja davčno službo in zakon, ki ureja carinsko službo.

V prvem poglavju (vsebina in obseg zakona) zakon določa vsebino zakona, uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije ter določa ozemeljsko uporabo zakona ter primere transakcij, ki so izvzete iz obdavčitve z DDV.

Zakon temelji na sistemu davka na dodano vrednost, ki je prepisan s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS, s spremembami, zato je poudarjen sklic na navedeno direktivo. Natančneje so podane temeljne definicije območij oziroma ozemelj, za katera veljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z davkom na dodano vrednost in se ne spreminjajo.

Prihodki iz naslova DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

DDV se v načelu obračunava od dobav blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec v okviru svoje ekonomske dejavnosti dobavi oz. opravi na ozemlju Slovenije za plačilo, vključno s pridobitvami blaga od davčnega zavezanca, s sedežem znotraj Skupnosti in uvozom blaga. Predmet DDV so tudi pridobitve novih prevoznih sredstev, ki jih v Skupnosti pridobi katerakoli oseba in pridobitve trošarinskih izdelkov, za katere nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji.

Posebej so opredeljeni primeri transakcij, ki niso predmet obdavčitve z DDV (gre za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki bi bil sicer oproščen plačila DDV po 53. in 54. členu zakona, ali za pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin znotraj Skupnosti, če je to blago obdavčeno po posebni ureditvi; izvzeta je tudi pridobitev blaga, ki ga pridobi davčni zavezanec, ki obračunava DDV po pavšalni ureditvi ali pa opravlja le dobave blaga in storitev brez pravice do odbitka DDV ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec pod pogojem, da vrednost pridobitve ne preseže 10.000 evrov).

V drugem poglavju (Davčni zavezanci) je opredeljeno, da je zavezanec za davek na dodano vrednost vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.Državni organi so vključeni v sistem DDV v zvezi z opravljanjem dejavnosti ali transakcij, ki se sicer opravljajo na trgu. Definicija davčnih zavezancev se v zakonu ni spremenila.

Na novo je dodana določba glede pogoja neodvisne dejavnosti, ki iz definicije davčnih zavezancev izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

V tretjem poglavju (Obdavčljive transakcije), v zvezi z opredelitvijo obdavčljivih transakcij, delimo transakcije v tri kategorije – blago, ki se dobavi, blago, ki se pridobi iz druge države članice ter storitve, ki se opravijo.

V tem poglavju je opredeljena dobava blaga in transakcije, ki se za namene DDV štejejo kot dobava blaga. Spremenjena je definicija izraza »dobava blaga«, ki povzema določbo člena 5(1) Šeste direktive, po kateri dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik in ni nujno, da je bil že opravljen prenos lastninske pravice na blagu.

Poleg redakcijskih popravkov besedila, je izključenih nekaj nepotrebnih določb, in sicer 5. in 9. točka drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, ki pojasnjujeta, da je dobava blaga tudi razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom ter zamenjava blaga.

Bistvena pa je izključitev 4. točke drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, ki določa, da za dobavo blaga šteje tudi prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine. S to spremembo se tovrstne transakcije obravnavajo kot dobava storitev in ne več kot dobava blaga. Nadalje sta izključeni tudi 7. in 8. točka drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, saj sta posebej opredeljeni v 7. in 8. členu zakona (uporaba blaga za neposlovne namene in uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti).

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec od blaga, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi pa za namene opravljanja njegove dejavnosti (za lastno rabo), ali ga brezplačno odtuji ali pa ga uporabi za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, obračuna DDV pod pogojem, da je za to blago dana pravica do odbitka DDV.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, pa se ne šteje brezplačno dajanje poslovnih vzorcev pod določenimi pogoji ter dajanje daril manjših vrednosti, pri čemer je vrednost darila, ki se šteje za darilo manjše vrednosti iz pribl. 9,5 evrov povečana na 20 evrov.

Prenos blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, ki ga opravi davčni zavezanec v drugo državo članico se prav tako šteje za dobavo blaga, opravljeno za plačilo. Določeni pa so primeri prenosa blaga, ki ne predstavljajo obdavčljive transakcije.

Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena pod pogojem, da se prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika.

Definicija pridobitve blaga znotraj Skupnosti je popravljena podobno, kot pri definiciji dobave blaga, pri čemer gre za pridobitev pravice do razpolaganja z blagom in ne za pridobitev lastninske pravice.

V tem poglavju so opredeljene še transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti, vključno s pridobitvami blaga za potrebe Nato sil, ki pa vsebinsko ne pomenijo spremembe od prej veljavnih rešitev.

V okviru opravljanja storitev je podana definicija opravljanja storitev in transakcije, ki se za namene DDV štejejo za opravljanje storitev, vendar pa ne pomenijo vsebinskih sprememb. Črtana je le določba glede zamenjave storitev, ki ni potrebna. V posebnem členu pa je opredeljena uporaba storitev za neposlovne namene. Iz prejšnje ureditve je povzeta tudi določba glede dobave storitev v svojem imenu in za račun druge osebe.

V četrtem poglavju (Kraj obdavčljivih transakcij) so določena pravila, ki se uporabljajo v zvezi z določitvijo kraja za opravljene dobave blaga, pridobitve blaga znotraj Skupnosti, opravljene storitve in za uvoz blaga.

Kraj dobave blaga je določen glede na to, ali gre za dobavo blaga brez prevoza, s prevozom, na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih ali pa za dobavo blaga preko distribucijskih sistemov. Pravila za določitev kraja dobave blaga so povzeta po trenutni ureditvi.

Pri dobavi blaga brez prevoza je kraj opravljene dobave kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava, v primeru dobave blaga s prevozom pa kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga. Izjeme so določene v primerih, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi ter v primerih instalacije oziroma montaže blaga. Posebna pravila so določena v primerih t.im. prodaj na daljavo, ki se opravijo končnim potrošnikom.

Za kraj dobave blaga na krovu plovila, zrakoplovov ali na vlakih se med prevozom potnikov znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

Pri dobavah blaga preko distribucijskih sistemov se za kraj dobave plina ali električne energije za nadaljnjo prodajo šteje kraj, kjer ima sedež preprodajalec, pri končni potrošnji pa kraj, kjer se plin ali elektrika dejansko porabita.

Po splošnem pravilu se za kraj opravljene pridobitve blaga znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki je nabavila blago. Prenos kraja obdavčitve na pridobitelja v drugo državo članico je možen le v primeru, če je pridobitelj identificiran za namene DDV v drugi državi članici, razen v primeru, ko dokaže, da je pridobljeno blago uporabil za kasnejše dobave in je izpolnil obveznosti za predložitev rekapitulacijskega poročila in je kot plačnik DDV določen prejemnik blaga.

Kraj opravljanja storitev se po splošnem pravilu določa glede na sedež davčnega zavezanca, ki storitev opravi. Posebna pravila so določena za določitev kraja opravljanja storitev posrednikov, storitev, ki so povezane z nepremičninami, storitev povezane s prevozom blaga, storitev s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih prireditev, pomožnih prevoznih storitev in storitev cenitve premičnin in dela na nepremičninah. Posebej so navedene storitve, pri katerih se lahko uporabi načelo obrnjene davčne obveznosti. Pravila za določitev kraja opravljenih storitve so enaka pravilom, ki so bila že prej v veljavi, prav tako je v zakon vključena enaka rešitev glede določitve kraja uvoza blaga.

V petem poglavju (Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV) je uveljavljeno temeljno izhodišče, po katerem obveznost obračuna DDV nastane, ko nastane obdavčljiv dogodek, t.j, ko je blago dobavljeno oz. so storitve opravljene, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti oz., ko je blago uvoženo.Določbe tega poglavja povzemajo rešitve prejšnjega zakona.

Nastanek obdavčljivega dogodka je natančneje določen v primerih, ko se izdajajo zaporedni obračuni, v primerih avansnih plačil, primerih, ko račun ni izdan in drugih primerih.

Pri dobavah blaga v drugo državo članico oziroma pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti je nastanek obveznosti obračuna DDV vezan na 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. V primerih, ko je račun izdan pred potekom navedenega roka, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa.

V primeru uvoza blaga nastane obveznost obračuna DDV, ko je blago uvoženo. Če je blago zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko nastane obdavčljivi dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev. Rešitve za nastanek obveznosti obračuna DDV od uvoza blaga ne odstopajo od že uveljavljenih v prejšnjem zakonu.

Šesto poglavje (Davčna osnova) povzema rešitve za določitev davčne osnove iz prej veljavnega zakona, torejje osnova za obračun DDV vedno celotno plačilo, ki je bilo zaračunano za dobavo blaga ali storitev.

Osnova za obračun DDV je plačilo dobavitelja za opravljeno dobavo blaga ali storitev, prejeto od kupca, naročnika ali tretje osebe. Davčno osnovo povečujejo trošarine, drugi davki, takse in druge dajatve ter postranski stroški (provizije, stroški pakiranja, prevoza idr., ki jih dobavitelj zaračuna), razen DDV.Iz davčne osnove so izključeni določeni popusti in rabati ter zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika.

Določeni so tudi posebni primeri za določitev davčne osnove, vključno z določitvijo davčne osnove pri uvozu blaga, kjer se tudi za namene DDV upošteva carinska vrednost, kot je določena s carinskimi predpisi Skupnosti.

Pri pridobivanju blaga znotraj Skupnosti se davčna osnova določa na enak način kot za dobave blaga in storitev na ozemlju Slovenije.

V posebnem členu so opredeljene določbe glede spremembe in popravka davčne osnove zaradi vračila, preklica naročila, neplačila in znižanja cene po opravljeni dobavi ter pri uvozu blaga. Za izračun davčne osnove, ki je določena v tuji valuti, je predpisan menjalni tečaj za preračun vrednosti tuje valute v domačo valuto. Določeno je tudi, da se stroški vračljive embalaže ne vštevajo v davčno osnovo.

Z zakonom je v sedmem poglavju (Stopnja DDV) splošna stopnja določena v višini 20 %, ki je določena v odstotku od davčne osnove in je enaka za dobave blaga in storitev. Po tej stopnji se DDV obračunava in plačuje od vsake dobave blaga in storitev, pridobitev blaga znotraj Skupnosti in uvoza blaga, razen od dobav, za katere je določena nižja stopnja oz. oprostitev plačila DDV.

Ohranjena je tudi znižana stopnja DDV v višini 8, 5 %, pri čemer je predlagatelj izhajal iz obsega kategorij blaga in storitev, ki so bile že po prejšnjem zakonu o davku na dodano vrednost obdavčene z nižjo stopnjo DDV in sicer: hrana, žive živali, semena, rastline in primesi, ki so namenjene za pripravo hrane; dobava vode; zdravila, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito; medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo; prevoz oseb in njihove osebne prtljage; knjige, časopisi in periodične publikacije (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv); vstopnine za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve; avtorske pravice književnikov in skladateljev ter storitve izvajalskih umetnikov; dobava določenih umetniških predmetov, zbirk in starin; stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili; živali za pitanje, semena, sadike, gnojila, fitofarmacevtska sredstva ter storitve, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu; dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanjem prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte; uporaba športnih objektov; storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je z njimi neposredno povezan in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev; storitve javne higiene.

V osmem poglavju (Oprostitve DDV) so vključene naslednje kategorije oprostitev, in sicer:

V devetem poglavju (Odbitek DDV) je opredeljen trenutek nastanka pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je vezan na trenutek nastanka obveznosti obračuna DDV. Davčni zavezanec lahko odbije DDV v tistem davčnem obdobju, ko je prejel blago oziroma mu je opravljena storitev, če razpolaga z računom oziroma carinsko deklaracijo.

Prejšnja ureditev uveljavljanja odbitka DDV se z novim zakonom ni spremenila. Obseg pravice do odbitka DDV je vezan na primere, ko davčni zavezanec uporabi blago in storitev za namene svojih obdavčenih transakcij in določenih oproščenih transakcij ter v primeru občasne dobave novega prevoznega sredstva v drugo državo članico.

Davčni zavezanec, ki opravlja hkrati obdavčeno in oproščeno dejavnost, določi znesek DDV, ki si ga sme odbiti, z odbitnim deležem, ki se lahko določi za vse transakcije ali pa ločeno za vsako področje dejavnosti ob zagotavljanju ustreznega knjigovodstva.

Zakon ohranja že uveljavljene omejitve pravice do odbitka DDV z izjemo taksistov, ki imajo po novem pravico do odbitka vstopnega DDV od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevozov s taksiji. Zakon določa še pogoje, ki jih morajo davčni zavezanci izpolnjevati za uveljavljanje pravice do odbitka DDV.

V primeru, ko je znesek odbitka vstopnega DDV višji ali nižji od tistega, do katerega je davčni zavezanec upravičen in če se spremenijo dejavniki, ki se merodajni za odbitek vstopnega DDV (odpoved nakupov in znižanje cene), je potrebno prvotni odbitek popraviti. V 68. členu zakona je vključena nova določba, po kateri ni potrebno popraviti odbitka vstopnega DDV v primeru uradno dokazanega uničenja ali izgube ter dajanje daril manjše vrednosti ali vzorcev.

Pri popravku odbitka DDV pri osnovnih sredstvih je na novo določeno, da se popravek razporedi na obdobje 5 let za osnovna sredstva, razen nepremičnin, za katere se obdobje popravka odbitka DDV razporedi na 20 let. Letni popravek se določi v višini 1/5 oz. 1/20 zneska DDV, zaračunanega na osnovna sredstva. Pri prodaji osnovnih sredstev v obdobju popravka se šteje kot da se osnovno sredstvo uporablja za ekonomsko dejavnost davčnega zavezanca do konca obdobja popravka.

Popravek odbitka se mora opraviti tudi na podlagi odločitve carinskega organa, na novo pa je v 72. členu zakona vključen tudi popravek na podlagi odločitve davčnega organa, če prejemnik blaga ali storitev plača naknadno obračunani DDV svojemu dobavitelju.

Pri vračilu DDV je posebej opredeljeno vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji in vračilo DDV v potniškem prometu.

Pri vračilu DDV na podlagi obračuna DDV je na novo določeno, da se presežek DDVna podlagi obračuna DDV davčnemu zavezancu (ki ni pretežni izvoznik oz. pretežno ne dobavlja blago znotraj Skupnosti) na njegovo zahtevo vrne v 60 dneh po predložitvi obračuna DDV neodvisno od višine zneska presežka DDV. Po prejšnji ureditvi je bilo vračilo oziroma pravica do vračila odvisna od minimalnega zneska zahtevka za vračilo, ki je predpisano za posamezno davčno obdobje. Za pretežne izvoznike se ohranja rok za vračilo 30 dni.

Pogoji za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji se z novim zakonom ne spreminjajo. Prav tako se ohranja pogoj vzajemnosti, po katerem je pravica do vračila priznana samo davčnim zavezancem s sedežem v tistih državah zunaj Skupnosti, v katerih imajo davčni zavezanci s sedežem v Sloveniji pravico do vračila DDV.

Enaki ostajajo tudi pogoji za uveljavljanje vračila DDV v potniškem prometu, po katerih lahko tuja fizična oseba, ki kupi blago v Sloveniji in ga iznese v osebni prtljagi na območje izven Skupnosti, uveljavi vračilo plačanega davka na dodano vrednost.

V desetem poglavju (Obveznosti davčnih zavezancev in določenih oseb, ki niso davčni zavezanci) so obveznosti davčnih zavezancev razdeljene v sedem kategorij – obveznost plačila, identifikacija, izdajanje računov, knjigovodstvo, obračun DDV, rekapitulacijsko poročilo in obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu.

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, lahko pa je DDV dolžna plačati tudi druga oseba, kot je to določal že prej veljavni zakon. DDV je potrebno plačati najkasneje na zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Izjeme so predpisane za pridobitev novega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba, ki ni identificirana za namene DDV, ki mora plačati DDV na podlagi odločbe davčnega organa ter v primeru uvoza, ko se DDV plača kot, da bi bil uvozna dajatev oziroma se plača preko obračuna DDV, če ima dovoljenje davčnega organa.

Vsaka oseba mora davčnemu organu sama prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, ter tudi vsakršno spremembo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Ob prijavi davčni zavezanec predloži tudi zahtevek za izdajo identifikacijske številke, razen davčnega zavezanca, ki je oproščen obračunavanja DDV po posebni ureditvi za male davčne zavezance. Davčni organ mora z identifikacijsko številko za DDV identificirati vsakega davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali storitve na ozemlju Slovenije in ima pravico do odbitka vstopnega DDV oziroma vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga znotraj skupnosti, ki je predmet obdavčitve v Sloveniji. Identifikacija za namene DDV davčnemu zavezancu preneha s predložitvijo zahtevka davčnega zavezanca ali pa po uradni dolžnosti.

Vsak davčni zavezanec mora izdati račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev, račun pa lahko v imenu in za račun davčnega zavezanca izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba ob predpisanih pogojih.Pri obveznih podatkih na računu v primeru oprostitve ali če mora plačati DDV kupec ali naročnik, kot tudi v primerih uporabe posebne ureditve za potovalne agencije ali uporabe ene od posebnih ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, je dodano sklicevanje na veljavno določbo Šeste direktive, kar pomeni, da se davčnim zavezancem po novem ni več potrebno sklicevati izključno na določbo našega zakona.

Pri poenostavljenih računih, ki jih davčni zavezanec izdaja na ozemlju Slovenije drugim osebam kot so davčni zavezanci in pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, je dodan podatek o količini in vrsti blaga oziroma obsegu in vrsti storitev. Dodatni podatek ne pomeni dodatne obveznosti za davčne zavezance, saj se ti podatki na računu navajajo že z vidika varstva potrošnikov, da je potrošnikom omogočeno preverjanje pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma storitev.

V okviru posebnih določb glede izdaje računov (valuta zneska DDV in elektronski računi) je v zvezi s pošiljanjem elektronskih računov po novem omogočeno tudi pošiljanje elektronskih računov preko elektronsko izmenjavo podatkov (EDI). Takšen način pošiljanja računov je po Šesti direktivi obvezujoč.

Davčni zavezanci lahko po novem vse informacije za izračun davčne obveznosti zagotavljali v svojem knjigovodstvu. Tako jim po novem ni več potrebno voditi knjige izdanih računov, knjige izdanih računov za dobave blaga znotraj Skupnosti in za promet blaga v drugih državah članicah, knjige prejetih računov, knjige prejetih računov za pridobitve blaga znotraj Skupnosti in posebne evidence o vstopnem DDV pri uvozu blaga. Posebej pa morajo še naprej voditi evidenco o določenih prenosih blaga v drugo državo članico ter evidenco prejetega blaga od davčnega zavezanca iz druge države članice, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu.

Rok hrambe za izdane in prejete račune ostaja 10 let, za račune v zvezi z nepremičninami pa 20 let. Za kraj hrambe je predpisano ozemlje Slovenije, v primeru elektronskih računov z on-line dostopom pa je kraj hrambe lahko tudi zunaj ozemlja Slovenije. Z novim zakonom se tako ohranjajo že uveljavljena pravila glede rokov in kraja hrambe računov.

V zvezi z obračunom DDV so predpisani primeri, kdaj je potrebno predložiti obračun DDV ter rok za predložitev obračuna DDV, ki je usklajen z rokom za plačilo DDV. Ureditev predložitve obračuna DDV ne odstopa od uveljavljene ureditve v prejšnjem zakonu.

Za davčno obdobje je v splošnem določen koledarski mesec. Glede na višino doseženega obdavčljivega prometa blaga in storitev je davčno obdobje lahko tudi koledarsko trimesečje. Odpravljeno je polletno davčno obdobje, kar pomeni, da so davčni zavezanci, ki so po prejšnji ureditvi izpolnjevali obveznosti iz naslova DDV za koledarsko polletje, postali trimesečni davčni zavezanci. Zaradi povišanja zgornjega vrednostnega limita iz 20.000.000 na cca. 50.000.000 tolarjev (210.000 evrov) pa nekateri davčni zavezanci, ki so po prej veljavni ureditvi obračunavali DDV za koledarski mesec, po novem obračune DDV sestavljajo za trimesečno obdobje. Zaradi navedenih razlogov se povečuje število trimesečnih davčnih zavezancev.

Davčni zavezanci, ki dobavljajo blago osebam, identificiranim za namene DDV, v drugo državo članico, morajo davčnemu organu predložiti še rekapitulacijsko poročilo, ki se po prejšnjem zakonu imenuje kvartalno poročilo in se ne spreminja. Sestavi se za vsako koledarsko trimesečje, predloži pa do 10. dne drugega meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju.

V tem poglavju je urejena tudi obdavčitev za blago, ki se v Slovenijo uvaža iz tretjih ozemelj oziroma izvaža iz Slovenije na eno od tretjih ozemelj. Davčni zavezanec v teh primerih vse formalnosti opravi pri pristojnem carinskem organu.

V enajstem poglavju (Posebne ureditve) so zaradi specifičnosti posameznih področij predpisane posebne ureditve (oprostitev izpolnjevanja določenih obveznosti, drugačna določitev davčne osnove, posebnosti pri odbitku vstopnega DDV in izračunu davčne obveznosti in druge posebnosti), in sicer:

Po posebni ureditvi za male davčne zavezance je predpisana oprostitev obračunavanja DDV za male davčne zavezance do praga obdavčljivega prometa v višini 25.000 evrov, kar predstavlja povišanje prej veljavnega praga iz zakona o davku na dodano vrednost, ki je znašal približno 20.800 evrov. Na novo je določena definicija obdavčljivega prometa, ki se mora upoštevati pri presoji o tem, ali gre za malega davčnega zavezanca, ki je lahko oproščen obračunavanja DDV in izpolnjevanja drugih obveznosti iz naslova DDV. Definicija iz pojma obdavčljivega prometa, za razliko od veljavnega zakona o davku na dodano vrednost, izključuje vrednost oproščenega prometa, za katerega davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Sprememba definicije prometa bo vplivala na zmanjšanje števila davčnih zavezancev, predvsem pa predlagana sprememba pomeni poenostavitev poslovanja tistim davčnim zavezancem, ki opravljajo pretežno oproščeno dejavnost, v zvezi s katero davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV (na primer. šole, vrtci, zdravstveni domovi, društva, nepridobitne organizacije).

Načelna oprostitev obračunavanja DDV je določena tudi za kmete, ki dobavljajo blago in storitve v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini do višine 7.500 evrov skupnega dohodka te dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto.

S posebno ureditvijo za kmete se ureja posebna shema uveljavljanja vračila DDV za kmete, ki se uveljavlja kot pravica do pavšalnega nadomestila v višini 4%, pod pogojem, da predstavnik kmečkega gospodinjstva dobavlja blago in storitve davčnim zavezancem, ki morajo plačevati DDV po zakonu o davku na dodano vrednost. Ti davčni zavezanci morajo upravičencem do pavšalnega nadomestila dodatno priznati pavšalno nadomestilo po predpisani stopnji, ki pa si ga lahko priznajo kot odbitek DDV. Takšna ureditev velja tudi v primeru dobave blaga in storitev davčnim zavezancem v drugo državo članico z razliko, da kupec odbitek DDV uveljavlja na način vračila DDV.

Ureditev obračunavanja in plačevanja DDV za potovalne agencije je urejena v posebni ureditvi za potovalne agencije, ki delujejo v svojem imenu, pri tem pa uporabljajo blago in storitve drugih davčnih zavezancev. Vse transakcije, ki jih potovalna agencija opravi potniku, se štejejo za enotno storitev potniku. Potovalne agencije DDV plačujejo od razlike v ceni, nimajo pa pravice do odbitka vstopnega DDV, niti pravice do vračila DDV.

Posebna ureditev je predvidena tudi za obdavčevanje rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, in sicer za primere, ko dobave tega blaga opravi obdavčljivi preprodajalec oziroma se to blago prodaja na javni dražbi. Preprodajalec lahko obračunava DDV od razlike v ceni, če blago kupi od točno določenih oseb, vendar pa pri nabavi nima pravice do odbitka vstopnega DDV, na izdanih računih pa ne sme posebej izkazovati DDV. Pri prodaji blaga na javni dražbi organizator prodaje obračuna DDV od razlike med ceno blago, doseženo na javni dražbi in zneskom provizije, ki jo ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega principala. Na novo pa je za organizatorja prodaje določeno, da mora v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazovati zneske, ki jih je ali jih bo prejel od kupcev blaga in zneske, ki jih je ali jih bo vrnil prodajalcem blaga.

S posebno ureditvijo za obdavčitev investicijskega zlata je pod določenimi pogoji predpisana oprostitev plačila DDV za takšno zlato, vendar imajo davčni zavezanci pravico, da se odločijo, da bodo svoje dobave obravnavali kot obdavčene dobave. V tem primeru lahko uveljavljajo tudi pravico do odbitka.

Posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve se uporablja za vse elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Skupnosti in tudi drugače ni zavezan identifikaciji za namene DDV v Skupnosti, opravi končnim potrošnikom. Obveznost za plačilo DDV nastane v državi članici potrošnje, davek pa plača davčni zavezanec, ki nima sedeža, ob predložitvi posebnega obračuna DDV na poseben račun davčnega organa, ki nato nakaže državam članicam potrošnje pripadajoče zneske DDV.

Po posebni ureditvi obračunavanja DDV po plačani realizaciji se DDV obračunava in plačuje na podlagi prejetih plačil za opravljanje dobav blaga in storitev. Uporabljajo jo lahko tisti davčni zavezanci, katerih vrednost obdavčenega prometa ne preseže 208.000 evrov (brez DDV). Iz posebne ureditve po plačani realizaciji so izvzeti uvoz in izvoz blaga ter pridobitve in dobave blaga znotraj Skupnosti in nekatere druge dobave ter računi, ki so bili izdani, preden je bila opravljena dobava blaga oziroma storitev. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na trenutek izvršitve plačila.

Uporaba posebne ureditve po plačani realizaciji je prostovoljna, prenehanje posebne ureditve pa je prostovoljno ali obvezno v posebej navedenih primerih. Pri prenehanju posebne ureditve po plačani realizaciji mora davčni zavezanec izkazati in plačati ves DDV od dobav blaga in storitev, za katere je DDV obračunaval po tej ureditvi, vendar plačila za te dobave še ni prejel, z upoštevanjem odbitka DDV.

Z vidika administrativnih obveznosti je za davčne zavezance, ki uporabljajo posebno ureditev po plačani realizaciji določena obveznost poročanja o izdanih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta.

V dvanajstem poglavju (Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV) je določena pristojnost davčnega oziroma v nekaterih primerih carinskega organa za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in zakonom, ki ureja davčno službo.

V trinajstem poglavju (Kazenske določbe) so določene sankcije za kršitev določb iz zakona. Zneski globe se, zaradi prehoda nacionalne tolarske valute na evro, navajajo v evrih. Določajo se tudi primeri sankcioniranja za t.im. hude prekrške, glede na višino povzročene škode oziroma višino pridobljene protipravne premoženjske koristi ali storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti. Zakon določa, da se sme storilca kaznovati strožje, s trikratnikom splošno zagrožene višine globe.

Za prekrške, ki so glede na višino povzročene škode storjeni v kvalificirani, hujši obliki, zakon določa rok, ki je daljši od splošnega zastaralnega roka za prekrške.

4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN UPOŠTEVANJE PRAVA EU

S sprejetjem zakona se v naš pravni red nekoliko natančneje prenašajo ureditve iz Direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), z vsemi spremembami in dopolnitvami, Direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) in Trinajste direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti.

A. Avstrija

Republika Avstrija je prometni davek z značilnostmi davka na dodano vrednost sprejela junija 1972, uveljavljen pa je bil s 1. januarjem 1973. Obdavčljivi dogodek so bile dobave blaga in/ali storitev, samodobave in uvoz blaga. S priključitvijo Avstrije k Evropski Uniji je v Avstriji 1. januarjem 1995 pričel veljati nov zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju avstrijski ZDDV), ki je bil prilagojen določbam Šeste direktive.

Po avstrijskem ZDDV se davčna obveznost navezuje na opredelitev določenih obdavčljivih transakcij. Za namene pripisa davčne obveznosti posameznikom je z avstrijskim ZDDV opredeljen pojem »podjetnik (entrepreneur)« in pojem »podjetje (enterprise)«, ki označuje ekonomsko dejavnost podjetnika, ki je relevantna za namene avstrijskega ZDDV. DDV so v splošnem dolžni plačevati podjetniki, od uvoza blaga v Avstrijo, ob določenih pridobitvah blaga v Skupnosti, neupravičeni izdaji računa za namene DDV pa tudi druga oseba. Pravico do odbitka vstopnega DDV ima samo podjetnik oziroma podjetje.

Za obdavčljive transakcije se štejejo:

Dobava blaga in storitev kot tudi samodobave so obdavčene z avstrijskim DDV le, če so opravljene na ozemlju Avstrije. V splošnem se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko pravica razpolaganja preide na prejemnika. Kot kraj opravljanja storitev se v splošnem šteje kraj, kjer ima podjetnik svoj sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravil storitev, oziroma če ju nima, kraj, kjer ima stalno prebivališče, oziroma običajno prebiva.

Davčna obveznost v splošnem nastane ob koncu koledarskega meseca, v katerem so bile dobave opravljene. Izjema velja za predplačila, ko davčna obveznost nastane ob koncu davčnega obdobja, v katerem je plačilo prejeto. Izjema od splošnega pravila, po katerem se DDV obračunava na podlagi prejetih plačil je obvezno za svobodne poklice, aktivnosti profesionalno priznanih korporacij ter pravno priznanih združenj, ki opravljajo storitve, tipične za svobodne poklice.

Davčno osnovo predstavlja plačilo za dobavo blaga ali storitev. Kot plačilo se šteje vse, kar mora podjetnik plačati za prejeto dobavo. V primeru dvoma pri določitvi zneska plačila, se DDV obračuna na osnovi ocenjenega plačila.

Obdavčljive transakcije so lahko obdavčene ali oproščene. Splošna davčna stopnja je 20%,  nižja 10% ter 12% t.im. »parking« stopnja DDV. Uporaba nižje stopnje DDV je usklajena s Prilogo H Šeste direktive, z omenjeno direktivo pa je usklajena tudi uporaba oprostitev DDV. 12 %, »parking« stopnja DDV se uporablja za dobave vina, pridelanega v okviru dejavnosti kmetijske pridelave s strani kmetov – pridelovalcev. 

V avstrijskem ZDDV so opredeljena carinska skladišča. V zakonu so predpisana tudi davčna skladišča, ki pa se v praksi niso nikoli implementirala. Prav tako avstrijski ZDDV ne določa posebnih pravil za trošarinska skladišča.

V splošnem se pravica do odbitka vstopnega DDV prizna za dobave blaga in/ali storitev, ki so bile opravljene, oziroma bodo opravljene za namene podjetja podjetnika – prejemnika dobav ter za katere je podjetnik, ki je omenjene dobave opravil, izdal račun, in od uvoza blaga, ki je bil opravljen za namene podjetja podjetnika – prejemnika dobav. Vstopni DDV se lahko odbije takoj, ko je dobava opravljena podjetniku – prejemniku dobav in je račun izdan, ne glede na to, kdaj je račun plačan.

Podjetnik, ki opravlja dobave brez pravice do odbitka in tiste s pravico do odbitka vstopnega DDV, mora vstopni DDV razdeliti na odbiten in neodbiten del. Za razdelitev vstopnega DDV so določene tri metode:

Poleg splošne ureditve obdavčitve avstrijski ZDDV pozna posebne ureditve za obdavčitev:

Vsaka oseba, ki v Avstriji začenja z gospodarsko dejavnostjo, se mora registrirati pri davčnem organu v regiji, kjer je center njene dejavnosti. Davčni zavezanci, ki opravljajo intrakomunitarne transakcije morajo zaprositi za posebno DDV številko, ki je vnesena tudi v sistem VIES.

Podjetnik mora voditi knjigovodstvo v predpisani obliki in v skladu s pravnimi zahtevami. Izdajati mora račune s predpisano vsebino, ki so podlaga in eden od pogojev za odbitek vstopnega DDV. Podjetnik mora račune hraniti 7 let.

Podjetnik mora izpolnjevati periodične obračune DDV, ki so mesečni, pod določenimi pogoji pa trimesečni. Konec leta pa mora dodatno oddati še letni obračun DDV. V zvezi z intrakomunitarnimi dobavami blaga mora podjetnik izpolniti še prodajni seznam za vsako trimesečje.

B. Nemčija

V Nemčiji je bil sistem obdavčevanja prometa blaga in storitev z davkom na dodano vrednost uveljavljen s 1. januarjem 1969. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: nemški ZDDV) je bil leta 1980 usklajen z določbami Šeste direktive Sveta. V letu 1992 pa dopolnjen z določbami v zvezi z uveljavitvijo novih pravil delovanja sistema DDV, vezanih na odpravo davčnih meja med državami članicami EU.

DDV se obračunava in plačuje od dobav blaga in storitev, ki so opravljene na ozemlju Nemčije za plačilo v okviru opravljanja katerekoli gospodarske dejavnosti. DDV se plačuje tudi od pridobitev blaga v Skupnosti, od uvoza blaga, od novih prevoznih sredstev, ki so proti plačilu pridobljene v Skupnosti ter od brezplačnih dobav blaga in storitev s strani pravnih oseb in združenj.

Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki neodvisno opravlja obdavčene dobave blaga ali storitev v Nemčiji v okviru opravljanja dejavnosti. Neodvisno od tega ali je rezident ali nerezident, je davčni zavezanec lahko posameznik, združenje posameznikov, pravna oseba, ali katerakoli druga ekonomska enota. Iz definicije davčnih zavezancev so izvzete zaposlene osebe. Državni organi kot je zvezna država, dežele in občine se ne štejejo za davčne zavezance v okviru transakcij, ki jih opravljajo kot javna oblast. Privatne osebe oziroma osebe, ki izpolnjujejo vladne funkcije se štejejo za davčne zavezance za DDV namene.

Za kraj dobave blaga se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, če dobava vključuje tudi prevoz. V ostalih primerih je kraj obdavčitve tam, kjer se nahaja blago v času dobave blaga. V primeru uvoza blaga je kraj opravljenega prometa kraj, kjer je blago iz tretjih držav (ne EU) in iz posebnih območij (kjer se ne izvaja sistem DDV in so pod suverenostjo Francije, Nemčije, Španije in Grčije) vneseno v Nemčijo. Pri intrakomunitarnih pridobitvah blaga se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer se nahaja blago, ko se prevoz konča. V splošnem se kot kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec sedež oz. stalno bivališče. Izjeme so določene za opravljanje storitev, povezanih z nepremičninami, transportom, storitvami s področja kulture, umetnosti..., posredniškimi ter telekomunikacijskimi storitvami.

Davčna obveznost nastane ob koncu davčnega obdobja, v katerem so bile dobave opravljene. Obveznost pa v splošnem dospe v plačilo v 10 dneh po preteku davčnega obdobja, ne glede na to, ali je davčni zavezanec prejel plačilo ali ne. Izjeme so predpisane v primeru obrnjene davčne obveznosti, delnih plačil, obračunavanja DDV na podlagi prejetih plačil, samodobav (lastna raba), fiktivnih intrakomunitarnih pridobitev, intrakomunitarnih pridobitev novih prevoznih sredstev, uvoza blaga in v primerih, ko oseba na računu ne sme izkazati DDV.

Davčno osnovo predstavlja celotno plačilo, ki ga je prejemnik dolžan plačati za dobavljeno blago oz. storitev, razen DDV. V primeru iznosa blaga iz davčnega skladišča, so davčni osnovi dodani še stroški nastali do trenutka iznosa in morebitne trošarine, ki jih je dolžan plačati imetnik davčnega skladišča. Po zakonu pa se v davčno osnovo ne vštevajo odobreni popusti in znižanja.

Splošna davčna stopnja je 16 % (op. avtorice: od leta 2007 dalje 19 %), nižja davčna stopnja, ki je določena v višini 7 % pa se uporablja za blago in storitve iz Priloge H Šeste direktive. Nemški zakon sicer nima ničelne stopnje, ki ustreza oproščenim dobavam s pravico do odbitka, se pa takšne dobave obravnavajo kot obdavčene dobave.

Oprostitve, s pravico do odbitka vstopnega DDV so predvidene v primerih pridobitev blaga v Skupnosti, izvoza blaga, storitev dodelave premičnin, ki so pridobljene oz. uvožene z namenom dodelave, storitev posrednikov, ki so vezane na izvoz, storitev v zvezi z oskrbo plovil in letal, določenih čezmejnih špediterskih storitev, povezanih z izvozom blaga, dobav zlata centralnim bankam, določenih storitev nacionalne železnice, gostinskih storitev, nudenih v mednarodnem morskem prometu, oskrbe (pod točno določenimi pogoji) tujih NATO sil, ki se nahajajo na ozemlju Nemčije ter v primerih bančnih, finančnih in zavarovalnih poslov, pri katerih ima naročnik sedež izven Skupnosti.

Nemški ZDDV vsebuje tudi posebne oprostitve povezane s carinskimi in DDV skladišči in prosto carinskimi conami. DDV skladišča so bila uvedena s 1. januarjem 2004. Dobava določenih nedokončanih izdelkov oz. surovin (npr. blago, ki potrebuje nadaljnjo predelavo z namenom, da se proda za končno potrošnjo), ki je vneseno v DDV skladišče, je oproščena DDV. Gre za blago, kot na primer: kava, čaj, sladkor, različne kovine kot je aluminij, železo in podobno. Dobave pod režimom DDV skladišč so lahko oproščene DDV, če so opravljene drugemu davčnemu zavezancu in je blago dano v skladišče, ali pa se v času dobave nahaja v skladišču. V trenutku, ko je blago sproščeno iz skladišča je na zadnjo dobavo potrebno obračunati DDV razen, če je blago preneseno v drugo DDV skladišče v Nemčiji. Oproščene so tudi določene storitve na blagu, ki je v DDV skladišču (npr. hramba, varovanje, izboljšanje kakovosti, priprava na prodajo, itd. dokler se te storitve ne morejo šteti kot predelava blaga z namenom prodaje blaga za končno potrošnjo).

Oprostitve, brez pravice do vračila vstopnega DDV so predvidene za določene dobave blaga in storitev, ki so v javnem interesu ter za finančne storitve; zavarovalne posle, ter leasing ali zakup nepremičnin.

Davčni zavezanci se lahko odločijo, da svoje finančne storitve obravnavajo kot obdavčen promet, čeprav so to sicer oproščene storitve, brez pravice do odbitka vstopnega DDV. Možnost obdavčitve dopuščajo tudi pri prometu z nepremičninami, vendar le, če je tudi najemnik oziroma kupec nepremičnine davčni zavezanec.

Davčni zavezanec ima možnost odbitka vstopnega DDV za dobave blaga oz. storitev, od nabav v Skupnost in od uvoza blaga, če je blago oz. storitve uporabil za namene njegovih obdavčenih dobav. Za priznavanje odbitka vstopnega DDV je pomembno tudi, da je DDV posebej izkazan na računu, DDV pa mora biti obračunan od pravilne davčne osnove, sicer davčni organ odbitka ne sprejme. DDV ni mogoče odbiti, če se blago in storitve uporabljajo za oproščene oziroma neposlovne dejavnosti. Če davčni zavezanec opravlja obdavčene in oproščene transakcije, mora vstopni DDV razdeliti med obdavčene in vse druge dobave. Razdelitev se opravi na podlagi razporeditvenih kriterijev (npr. za stavbe kvadratni metri), lahko pa tudi na podlagi drugih kriterijev kot je vrednost dobička. Če razdelitev po kriterijih ni možna, se odbitek opravi na podlagi ocene uporabe za obdavčene namene.

Poleg splošne ureditve obdavčitve nemški ZDDV predvideva tudi posebne ureditve obdavčevanja za:

Vsak davčni zavezanec mora prijaviti začetek, spremembo in prenehanje obdavčljive dejavnosti za DDV namene v Nemčiji. Davčni zavezanci prejmejo davčno registracijsko številko. Davčni zavezanci, ki opravljajo intrakomunitarne dejavnosti morajo zahtevati DDV identifikacijsko številko, ki se začne s kodo države DE.

Splošne obveznosti glede vodenja knjigovodstva so predpisane v davčnem zakoniku, v nemškem ZDDV pa so predpisane posebne določbe glede vodenja knjigovodstva na področju DDV. V knjigovodstvu morajo izkazovati dogovorjeno plačilo za dobave blaga in storitev, ločeno na obdavčene in oproščene dobave ter ločeno po nižji in splošni stopnji kot tudi odbitni vstopni DDV. Rok hrambe knjig, evidenc, računov in drugih dokumentov je 10 let.

Davčnim zavezancem je dovoljeno, če je kupec ali naročnik davčni zavezanec, da izdajo račune za dobave blaga in storitev znotraj 6 mesečnega obdobja po opravljeni dobavi. Ni pa določenega posebnega roka za izdajo računa.

V splošnem so davčni zavezanci dolžni izpolnjevati periodične obračune DDV kvartalno, mesečne pa izpolnjujejo le, če plačilo DDV za zadnje leto presega 6,136 evrov oziroma pri začetku opravljanja dejavnosti (prvi dve leti). V vsakem primeru pa je potrebno predložiti letni obračun DDV najkasneje do 31. maja leta po zaključku koledarskega leta. V zvezi z intrakomunitarnimi dobavami mora davčni zavezanec predložiti še prodajni seznam za koledarsko trimesečje.

C. Nizozemska

Nizozemska je 28. junija 1968 sprejela zakon o davku na dodano vrednost, ki je stopil v veljavo s 1. januarjem 1969. Omenjeni zakon je bil dopolnjen leta 1978 in 1992, ko so bile sprejete določbe, s katerimi je urejeno obdavčevanje prometa blaga in storitev med državami članicami.

Nizozemski DDV se zaračunava, obračunava in plačuje od dobav blaga in storitev znotraj Kraljevine Nizozemske, ki jih opravi »podjetnik«, ki opravlja oziroma izvaja svojo gospodarsko aktivnost ter od intrakomunitarnih pridobitev blaga. Pri tem je »podjetnik« opredeljen kot vsaka oseba, ki izvršuje dobave obdavčljivega blaga ali storitev na območju Kraljevine Nizozemske. Pri tem so tudi nerezidenti zavezani k obračunavanju in plačevanju DDV, z izjemo, ko gre za uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Občasne oziroma posamične transakcije so v splošnem izven sistema obdavčevanja z DDV.

Da je posamezna dobava predmet obdavčevanja z DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (1) opraviti jo mora davčni zavezanec; (2) v okviru svoje ekonomske dejavnosti; (3) opravljena mora biti za plačilo in (4) opravljena mora biti znotraj ozemlja Kraljevine Nizozemske. Pri tem se kot kraj dobave blaga šteje tisti kraj, kjer se blago nahaja v času dobave, v primerih, ko dobava blaga vključuje prevoz, pa tam, kjer se prevoz začne. Kraj opravljenih storitev je v splošnem kraj, kjer ima izvajalec sedež oziroma stalno prebiva.

V splošnem obveznost za obračun nastane in se DDV plača ob izdaji računa, če je davčni zavezanec dobavil blago oziroma storitev. Če je kupec davčni zavezanec, nastane obveznost za obračun davka najpozneje 15 dan v mesecu, ki sledi mesecu, ko je bila opravljena dobava. Če pa kupec ni davčni zavezanec nastane obveznost na dan dobave. Obveznost plačila DDV nastane najpozneje konec meseca, ki sledi koncu davčnega obdobja, znotraj katerega je nastala davčna obveznost. Izjema od splošnega pravila, po katerem se DDV obračunava na podlagi prejetih plačil je predvidena le za določene skupine oseb (določeni poklici, dobave 80% končnim potrošnikom).

Davčno osnovo za DDV predstavlja vse, kar zavezanec prejme za plačilo, pri čemer nizozemski zakon o DDV določa splošno davčno stopnjo v višini 19 %. Nižja davčna stopnja v višini 6 % se uporablja za blago in storitve iz Priloge H Šeste direktive. Prav tako nizozemski sistem DDV pozna pavšalna nadomestila za kmete in tudi ničelno stopnjo, ki se uporablja za intrakomunitarne dobave blaga, izvoz blaga in storitve povezane z izvozom blaga.

Oprostitve DDV se delijo na tiste s pravico do odbitka vstopnega DDV (ničelna stopnja) in tiste brez pravice do odbitka vstopnega DDV (oprostitve v javnem interesu in druge oprostitve – finančne storitve, zavarovalne storitve, poštne in telekomunikacijske storitve itd.).

Posebne oprostitve so predpisane tudi v zvezi s carinskimi skladišči, DDV skladišči, trošarinskimi skladišči in prosto carinskimi conami. V DDV skladiščih se tako za določene nedokončane proizvode oz. surovine (npr. kakavova zrna, mineralni izdelki, določeni kemični izdelki, nepredelan sladkor, tapioka, itd.) uporablja ničelna stopnja. Nizozemska pozna dva tipa DDV skladišč: administrativno skladišče in lokacijsko omejeno DDV skladišče. Administrativno skladišče se ne nanaša na fizično lokacijo, blago pa se lahko nahaja kjerkoli na Nizozemskem, pri čemer kupec pri pridobitvi blaga brez plačila DDV potrebuje licenco; prodajalec in kupec pa morata izpolnjevati stroge administrativne obveznosti glede računov, vodenja zalog in DDV obračunov. Pri lokacijsko omejenem DDV skladišču mora imetnik skladišča razpolagati z licenco. V obeh primerih ob sprostitvi blaga iz skladišča nastane obveznost DDV.

V splošnem se pravica do odbitka in povračil vstopnega DDV prizna za dobave blaga in/ali storitev, ki so bile opravljene s strani davčnega zavezanca, za blago in/ali storitve, ki je bilo dobavljeno davčnemu zavezancu in ga uporablja za namene obdavčljivih transakcij, ter od uvoza. Vstopni DDV se lahko odbije takoj, ko je dobava opravljena davčnemu zavezancu in je bil izdan račun. Če davčni zavezanec opravlja tako obdavčene kot oproščene transakcije, razdelitev vstopnega DDV opravi z odbitnim deležem na podlagi celotnega prometa. Če pa bi bil takšen način razdelitve nepravičen oz. neprimerna, se kot ključ za razdelitev uporabi dejanska raba blaga.

V nizozemskem sistemu se obdavčujejo po t.im. posebni shemi:

Vsak podjetnik/davčni zavezanec mora prijaviti začetek, spremembo in prenehanje obdavčljive dejavnosti za DDV namene na Nizozemskem. Davčni zavezanci prejmejo DDV identifikacijsko številko, ki se začne s kodo države NL in je pomembna za nadzor plačila DDV znotraj Skupnosti.

Splošna obveznost davčnega zavezanca je, da vodi ustrezno knjigovodstvo predvsem glede dobav blaga in storitev, opravljenih in prejetih, intrakomunitarnih pridobitev blaga, uvoza in izvoza blaga, kot tudi drugih podatkov, ki so relevantni za odmero DDV na Nizozemskem in drugih držav članic. Rok hrambe je 7 let, za nepremičnine pa 10 let.

Davčni zavezanec mora izdati datiran in oštevilčen račun za opravljene dobave blaga in storitev drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, pri izdaji računa zasebnim osebam pa na računu ni potrebno ločeno izkazati zneska DDV.

V splošnem se obračun DDV izpolnjuje trimesečno, izjemoma pa tudi mesečno (npr. za izvoznike) in včasih tudi letno (npr. za podjetnike, katerih plačilo DDV ne presega 450 EUR).

5. OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN ZA DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Temeljno izhodišče, ki je bilo upoštevano pri pripravi predloga zakona, je bilo zastavljeno v smeri, da se prejšnji zakon čim natančneje prilagodi zavezujočim pravilom, uveljavljenim v Šesti direktivi, hkrati pa se pripravi zakon, ki bo pregleden in nedvoumen za davčne zavezance.

V zakonu se tako v primerjavi s prejšnjim sistemom, spreminja definicija prometa, ki se upošteva pri presoji o tem, ali gre za malega davčnega zavezanca ali ne (upošteva se le obdavčen promet in le točno določen oproščen promet, ne pa celoten obdavčen in oproščen promet zavezanca). Prav tako se, glede na prej veljavni sistem, nekoliko dvigne prag obdavčljivega prometa, in sicer iz 20.800 evrov na 25.000 evrov. Navedene spremembe pomenijo bistveno poenostavitev za davčne zavezance, ki jim v primerjavi s prejšnjim sistemom, ne bo potrebno več izpolnjevati obveznosti iz naslova DDV. Na podlagi razpoložljivih podatkov iz obračunov DDV za leto 2005 je ocenjeno, da bi bilo zaradi dviga praga obdavčljivega prometa in spremembe definicije obdavčljivega prometa 6.633 davčnih zavezancev oproščenih obračunavanja DDV od tistega dela, ki je bil do sedaj obdavčljiv (vseh zavezancev je cca 90.000). Iz razpoložljivih podatkov o obračunanem in vstopnem DDV obravnavanih zavezancev se ocenjuje, da ne bo prišlo do znatnih finančnih posledic za državni proračun, vsekakor pa je to dobrodošla administrativna poenostavitev za davčne zavezance.

V zakonu je določena uvedba davčnih skladišč, kar bo imelo za posledico odlog nastanka obveznosti za obračun DDV do trenutka iznosa blaga iz davčnega skladišča. Uvedba navedenega instituta bo imela za posledico določene likvidnostne učinke na javnofinančne prihodke iz DDV, vendar se ocenjuje, da bodo vsaj v kratkoročnem obdobju minimalni.

Za izvajanje zakona ni potrebno zagotoviti dodatnih sredstev v državnem proračunu. Zakon ne bo imel posledic na druga javnofinančna sredstva.

6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

Zakon, poleg že naštetih sprememb glede spremembe definicije obdavčljivega prometa blaga in storitev, zvišanja praga obdavčljivega prometa in uvedbe davčnih skladišč, prinaša naslednje pomembnejše poenostavitve in spremembe sistema DDV za davčne zavezance: