Natisnjeno s strani Racunovodja.com
E-Seminarji >>

(Arhiv) DDV Sestavljenka (od 27.06.2007 do 31.12.07)

Kazalo

K členom zakona so priloženi:

(Arhiv) DDV Sestavljenka (od 27.06.2007 do 31.12.07)

K členom zakona so priloženi:

DDV sestavljenki na pot

DDV-sestavljenki naproti

Zaradi številnih in pogostih sprememb je luč sveta ugledala nova izdaja DDV-sestavljenke. V Sloveniji smo že kar nekaj časa priča pogostim spremembam zakonodaje, zato je DDV-sestavljenka iz leta 2006 dobila sopotnico, ki vključuje novosti, ki smo jih začeli uporabljati z letom 2007. DDV-sestavljenka predstavlja celovit sistem branja in študija predpisov s področja davka na dodano vrednost. Pri tem sta mišljena predvsem Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (odslej tudi: PZDDV).

Od kod navdih za sestavljenko

Zakaj sestavljenka? K pisanju me je vzpodbudilo dejstvo, da tudi odrasli možgani radi sestavljajo koščke posameznih problemov v celoto. Si predstavljate otroke, ki dobijo za darilo puzzle, nato pogledajo shemo celotne risbe in začnejo sestavljati košček za koščkom, dokler nimajo pred sabo celotne slike? Tudi odrasli se radi »igramo« in sestavljamo, saj naši možgani lažje dojemajo posamezni problem, če vidijo tudi celoto.

Ko se lotimo branja in študija predpisov s področja DDV ali pa le posameznega problema, imamo na razpolago predpise Evropske Skupnosti s področja davka na dodano vrednost, slovenski zakon, pravilnik(e), mnenja DURS in MF, sodno prakso, razlage namena oziroma razloga za sprejetje posameznega člena zakona, komentarje posameznih avtorjev in njihove članke. Zelo pomembne za razumevanje predpisov s področja DDV so razlage namena oziroma razloga za sprejetje posameznega člena zakona, ki so objavljene v Poročevalcih Državnega zbora RS. Predstavljajo namreč koristen pripomoček pri davčnih postopkih. Kar precej študija je potrebnega, da naši možgani brez ustreznih učnih pripomočkov celovito dojamejo posamezen problem in ga na podlagi vseh informacij sintetizirajo v celoto. Zato si marsikdo, ki potrebuje celovitejšo informacijo o trenutno veljavnem predpisu s področja DDV, pomaga tako, da priloži (prilepi) k osnovnemu besedilu zakona ustrezne člene pravilnika ali pa si na drug način pomaga pri lažjemu študiju predpisov s področja DDV.

Komu je namenjena DDV-sestavljenka?

Namenjena je tistim bralcem predpisov o DDV, ki bi radi imeli celovito in/ali poglobljeno znanje s tega področja. Koristen pripomoček za študij je lahko zlasti za računovodske in davčne strokovnjake, organe davčnega nadzora in tudi za same davčne zavezance ter za vse tiste, ki pri svojem poklicu ali pri študiju potrebujejo tovrstno znanje.

Katere cilje želimo doseči z DDV-sestavljenko?

Prvi in najpomembnejši cilj je, da na pregleden način prikažemo povezavo med posameznimi členi Zakona o davku na dodano vrednost in njim pripadajočimi členi pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. K vsakemu posameznemu členu zakona smo dodali tudi komentar predlagatelja zakona, pri nekaterih členih pa tudi lasten komentar.

Sistem študija DDV-sestavljenke

Sestavljenka vsebuje dvoje kazal – prvo kazalo se nanaša na Zakon o davku na dodano vrednost z dodanimi pripadajočimi členi pravilnika o njegovem izvajanju; drugo se nanaša le na člene pravilnika.

Če potrebujemo ustrezen člen zakona, uporabimo prvo kazalo (Kazalo ZDDV-1 s pripadajočimi členi pravilnika, ki v tem primeru ne sledijo zaporednim številkam členov pravilnika). Če pa potrebujete ustrezen člen pravilnika, uporabite drugo kazalo, v katerem se nahajajo le členi pravilnika.

K novemu Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) še nimamo veliko pojasnil davčnega organa in Ministrstva za finance ter slovenske sodne prakse, zaradi primerljivosti zakonskih določb prejšnega Zakona o davku na dodano vrednost (odslej tudi: ZDDV) in sedanjega Zakona o davku na dodano vrednost (odslej tudi: ZDDV-1) pa vas pri določenih členih ZDDV-1 napotim na pojasnila davčnega organa in MF k prejšnjemu Zakonu o DDV. Pojasnila, ki so objavljena na spletnih straneh Davčne uprave Republike Slovenije, so na podlagi 13. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) zavezujoča za davčni organ v davčnem postopku, kar pomeni, da jih mora v davčnem postopku upoštevati.

Ob branju pojasnil in sodne prakse je potrebno biti zelo pozoren, saj so lahko pojasnila in sodna praksa k prejšnjemu zakonu uporabna le, če so zakonske določbe starega in novega zakona vsebinsko primerljive. Pojasnila k ZDDV najdete na spletni strani davčnega organa (DURS in MF) oziroma v prejšnji DDV-sestavljenki (2006), sodno prakso pa lahko brezplačno dobite na spletni strani: [1] Kljub novo sprejeti direktivi, s katero se je preoblikovala Šesta direktiva, se v DDV-sestavljenki sklicujem tudi na Šesto Direktivo, saj lahko takšno sklicevanje zasledimo tudi v 1. členu slovenskega ZDDV-1. Sklicevanje na Šesto direktivo sicer pomeni sklicevanje na novo direktivo skladno s primerjalno tabelo, ki je vključena v prilogi XII nove direktive. Sistematika novih členov ZDDV-1 sledi sistematiki členov nove direktive.

Kot smo že omenila, si v sestavljenki po vrstnem redu sledijo:

  1. posamezen člen zakona (pod oznako I.),
  2. kronološko priloženi komentarji iz Poročevalcev Državnega zbora in morebitni komentar avtorice (pod oznako II.),
  3. pripadajoči členi pravilnika (pod oznako III.) in
  4. napotitev na pojasnila DURS in MF ter napotitev sodno prakso (pod oznako IV.). Pojasnila davčnega organa in številke sodb k posameznim členom prejšnjega zakona (ZDDV) najdete v registratorju DDV-sestavljenka, ki je bil izdan v letu 2006 k staremu Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV).

Za konec

DDV-sestavljenka je živ sistem, ki se spreminja in dopolnjuje z vsako spremembo predpisov o DDV, tako slovenskih kot tudi predpisov ES s tega področja ter s posameznimi pojasnili DURS, MF in sodno prakso.

Ker je DDV-sestavljenka prvi tovrstni celovit sistem branja oziroma študija predpisov, vam bom zelo hvaležna za vsakršne napotke in kritike, na podlagi katerih bi lahko sistem še izboljšali.

Mateja

 


[1] V 411. členu nove direktive (Direktiva Sveta 2006/112/ES) je zapisano, da se tako Direktiva 67/227/EGS kot tudi Direktiva Sveta 77/388/EGS (t.i. Šesta direktiva) razveljavita brez vpliva na obveznost držav članic v zvezi z roki za prenos teh direktiv v domače pravo in njuno izvajanje, določenimi v delu B priloge XI. Sklicevanja na razveljavljeni direktivi pomenijo sklicevanja na to Direktivo Sveta 2006/112/EGS in se berejo v skladu s primerjalno tabelo v Prilogi XII. Države članice so dolžne sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 2(3), členom 44, členom 59(1), členom 399 ter točko (18) Priloge III z učinkom na dan 1.januar 2008. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na novo direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice. Nova direktiva 2006/112/2006 je začela veljati s 1.1.2007.


Cilji in načela zakona o ZDDV-1: Poročevalec : 100/2006 – 21.9.2006

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

V Republiki Sloveniji je bil sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z davkom na dodano vrednost uveden s 1. julijem 1999. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu:ZDDV-1) je bil večkrat spremenjen, in sicer v aprilu 2001, ko so bile uvedene spremembe glede določitve davčnih obdobij in načina uveljavljanja pravice do vračila presežka vstopnega DDV. V juliju 2002 (uveljavitev s 1. oktobrom 2002) so bile odpravljene vse tiste neusklajenosti z evropsko zakonodajo, ki jih je bilo smotrno uveljaviti še pred članstvom Slovenije v Evropski uniji. V okviru te spremembe zakona so bile v zakonsko besedilo uvrščene tudi vse izjeme in prehodna obdobja, ki jih je Slovenija uveljavila v pogajanjih o pristopu k Evropski uniji. Nadalje je bil zakon spremenjen in dopolnjen oktobra 2003 (z začetkom uporabe 1. maja 2004) z novimi pravili, s katerimi je urejeno področje obdavčevanja blaga v prometu med državami članicami Evropske unije in temelji na rešitvah, ki jih za države članice Evropske unije enotno predpisuje Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), z vsemi spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju: Šesta direktiva). Aprila 2004 (uporaba s 1. januarjem 2005) je bil sistem DDV dopolnjen s pravili obdavčevanja dobav plina preko distribucijskega sistema in dobav električne energije, oktobra 2004 (uporaba s 1. novembrom 2004) pa so bile v zakon vključene opredelitve glede določitve davčnega obdobja pri novo registriranih davčnih zavezancih ter uveljavljanje odbitka vstopnega DDV v davčnem obdobju v katerem davčni zavezanec prejme račun za njemu dobavljeno blago in storitve. Zadnja sprememba zakona je bila sprejeta decembra 2005 (uporaba s 1. januarjem 2006), kjer je bila uvedena posebna ureditev po plačani realizaciji.

Glede na ukrepe Vlade, ki so bili sprejeti v zvezi s predvideno reformo davčne zakonodaje v skladu s sprejetimi Okviri gospodarskih in socialnih reform v Republiki Sloveniji, katerih glavni namen na področju obdavčevanja z DDV je predvsem poenostavitev (administrativnih) obveznosti davčnih zavezancev v zvezi z izvajanjem veljavnega sistema DDV, je predlagatelj pripravil predlog novega ZDDV-1, s katerim je želel doseči večjo preglednost in medsebojno skladnost določb ZDDV-1 ter zlasti poenostavitev besedila le-tega z vidika zahtevnosti za davčne zavezance.

2. CILJI IN NAČELA ZAKONA

Predlog zakona ne odstopa od temeljnih načel obračunavanja davka na dodano vrednost, na katerih temelji prejšnji zakon, ki je bil uveljavljen v letu 1999 in leta 2003 dopolnjen s pravili obdavčevanja med državami članicami Evropske unije. ZDDV-1 temelji na potrošni obliki davka na dodano vrednost, na podlagi katere je dejansko obdavčena končna potrošnja blaga in storitev, saj so blago in storitve, dokler so v prometu med davčnimi zavezanci, zaradi kreditne metode obračunavanja DDV, neobdavčene.

Obstoječe rešitve pomenijo še natančnejšo prilagoditev zavezujočih pravil, ki so uveljavljene v Šesti direktivi.

Z davkom na dodano vrednost se obdavčuje dodana vrednost. Načeloma se davek na dodano vrednost obračunava in plačuje od vsake dobave blaga ali storitev oziroma od transakcij, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev v vseh fazah proizvodnje in distribucije.

V zakonu je opredeljeno, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na namen opravljanja dejavnosti, torej ne glede na to ali s svojo dejavnostjo ustvarja dobiček ali ne. DDV mora obračunavati vsak davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev opravi obdavčljiv promet blaga in storitev, ki presega mejo 25.000 evrov. Davčnim zavezancem, ki dosegajo manjši promet, je omogočeno, da se prostovoljno odločijo za obračunavanje DDV. Davčni zavezanci so tudi državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava, kadar opravljajo obdavčljive dobave blaga in storitev, in bi njihovo neobravnavanje kot davčnih zavezancev izkrivljalo konkurenco.

Davek na dodano vrednost temelji na ozemeljski uporabi, kar pomeni, da se uporablja za dobave blaga in storitev na ozemlju Republike Slovenije. Po načelu destinacije obdavčene transakcije znotraj Skupnosti, ki jih opravi davčni zavezanec, ki ni oproščen obračunavanja in plačevanja DDV, kar pomeni, da so te transakcije obdavčene v državi članici destinacije, v skladu s stopnjami in pogoji, ki jih določi namembna država članica. V namembni državi članici so obdavčene tudi pridobitve blaga znotraj Skupnosti nad določenim zneskom, ki so opravljene končnim potrošnikom (prodaje na daljavo) in dobave novih prevoznih sredstev. Pri uvozu blaga se davek načeloma plača v državi članici uvoznici ob vsakem uvozu blaga, in sicer se zaračunava in plačuje tako, kot da bi bil carinska dajatev, torej v skladu s carinskimi predpisi. Oprostitev plačila davka pri uvozu blaga pa je predpisana v primeru, ko je blago, ki je sicer uvoženo v državo članico uvoznico, namenjeno nadaljnji dobavi blaga v drugo državo članico.

Pri kraju opravljenih storitev splošno pravilo določa, da se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravi storitev svoj sedež ali stalno poslovno enoto oziroma stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva. Za določene storitve so predpisane izjeme od splošnega pravila, po katerem so storitve obdavčene po kraju, kjer se dejansko opravijo oziroma glede na sedež ali stalno poslovno enoto oziroma stalno prebivališče ali dejansko prebivanje prejemnika teh storitev.

V zakonu sta predpisani dve stopnji DDV, splošna (20%) in nižja (8,5%).

V zakonu so predvidene določene oprostitve plačevanja davka na dodano vrednost, ki so usklajene s Šesto direktivo. Zakon razlikuje med t.im. nepravimi in pravimi oprostitvami. Neprave oprostitve v sistemu DDV pomenijo, da davčni zavezanci, ki opravljajo oproščene dejavnosti od svojih dobav ne obračunavajo davka, pa tudi nimajo pravice do odbitka vstopnega davka, ki jim ga zaračunajo dobavitelji. Prava oprostitev pa pomeni, da davčni zavezanec davka na dodano vrednost ne obračuna in plača, hkrati pa ima pravico do odbitka vstopnega davka. Tako so popolnoma brez obremenitve z davkom na dodano vrednost izvoz blaga, dobave blaga v druge države članice, dobave blaga, ki so izenačene z izvozom blaga ali dobavami blaga v druge države članice, in storitve, ki so opravljene ali porabljene v tretjih državah oziroma v drugih državah članicah, v kolikor je prejemnik davčni zavezanec, identificiran za namene DDV.

Davčni zavezanec ima pravico odbiti ves vstopni DDV, ki mu je bil v davčnem obdobju zaračunan s strani drugih davčnih zavezancev, ali ga je plačal pri uvozu blaga ali od pridobitev blaga znotraj Skupnosti pod pogojem, da je blago uporabil za svojo obdavčeno dejavnost oziroma tisto oproščeno dejavnost v zvezi s katero mu je z zakonom priznana pravica do odbitka vstopnega DDV.

Znesek davka, ki ga mora davčni zavezanec plačati v davčnem obdobju je celotna ugotovljena obveznost za davčno obdobje, ki jo ugotovi na podlagi izdanih in prejetih računov v davčnem obdobju. Davčno obdobje je načeloma koledarski mesec, glede na določene vrednostne limite, pa tudi koledarsko trimesečje. Za davčne zavezance, ki opravljajo transakcije znotraj Skupnosti, je davčno obdobje največ koledarsko trimesečje.

Davčni zavezanci, ki v obračunu DDV izkazujejo presežek DDV, kar pomeni, da znesek vstopnega DDV presega znesek izstopnega DDV, lahko le tega prenesejo v naslednje davčno obdobje ali pa zahtevajo vračilo presežka DDV. Do vračila presežka DDV efektivno prihaja pri tistih davčnih zavezancih, ki pretežno opravljajo izvoz blaga oziroma dobave blaga v drugo državo članico, ali opravljajo storitve, ki so obdavčene izven območja Slovenije.

Prejšnji sistem se je dopolnil z uvedbo instituta davčnih skladišč, ki bodo delovala podobno kot carinska skladišča. Od carinskih skladišč se bodo razlikovala po tem, da se bo v davčnih skladiščih lahko hranilo blago, pridobljeno iz drugih držav članic EU oziroma blago, ki je namenjeno dobavi v druge države članice. Z vnosom blaga v davčno skladišče se bo odložil nastanek obveznosti za obračun DDV do trenutka iznosa blaga iz davčnega skladišča.

3. POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

Predlagatelj zakona je zaradi večje preglednosti in jasnosti zakona v določenem delu spremenil sistematiko prejšnjega zakona o davku na dodano vrednost. Zakon je načrtovan tako, da vsebuje temeljne določbe o vsebini in obsegu zakona; predmetu obdavčitve, davčnih zavezancih, obdavčljivih transakcijah, kraju obdavčljivih transakcij, nastanku obveznosti obračuna DDV, davčni osnovi, davčnih stopnjah, davčnih oprostitvah, odbitku DDV, obveznostih davčnih zavezancev in drugih oseb v zvezi s plačevanjem DDV, identifikacijo, izdajanjem računov, knjigovodstvom, obračunom DDV, rekapitulacijskim poročilom in obveznostih glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu, posebnih ureditvah, nadzoru nad obračunavanjem in plačevanjem DDV, kazenskih sankcijah ter prehodnih in končnih določbah. Podrobnejše izvajanje, vključno s kriteriji za uveljavljanje davčnih oprostitev, zakon prepušča izvedbenim predpisom. Glede pravnih sredstev in podrobnejše ureditev postopkov pa zakon napotuje na zakon, ki ureja davčni postopek, zakon, ki ureja davčno službo in zakon, ki ureja carinsko službo.

V prvem poglavju (vsebina in obseg zakona) zakon določa vsebino zakona, uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije ter določa ozemeljsko uporabo zakona ter primere transakcij, ki so izvzete iz obdavčitve z DDV.

Zakon temelji na sistemu davka na dodano vrednost, ki je prepisan s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS, s spremembami, zato je poudarjen sklic na navedeno direktivo. Natančneje so podane temeljne definicije območij oziroma ozemelj, za katera veljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z davkom na dodano vrednost in se ne spreminjajo.

Prihodki iz naslova DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

DDV se v načelu obračunava od dobav blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec v okviru svoje ekonomske dejavnosti dobavi oz. opravi na ozemlju Slovenije za plačilo, vključno s pridobitvami blaga od davčnega zavezanca, s sedežem znotraj Skupnosti in uvozom blaga. Predmet DDV so tudi pridobitve novih prevoznih sredstev, ki jih v Skupnosti pridobi katerakoli oseba in pridobitve trošarinskih izdelkov, za katere nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji.

Posebej so opredeljeni primeri transakcij, ki niso predmet obdavčitve z DDV (gre za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki bi bil sicer oproščen plačila DDV po 53. in 54. členu zakona, ali za pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin znotraj Skupnosti, če je to blago obdavčeno po posebni ureditvi; izvzeta je tudi pridobitev blaga, ki ga pridobi davčni zavezanec, ki obračunava DDV po pavšalni ureditvi ali pa opravlja le dobave blaga in storitev brez pravice do odbitka DDV ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec pod pogojem, da vrednost pridobitve ne preseže 10.000 evrov).

V drugem poglavju (Davčni zavezanci) je opredeljeno, da je zavezanec za davek na dodano vrednost vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.Državni organi so vključeni v sistem DDV v zvezi z opravljanjem dejavnosti ali transakcij, ki se sicer opravljajo na trgu. Definicija davčnih zavezancev se v zakonu ni spremenila.

Na novo je dodana določba glede pogoja neodvisne dejavnosti, ki iz definicije davčnih zavezancev izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

V tretjem poglavju (Obdavčljive transakcije), v zvezi z opredelitvijo obdavčljivih transakcij, delimo transakcije v tri kategorije – blago, ki se dobavi, blago, ki se pridobi iz druge države članice ter storitve, ki se opravijo.

V tem poglavju je opredeljena dobava blaga in transakcije, ki se za namene DDV štejejo kot dobava blaga. Spremenjena je definicija izraza »dobava blaga«, ki povzema določbo člena 5(1) Šeste direktive, po kateri dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik in ni nujno, da je bil že opravljen prenos lastninske pravice na blagu.

Poleg redakcijskih popravkov besedila, je izključenih nekaj nepotrebnih določb, in sicer 5. in 9. točka drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, ki pojasnjujeta, da je dobava blaga tudi razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom ter zamenjava blaga.

Bistvena pa je izključitev 4. točke drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, ki določa, da za dobavo blaga šteje tudi prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine. S to spremembo se tovrstne transakcije obravnavajo kot dobava storitev in ne več kot dobava blaga. Nadalje sta izključeni tudi 7. in 8. točka drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, saj sta posebej opredeljeni v 7. in 8. členu zakona (uporaba blaga za neposlovne namene in uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti).

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec od blaga, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi pa za namene opravljanja njegove dejavnosti (za lastno rabo), ali ga brezplačno odtuji ali pa ga uporabi za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, obračuna DDV pod pogojem, da je za to blago dana pravica do odbitka DDV.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, pa se ne šteje brezplačno dajanje poslovnih vzorcev pod določenimi pogoji ter dajanje daril manjših vrednosti, pri čemer je vrednost darila, ki se šteje za darilo manjše vrednosti iz pribl. 9,5 evrov povečana na 20 evrov.

Prenos blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, ki ga opravi davčni zavezanec v drugo državo članico se prav tako šteje za dobavo blaga, opravljeno za plačilo. Določeni pa so primeri prenosa blaga, ki ne predstavljajo obdavčljive transakcije.

Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena pod pogojem, da se prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika.

Definicija pridobitve blaga znotraj Skupnosti je popravljena podobno, kot pri definiciji dobave blaga, pri čemer gre za pridobitev pravice do razpolaganja z blagom in ne za pridobitev lastninske pravice.

V tem poglavju so opredeljene še transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti, vključno s pridobitvami blaga za potrebe Nato sil, ki pa vsebinsko ne pomenijo spremembe od prej veljavnih rešitev.

V okviru opravljanja storitev je podana definicija opravljanja storitev in transakcije, ki se za namene DDV štejejo za opravljanje storitev, vendar pa ne pomenijo vsebinskih sprememb. Črtana je le določba glede zamenjave storitev, ki ni potrebna. V posebnem členu pa je opredeljena uporaba storitev za neposlovne namene. Iz prejšnje ureditve je povzeta tudi določba glede dobave storitev v svojem imenu in za račun druge osebe.

V četrtem poglavju (Kraj obdavčljivih transakcij) so določena pravila, ki se uporabljajo v zvezi z določitvijo kraja za opravljene dobave blaga, pridobitve blaga znotraj Skupnosti, opravljene storitve in za uvoz blaga.

Kraj dobave blaga je določen glede na to, ali gre za dobavo blaga brez prevoza, s prevozom, na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih ali pa za dobavo blaga preko distribucijskih sistemov. Pravila za določitev kraja dobave blaga so povzeta po trenutni ureditvi.

Pri dobavi blaga brez prevoza je kraj opravljene dobave kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava, v primeru dobave blaga s prevozom pa kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga. Izjeme so določene v primerih, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi ter v primerih instalacije oziroma montaže blaga. Posebna pravila so določena v primerih t.im. prodaj na daljavo, ki se opravijo končnim potrošnikom.

Za kraj dobave blaga na krovu plovila, zrakoplovov ali na vlakih se med prevozom potnikov znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

Pri dobavah blaga preko distribucijskih sistemov se za kraj dobave plina ali električne energije za nadaljnjo prodajo šteje kraj, kjer ima sedež preprodajalec, pri končni potrošnji pa kraj, kjer se plin ali elektrika dejansko porabita.

Po splošnem pravilu se za kraj opravljene pridobitve blaga znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki je nabavila blago. Prenos kraja obdavčitve na pridobitelja v drugo državo članico je možen le v primeru, če je pridobitelj identificiran za namene DDV v drugi državi članici, razen v primeru, ko dokaže, da je pridobljeno blago uporabil za kasnejše dobave in je izpolnil obveznosti za predložitev rekapitulacijskega poročila in je kot plačnik DDV določen prejemnik blaga.

Kraj opravljanja storitev se po splošnem pravilu določa glede na sedež davčnega zavezanca, ki storitev opravi. Posebna pravila so določena za določitev kraja opravljanja storitev posrednikov, storitev, ki so povezane z nepremičninami, storitev povezane s prevozom blaga, storitev s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih prireditev, pomožnih prevoznih storitev in storitev cenitve premičnin in dela na nepremičninah. Posebej so navedene storitve, pri katerih se lahko uporabi načelo obrnjene davčne obveznosti. Pravila za določitev kraja opravljenih storitve so enaka pravilom, ki so bila že prej v veljavi, prav tako je v zakon vključena enaka rešitev glede določitve kraja uvoza blaga.

V petem poglavju (Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV) je uveljavljeno temeljno izhodišče, po katerem obveznost obračuna DDV nastane, ko nastane obdavčljiv dogodek, t.j, ko je blago dobavljeno oz. so storitve opravljene, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti oz., ko je blago uvoženo.Določbe tega poglavja povzemajo rešitve prejšnjega zakona.

Nastanek obdavčljivega dogodka je natančneje določen v primerih, ko se izdajajo zaporedni obračuni, v primerih avansnih plačil, primerih, ko račun ni izdan in drugih primerih.

Pri dobavah blaga v drugo državo članico oziroma pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti je nastanek obveznosti obračuna DDV vezan na 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. V primerih, ko je račun izdan pred potekom navedenega roka, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa.

V primeru uvoza blaga nastane obveznost obračuna DDV, ko je blago uvoženo. Če je blago zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko nastane obdavčljivi dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev. Rešitve za nastanek obveznosti obračuna DDV od uvoza blaga ne odstopajo od že uveljavljenih v prejšnjem zakonu.

Šesto poglavje (Davčna osnova) povzema rešitve za določitev davčne osnove iz prej veljavnega zakona, torejje osnova za obračun DDV vedno celotno plačilo, ki je bilo zaračunano za dobavo blaga ali storitev.

Osnova za obračun DDV je plačilo dobavitelja za opravljeno dobavo blaga ali storitev, prejeto od kupca, naročnika ali tretje osebe. Davčno osnovo povečujejo trošarine, drugi davki, takse in druge dajatve ter postranski stroški (provizije, stroški pakiranja, prevoza idr., ki jih dobavitelj zaračuna), razen DDV.Iz davčne osnove so izključeni določeni popusti in rabati ter zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika.

Določeni so tudi posebni primeri za določitev davčne osnove, vključno z določitvijo davčne osnove pri uvozu blaga, kjer se tudi za namene DDV upošteva carinska vrednost, kot je določena s carinskimi predpisi Skupnosti.

Pri pridobivanju blaga znotraj Skupnosti se davčna osnova določa na enak način kot za dobave blaga in storitev na ozemlju Slovenije.

V posebnem členu so opredeljene določbe glede spremembe in popravka davčne osnove zaradi vračila, preklica naročila, neplačila in znižanja cene po opravljeni dobavi ter pri uvozu blaga. Za izračun davčne osnove, ki je določena v tuji valuti, je predpisan menjalni tečaj za preračun vrednosti tuje valute v domačo valuto. Določeno je tudi, da se stroški vračljive embalaže ne vštevajo v davčno osnovo.

Z zakonom je v sedmem poglavju (Stopnja DDV) splošna stopnja določena v višini 20 %, ki je določena v odstotku od davčne osnove in je enaka za dobave blaga in storitev. Po tej stopnji se DDV obračunava in plačuje od vsake dobave blaga in storitev, pridobitev blaga znotraj Skupnosti in uvoza blaga, razen od dobav, za katere je določena nižja stopnja oz. oprostitev plačila DDV.

Ohranjena je tudi znižana stopnja DDV v višini 8, 5 %, pri čemer je predlagatelj izhajal iz obsega kategorij blaga in storitev, ki so bile že po prejšnjem zakonu o davku na dodano vrednost obdavčene z nižjo stopnjo DDV in sicer: hrana, žive živali, semena, rastline in primesi, ki so namenjene za pripravo hrane; dobava vode; zdravila, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito; medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo; prevoz oseb in njihove osebne prtljage; knjige, časopisi in periodične publikacije (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv); vstopnine za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve; avtorske pravice književnikov in skladateljev ter storitve izvajalskih umetnikov; dobava določenih umetniških predmetov, zbirk in starin; stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili; živali za pitanje, semena, sadike, gnojila, fitofarmacevtska sredstva ter storitve, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu; dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanjem prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte; uporaba športnih objektov; storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je z njimi neposredno povezan in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev; storitve javne higiene.

V osmem poglavju (Oprostitve DDV) so vključene naslednje kategorije oprostitev, in sicer:

V devetem poglavju (Odbitek DDV) je opredeljen trenutek nastanka pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je vezan na trenutek nastanka obveznosti obračuna DDV. Davčni zavezanec lahko odbije DDV v tistem davčnem obdobju, ko je prejel blago oziroma mu je opravljena storitev, če razpolaga z računom oziroma carinsko deklaracijo.

Prejšnja ureditev uveljavljanja odbitka DDV se z novim zakonom ni spremenila. Obseg pravice do odbitka DDV je vezan na primere, ko davčni zavezanec uporabi blago in storitev za namene svojih obdavčenih transakcij in določenih oproščenih transakcij ter v primeru občasne dobave novega prevoznega sredstva v drugo državo članico.

Davčni zavezanec, ki opravlja hkrati obdavčeno in oproščeno dejavnost, določi znesek DDV, ki si ga sme odbiti, z odbitnim deležem, ki se lahko določi za vse transakcije ali pa ločeno za vsako področje dejavnosti ob zagotavljanju ustreznega knjigovodstva.

Zakon ohranja že uveljavljene omejitve pravice do odbitka DDV z izjemo taksistov, ki imajo po novem pravico do odbitka vstopnega DDV od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevozov s taksiji. Zakon določa še pogoje, ki jih morajo davčni zavezanci izpolnjevati za uveljavljanje pravice do odbitka DDV.

V primeru, ko je znesek odbitka vstopnega DDV višji ali nižji od tistega, do katerega je davčni zavezanec upravičen in če se spremenijo dejavniki, ki se merodajni za odbitek vstopnega DDV (odpoved nakupov in znižanje cene), je potrebno prvotni odbitek popraviti. V 68. členu zakona je vključena nova določba, po kateri ni potrebno popraviti odbitka vstopnega DDV v primeru uradno dokazanega uničenja ali izgube ter dajanje daril manjše vrednosti ali vzorcev.

Pri popravku odbitka DDV pri osnovnih sredstvih je na novo določeno, da se popravek razporedi na obdobje 5 let za osnovna sredstva, razen nepremičnin, za katere se obdobje popravka odbitka DDV razporedi na 20 let. Letni popravek se določi v višini 1/5 oz. 1/20 zneska DDV, zaračunanega na osnovna sredstva. Pri prodaji osnovnih sredstev v obdobju popravka se šteje kot da se osnovno sredstvo uporablja za ekonomsko dejavnost davčnega zavezanca do konca obdobja popravka.

Popravek odbitka se mora opraviti tudi na podlagi odločitve carinskega organa, na novo pa je v 72. členu zakona vključen tudi popravek na podlagi odločitve davčnega organa, če prejemnik blaga ali storitev plača naknadno obračunani DDV svojemu dobavitelju.

Pri vračilu DDV je posebej opredeljeno vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji in vračilo DDV v potniškem prometu.

Pri vračilu DDV na podlagi obračuna DDV je na novo določeno, da se presežek DDVna podlagi obračuna DDV davčnemu zavezancu (ki ni pretežni izvoznik oz. pretežno ne dobavlja blago znotraj Skupnosti) na njegovo zahtevo vrne v 60 dneh po predložitvi obračuna DDV neodvisno od višine zneska presežka DDV. Po prejšnji ureditvi je bilo vračilo oziroma pravica do vračila odvisna od minimalnega zneska zahtevka za vračilo, ki je predpisano za posamezno davčno obdobje. Za pretežne izvoznike se ohranja rok za vračilo 30 dni.

Pogoji za vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji se z novim zakonom ne spreminjajo. Prav tako se ohranja pogoj vzajemnosti, po katerem je pravica do vračila priznana samo davčnim zavezancem s sedežem v tistih državah zunaj Skupnosti, v katerih imajo davčni zavezanci s sedežem v Sloveniji pravico do vračila DDV.

Enaki ostajajo tudi pogoji za uveljavljanje vračila DDV v potniškem prometu, po katerih lahko tuja fizična oseba, ki kupi blago v Sloveniji in ga iznese v osebni prtljagi na območje izven Skupnosti, uveljavi vračilo plačanega davka na dodano vrednost.

V desetem poglavju (Obveznosti davčnih zavezancev in določenih oseb, ki niso davčni zavezanci) so obveznosti davčnih zavezancev razdeljene v sedem kategorij – obveznost plačila, identifikacija, izdajanje računov, knjigovodstvo, obračun DDV, rekapitulacijsko poročilo in obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu.

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, lahko pa je DDV dolžna plačati tudi druga oseba, kot je to določal že prej veljavni zakon. DDV je potrebno plačati najkasneje na zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Izjeme so predpisane za pridobitev novega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba, ki ni identificirana za namene DDV, ki mora plačati DDV na podlagi odločbe davčnega organa ter v primeru uvoza, ko se DDV plača kot, da bi bil uvozna dajatev oziroma se plača preko obračuna DDV, če ima dovoljenje davčnega organa.

Vsaka oseba mora davčnemu organu sama prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, ter tudi vsakršno spremembo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Ob prijavi davčni zavezanec predloži tudi zahtevek za izdajo identifikacijske številke, razen davčnega zavezanca, ki je oproščen obračunavanja DDV po posebni ureditvi za male davčne zavezance. Davčni organ mora z identifikacijsko številko za DDV identificirati vsakega davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali storitve na ozemlju Slovenije in ima pravico do odbitka vstopnega DDV oziroma vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga znotraj skupnosti, ki je predmet obdavčitve v Sloveniji. Identifikacija za namene DDV davčnemu zavezancu preneha s predložitvijo zahtevka davčnega zavezanca ali pa po uradni dolžnosti.

Vsak davčni zavezanec mora izdati račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev, račun pa lahko v imenu in za račun davčnega zavezanca izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba ob predpisanih pogojih.Pri obveznih podatkih na računu v primeru oprostitve ali če mora plačati DDV kupec ali naročnik, kot tudi v primerih uporabe posebne ureditve za potovalne agencije ali uporabe ene od posebnih ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, je dodano sklicevanje na veljavno določbo Šeste direktive, kar pomeni, da se davčnim zavezancem po novem ni več potrebno sklicevati izključno na določbo našega zakona.

Pri poenostavljenih računih, ki jih davčni zavezanec izdaja na ozemlju Slovenije drugim osebam kot so davčni zavezanci in pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, je dodan podatek o količini in vrsti blaga oziroma obsegu in vrsti storitev. Dodatni podatek ne pomeni dodatne obveznosti za davčne zavezance, saj se ti podatki na računu navajajo že z vidika varstva potrošnikov, da je potrošnikom omogočeno preverjanje pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma storitev.

V okviru posebnih določb glede izdaje računov (valuta zneska DDV in elektronski računi) je v zvezi s pošiljanjem elektronskih računov po novem omogočeno tudi pošiljanje elektronskih računov preko elektronsko izmenjavo podatkov (EDI). Takšen način pošiljanja računov je po Šesti direktivi obvezujoč.

Davčni zavezanci lahko po novem vse informacije za izračun davčne obveznosti zagotavljali v svojem knjigovodstvu. Tako jim po novem ni več potrebno voditi knjige izdanih računov, knjige izdanih računov za dobave blaga znotraj Skupnosti in za promet blaga v drugih državah članicah, knjige prejetih računov, knjige prejetih računov za pridobitve blaga znotraj Skupnosti in posebne evidence o vstopnem DDV pri uvozu blaga. Posebej pa morajo še naprej voditi evidenco o določenih prenosih blaga v drugo državo članico ter evidenco prejetega blaga od davčnega zavezanca iz druge države članice, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu.

Rok hrambe za izdane in prejete račune ostaja 10 let, za račune v zvezi z nepremičninami pa 20 let. Za kraj hrambe je predpisano ozemlje Slovenije, v primeru elektronskih računov z on-line dostopom pa je kraj hrambe lahko tudi zunaj ozemlja Slovenije. Z novim zakonom se tako ohranjajo že uveljavljena pravila glede rokov in kraja hrambe računov.

V zvezi z obračunom DDV so predpisani primeri, kdaj je potrebno predložiti obračun DDV ter rok za predložitev obračuna DDV, ki je usklajen z rokom za plačilo DDV. Ureditev predložitve obračuna DDV ne odstopa od uveljavljene ureditve v prejšnjem zakonu.

Za davčno obdobje je v splošnem določen koledarski mesec. Glede na višino doseženega obdavčljivega prometa blaga in storitev je davčno obdobje lahko tudi koledarsko trimesečje. Odpravljeno je polletno davčno obdobje, kar pomeni, da so davčni zavezanci, ki so po prejšnji ureditvi izpolnjevali obveznosti iz naslova DDV za koledarsko polletje, postali trimesečni davčni zavezanci. Zaradi povišanja zgornjega vrednostnega limita iz 20.000.000 na cca. 50.000.000 tolarjev (210.000 evrov) pa nekateri davčni zavezanci, ki so po prej veljavni ureditvi obračunavali DDV za koledarski mesec, po novem obračune DDV sestavljajo za trimesečno obdobje. Zaradi navedenih razlogov se povečuje število trimesečnih davčnih zavezancev.

Davčni zavezanci, ki dobavljajo blago osebam, identificiranim za namene DDV, v drugo državo članico, morajo davčnemu organu predložiti še rekapitulacijsko poročilo, ki se po prejšnjem zakonu imenuje kvartalno poročilo in se ne spreminja. Sestavi se za vsako koledarsko trimesečje, predloži pa do 10. dne drugega meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju.

V tem poglavju je urejena tudi obdavčitev za blago, ki se v Slovenijo uvaža iz tretjih ozemelj oziroma izvaža iz Slovenije na eno od tretjih ozemelj. Davčni zavezanec v teh primerih vse formalnosti opravi pri pristojnem carinskem organu.

V enajstem poglavju (Posebne ureditve) so zaradi specifičnosti posameznih področij predpisane posebne ureditve (oprostitev izpolnjevanja določenih obveznosti, drugačna določitev davčne osnove, posebnosti pri odbitku vstopnega DDV in izračunu davčne obveznosti in druge posebnosti), in sicer:

Po posebni ureditvi za male davčne zavezance je predpisana oprostitev obračunavanja DDV za male davčne zavezance do praga obdavčljivega prometa v višini 25.000 evrov, kar predstavlja povišanje prej veljavnega praga iz zakona o davku na dodano vrednost, ki je znašal približno 20.800 evrov. Na novo je določena definicija obdavčljivega prometa, ki se mora upoštevati pri presoji o tem, ali gre za malega davčnega zavezanca, ki je lahko oproščen obračunavanja DDV in izpolnjevanja drugih obveznosti iz naslova DDV. Definicija iz pojma obdavčljivega prometa, za razliko od veljavnega zakona o davku na dodano vrednost, izključuje vrednost oproščenega prometa, za katerega davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Sprememba definicije prometa bo vplivala na zmanjšanje števila davčnih zavezancev, predvsem pa predlagana sprememba pomeni poenostavitev poslovanja tistim davčnim zavezancem, ki opravljajo pretežno oproščeno dejavnost, v zvezi s katero davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV (na primer. šole, vrtci, zdravstveni domovi, društva, nepridobitne organizacije).

Načelna oprostitev obračunavanja DDV je določena tudi za kmete, ki dobavljajo blago in storitve v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini do višine 7.500 evrov skupnega dohodka te dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto.

S posebno ureditvijo za kmete se ureja posebna shema uveljavljanja vračila DDV za kmete, ki se uveljavlja kot pravica do pavšalnega nadomestila v višini 4%, pod pogojem, da predstavnik kmečkega gospodinjstva dobavlja blago in storitve davčnim zavezancem, ki morajo plačevati DDV po zakonu o davku na dodano vrednost. Ti davčni zavezanci morajo upravičencem do pavšalnega nadomestila dodatno priznati pavšalno nadomestilo po predpisani stopnji, ki pa si ga lahko priznajo kot odbitek DDV. Takšna ureditev velja tudi v primeru dobave blaga in storitev davčnim zavezancem v drugo državo članico z razliko, da kupec odbitek DDV uveljavlja na način vračila DDV.

Ureditev obračunavanja in plačevanja DDV za potovalne agencije je urejena v posebni ureditvi za potovalne agencije, ki delujejo v svojem imenu, pri tem pa uporabljajo blago in storitve drugih davčnih zavezancev. Vse transakcije, ki jih potovalna agencija opravi potniku, se štejejo za enotno storitev potniku. Potovalne agencije DDV plačujejo od razlike v ceni, nimajo pa pravice do odbitka vstopnega DDV, niti pravice do vračila DDV.

Posebna ureditev je predvidena tudi za obdavčevanje rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, in sicer za primere, ko dobave tega blaga opravi obdavčljivi preprodajalec oziroma se to blago prodaja na javni dražbi. Preprodajalec lahko obračunava DDV od razlike v ceni, če blago kupi od točno določenih oseb, vendar pa pri nabavi nima pravice do odbitka vstopnega DDV, na izdanih računih pa ne sme posebej izkazovati DDV. Pri prodaji blaga na javni dražbi organizator prodaje obračuna DDV od razlike med ceno blago, doseženo na javni dražbi in zneskom provizije, ki jo ali jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega principala. Na novo pa je za organizatorja prodaje določeno, da mora v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazovati zneske, ki jih je ali jih bo prejel od kupcev blaga in zneske, ki jih je ali jih bo vrnil prodajalcem blaga.

S posebno ureditvijo za obdavčitev investicijskega zlata je pod določenimi pogoji predpisana oprostitev plačila DDV za takšno zlato, vendar imajo davčni zavezanci pravico, da se odločijo, da bodo svoje dobave obravnavali kot obdavčene dobave. V tem primeru lahko uveljavljajo tudi pravico do odbitka.

Posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve se uporablja za vse elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Skupnosti in tudi drugače ni zavezan identifikaciji za namene DDV v Skupnosti, opravi končnim potrošnikom. Obveznost za plačilo DDV nastane v državi članici potrošnje, davek pa plača davčni zavezanec, ki nima sedeža, ob predložitvi posebnega obračuna DDV na poseben račun davčnega organa, ki nato nakaže državam članicam potrošnje pripadajoče zneske DDV.

Po posebni ureditvi obračunavanja DDV po plačani realizaciji se DDV obračunava in plačuje na podlagi prejetih plačil za opravljanje dobav blaga in storitev. Uporabljajo jo lahko tisti davčni zavezanci, katerih vrednost obdavčenega prometa ne preseže 208.000 evrov (brez DDV). Iz posebne ureditve po plačani realizaciji so izvzeti uvoz in izvoz blaga ter pridobitve in dobave blaga znotraj Skupnosti in nekatere druge dobave ter računi, ki so bili izdani, preden je bila opravljena dobava blaga oziroma storitev. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na trenutek izvršitve plačila.

Uporaba posebne ureditve po plačani realizaciji je prostovoljna, prenehanje posebne ureditve pa je prostovoljno ali obvezno v posebej navedenih primerih. Pri prenehanju posebne ureditve po plačani realizaciji mora davčni zavezanec izkazati in plačati ves DDV od dobav blaga in storitev, za katere je DDV obračunaval po tej ureditvi, vendar plačila za te dobave še ni prejel, z upoštevanjem odbitka DDV.

Z vidika administrativnih obveznosti je za davčne zavezance, ki uporabljajo posebno ureditev po plačani realizaciji določena obveznost poročanja o izdanih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta.

V dvanajstem poglavju (Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV) je določena pristojnost davčnega oziroma v nekaterih primerih carinskega organa za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in zakonom, ki ureja davčno službo.

V trinajstem poglavju (Kazenske določbe) so določene sankcije za kršitev določb iz zakona. Zneski globe se, zaradi prehoda nacionalne tolarske valute na evro, navajajo v evrih. Določajo se tudi primeri sankcioniranja za t.im. hude prekrške, glede na višino povzročene škode oziroma višino pridobljene protipravne premoženjske koristi ali storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti. Zakon določa, da se sme storilca kaznovati strožje, s trikratnikom splošno zagrožene višine globe.

Za prekrške, ki so glede na višino povzročene škode storjeni v kvalificirani, hujši obliki, zakon določa rok, ki je daljši od splošnega zastaralnega roka za prekrške.

4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN UPOŠTEVANJE PRAVA EU

S sprejetjem zakona se v naš pravni red nekoliko natančneje prenašajo ureditve iz Direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), z vsemi spremembami in dopolnitvami, Direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) in Trinajste direktive Sveta o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti.

A. Avstrija

Republika Avstrija je prometni davek z značilnostmi davka na dodano vrednost sprejela junija 1972, uveljavljen pa je bil s 1. januarjem 1973. Obdavčljivi dogodek so bile dobave blaga in/ali storitev, samodobave in uvoz blaga. S priključitvijo Avstrije k Evropski Uniji je v Avstriji 1. januarjem 1995 pričel veljati nov zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju avstrijski ZDDV), ki je bil prilagojen določbam Šeste direktive.

Po avstrijskem ZDDV se davčna obveznost navezuje na opredelitev določenih obdavčljivih transakcij. Za namene pripisa davčne obveznosti posameznikom je z avstrijskim ZDDV opredeljen pojem »podjetnik (entrepreneur)« in pojem »podjetje (enterprise)«, ki označuje ekonomsko dejavnost podjetnika, ki je relevantna za namene avstrijskega ZDDV. DDV so v splošnem dolžni plačevati podjetniki, od uvoza blaga v Avstrijo, ob določenih pridobitvah blaga v Skupnosti, neupravičeni izdaji računa za namene DDV pa tudi druga oseba. Pravico do odbitka vstopnega DDV ima samo podjetnik oziroma podjetje.

Za obdavčljive transakcije se štejejo:

Dobava blaga in storitev kot tudi samodobave so obdavčene z avstrijskim DDV le, če so opravljene na ozemlju Avstrije. V splošnem se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko pravica razpolaganja preide na prejemnika. Kot kraj opravljanja storitev se v splošnem šteje kraj, kjer ima podjetnik svoj sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravil storitev, oziroma če ju nima, kraj, kjer ima stalno prebivališče, oziroma običajno prebiva.

Davčna obveznost v splošnem nastane ob koncu koledarskega meseca, v katerem so bile dobave opravljene. Izjema velja za predplačila, ko davčna obveznost nastane ob koncu davčnega obdobja, v katerem je plačilo prejeto. Izjema od splošnega pravila, po katerem se DDV obračunava na podlagi prejetih plačil je obvezno za svobodne poklice, aktivnosti profesionalno priznanih korporacij ter pravno priznanih združenj, ki opravljajo storitve, tipične za svobodne poklice.

Davčno osnovo predstavlja plačilo za dobavo blaga ali storitev. Kot plačilo se šteje vse, kar mora podjetnik plačati za prejeto dobavo. V primeru dvoma pri določitvi zneska plačila, se DDV obračuna na osnovi ocenjenega plačila.

Obdavčljive transakcije so lahko obdavčene ali oproščene. Splošna davčna stopnja je 20%,  nižja 10% ter 12% t.im. »parking« stopnja DDV. Uporaba nižje stopnje DDV je usklajena s Prilogo H Šeste direktive, z omenjeno direktivo pa je usklajena tudi uporaba oprostitev DDV. 12 %, »parking« stopnja DDV se uporablja za dobave vina, pridelanega v okviru dejavnosti kmetijske pridelave s strani kmetov – pridelovalcev. 

V avstrijskem ZDDV so opredeljena carinska skladišča. V zakonu so predpisana tudi davčna skladišča, ki pa se v praksi niso nikoli implementirala. Prav tako avstrijski ZDDV ne določa posebnih pravil za trošarinska skladišča.

V splošnem se pravica do odbitka vstopnega DDV prizna za dobave blaga in/ali storitev, ki so bile opravljene, oziroma bodo opravljene za namene podjetja podjetnika – prejemnika dobav ter za katere je podjetnik, ki je omenjene dobave opravil, izdal račun, in od uvoza blaga, ki je bil opravljen za namene podjetja podjetnika – prejemnika dobav. Vstopni DDV se lahko odbije takoj, ko je dobava opravljena podjetniku – prejemniku dobav in je račun izdan, ne glede na to, kdaj je račun plačan.

Podjetnik, ki opravlja dobave brez pravice do odbitka in tiste s pravico do odbitka vstopnega DDV, mora vstopni DDV razdeliti na odbiten in neodbiten del. Za razdelitev vstopnega DDV so določene tri metode:

Poleg splošne ureditve obdavčitve avstrijski ZDDV pozna posebne ureditve za obdavčitev:

Vsaka oseba, ki v Avstriji začenja z gospodarsko dejavnostjo, se mora registrirati pri davčnem organu v regiji, kjer je center njene dejavnosti. Davčni zavezanci, ki opravljajo intrakomunitarne transakcije morajo zaprositi za posebno DDV številko, ki je vnesena tudi v sistem VIES.

Podjetnik mora voditi knjigovodstvo v predpisani obliki in v skladu s pravnimi zahtevami. Izdajati mora račune s predpisano vsebino, ki so podlaga in eden od pogojev za odbitek vstopnega DDV. Podjetnik mora račune hraniti 7 let.

Podjetnik mora izpolnjevati periodične obračune DDV, ki so mesečni, pod določenimi pogoji pa trimesečni. Konec leta pa mora dodatno oddati še letni obračun DDV. V zvezi z intrakomunitarnimi dobavami blaga mora podjetnik izpolniti še prodajni seznam za vsako trimesečje.

B. Nemčija

V Nemčiji je bil sistem obdavčevanja prometa blaga in storitev z davkom na dodano vrednost uveljavljen s 1. januarjem 1969. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: nemški ZDDV) je bil leta 1980 usklajen z določbami Šeste direktive Sveta. V letu 1992 pa dopolnjen z določbami v zvezi z uveljavitvijo novih pravil delovanja sistema DDV, vezanih na odpravo davčnih meja med državami članicami EU.

DDV se obračunava in plačuje od dobav blaga in storitev, ki so opravljene na ozemlju Nemčije za plačilo v okviru opravljanja katerekoli gospodarske dejavnosti. DDV se plačuje tudi od pridobitev blaga v Skupnosti, od uvoza blaga, od novih prevoznih sredstev, ki so proti plačilu pridobljene v Skupnosti ter od brezplačnih dobav blaga in storitev s strani pravnih oseb in združenj.

Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki neodvisno opravlja obdavčene dobave blaga ali storitev v Nemčiji v okviru opravljanja dejavnosti. Neodvisno od tega ali je rezident ali nerezident, je davčni zavezanec lahko posameznik, združenje posameznikov, pravna oseba, ali katerakoli druga ekonomska enota. Iz definicije davčnih zavezancev so izvzete zaposlene osebe. Državni organi kot je zvezna država, dežele in občine se ne štejejo za davčne zavezance v okviru transakcij, ki jih opravljajo kot javna oblast. Privatne osebe oziroma osebe, ki izpolnjujejo vladne funkcije se štejejo za davčne zavezance za DDV namene.

Za kraj dobave blaga se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, če dobava vključuje tudi prevoz. V ostalih primerih je kraj obdavčitve tam, kjer se nahaja blago v času dobave blaga. V primeru uvoza blaga je kraj opravljenega prometa kraj, kjer je blago iz tretjih držav (ne EU) in iz posebnih območij (kjer se ne izvaja sistem DDV in so pod suverenostjo Francije, Nemčije, Španije in Grčije) vneseno v Nemčijo. Pri intrakomunitarnih pridobitvah blaga se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer se nahaja blago, ko se prevoz konča. V splošnem se kot kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec sedež oz. stalno bivališče. Izjeme so določene za opravljanje storitev, povezanih z nepremičninami, transportom, storitvami s področja kulture, umetnosti..., posredniškimi ter telekomunikacijskimi storitvami.

Davčna obveznost nastane ob koncu davčnega obdobja, v katerem so bile dobave opravljene. Obveznost pa v splošnem dospe v plačilo v 10 dneh po preteku davčnega obdobja, ne glede na to, ali je davčni zavezanec prejel plačilo ali ne. Izjeme so predpisane v primeru obrnjene davčne obveznosti, delnih plačil, obračunavanja DDV na podlagi prejetih plačil, samodobav (lastna raba), fiktivnih intrakomunitarnih pridobitev, intrakomunitarnih pridobitev novih prevoznih sredstev, uvoza blaga in v primerih, ko oseba na računu ne sme izkazati DDV.

Davčno osnovo predstavlja celotno plačilo, ki ga je prejemnik dolžan plačati za dobavljeno blago oz. storitev, razen DDV. V primeru iznosa blaga iz davčnega skladišča, so davčni osnovi dodani še stroški nastali do trenutka iznosa in morebitne trošarine, ki jih je dolžan plačati imetnik davčnega skladišča. Po zakonu pa se v davčno osnovo ne vštevajo odobreni popusti in znižanja.

Splošna davčna stopnja je 16 % (op. avtorice: od leta 2007 dalje 19 %), nižja davčna stopnja, ki je določena v višini 7 % pa se uporablja za blago in storitve iz Priloge H Šeste direktive. Nemški zakon sicer nima ničelne stopnje, ki ustreza oproščenim dobavam s pravico do odbitka, se pa takšne dobave obravnavajo kot obdavčene dobave.

Oprostitve, s pravico do odbitka vstopnega DDV so predvidene v primerih pridobitev blaga v Skupnosti, izvoza blaga, storitev dodelave premičnin, ki so pridobljene oz. uvožene z namenom dodelave, storitev posrednikov, ki so vezane na izvoz, storitev v zvezi z oskrbo plovil in letal, določenih čezmejnih špediterskih storitev, povezanih z izvozom blaga, dobav zlata centralnim bankam, določenih storitev nacionalne železnice, gostinskih storitev, nudenih v mednarodnem morskem prometu, oskrbe (pod točno določenimi pogoji) tujih NATO sil, ki se nahajajo na ozemlju Nemčije ter v primerih bančnih, finančnih in zavarovalnih poslov, pri katerih ima naročnik sedež izven Skupnosti.

Nemški ZDDV vsebuje tudi posebne oprostitve povezane s carinskimi in DDV skladišči in prosto carinskimi conami. DDV skladišča so bila uvedena s 1. januarjem 2004. Dobava določenih nedokončanih izdelkov oz. surovin (npr. blago, ki potrebuje nadaljnjo predelavo z namenom, da se proda za končno potrošnjo), ki je vneseno v DDV skladišče, je oproščena DDV. Gre za blago, kot na primer: kava, čaj, sladkor, različne kovine kot je aluminij, železo in podobno. Dobave pod režimom DDV skladišč so lahko oproščene DDV, če so opravljene drugemu davčnemu zavezancu in je blago dano v skladišče, ali pa se v času dobave nahaja v skladišču. V trenutku, ko je blago sproščeno iz skladišča je na zadnjo dobavo potrebno obračunati DDV razen, če je blago preneseno v drugo DDV skladišče v Nemčiji. Oproščene so tudi določene storitve na blagu, ki je v DDV skladišču (npr. hramba, varovanje, izboljšanje kakovosti, priprava na prodajo, itd. dokler se te storitve ne morejo šteti kot predelava blaga z namenom prodaje blaga za končno potrošnjo).

Oprostitve, brez pravice do vračila vstopnega DDV so predvidene za določene dobave blaga in storitev, ki so v javnem interesu ter za finančne storitve; zavarovalne posle, ter leasing ali zakup nepremičnin.

Davčni zavezanci se lahko odločijo, da svoje finančne storitve obravnavajo kot obdavčen promet, čeprav so to sicer oproščene storitve, brez pravice do odbitka vstopnega DDV. Možnost obdavčitve dopuščajo tudi pri prometu z nepremičninami, vendar le, če je tudi najemnik oziroma kupec nepremičnine davčni zavezanec.

Davčni zavezanec ima možnost odbitka vstopnega DDV za dobave blaga oz. storitev, od nabav v Skupnost in od uvoza blaga, če je blago oz. storitve uporabil za namene njegovih obdavčenih dobav. Za priznavanje odbitka vstopnega DDV je pomembno tudi, da je DDV posebej izkazan na računu, DDV pa mora biti obračunan od pravilne davčne osnove, sicer davčni organ odbitka ne sprejme. DDV ni mogoče odbiti, če se blago in storitve uporabljajo za oproščene oziroma neposlovne dejavnosti. Če davčni zavezanec opravlja obdavčene in oproščene transakcije, mora vstopni DDV razdeliti med obdavčene in vse druge dobave. Razdelitev se opravi na podlagi razporeditvenih kriterijev (npr. za stavbe kvadratni metri), lahko pa tudi na podlagi drugih kriterijev kot je vrednost dobička. Če razdelitev po kriterijih ni možna, se odbitek opravi na podlagi ocene uporabe za obdavčene namene.

Poleg splošne ureditve obdavčitve nemški ZDDV predvideva tudi posebne ureditve obdavčevanja za:

Vsak davčni zavezanec mora prijaviti začetek, spremembo in prenehanje obdavčljive dejavnosti za DDV namene v Nemčiji. Davčni zavezanci prejmejo davčno registracijsko številko. Davčni zavezanci, ki opravljajo intrakomunitarne dejavnosti morajo zahtevati DDV identifikacijsko številko, ki se začne s kodo države DE.

Splošne obveznosti glede vodenja knjigovodstva so predpisane v davčnem zakoniku, v nemškem ZDDV pa so predpisane posebne določbe glede vodenja knjigovodstva na področju DDV. V knjigovodstvu morajo izkazovati dogovorjeno plačilo za dobave blaga in storitev, ločeno na obdavčene in oproščene dobave ter ločeno po nižji in splošni stopnji kot tudi odbitni vstopni DDV. Rok hrambe knjig, evidenc, računov in drugih dokumentov je 10 let.

Davčnim zavezancem je dovoljeno, če je kupec ali naročnik davčni zavezanec, da izdajo račune za dobave blaga in storitev znotraj 6 mesečnega obdobja po opravljeni dobavi. Ni pa določenega posebnega roka za izdajo računa.

V splošnem so davčni zavezanci dolžni izpolnjevati periodične obračune DDV kvartalno, mesečne pa izpolnjujejo le, če plačilo DDV za zadnje leto presega 6,136 evrov oziroma pri začetku opravljanja dejavnosti (prvi dve leti). V vsakem primeru pa je potrebno predložiti letni obračun DDV najkasneje do 31. maja leta po zaključku koledarskega leta. V zvezi z intrakomunitarnimi dobavami mora davčni zavezanec predložiti še prodajni seznam za koledarsko trimesečje.

C. Nizozemska

Nizozemska je 28. junija 1968 sprejela zakon o davku na dodano vrednost, ki je stopil v veljavo s 1. januarjem 1969. Omenjeni zakon je bil dopolnjen leta 1978 in 1992, ko so bile sprejete določbe, s katerimi je urejeno obdavčevanje prometa blaga in storitev med državami članicami.

Nizozemski DDV se zaračunava, obračunava in plačuje od dobav blaga in storitev znotraj Kraljevine Nizozemske, ki jih opravi »podjetnik«, ki opravlja oziroma izvaja svojo gospodarsko aktivnost ter od intrakomunitarnih pridobitev blaga. Pri tem je »podjetnik« opredeljen kot vsaka oseba, ki izvršuje dobave obdavčljivega blaga ali storitev na območju Kraljevine Nizozemske. Pri tem so tudi nerezidenti zavezani k obračunavanju in plačevanju DDV, z izjemo, ko gre za uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Občasne oziroma posamične transakcije so v splošnem izven sistema obdavčevanja z DDV.

Da je posamezna dobava predmet obdavčevanja z DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (1) opraviti jo mora davčni zavezanec; (2) v okviru svoje ekonomske dejavnosti; (3) opravljena mora biti za plačilo in (4) opravljena mora biti znotraj ozemlja Kraljevine Nizozemske. Pri tem se kot kraj dobave blaga šteje tisti kraj, kjer se blago nahaja v času dobave, v primerih, ko dobava blaga vključuje prevoz, pa tam, kjer se prevoz začne. Kraj opravljenih storitev je v splošnem kraj, kjer ima izvajalec sedež oziroma stalno prebiva.

V splošnem obveznost za obračun nastane in se DDV plača ob izdaji računa, če je davčni zavezanec dobavil blago oziroma storitev. Če je kupec davčni zavezanec, nastane obveznost za obračun davka najpozneje 15 dan v mesecu, ki sledi mesecu, ko je bila opravljena dobava. Če pa kupec ni davčni zavezanec nastane obveznost na dan dobave. Obveznost plačila DDV nastane najpozneje konec meseca, ki sledi koncu davčnega obdobja, znotraj katerega je nastala davčna obveznost. Izjema od splošnega pravila, po katerem se DDV obračunava na podlagi prejetih plačil je predvidena le za določene skupine oseb (določeni poklici, dobave 80% končnim potrošnikom).

Davčno osnovo za DDV predstavlja vse, kar zavezanec prejme za plačilo, pri čemer nizozemski zakon o DDV določa splošno davčno stopnjo v višini 19 %. Nižja davčna stopnja v višini 6 % se uporablja za blago in storitve iz Priloge H Šeste direktive. Prav tako nizozemski sistem DDV pozna pavšalna nadomestila za kmete in tudi ničelno stopnjo, ki se uporablja za intrakomunitarne dobave blaga, izvoz blaga in storitve povezane z izvozom blaga.

Oprostitve DDV se delijo na tiste s pravico do odbitka vstopnega DDV (ničelna stopnja) in tiste brez pravice do odbitka vstopnega DDV (oprostitve v javnem interesu in druge oprostitve – finančne storitve, zavarovalne storitve, poštne in telekomunikacijske storitve itd.).

Posebne oprostitve so predpisane tudi v zvezi s carinskimi skladišči, DDV skladišči, trošarinskimi skladišči in prosto carinskimi conami. V DDV skladiščih se tako za določene nedokončane proizvode oz. surovine (npr. kakavova zrna, mineralni izdelki, določeni kemični izdelki, nepredelan sladkor, tapioka, itd.) uporablja ničelna stopnja. Nizozemska pozna dva tipa DDV skladišč: administrativno skladišče in lokacijsko omejeno DDV skladišče. Administrativno skladišče se ne nanaša na fizično lokacijo, blago pa se lahko nahaja kjerkoli na Nizozemskem, pri čemer kupec pri pridobitvi blaga brez plačila DDV potrebuje licenco; prodajalec in kupec pa morata izpolnjevati stroge administrativne obveznosti glede računov, vodenja zalog in DDV obračunov. Pri lokacijsko omejenem DDV skladišču mora imetnik skladišča razpolagati z licenco. V obeh primerih ob sprostitvi blaga iz skladišča nastane obveznost DDV.

V splošnem se pravica do odbitka in povračil vstopnega DDV prizna za dobave blaga in/ali storitev, ki so bile opravljene s strani davčnega zavezanca, za blago in/ali storitve, ki je bilo dobavljeno davčnemu zavezancu in ga uporablja za namene obdavčljivih transakcij, ter od uvoza. Vstopni DDV se lahko odbije takoj, ko je dobava opravljena davčnemu zavezancu in je bil izdan račun. Če davčni zavezanec opravlja tako obdavčene kot oproščene transakcije, razdelitev vstopnega DDV opravi z odbitnim deležem na podlagi celotnega prometa. Če pa bi bil takšen način razdelitve nepravičen oz. neprimerna, se kot ključ za razdelitev uporabi dejanska raba blaga.

V nizozemskem sistemu se obdavčujejo po t.im. posebni shemi:

Vsak podjetnik/davčni zavezanec mora prijaviti začetek, spremembo in prenehanje obdavčljive dejavnosti za DDV namene na Nizozemskem. Davčni zavezanci prejmejo DDV identifikacijsko številko, ki se začne s kodo države NL in je pomembna za nadzor plačila DDV znotraj Skupnosti.

Splošna obveznost davčnega zavezanca je, da vodi ustrezno knjigovodstvo predvsem glede dobav blaga in storitev, opravljenih in prejetih, intrakomunitarnih pridobitev blaga, uvoza in izvoza blaga, kot tudi drugih podatkov, ki so relevantni za odmero DDV na Nizozemskem in drugih držav članic. Rok hrambe je 7 let, za nepremičnine pa 10 let.

Davčni zavezanec mora izdati datiran in oštevilčen račun za opravljene dobave blaga in storitev drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, pri izdaji računa zasebnim osebam pa na računu ni potrebno ločeno izkazati zneska DDV.

V splošnem se obračun DDV izpolnjuje trimesečno, izjemoma pa tudi mesečno (npr. za izvoznike) in včasih tudi letno (npr. za podjetnike, katerih plačilo DDV ne presega 450 EUR).

5. OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN ZA DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

Temeljno izhodišče, ki je bilo upoštevano pri pripravi predloga zakona, je bilo zastavljeno v smeri, da se prejšnji zakon čim natančneje prilagodi zavezujočim pravilom, uveljavljenim v Šesti direktivi, hkrati pa se pripravi zakon, ki bo pregleden in nedvoumen za davčne zavezance.

V zakonu se tako v primerjavi s prejšnjim sistemom, spreminja definicija prometa, ki se upošteva pri presoji o tem, ali gre za malega davčnega zavezanca ali ne (upošteva se le obdavčen promet in le točno določen oproščen promet, ne pa celoten obdavčen in oproščen promet zavezanca). Prav tako se, glede na prej veljavni sistem, nekoliko dvigne prag obdavčljivega prometa, in sicer iz 20.800 evrov na 25.000 evrov. Navedene spremembe pomenijo bistveno poenostavitev za davčne zavezance, ki jim v primerjavi s prejšnjim sistemom, ne bo potrebno več izpolnjevati obveznosti iz naslova DDV. Na podlagi razpoložljivih podatkov iz obračunov DDV za leto 2005 je ocenjeno, da bi bilo zaradi dviga praga obdavčljivega prometa in spremembe definicije obdavčljivega prometa 6.633 davčnih zavezancev oproščenih obračunavanja DDV od tistega dela, ki je bil do sedaj obdavčljiv (vseh zavezancev je cca 90.000). Iz razpoložljivih podatkov o obračunanem in vstopnem DDV obravnavanih zavezancev se ocenjuje, da ne bo prišlo do znatnih finančnih posledic za državni proračun, vsekakor pa je to dobrodošla administrativna poenostavitev za davčne zavezance.

V zakonu je določena uvedba davčnih skladišč, kar bo imelo za posledico odlog nastanka obveznosti za obračun DDV do trenutka iznosa blaga iz davčnega skladišča. Uvedba navedenega instituta bo imela za posledico določene likvidnostne učinke na javnofinančne prihodke iz DDV, vendar se ocenjuje, da bodo vsaj v kratkoročnem obdobju minimalni.

Za izvajanje zakona ni potrebno zagotoviti dodatnih sredstev v državnem proračunu. Zakon ne bo imel posledic na druga javnofinančna sredstva.

6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

Zakon, poleg že naštetih sprememb glede spremembe definicije obdavčljivega prometa blaga in storitev, zvišanja praga obdavčljivega prometa in uvedbe davčnih skladišč, prinaša naslednje pomembnejše poenostavitve in spremembe sistema DDV za davčne zavezance:

Uredba Sveta (ES) št. 1777/2005 z dne 17. oktobra 2005 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (Uradni list EU, št. L 288 z dne 29.10.2005)

Direktiva Sveta (ES) št. 1777/2005 vsebuje določbe glede izvajanja pravil v zvezi z davkom na dodano vrednost, ki so jih lahko države članice v nekaterih primerih razlagale prosto. Da bi se zagotovila večja skladnost med uporabo sistema davka na dodano vrednost in ciljem notranjega trga v primeru nastalih ali morebitnih razlik pri uporabi, ki niso združljive z ustreznim delovanjem notranjega trga, so bile sprejete nekatere skupne določbe o izvajanju pravil s področja DDV.

Ukrepi iz omenjene uredbe so pravno zavezujoči šele od začetka veljavnosti te uredbe in ne posegajo v veljavnost zakonodaje in razlage, ki so jih predhodno sprejele države članice. Uredba je začela veljati s 1.7.2006, razen 13. člena, ki smo ga začeli uporabljati s 1.1.2006. Slednja uredba je pravno zavezujoča za države članice EU in se uporablja neposredno v vseh državah članicah (pravil te uredbe ni potrebno vgraditi v nacionalno zakonodajo, saj se določbe te uredbe uporabljajo neposredno).

Pravila za izvajanje so posegla na naslednja področja:

Glede elektronskih storitev, opravljenih pred izključitvijo, a med koledarskim četrtletjem, v katerem pride do izključitve, davčni zavezanec, ki nima sedeža, predloži obračun za celotno četrtletje, v skladu s 26c(B)(5) členom Direktive 77/388/EGS. Zahteva po predložitvi tega obračuna ne vpliva na morebitno zahtevo po vpisu v register v državi članici v skladu z običajnimi pravili (op.: posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve),

1. člen ZDDV-1– Vsebina zakona

I. Vsebina zakona

(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju Republike Slovenije v skladu s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L št. 145 z dne 13. junija 1977, str. 1), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2005/92/ES z dne 12. decembra 2005 o spremembi Direktive 77/388/EGS glede obdobja, v katerem se uporablja najnižja splošna stopnja DDV (UL L št. 345 z dne 28. decembra 2005, str. 19) – v nadaljnjem besedilu: Šesta direktiva Sveta 77/388/EGS.

(2) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

– »ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom,

– »ozemlje države članice«, »država članica« in »Skupnost« je ozemlje držav članic in ozemlje Skupnosti, ki je kot tako definirano v predpisih Evropskih skupnosti,

– »tretja država« je katerokoli drugo ozemlje, razen ozemlja Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti,

– »tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa ni sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alineje tega odstavka, in sicer:

(3) Po tem zakonu se:

II. Komentarji

II.a Komentar k 1. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

Ta člen določa, da je obveznost plačevanja davka na dodano vrednost na ozemlju Republike Slovenije v skladu s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS ter podaja temeljne definicije, ki omogočajo določitev območij oziroma ozemelj, za katera veljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z davkom na dodano vrednost. Opredelitev, za katera območja veljajo ta pravila je predvsem pomembno zaradi posebnih pravil o DDV pri uvozu blaga iz tretjih držav oziroma pri pridobitvi blaga iz drugih držav članic.

V tem členu je tako podana definicija ozemlja Slovenije, ozemlja države članice, Skupnosti, tretje države in tretjega ozemlja. Pri opredelitvi ozemlja Skupnosti oziroma držav članic se zakon sklicuje na evropsko zakonodajo.

Določbe povzemajo 1. člen prejšnjega zakona in vsebinsko ne spreminjajo obstoječih definicij s tem, da je v tretjem odstavku dodana določba, da se transakcije v ali iz suverenih con Združenega kraljestva Akrotiri in Dhekelia obravnavajo kot transakcije v oziroma iz Cipra.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 5., 6. in 7. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Od 1.5.2004 se ozemlje izven Republike Slovenije deli na ozemlje tretjih držav ter na ozemlje Skupnosti. V zvezi z ozemlji tretjih držav se uporabljata pojma uvoz in izvoz, v zvezi z ozemljem Skupnosti pa izraz pridobitev in dobava. Poleg tega poznamo pojem tretjih ozemelj (to so določena ozemlja znotraj Skupnosti). Če poslujemo s subjekti s sedežem na tretjih ozemljih, se šteje, kot da bi poslovali s subjekti iz tretjih držav. Poznamo pa tudi obraten primer. Obstajajo tudi primeri, ko poslovanje s subjekti s sedeži v tretjih državah poteka na način, kot da bi poslovali s subjekti iz Skupnosti (npr. transakcije v in iz Kneževine Monako). Poznavanje različnih območij je potrebno zaradi določitve načina obdavčitve pri poslovanju s temi ozemlji in zaradi zagotovitve ustreznih administrativnih zahtev.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (1. člen)

1. člen

(1) Ta pravilnik podrobneje ureja izvajanje Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1) v skladu s:

(2) Pri izvajanju ZDDV-1 se upošteva tudi Uredba Sveta (ES) št. 1777/2005 z dne 17. oktobra 2005 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L, št. 288 z dne 29. 10. 2005, str. 1).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 3. členu Šeste direktive (3. člen-Ozemeljska uporaba), npr.:

3                          Case 168/84 (Bergholz)

                            Case 283/84 (Trans Tirreno)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

2. člen ZDDV-1– Pripadnost DDV

I. Vsebina zakona

Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

II. Komentarji

II.a Komentar k 2. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

Ta člen določa pripadnost prihodkov iz naslova DDV. DDV je prihodek proračuna RS. Enaka določba je v 2. členu prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-383/02-12 (Uradni list RS, št. 30, 27.3.2003) odločilo, da je bila 8. točka prvega odstavka 27. člena prejšnjega Zakona o DDV v delu, v katerem je občinam odvzela njihov lasten prihodek brez nadomestnega vira, v neskladju z ustavo. Zaradi te odločbe Ustavnega sodišča pripada občini (na območju, katere zemljišče leži) tisti del davka na dodano vrednost, plačan pri prometu nezazidanega stavbnega zemljišča, ki bi ji pripadal v primeru obdavčitve prometa tega zemljišča z davkom na promet nepremičnin.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

3. člen ZDDV-1– Predmet obdavčitve

I. Vsebina zakona

(1) Predmet DDV so naslednje transakcije:

1. dobave blaga, ki jih davčni zavezanec oziroma zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) za plačilo;

2. pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi za plačilo:

a) davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali osmega odstavka 20. člena tega zakona;

b) v primeru pridobitve novih prevoznih sredstev, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;

c) v primeru pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki ureja trošarine, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona;

3. opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo;

4. uvoz blaga.

(2) Za namene 2. b) točke prvega odstavka tega člena se za »prevozna sredstva« štejejo naslednja prevozna sredstva, namenjena za prevoz oseb ali blaga:

(3) Prevozna sredstva iz drugega odstavka tega člena se štejejo za nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(4) Za namene 2. c) točke prvega odstavka tega člena, se za »trošarinske izdelke« štejejo energenti, alkohol in alkoholne pijače in tobačni izdelki, kot so določeni z veljavno zakonodajo Skupnosti, ne pa tudi plin, dobavljen po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električna energija.

II. Komentarji

II.a Komentar k 3. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

S tem členom je določeno, katere transakcije so predmet DDV, kaj se šteje za prevozna sredstva in katere pogoje morajo prevozna sredstva izpolnjevati, da se štejejo za nova prevozna sredstva, ko se mora obračunati DDV pri pridobitvi znotraj Skupnosti. Podana je tudi definicija trošarinskih izdelkov, ki so predmet DDV pri pridobitvi znotraj Skupnosti.

Določbe vključujejo besedilo iz prejšnjega 3., 3.a in 11.a (peti, šesti in sedmi odstavek) zakona z redakcijskimi popravki.

Predmet obdavčitve v Sloveniji so dobave blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec dobavi oziroma opravi na ozemlju Slovenije za plačilo, pridobitve blaga znotraj Skupnosti, opravljene za plačilo in uvoz blaga. V zakonu je posebej izpostavljeno, da je predmet obdavčitve tudi pridobitev novih prevoznih sredstev, ki jih v Skupnosti pridobi katera koli oseba in pridobitev trošarinskih izdelkov, za katere nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji.

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu členu (2. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

1) V zvezi z vprašanji davčnega obravnavanja blaga in storitev, ki se plačujejo s sredstvi, zbranimi s prostovoljnimi prispevki načela delovanja sistema davka na dodano vrednost ne dopuščajo različnega davčnega obravnavanja blaga in storitev glede na to, s kakšnimi sredstvi se to blago oziroma storitve plačujejo, ampak je davčni “status” blaga oziroma storitev vezan na njihovo naravo oziroma na status osebe, ki je dobavitelj blaga oziroma izvajalec storitve. Donacije, darila ipd. niso predmet davka na dodano vrednost, kar izhaja iz osnovne definicije 3. člena ZDDV-1. Poraba teh sredstev pa je že naslednja okoliščina oziroma dogodek, katerega davčne posledice je treba določati samostojno.

Moramo pa upoštevati, da so donacije lahko dane v denarju ali naravi. Davčna obveznost je odvisna tudi od tega, kakšen status ima donator. Če je donator davčni zavezanec za DDV je dolžan od donacij v naravi obračunati DDV (dano blago ali storitve), če pa donator ni davčni zavezanec (državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava) pa praviloma DDV ne obračuna, saj tudi pri nabavi blaga ne koristi pravice do odbitka vstopnega DDV. Donacije v denarju pa se za razliko od donacij v naravi ne obravnavajo kot promet blaga ali storitev v smislu ZDDV-1.

2) Za pridobitev blaga ni več pomembno, da pridobi prejemnik lastninsko pravico na premičnini, temveč da je prenešena pravica do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik ter dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano prejemniku. Omenjeno dokazilo je zelo pomembno za dobavitelja, da lahko na njegovi podlagi opravi oproščeno znotrajskupnostno dobavo blaga. V tem primeru se blago obdavči pri prejemniku blaga, če gre za pridobitve iz tega člena, upoštevajoč izključitve iz 4. člena tega zakona. Zaradi nepopolnih dokazov o odpremi blaga v drugo državo članico se v praksi dostikrat dogaja, da nastane dvojna obdavčitev istega prometa (dobavitelj ne sme uveljavljati oprostitve zaradi nezadostnih dokazov o iznosu, zato je dolžan takšno dobavo obdavčiti z DDV, prejemnik pa je po nacionalni zakonodaji tudi dolžan obračunavati DDV). Izjeme od obdavčitve pri pridobitvah so navedene v 4. členu tega zakona.

Komentar k 1. in 3. točki prvega odstavka 3. člena tega zakona:

Direktiva Sveta 2006/112/ES v 1 a) in c) točki 2. člena (Šesta direktiva: 1. točka 2. člena) določa, da je predmet DDV dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo. Zakon pa v svojih določbah dodaja še besedilo »v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti«. Besedilo dopušča dvom, ali to pomeni, da ne pride do obdavčitve v primeru, ko zavezanec opravi dobavo ali storitev izven registrirane dejavnosti. V izogib nejasnostim je Ministrstvo za gospodarstvo predlagalo, da bi lahko ta del besedila izpustili. Vlada RS je omenjeni predlog zavrnila z obrazložitvijo, da je to besedilo potrebno, saj je le tako jasno, da karkoli, kar davčni zavezanec prodaja izven svoje dejavnosti (kot fizična oseba), ni predmet obdavčitve z DDV.

Komentar k 2. odstavku tega 3. člena zakona:

Nakupi fizičnih oseb se z davkom na dodano vrednost praviloma obdavčijo po načelu porekla (po predpisih države, kjer so nakupi blaga dejansko opravljeni). Slednje načelo pa ne velja pri pridobitvi novih prevoznih sredstev, ki jih pridobi katerakoli oseba, med drugim tudi fizična oseba. Nova prevozna sredstva (cestna vozila, zrakoplovi, plovila) so obdavčena po načelu namembne države. Če slovenski kupec, npr. fizična oseba, pripelje novo osebno motorno vozilo v Slovenijo iz Nemčije, plača DDV v Sloveniji in ne v Nemčiji, kjer je kupil novo prevozno sredstvo. V tretjem odstavku 3. člena tega zakona je podana definicija novega prevoznega sredstva, ki je obdavčeno po načelu namembnosti. Če nabavljeno prevozno sredstvo ne bi izpolnjevalo pogojev za novo prevozno sredstvo (je rabljeno prevozno sredstvo v smislu ZDDV-1), potem plača fizična oseba DDV v državi nakupa (v našem primeru v Nemčiji).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (6.,7.,9.,10.,11.,12.,13., 14.,15.,16.,18.,19.,20.,23.,24.,25.,26.,27. člen)

6. člen-P (Uporaba naročnikovega materiala)

(1) Če naročnik izroči proizvajalcu material zaradi predelave, obdelave, dodelave ali izdelave določenega izdelka, ta izročitev ne šteje za dobavo blaga po ZDDV-1.

(2) Če proizvajalec iz prvega odstavka tega člena ne porabi vsega materiala, ki mu ga je izročil naročnik, in mu neporabljenega materiala ne vrne, se šteje, da je naročnik v tem delu opravil dobavo materiala proizvajalcu.
 

7. člen-P (Zamenjava)[1]

(1) Pri zamenjavi blaga ali storitev se šteje, da je vsak dobavitelj oziroma izvajalec storitev opravil obdavčljivo dobavo.

(2) Zamenjava vračljive embalaže se ne šteje za zamenjavo blaga, če dobavitelj blaga v vračljivi embalaži spremlja zamenjavo polne embalaže za prazno le evidenčno v skladu z uzancami o vračanju in prevzemanju vračljive embalaže.

(3) Če dobavitelj zamenja blago z drugim blagom iste vrste, enake količine, enake trgovske kakovosti in tehničnih karakteristik in ostane davčna osnova nespremenjena se šteje, da je bila opravljena prvotno nameravana dobava blaga, ki se šteje za obdavčljivo dobavo.
 

9. člen- P (Stvarni vložki)[2]
 

(1) Če davčni zavezanec prispeva v osnovni kapital drugega davčnega zavezanca stvarni vložek, se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena.

(2) Če se stvarni vložek iz prejšnjega odstavka uporablja za druge namene kakor za tiste, za katere ima prevzemnik pravico do odbitka DDV, mora prevzemnik stvarnega vložka plačati DDV v skladu s pravili, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.

(3) Če se stvarni vložek iz drugega odstavka tega člena uporablja za druge namene kot za tiste, za katere ima prevzemnik pravico do odbitka DDV, je treba plačati DDV v skladu s pravili, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.


10. člen- P (Likvidacija in stečaj)

(1) Dobave blaga in storitev, opravljene v postopku likvidacije in v postopku stečaja, se štejejo za obdavčljivo dobavo blaga in storitev.

(2) Prvi odstavek tega člena se nanaša tudi na unovčenje stečajne mase (premoženja) stečajnega dolžnika, razen prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe.

 

11. člen- P (Prodaja blaga v postopku izvršbe)

(1) Če z zakonom pooblaščeni organ v postopku izvršbe proda blago, se šteje, da je dolžnik blago neposredno dobavil kupcu.

(2) DDV na dokumentu o prodaji blaga v imenu dolžnika obračuna organ, ki vodi postopek izvršbe.


12. člen- P (Zastava stvari in ustanovitev zastavne pravice)

(1) Izročitev stvari v zastavo in ustanovitev zastavne pravice se ne štejeta za dobavo blaga oziroma storitev.

(2) Če zastavni upnik ali nekdo tretji, ki sta ga sporazumno določila zastavitelj in zastavni upnik, uporablja zastavljeno stvar proti plačilu, se taka uporaba šteje za obdavčljivo dobavo.

(3) Če zastavni upnik zastavljene stvari ne proda, nanj pa preide lastninska pravica na zastavljeni stvari, se šteje, da je opravljena dobava blaga, ki jo izvede zastavitelja zastavnemu upniku.

 

13. člen- P (Odškodnina, delna izpolnitev pogodbe)

(1) Od odškodnin se ne obračunava in ne plačuje DDV.

(2) Za odškodnino iz prejšnjega odstavka se šteje predvsem:

- dobava, ki jo dobavitelj opravi kot povračilo za škodo, nastalo na podlagi prejšnje dobave, če dobavitelj odgovarja za škodo in njene posledice na podlagi zakona ali pogodbe;
- zamudne obresti, ki jih davčni zavezanec zaračunava svojim dolžnikom do višine predpisanih zamudnih obresti, in stroški opomina;
- pogodbene kazni;
- povračila škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nobenega blaga oziroma ni prejel nobene storitve.

(3) Če se pogodba izpolni delno, je predmet DDV ta delna izpolnitev.

 

14. člen (Zamenjava blaga v garancijskem roku)[3]

(1) Če dobavitelj v garancijskem roku zamenja dobavljeno blago z drugim blagom iste vrste, enake trgovske kakovosti in tehničnih značilnosti, se ta dobava ne šteje za obdavčljivo dobavo.

(2) Če da dobavitelj iz prejšnjega odstavka v zameno drugo blago manjše ali večje vrednosti, te razlike zmanjšujejo oziroma povečujejo davčno osnovo.

 

15. člen-P (Donacije)

Znesek, ki ga davčni zavezanec izplača osebam, ki so v skladu s predpisi ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, zdravstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne, verske ali sindikalne dejavnosti in ne gre za plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, ni predmet DDV.

 

16. člen- P (Članarine)

(1) Od članarin se ne obračunava DDV, če prejeta članarina ne predstavlja plačila za opravljanje enakih ali podobnih transakcij, kot jih v okviru dejavnosti iz drugega odstavka 5. člena ZDDV-1 opravlja drug davčni zavezanec.

(2) Če oseba iz petega odstavka 5. člena ZDDV-1, ki prejema članarino, opravlja izključno dejavnost oziroma transakcije, navedene v petem odstavku 5. člena ZDDV-1, članarina ni predmet DDV. Če oseba, ki prejema članarino, opravlja dejavnost iz drugega odstavka 5. člena ZDDV-1 in hkrati opravlja dejavnost oziroma transakcije, navedene v petem odstavku 5. člena ZDDV-1, se obračuna DDV od dela članarine, ki se nanaša na obdavčeno dejavnost.

(3) Od članarin, ki jih prejemajo nepridobitne organizacije iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, se DDV ne plačuje, če ni verjetno, da oprostitev DDV vodi k izkrivljanju konkurence, razen če članarina predstavlja plačilo za dobavo blaga oziroma storitev iz drugega odstavka 42. člena ZDDV-1.

(4) Če članarino prejme davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 43. člena ZDDV-1 in je priglasil davčnemu organu, da bo opravljal svojo dejavnost kot oproščeno po 11. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, lahko uveljavlja oprostitev plačila DDV tudi od članarin, razen če članarina predstavlja plačilo za dobavo blaga oziroma storitev iz drugega odstavka 42. člena ZDDV-1.

 

18. člen- P (Uvoz blaga)

Uvoz blaga, ki je predmet DDV, zajema zakonit in nezakonit vnos blaga, ne glede na namen vnosa blaga v Skupnost.

 

19. člen- P (Neskupnostno blago)

(1) Predmet DDV je tudi dobava neskupnostnega blaga, če so izpolnjeni pogoji iz 3. člena ZDDV-1.

(2) Če je za dobavo neskupnostnega blaga predpisana oprostitev plačila DDV, se ta oprostitev nanaša na dobavo neskupnostnega blaga v Sloveniji in na pridobitev neskupnostnega blaga znotraj Skupnosti.
 

20. člen- P (Trošarinski izdelki)

(1) Obveznost za obračun in plačilo DDV od trošarinskih izdelkov v skladu z 2.c) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, ki jih pridobi davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, nastane, tudi če vrednost teh izdelkov, ki jih pridobi v koledarskem letu, ne presega zneska iz drugega odstavka 4. člena ZDDV-1.

(2) Če trošarinske izdelke pridobiva davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, je taka pridobitev predmet DDV v skladu z 2.a) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1.

 

23. člen- P (Pridobitev rabljenega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti)

(1) DDV se ne obračunava in ne plačuje od pridobitve rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, če je prodajalec davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici in je od dobave rabljenega prevoznega sredstva obračunal DDV od dosežene razlike v ceni po posebni ureditvi za rabljeno blago.

(2) DDV se ne obračunava in ne plačuje tudi od pridobitve rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, če je prodajalec fizična oseba, mali davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki pri nabavi prevoznega sredstva, ki ga dobavi v Slovenijo, ni imel pravice do odbitka DDV v svoji državi članici.

(3) DDV se obračunava in plačuje od rabljenega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba, identificirana za namene DDV v Sloveniji od prodajalca, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici in je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena ZDDV-1. Oseba, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo, izkaže DDV v obračunu DDV.

(4) Oseba iz prejšnjega odstavka prijavi pridobitev rabljenega prevoznega sredstva na obrazcu DDV-RPS, ki je Priloga I tega pravilnika in je njegov sestavni del. Brez predložitve obrazca DDV-RPS, ki ga potrdi davčni organ, se rabljeno prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati. Oseba, identificirana za namene DDV, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo zaradi nadaljnje prodaje, ne predloži obrazca DDV-RPS.

(5) Rabljeno prevozno sredstvo po tem členu je prevozno sredstvo, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

- kopensko motorno vozilo je bilo dobavljeno po preteku šestih mesecev od datuma, ko je bilo prvič dano v uporabo, plovilo in zrakoplov pa po preteku treh mesecev od datuma, ko je bilo prvič dano v uporabo in
- s kopenskim motornim vozilom je prevoženih več kot 6000 kilometrov, s plovilom preplutih več kot 100 ur in z zrakoplovom preletenih več kot 40 ur.

 

24. člen-P (Pridobitev novega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti)

(1) DDV se obračuna in plača od pridobitve prevoznega sredstva iz drugega odstavka 3. člena ZDDV-1, če se v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZDDV-1 šteje za novo prevozno sredstvo.

(2) Plačnik DDV je katera koli oseba, ki pridobi novo prevozno sredstvo iz druge države članice, ne glede na to, ali je identificirana za namene DDV ali ne.

(3) Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, mora to pridobitev prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve. Pridobitev novega prevoznega sredstva prijavi na obrazcu DDV-NPS-P1, ki je Priloga II tega pravilnika in je njegov sestavni del. DDV odmeri davčni organ. Brez dokazila o plačilu DDV se prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati.

(4) Oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, ki ni namenjeno nadaljnji prodaji, mora to pridobitev prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve. Pridobitev novega prevoznega sredstva prijavi na obrazcu DDV-NPS-P2, ki je Priloga III tega pravilnika in je njegov sestavni del. DDV izkaže v obračunu DDV. Brez predložitve obrazca DDV-NPS-P2, ki ga potrdi pristojni davčni organ, se prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati.

(5) Obrazca DDV-NPS-P1 in DDV-NPS-P2 se izpolnita v treh izvodih (za pridobitelja, davčni organ in registracijski organ).

(6) Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ki pridobi novo prevozno sredstvo zaradi nadaljnje prodaje, obračuna DDV v skladu s splošno ureditvijo in izkaže DDV v obračunu DDV.

 

25. člen- P (Prva uporaba novih prevoznih sredstev)

(1) Šteje se, da so bila kopenska motorna vozila iz prve alineje drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 prvič dana v uporabo, ko:

- se je vozilo prvič registriralo za cestno uporabo v eni od držav članic ali
- je bilo vozilo dano na razpolago kupcu, če je bilo prepeljano iz države članice proizvajalca brez registracije za cestno uporabo v drugo državo članico ali
- je proizvajalec ali njegov koncesionar vozilo uporabil za demonstracijo vozila, če je bilo vozilo prepeljano iz države članice proizvajalca brez registracije za cestno uporabo v drugo državo članico ali
- je bil izdan račun, ki se nanaša na prvo dobavo, če davčni organ ne more ugotoviti nobene od okoliščin iz prejšnjih alinej.

(2) Šteje se, da so bila plovila iz druge alineje drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 in zrakoplovi iz tretje alineje drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 prvič dana v uporabo, ko:

- je proizvajalec dobavil plovilo ali zrakoplov prvemu kupcu ali
- je bilo plovilo ali zrakoplov prvič dano na uporabo kupcu ali
- je proizvajalec ali njegov koncesionar plovilo ali zrakoplov prvič uporabil za demonstracijo vozila ali
- je bilo plovilo ali zrakoplov prvič registrirano za uporabo v eni od držav članic ali
- je bil izdan račun, ki se nanaša na prvo dobavo, če davčni organ ne more ugotoviti nobene od okoliščin iz prejšnjih alinej.

 

26. člen- P (Oproščene dobave novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti)

(1) Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ki dobavi novo prevozno sredstvo v drugo državo članico kateri koli osebi, ki ni identificirana za namene DDV, izpolni obrazec DDV-NPS-D1, ki je Priloga IV tega pravilnika in je njegov sestavni del.

(2) Obrazec DDV-NPS-D1 izpolni tudi vsaka oseba iz tretjega odstavka 5. člena ZDDV-1, ki dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz 2. točke 46. člena ZDDV-1.

(3) Davčni zavezanec iz prvega in oseba iz drugega odstavka tega člena predloži obrazec DDV-NPS-D1 davčnemu organu v kraju sedeža, stalnega oziroma običajnega prebivališča v 8 dneh od dneva opravljene dobave. Obrazec DDV-NPS-D1 se izpolni v treh izvodih (za pridobitelja, dobavitelja in davčni organ), v štirih izvodih pa se izpolni le, če se obrazec potrebuje za registracijski organ.

(4) Davčni organ vodi evidenco dobav novih prevoznih sredstev iz tretjega odstavka tega člena za namene izmenjave podatkov o dobavah novih prevoznih sredstev med državami članicami.

 

27. člen- P (Tristranski posli)

Tristranski posli so verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Skupnosti davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico.

 


[1] 7. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je doživel spremembe zaradi objave Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07) .

[2] 9. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je doživel spremembe zaradi objave Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07) .

[3] 14. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je doživel spremembe zaradi objave Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Transakcije javnih podjetij in DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-397/2006, 26. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Obravnava emisijskih kuponov in trgovanje z njimi z vidika DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-124/2007, 16. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Obračun DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-67/2007-2, 21. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Odškodnina, Pojasnilo DURS, št. 4230-207/2007-2, 2. 8. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

5. Obračun DDV in brezplačna dobava publikacij z oglaševalsko vsebino, Pojasnilo DURS, št. 4230-250/2007, 20. 9. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno, ob upoštevanju sprememb zakonskih določb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 3, 3.a in 11.a členu prejšnjega Zakona o DDV.

Sodna praksa k 2. členu Šeste direktive (2. člen-Področje uporabe), npr.:

2                          Case C-349/96 (Card Protection Plan)

                            Case C-276/97 (Commission/France)

                            Case C-358/97 (Commission/Ireland)

                            Case C-359/97 (Commission/UK)

                            Case C-408/97 (Commission/Netherlands)

                            Case C-158/98 (Coffeeshop Siberie)

                            Case C-349/96 (Card Protection Plan)

                            Case C-276/97 (Commission/France)

                            Case C-260/98 (Commission/Greece)

                            Case C-150/99 (Lindöpark)

                            Case C-169/00 (Commission/Finland)

                            Case C-465/03 (Kretztechnik)

                            Case C-354/03 (Optigen)

                            Case C-355/03 (Fulcrum)

                            Case C-435/03 (BAT International)

                            Case C-484/03 (Bond House systems)

                            Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

                            Case C-132/06 (Commission/Italy)

2(1)                      Case 73/85 (Kerrut)

                            Case 235/85 (Commission/Netherlands)

                            Case 102/86 (Apple and Pear)

                            Case 269/86 (Mol)

                            Case 289/86 (Happy Family)

                            Case 203/87 (Commission/Italy)

                            Case C-101/91 (Commision/Italy)

                            Case C-35/90 (Commission/Spain)

                            Case C-16/93 (Tolsma)

                            Case C-155/94 (Wellcome Trust)

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)

                            Case C-258/95 (Julius Fillibeck)

                            Case C-283/95 (Karlheinz Fischer)

                            Case C-291/92 (Armbrecht)

                            Case C-349/96 (Card Protection Plan)

                            Case C-276/97 (Commission/France)

                            Case C-415/98 (Bakcsi)

                            Case C-404/99 (Commission/France)

                            Case C-498/99 (Town and Country Factors Ltd.)

                            Case C-287/00 (Commission/Germany)

                            Case C-442/01 (KapHag Renditefonds)

                            Case C-452/03 (RAL)

                            Case C-465/03 (Kretztechnik)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

                            Case C-280/04 (Jyske Finans)

                            Case C-277/05 (Société thermale d'Eugénie-Les-Bains)[1]

                            eur-lex.europa.eu

2(2)                      Case 15/81 (Schul 1)

                            Case 294/82 (Einberger 2)

                            Case C-343/89 (Witzemann)

                            Case C-414/97 (Commission/Spain)

Sodna praksa k 28a členu Šeste direktive (28a člen- Področje uporabe; XVIa-Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami), npr.:

28a                      Case C-414/97 (Commission/Spain)

                            Case C-409/04 (Teleos)


[1] Izrek:
Člena 2(1) in 6(1) Šeste direktive Sveta 77/388/CEE z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero – je treba razlagati tako, da je treba zneske, plačane iz naslova ar, v okviru pogodb, ki se nanašajo na opravljanje hotelskih storitev, obdavčenih z davkom na dodano vrednost, če stranka izrabi pravico do odstopa in lastnik hotela te zneske obdrži, šteti kot pavšalne odškodnine zaradi odpovedi pogodbe, plačane za odpravo utrpljene škode zaradi neizpolnitve stranke, ki nimajo neposredne zveze s kakršno koli odplačno storitvijo in kot taki niso predmet tega davka.

4. člen ZDDV-1– Transakcije, ki niso predmet obdavčitve

I. Vsebina zakona

(1) Ne glede na 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, predmet DDV niso naslednje transakcije:

a) pridobitev blaga, ki jo opravi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bila dobava takšnega blaga na ozemlju Slovenije oproščena v skladu s 53. členom ali točkami a) do d) prvega odstavka 54. člena tega zakona;

b) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Skupnosti, če prodajalec deluje kot obdavčljivi preprodajalec in je bilo to blago v državi članici, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine;

c) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Skupnosti, če je prodajalec tega blaga organizator prodaje na javni dražbi, in je bilo to blago v državi članici, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za prodajo na javni dražbi;

d) pridobitev blaga, razen blaga iz točk a) do c) in razen novih prevoznih sredstev ali trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona za namene opravljanja dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki se obdavčuje v skladu s posebno ureditvijo za kmete, ali davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec.

(2) Točka d) prvega odstavka tega člena se uporabi le, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

a) da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti v tekočem koledarskem letu ne preseže zneska 10.000 eurov in

b) da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti v preteklem koledarskem letu ni presegla zneska iz prejšnje točke.

(3) Znesek iz drugega odstavka tega člena pomeni skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti, brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan za blago v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano.

(4) Ne glede na točko d) prvega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odloči za obračunavanje DDV v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona. Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora izbiro vnaprej prijaviti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu prijave.

II. Komentarji

II.a Komentar k 4. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

4. člen opredeljuje transakcije, ki niso predmet obdavčitve z DDV. Iz obsega obdavčitve je izvzeto blago, ki ga v Skupnosti pridobi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bilo takšno blago oproščeno plačila DDV po 53. in 54. členu zakona. Prav tako ni predmet obdavčitve pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin znotraj Skupnosti, če je bilo blago obdavčeno po posebni ureditvi za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine ali za prodajo na javni dražbi v drugi državi članici.

Iz obdavčitve je izvzeta tudi pridobitev blaga znotraj Skupnosti, z izjemo novih prevoznih sredstev in trošarinskih izdelkov, ki jih pridobi davčni zavezanec, za katerega velja pavšalna ureditev (za namene opravljanja kmetijstva in gozdarstva), ali davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga in storitev brez pravice do odbitka DDV ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec. Takšno pridobivanje blaga je izvzeto iz predmeta obdavčitve pod pogojem, da skupna vrednost pridobitev znotraj Skupnosti niti v tekočem koledarskem letu niti v preteklem koledarskem letu ne preseže 10.000 evrov.

Ne glede na navedeno pa je davčnemu zavezancu in pravni osebi, ki ni davčni zavezanec omogočeno, da obračunava slovenski DDV, če se tako odloči, vendar mora na podlagi te odločitve, obračunavati DDV najmanj dve koledarski leti.

II.b Komentar avtorice

Komentar k 1.d točki 4. člena tega zakona (3. in 4. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

DDV se v Sloveniji ne obračunava in ne plačuje tudi od blaga (razen novih prevoznih sredstev in trošarinskih izdelkov), ki ga v Skupnosti pridobi davčni zavezanec, ki uveljavlja pravico do pavšalnega nadomestila (če pridobiva blago za namene opravljanja kmetijstva in gozdarstva), davčni zavezanec, ki opravlja promet blaga ali storitev, pri katerem DDV ni odbiten ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec. Takšno pridobivanje blaga je izvzeto iz predmeta obdavčitve pod pogojem, da skupni znesek nabav (pridobitev) blaga v Skupnosti niti v tekočem koledarskem letu, niti v preteklem koledarskem letu ne preseže 10.000 eurov. Ta ureditev pomeni, da so te dobave obdavčene v državi nabave; torej po načelu porekla in ne po načelu destinacije. Če npr. davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga, za katere nima pravice do odbitka vstopnega DDV[1], s pridobitvami znotraj Skupnosti preseže 10.000 evrov, je dolžan od pridobitev obračunati DDV.

Iz Pojasnila DURS, št. 426-01-10020/2004, 20.7.2005:

»Kadar pa je mali davčni zavezanec in skupni znesek njegovih pridobitev v drugih državah članicah v tekočem koledarskem letu preseže 10.000 evrov v tolarski protivrednosti, mora pridobiti identifikacijsko številko za DDV in od pridobitev obračunavati DDV.«


[1] Davčni organ je v pojem »davčni zavezanec, ki opravlja izključno dobave blaga ali storitev, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV« iz prejšnjega 11. a člena ZDDV-1 vključil tudi malega davčnega zavezanca. Tako izhaja npr. iz pojasnila davčnega organa »Pridobitev kmetijske mehanizacije iz druge države članice, Pojasnilo DURS, št. 426-01-10020/2004, 20.7.2005. .

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (22., 23. in 182. člen)

22. člen-P (Pridobitev blaga znotraj Skupnosti – točka d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1)

Oseba iz točke d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1, ki pridobiva blago znotraj Skupnosti, mora, ob izpolnjevanju pogoja iz točke b) drugega odstavka 4. člena ZDDV-1, obračunati DDV od pridobitev blaga znotraj Skupnosti že za pridobitev, s katero v tekočem koledarskem letu preseže vrednost pridobitev 10.000 eurov.

23. člen- P (Pridobitev rabljenega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti)

(1) DDV se ne obračunava in ne plačuje od pridobitve rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, če je prodajalec davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici in je od dobave rabljenega prevoznega sredstva obračunal DDV od dosežene razlike v ceni po posebni ureditvi za rabljeno blago.

(2) DDV se ne obračunava in ne plačuje tudi od pridobitve rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, če je prodajalec fizična oseba, mali davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki pri nabavi prevoznega sredstva, ki ga dobavi v Slovenijo, ni imel pravice do odbitka DDV v svoji državi članici.

(3) DDV se obračunava in plačuje od rabljenega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba, identificirana za namene DDV v Sloveniji od prodajalca, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici in je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena ZDDV-1. Oseba, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo, izkaže DDV v obračunu DDV.

(4) Oseba iz prejšnjega odstavka prijavi pridobitev rabljenega prevoznega sredstva na obrazcu DDV-RPS, ki je Priloga I tega pravilnika in je njegov sestavni del. Brez predložitve obrazca DDV-RPS, ki ga potrdi davčni organ, se rabljeno prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati. Oseba, identificirana za namene DDV, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo zaradi nadaljnje prodaje, ne predloži obrazca DDV-RPS.

(5) Rabljeno prevozno sredstvo po tem členu je prevozno sredstvo, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

182. člen- P (Informativni seznam vrednostnih limitov v državah članicah)

V Prilogi XVII, ki je v prilogi tega pravilnika in je njegov sestavni del, so izkazani vrednostni limiti, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah za namene:

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter sodne prakse.

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k 11.a členu ZDDV.

Sodna praksa k 28a členu Šeste direktive (28a člen- Področje uporabe; XVIa-Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami), npr.:

28a                      Case C-414/97 (Commission/Spain)

                            Case C-409/04 (Teleos)

5. člen ZDDV-1– Definicija

I. Vsebina zakona

(1) »Davčni zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.

(2) »Ekonomska dejavnost« iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

(3) Za davčnega zavezanca se poleg oseb iz prvega odstavka tega člena šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga kupcu odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun na ozemlje Skupnosti.

(4) Pogoj iz prvega odstavka tega člena, da se ekonomska dejavnost opravlja neodvisno, izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

(5) Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge dajatve ter plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.

II. Komentarji

II.a Komentar k 5. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V tem členu je podana definicija davčnih zavezancev, po kateri je davčni zavezanec vsak, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Kot davčni zavezanec se šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo v drugo državo članico.

Na novo je dodana določba glede pogoja neodvisne dejavnosti, ki iz definicije davčnih zavezancev izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se v zvezi s transakcijami, ki jih opravljajo kot organ oblasti, ne štejejo za davčne zavezance. Če pa bi njihovo opravljanje dejavnosti lahko pomenilo izkrivljanje konkurence, pa se v tem delu tudi te osebe štejejo za davčne zavezance (op. avtorice: v zakonskem besedilu je zapisano, da se te osebe štejejo za davčne zavezance, če bi opravljanje te dejavnosti ali transakcij vodilo do znatnega izkrivljanja konkurence).

V tem členu so vključene rešitve iz 13. in 13.a člena prejšnjega zakona s tem, da je besedilo redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu 5. členu zakona (9., 10. in 13. člena Direktive Sveta 2006/112/ES):

Davčni zavezanec je lahko vsaka oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

V komentarju Zakona o gospodarskih družbah je zapisano, da samostojno opravljanje dejavnosti pomeni, da oseba opravlja to dejavnost ne le v svojem imenu, ampak na svoj račun, torej v svojo korist in ob svojem riziku. ZGD v 1. členu ne omenja trajnosti v povezavi z opravljanjem dejavnosti, ker je trajnost povezana že s pojmom dejavnosti; ne gre za dejavnost, če gre za enkraten posel ali občasne posle.

Davčna zavezanka je tudi tuja oseba, ki opravlja dejavnost v Sloveniji. Zanjo v njenem imenu in za njen račun izpolnjuje davčne obveznosti njena podružnica v Sloveniji. Če tuja oseba nima podružnice v Sloveniji in se je identificirala za namene DDV, lahko imenuje davčnega zastopnika. Davčni zastopnik v njenem imenu in za njen račun izpolnjuje obveznosti po ZDDV-1. Osebe, ki morajo plačati DDV so določene v 76. členu ZDDV-1.

Davčni zavezanec je tudi Evropsko gospodarsko interesno združenje, ki opravlja obdavčljive transakcije, če proti plačilu dobavlja blago svojim članom ali tretjim osebam ali zanje opravlja storitve (Uredba Sveta ES, št. 1777/2005).

Komentar k 1. in 4. odstavku 5. člena zakona:

Davčni zavezanci so vse osebe, ki kakorkoli opravljajo samostojno, neodvisno dejavnost. To pomeni, da se na storitve oseb, ki opravljajo odvisno (nesamostojno) dejavnost oziroma opravljajo delo na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi ali drugih vrst pogodb, ki kažejo na odvisno razmerje, ne zaračunava DDV. Za presojo vrste razmerja nam lahko služi pojasnilo Ministrstva za finance k 13. členu prejšnjega ZDDV, št. 426-02-2/2004, 21. 1. 2004: Kriteriji za presojo neodvisnega (samostojnega) opravljanja dejavnosti po ZDDV-1.

V povezavi s to zakonsko določbo želimo omeniti še pojasnilo davčnega organa, št. 4236-11/2006, 26.10.2006 (Obdavčitev prometa z nepremičninami ). Izpostaviti želimo nekaj stališč davčnega organa iz omenjenega pojasnila (kdaj se fizična oseba, ki prodaja nove objekte šteje za davčnega zavezanca):

“Zavezanec prosi, da mu pojasnimo obdavčitev prodaje nepremičnin za različne primere, v zvezi s katerimi pa je navedel le število prodaj, ki jih opravi fizična oseba (navaja: fizična oseba prodaja prvič v zadnjih 12 mesecih novo nepremičnino, fizična oseba prodaja drugič v zadnjih 12 mesecih novo nepremičnino in s kupnino preseže 5 milijonov SIT, fizična oseba prodaja nezazidano stavbno zemljišče prvič v zadnjih 12 mesecih …), ni pa opisal načina pridobitve nepremičnin in drugih za obdavčitev pomembnih okoliščin.

Na ugotavljanje dejstev in okoliščin v konkretnih primerih opravljenih prodaj novih objektov poleg števila prodaj, kakor jih navaja zavezanec, vplivajo različni dejavniki, med njimi tudi način pridobitve nepremičnine, ki se prodaja. Tako so nepremičnine, ki jih prodajajo fizične osebe, lahko pridobljene na različne načine (dedovanje, podaritev, nakup, razdelitev …).

Z davčnega vidika se drugače obravnava prodaja nepremičnine, ki jo je fizična oseba podedovala, in prodaja nepremičnine, ki jo je fizična oseba kupila, da jo bo prodala. Kadar fizična oseba na primer prodaja nov objekt, ki ga je podedovala, ne opravlja dejavnosti prodaje nepremičnin, zato pri prodaji plača DPN ne glede na znesek opravljenega prometa. Kadar pa fizična oseba prodaja nov objekt, ki ga je nabavila, da ga bo prodala, pa že opravlja dejavnost, in če vrednost prodaje preseže 5 milijonov SIT, mora pri prodaji obračunati in plačati DDV, pred tem pa pridobiti tudi identifikacijsko številko za DDV.

ZDDV-1 in Pravilnik ne predpisujeta natančnih kriterijev za določitev zavezanosti za DDV za fizične osebe, ki prodajo nepremičnine, zato je treba presojati vsak posamezen primer glede na okoliščine. Takšno napotilo (presojanje od primera do primera) je dano tudi v mnogih sodbah sodišča Evropske skupnosti.”

V 12. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (3. točka 4. člena Šeste direktive) je zapisano, da lahko države članice štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki občasno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz 2. pododstavka člena 9(1) Direktive Sveta 2006/112/ES (primerljivo z 2. odstavkom 5. člena ZDDV-1) in zlasti eno od naslednjih: a) dobavo objektov ali delov objektov in zemljišča, na katerem objekt stoji pred prvo uporabo;[1] b) dobavo zemljišča za gradnjo. Naj pa povemo, da v slovenskem ZDDV-1 nimamo posebej zapisane zakonske določbe, ki bi določala obdavčitev občasnih transakcij davčnega zavezanca, zato iz določb 5. člena ZDDV-1 ne moremo ugotoviti oziroma zaključiti, da je potrebna obdavčitev občasnih transakcij.

Iz novejšega pojasnila davčnega organa Prodaja nepremičnin in zavezanost za DDV , pojasnilo DURS, št. 060-87/2007-2, 11. 5. 2007 pa izhaja tudi naslednje:

“Mnenje generalnega pravobranilca g. Lenza v zadevi Wellcome trust je bilo, da za obdavčitev z DDV nista odločilna obseg in trajanje aktivnosti, ampak izključno to, da je ta aktivnost ekonomska aktivnost. Eden od možnih kriterijev je bil naveden tudi v zadevi Rompelman, in sicer »druge aktivnosti«, ki jih oseba še opravlja. Dejstvo, da oseba opravlja še vrsto drugih aktivnosti lahko kaže na to, da oseba namerava opravljati dejavnost kot davčni zavezanec. Na splošno velja, da oseba, ki občasno opravi transakcijo, te transakcije ne spremljajo druge (ekonomske) aktivnosti, medtem ko oseba, ki namerava (trajno) opravljati določene transakcije, običajno opravlja še druge ekonomske aktivnosti. V komentarju k Šesti direktivi pa je ob citatu iz te sodbe dodano, da navedeno še ne da jasnih kriterijev.

Iz navedenega izhaja, da enoznačnih in za vse primere veljavnih kriterijev za opredelitev določene osebe kot davčnega zavezanca za DDV, ni moč napisati. Poleg tega bi s postavitvijo kriterijev zožili osnovno definicijo davčnega zavezanca po Šesti direktivi, ki pa je namenoma široka (…davčni zavezanec je vsaka oseba…) in mora biti takšna zato, da zagotavlja izpolnjevanje načela nevtralnosti, ki zahteva, da se vse ekonomske dejavnosti obravnavajo enako in se s tem prepreči izkrivljanje konkurence. Iz istega razloga tudi ne moremo napisati pri koliko opravljenih transakcijah se mora določena oseba identificirati za namene DDV, saj število opravljenih transakcij ni in ne sme biti edini kriterij za presojanje.”

V zvezi z navedeno problematiko, to je ugotavljanjem ali neka aktivnost pomeni opravljanje ekonomske dejavnosti in posledično zavezanost k obračunavanju DDV, bi bilo smiselno uporabiti pristop, podoben tistemu, ki ga je uporabila davčna uprava Združenega kraljestva in je predstavljen v njihovem vodiču z oznako V1-6: Business/Non-Busines. Pri ugotavljanju, ali gre za ekonomsko dejavnost ali ne, si namreč pomagajo s t. i. »business testom«, v obliki šestih vprašanj. Naveden test so uvedli prav zaradi pomanjkanja kriterijev in meril v zakonodaji Skupnosti oziroma nacionalni DDV zakonodaji in temelji na sprejetih posameznih odločitvah njihovih nacionalnih sodišč.«

Komentar k 2. odstavku 5. členu zakona:

Davčni organ je v preteklosti pojem »trajno doseganje dohodka« pojasnil v enem izmed pojasnil (Pojasnilo DURS, št. 447-209/2002 01 510, z dne 19. 5. 2003):

“Ministrstvo za finance RS pojem "trajno doseganje dohodka" pojasnjuje kot "Dejavnost iz drugega odstavka 13. člena ZDDV (op. avtorice: po novem: 2. odstavek 5. člena ZDDV-1) je tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Uradne definicije oziroma razlage "trajno doseganje dohodka" ni mogoče podati, saj je v pretežni meri odvisna od konkretnega posla, zato je potrebno izvajanje te določbe presojati od primera do primera. Namen določbe pa je, da se iz pojma "davčni zavezanec" izločijo osebe, ki sicer priložnostno opravijo promet blaga ali storitev, ki bi se lahko štel za obdavčljiv promet v smislu DDV, ni pa ta del trajne (ponavljajoče) dejavnosti.[2] Določba drugega odstavka 13. člena ZDDV je povzeta in tudi usklajena z drugim odstavkom 4. člena Šeste direktive (77/388/EEC), ki prav tako ne definira tega pojma in ki prav tako loči med trajno dejavnostjo in občasnim priložnostnim prometom blaga ali storitev. V primeru, da se daje nepremičnine v najem več kot 12 mesecev, pomeni, da gre za trajno doseganje dohodka (saj gre za ponavljajočo se storitev). “

Komentar k 5. odstavku 5. člena zakona:

Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti in druge osebe javnega prava niso davčni zavezanci, kadar opravljajo dejavnosti oziroma transakcije, ki jih opravljajo kot organi oblasti. Če pa te osebe opravljajo ekonomsko ali drugo dejavnost in bi neobdavčitev takšnih transakcij lahko vodila do (znatnega) izkrivljanja konkurence, se po zakonu štejejo za davčne zavezance. V zakonu ni posebej pojasnjeno, kaj predstavlja znatno (precejšnje) izkrivljanje konkurence. Očitno se bo to presojalo posamič v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine. V vsakem primeru se te osebe štejejo za davčne zavezance, če opravljajo katero od dejavnosti, ki so naštete v drugem odstavku tega člena (npr. dajanje v najem več kot 12 mesecev, če od najemnin obračunavajo DDV).


[1]Države članice lahko namesto kriterija prve uporabe uporabljajo tudi drug kriterij, kot je obdobje od datuma dokončanja objekta do datuma prve dobave ali obdobje od datuma prve uporabe do datuma naslednje dobave, pod pogojem, da ta obdobja niso daljša od petih ali dveh let.

[2] Iz prej omenjenega pojasnila davčnega organa št. 4236-11/2006, 26. 10. 2006 smo lahko razbrali, da je kasneje davčni organ v določenem delu zavzel drugačno stališče glede občasnih transakcij, kar pa po našem mnenju ne vpliva na tisti del opravljanja dejavnosti, ki se nanaša na izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ki se šteje za ekonomsko dejavnost le, če je namenjena trajnemu doseganju dohodka.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (2.,3. in 4. člen)

2. člen- P (Splošno)

(1) Davčni zavezanec je vsaka oseba (pravna ali fizična) iz prvega odstavka 5. člena ZDDV-1, ne glede na to, ali je vpisana v sodni register oziroma drug ustrezen register ali predpisano evidenco.

(2) Fizična oseba, ki opravlja dejavnost deloma neodvisno (samostojno) in deloma odvisno (nesamostojno), je davčni zavezanec v delu, ki se nanaša na neodvisno dejavnost.

(3) Davčni zavezanec je tudi oseba, ki v Sloveniji nima sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote niti stalnega ali običajnega prebivališča (v nadaljevanju: davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji), ki opravlja ekonomsko dejavnost, opredeljeno v drugem odstavku 5. člena ZDDV-1.

3. člen P- (Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji)

(1) Podružnica, prek katere opravlja dejavnost v Sloveniji davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, nastopa v imenu in za račun davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svoje ime.

(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ki v skladu s predpisi ni dolžan ustanoviti podružnice, in izpolnjuje pogoje za identifikacijo za namene davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV), lahko imenuje davčnega zastopnika, ki v njegovem imenu izpolnjuje obveznosti iz naslova DDV.

(3) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima pa sedež v drugi državi članici, se mora identificirati za namene DDV, če opravi uvoz blaga v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1. Za izpolnjevanje obveznosti iz naslova DDV lahko imenuje davčnega zastopnika, ki za njegov račun izpolnjuje predpisane obveznosti.

(4) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima pa sedež v tretji državi ali na tretjem ozemlju, lahko uveljavi oprostitev plačila DDV ob uvozu blaga v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 le, če se identificira za namene DDV in če imenuje davčnega zastopnika, ki za njegov račun izpolnjuje obveznosti iz naslova DDV.

(5) Ne glede na tretji odstavek tega člena se davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji (uvozniku), za uveljavitev oprostitve plačila DDV v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1, ni treba identificirati za namene DDV, če v skladu s carinskimi predpisi za izvrševanje carinskih obveznosti pooblasti drugo osebo, da ga zastopa kot posredni zastopnik, in če je ta zastopnik identificiran za namene DDV v Sloveniji. V tem primeru mora obveznosti glede predložitve rekapitulacijskega poročila v skladu z 92. členom ZDDV-1 prevzeti zastopnik.

4. člen-P (Davčni zastopnik)

(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, lahko za davčnega zastopnika imenuje pravno ali fizično osebo, ki:

(2) Davčni zastopnik iz prejšnjega odstavka ne more biti podružnica tuje osebe.

(3) Davčni zastopnik v imenu davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, izpolnjuje obveznosti in uveljavlja pravice iz naslova DDV (sestavlja in predlaga obračune DDV, plačuje DDV, vlaga zahtevke za vračilo presežka odbitka DDV itd.).

(4) Če istega davčnega zastopnika imenuje več davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža v Sloveniji, tak davčni zastopnik predlaga davčnemu organu obračune DDV in izpolnjuje druge obveznosti oziroma uveljavlja pravice iz naslova DDV za vsakega davčnega zavezanca posebej.

(5) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, mora davčnemu zastopniku za potrebe izpolnjevanja obveznosti iz naslova DDV poslati po en izvod izdanih računov, na katerih je poleg drugih predpisanih podatkov v skladu s 15. točko 82. člena ZDDV-1 navedeno tudi ime, naslov in identifikacijska številka za DDV davčnega zastopnika.[1]

(6) Davčni organ lahko, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, od davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja plačila davčne obveznosti. Davčni organ lahko sprejme instrument zavarovanja plačila davčne obveznosti tudi od davčnega zastopnika, če ima za tako predložitev davčni zastopnik pooblastilo davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji.

(7) Če davčni organ ugotovi, da davčni zastopnik ne izpolnjuje obveznosti iz naslova DDV, mu lahko prepove nadaljnje zastopanje.

(8) Davčni organ vodi o davčnih zastopnikih posebno evidenco.

(9) Ta člen se ne nanaša na dobave blaga in storitev, v zvezi s katerim je plačnik DDV izključno prejemnik blaga ali storitev.


[1] Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Obračunavanje DDV od fotokopiranja uradnih aktov, Pojasnilo MF, št. 423-15/2007, 27. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Davčni zastopnik in instrument zavarovanja plačila davčne obveznosti, Pojasnilo MF, št. 426-02-6/2003/78, 26. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Registracija vozil in DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-79/2007-2, 26. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Prodaja nepremičnin in zavezanost za DDV, Pojasnilo DURS, št. 060-87/2007-2, 11. 5. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

5. Obračun DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-67/2007-2, 21. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

6. Komunalni prispevek in DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-168/2007-2, 18. 5. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

7. Komunalni prispevek in davek na dodano vrednost, Pojasnilo DURS, št. 4230-182/2007-2, 29. 5. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

8. Davčni položaj stečajne mase v primeru prodaje dolžnika, Pojasnilo DURS, št. 42900-3/2007, 8. 10. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

 

Smiselno lahko upoštevamo nekatera pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 13. členu prejšnjega zakona (ZDDV), tako npr.:

1. Sodba Upravnega sodišča U 326/2005 z dne 10.7.2006, institut: DDV-vpis v register-davčni register, povezava:

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa k 4. členu Šeste direktive (4. člen-Davčni zavezanci), npr.:

4                          Case C-60/90 (Polysar)

                            Case C-97/90 (Lennartz)

                            Case C-247/95 (Marktgemeinde)

                            Case C-85/97 (Société Financiere)

                            Case C-276/97 (Commission/France)

                            Case C-260/98 (Commission/Greece)

                            Case C-396/98 (Schlossstrasse)

                            Case C-400/98 (Breitsohl)

                            Case C-102/00 (Welthgrove)

                            Case C-452/03 (RAL)

4(1)                      Case 268/83 (Rompelman)

                            Case 235/85 (Commission/Netherlands)

                            Case C-110/94 (INZO)

                            Case C-202/90 (Recaudadores)

                            Case C-358/97 (Commission/Ireland)

                            Case C-359/97 (Commission/UK)

                            Case C-408/97 (Commission/Netherlands)

                            Case C-23/98 (Heerma)

                            Case C-174/00 (Kennemer Golf & Country Club)

                            Case C-25/03 (Hans U. Hundt-Eßwein)

                            Case C-32/03 (I/S Fini H

                            Case C-354/03 (Optigen)

                            Case C-355/03 (Fulcrum)

                            Case C-484/03 (Bond House systems)

4(2)                      Case 268/83 (Rompelman)

                            Case 235/85 (Commission/Netherlands)

                            Case C-186/89 (Van Tiem)

                            Case C-333/91 (Satam)

                            Case C-110/94 (INZO)

                            Case C-230/94 (Wellcome Trust)

                            Case C-230/94 (Renate Enkler)

                            Case C-80/95 (Harnas & Helm)

                            Case C-358/97 (Commission/Ireland)

                            Case C-359/97 (Commission/UK)

                            Case C-77/01 (Desenvolvimento Mineiro SA)

                            Case C-32/03 (I/S Fini H)

                            Case C-369/04 (Hutchison 3G UK Ltd in drugi):

                            eur-lex.europa.eu[1]

                            Case C-284/04(T-Mobile Austria GmbH in drugi):

                            eur-lex.europa.eu[2]

4(3)                      Case 73/85 (Kerrut)

4(3)(b)                 Case C-63/92 (Lubbock Fine)

                            Case C-468/93 (Gemeente Emmen)

4(4)                      Case C-202/90 (Recaudadores)

                            Case T-36/00 (Elder)

4(5)                      Case 107/84 (Commission/Germany)

                            Case 235/85 (Commission/Netherlands)

                            Case 231/87 (Carpaneto)

                            Case 129/88 (Rivergaro)

                            Case C-4/89 (Carpaneto Piacento)

                            Case C-202/90 (Recaudadores)

                            Case C-358/97 (Commission/Ireland)

                            Case C-359/97 (Commission/UK)

                            Case C-408/97 (Commission/Netherlands)

                            Case C-446/98 (Fazenda Publica/Camara Municipal do Porto)

                            Case C-287/00 (Commission/Germany)

                            Case C-378/02 (Waterschap Zeeuws Vlaanderen)

                            Case C-284/04 (T-Mobile Austria)

                            Case C-369/04 (Hutchison)

                            Case C-430/04 (Feuerbestattungsverein Halle)

Preglednica: Primerjalna tabela med 6. Direktivo in Direktivo Sveta 2006/112/ES za 4. člen 6. Direktive

Direktiva 77/388/EGS

Direktiva Sveta 2006/112/ES

člen 4(1) in (2) člen

9(1), prvi in drugi pododstavek


 

člen 4(3)(a), prvi pododstavek, prvi stavek


 

člen 12(1)(a)


 

člen 4(3)(a), prvi pododstavek, drugi stavek

člen 12(2), drugi pododstavek


 

člen 4(3)(a), drugi pododstavek

člen 12(2), tretji pododstavek


 

člen 4(3)(a), tretji podostavek

člen 12(2), prvi pododstavek


 

člen 4(3)(b), prvi pododstavek

člen 12(1)(b)


 

člen 4(3)(b), drugi poodstavek

člen 12(3)


 

člen 4(4), prvi pododstavek

člen 10


 

člen 4(4), drugi in tretji pododstavek

člen 11, prvi in drugi pododstavek


 

člen 4(5), prvi, drugi in tretji pododstavek


 

člen 13(1), prvi, drugi in tretji pododstavek


 

člen 4(5), četrti pododstavek

člen 13(2)


 


[1] Izrek
Člen 4(1) in (2) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih –Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da izdajanje takih dovoljenj, kot so dovoljenja za mobilne telekomunikacije tretje generacije, imenovane „UMTS“, s straninacionalnega regulativnega organa, odgovornega za dodelitev frekvenc,na podlagi dražbe pravic uporabe telekomunikacijske opreme, ni gospodarskadejavnost v smislu te določbe in zato ne sodi na področjeuporabe te direktive.

[2] Izrek
Člen 4(2) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da dodeljevanje pravic uporabe frekvenc elektromagnetnega spektra s strani nacionalnega regulativnega organa, odgovornega za dodelitev frekvenc, na podlagi dražbe ni gospodarska dejavnost v smislu te določbe in zato ne spada na področje uporabe te direktive.

III. 1. Dobava blaga

6. člen ZDDV-1– Splošno

I. Vsebina zakona

(1) »Dobava blaga« pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik.

(2) Za dobavo blaga se štejejo tudi:

a) prenos lastninske pravice na blagu, proti plačilu odškodnine, na podlagi zakona ali odločbe državnega organa;

b) dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje ali o prodaji blaga z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najpozneje ob plačilu zadnjega obroka;

c) prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.

(3) Električna energija, plin ter energija za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje se štejejo za blago.

II. Komentarji

II.a Komentar k 6. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V tem členu je opredeljena dobava blaga in transakcije, ki se za namene DDV štejejo kot dobava blaga. Spremenjena je definicija izraza »dobava blaga«, ki povzema določbo člena 5(1) Šeste direktive, po kateri dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik in ni nujno, da je bil že opravljen prenos lastninske pravice na blagu.

Poleg redakcijskih popravkov besedila, je iz tega člena izključenih nekaj nepotrebnih določb, in sicer 5. in 9. točka drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, ki pojasnjujeta, da je dobava blaga tudi razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom ter zamenjava blaga.

Bistvena pa je izključitev 4. točke drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, ki določa, da za dobavo blaga šteje tudi prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine. S to spremembo se tovrstne transakcije obravnavajo kot dobava storitev in ne več kot dobava blaga. Nadalje sta iz tega člena izključeni tudi 7. in 8. točka drugega odstavka 4. člena prejšnjega zakona, saj sta posebej opredeljeni v 7. in 8. členu zakona (uporaba blaga za neposlovne namene in uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti).

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu 6. členu tega zakona (14. in 15. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

V 6. členu so opredeljeni primeri prometa blaga, ki je v sistemu DDV obdavčljiv. Obdavčljiv promet vključuje obdavčen promet DDV in oproščen promet, od katerega ni potrebno obračunati DDV. Če davčni zavezanec opravi neobdavčljiv promet, potem ta ni predmet DDV in evidenc v zvezi z DDV.

Komentar k 1. odstavku 6. člena tega zakona:

Dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik, pri čemer ni nujno, da je bil že opravljen prenos lastninske pravice na blagu. »Pomembna komponenta lastninske pravice je pravica razpolagati s stvarjo oz. pravilneje rečeno s pravico (ius distrahendi). Razpolagati je mogoče popolno (odsvojitev) ali omejeno (ustanovitev omejene stvarne pravice), v obeh primerih pa ne preko meja lastnikovih upravičenj (nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse haberet). Pri prenosu lastninske pravice na temelju pravnega posla gre za najbolj tipičen način razpolaganja z lastninsko pravico v popolnem obsegu, saj pridobi pridobitelj prav takšno lastninsko pravico, kot jo je imel pred tem odsvojitelj. Vendar pa ne smemo mešati pojma razpolaganja v pravnem smislu in razpolaganja v dejanskem smislu. Zgoraj je bilo govora o razpolaganju v pravnem smislu (odsvojitev, obremenitev), razpolaganje v dejanskem smislu pa pomeni, da lahko ima določena oseba stvar v posesti, jo rabi ter celo uživa. Za razpolaganje v dejanskem smislu ni nujno potrebno, da bi imela takšna oseba razpolagalno sposobnost (lastninsko pravico).«[1]

V zvezi s tem določilom lahko zasledimo tudi sodno prakso Sodišča EU – sodba C-320/88, v kateri je sodišče odločilo, da je potrebno razumeti določilo o dobavi blaga skladno s 5 (1) 6. direktive EU tako, da ta pojem pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik, čeprav še ni bil opravljen prenos lastninske pravice na blagu (op.: tako je določeno tudi v 1. točki 14. člena Direktive Sveta 2006/112/ES).

Komentar k 2 odstavku točki a) 6. člena tega zakona:

Za dobavo blaga se šteje tudi prenos lastninske pravice na blagu, proti plačilu odškodnine, na podlagi zakona ali odločbe državnega organa. Skladno s to določbo je kot dobava blaga določen prenos lastninske pravice na blagu, kar vključuje pridobitev kot tudi odvzem lastninske pravice na blagu s strani katerekoli osebe, vendar na podlagi zakona (npr. pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona zaradi uporabe te nepremičnine za gradnjo avtoceste ali drugega javnega dobra; kot odvzem lastninske pravice pa so tukaj lahko vključeni primeri zaplembe premoženja zaradi kršitve določenih pravic) ali s strani državnega organa na podlagi izdane odločbe z njegove strani.

Komentar k 2 odstavku točki b) 6. člena tega zakona:

1) Za dobavo blaga se šteje tudi dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najpozneje ob plačilu zadnjega obroka. Če uporabljamo terminologijo iz Slovenskih računovodskih standardov 2006, potem lahko zaključimo, da spadajo v okvir te določbe tisti finančni najemi po SRS 2006, pri katerih je v pogodbi dogovorjen prenos lastninske pravice, ne pa tudi ostali primeri finančnih najemov, ko so izpolnjeni drugi pogoji po SRS 2006 za razvrstitev med finančne najeme kot tudi ne poslovni najemi (slednji predstavljajo promet storitev).[2]

2) Tudi prodaja s pridržkom lastninske pravice se šteje za dobavo blaga. Skladno z določili Obligacijskega zakonika sme prodajalec določenim premičnim stvarem s posebnim pogodbenim določilom pridržati lastninsko pravico tudi po dejanski izročitvi stvari. Lastninska pravice je v tem primeru pridržana dokler ni plačana vsa kupnina.

Od prodaje z lastninskim pridržkom je treba ločiti prodajo s pogojem (predvsem odložnim pogojem). Pogodbeni stranki se lahko namreč dogovorita, da bo prodajna pogodba začela veljati, ko bo kupec plačal kupnino v celoti. To bodo zlasti primeri prodaje nepremičnin na obroke. V takem primeru prodajna pogodba sploh še ne bo veljavna, zato ne bo sposobna za vpis v zemljiško knjigo, dokler ne bo kupnina plačana v celoti. Za obdavčitev z DDV pa je pomembna dejanska izročitev blaga na podlagi zakonsko omenjenih pogodb.

Komentar k 2 odstavku točki c) 6. člena tega zakona:

Za dobavo blaga se šteje tudi prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo (t.i. komisijska prodaja). Menimo, da s samo sklenitvijo komisijske pogodbe (oziroma pogodbe, po kateri je dogovorjena provizija na nakup ali prodajo blaga) še ne nastane promet blaga po ZDDV-1, temveč nastane promet blaga, ko komisonar to blago proda kupcu (nastaneta dva prometa: promet med davčnim zavezancem, ki proda blago komisionarju in komisionarjem in promet blaga med komisionarjem in kupcem blaga). Pravila komisijskega poslovanja so določena v Obligacijskem zakoniku (788.-806. člen OZ).


[1]Škof B., Vidovič N., Vrenčur R.: CIVILNOPRAVNI IN DAVČNOPRAVNI VIDIKI PROMETA NEPREMIČNIN, Maribor 2003.
Podrobneje gl. o dejanskem in pravnem razpolaganju pri Škof/Vrenčur, O dejanskem in pravnem razpolaganju z nepremičnino – na konkretnem primeru, Davčno-finančna praksa, št. 4/2003, str. 8-9.

[2]SRS 1.57. O finančnem najemu praviloma govorimo, če je izpolnjen eden izmed tehle pogojev:
a) na koncu najema se lastništvo nad sredstvom prenese na najemnika; šteje se, da je ta pogoj izpolnjen, če to nedvoumno izhaja iz najemne pogodbe;
b) najemnik ima možnost kupiti sredstvo po ceni, ki naj bi bila po pričakovanju precej nižja od poštene vrednosti na dan, ko to možnost lahko izrabi, na začetku najema pa je precej gotovo, da bo najemnik to možnost izrabil;
c) trajanje najema se ujema z večjim delom dobe koristnosti sredstva, na koncu pa se lastništvo prenese ali ne;
č) na začetku najema je sedanja vrednost najmanjše vsote najemnin enaka najmanj pošteni vrednosti najetega sredstva;
d) najeta sredstva so tako posebne narave, da jih lahko brez večjih sprememb uporablja samo najemnik.
SRS 1.58. Znaki okoliščin, ki posamič ali skupaj vodijo do uvrstitve najema med finančne najeme, so tudi: a) če najemnik lahko odpove najem, najemodajalčeve izgube zaradi odpovedi bremenijo najemnika; b) dobički ali izgube zaradi spreminjanja poštene preostale vrednosti pripadajo najemniku in c) najemnik lahko podaljša najem v naslednje obdobje za najemnino, ki je bistveno manjša od tržne.
SRS 1.59. Vsi najemi, ki niso finančni, so poslovni. Najem nepremičnin (predvsem zemljišč in zgradb) se uvršča med poslovne ali finančne najeme na enak način kot najemi drugih sredstev.
SRS 1.60. Najemi se v računovodskih izkazih najemnikov izkazujejo v skladu s tem standardom in z MRS od 17.20 do vključno 17.35, v računovodskih izkazih najemodajalcev pa v skladu z MRS od 17.36 do vključno 17.56.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (6.,7.,9.,10.,11.,12.,13., 14.,15.,16.,19. člen)

6. člen-P (Uporaba naročnikovega materiala)

(1) Če naročnik izroči proizvajalcu material zaradi predelave, obdelave, dodelave ali izdelave določenega izdelka, ta izročitev ne šteje za dobavo blaga po ZDDV-1.

(2) Če proizvajalec iz prvega odstavka tega člena ne porabi vsega materiala, ki mu ga je izročil naročnik, in mu neporabljenega materiala ne vrne, se šteje, da je naročnik v tem delu opravil dobavo materiala proizvajalcu.

7. člen-P (Zamenjava)[1]

(1) Pri zamenjavi blaga ali storitev se šteje, da je vsak dobavitelj oziroma izvajalec storitev opravil obdavčljivo dobavo.

(2) Zamenjava vračljive embalaže se ne šteje za zamenjavo blaga, če dobavitelj blaga v vračljivi embalaži spremlja zamenjavo polne embalaže za prazno le evidenčno v skladu z uzancami o vračanju in prevzemanju vračljive embalaže.

(3) Če dobavitelj zamenja blago z drugim blagom iste vrste, enake količine, enake trgovske kakovosti in tehničnih karakteristik in ostane davčna osnova nespremenjena se šteje, da je bila opravljena prvotno nameravana dobava blaga, ki se šteje za obdavčljivo dobavo.

9. člen-P (Stvarni vložki)[2]

(1) Če davčni zavezanec prispeva v osnovni kapital drugega davčnega zavezanca stvarni vložek, se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena.

(2) Če se stvarni vložek iz prejšnjega odstavka uporablja za druge namene kakor za tiste, za katere ima prevzemnik pravico do odbitka DDV, mora prevzemnik stvarnega vložka plačati DDV v skladu s pravili, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.

(3) Če se stvarni vložek iz drugega odstavka tega člena uporablja za druge namene kot za tiste, za katere ima prevzemnik pravico do odbitka DDV, je treba plačati DDV v skladu s pravili, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.

10. člen-P (Likvidacija in stečaj)

(1) Dobave blaga in storitev, opravljene v postopku likvidacije in v postopku stečaja, se štejejo za obdavčljivo dobavo blaga in storitev.

(2) Prvi odstavek tega člena se nanaša tudi na unovčenje stečajne mase (premoženja) stečajnega dolžnika, razen prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe.

11. člen-P (Prodaja blaga v postopku izvršbe)

(1) Če z zakonom pooblaščeni organ v postopku izvršbe proda blago, se šteje, da je dolžnik blago neposredno dobavil kupcu.

(2) DDV na dokumentu o prodaji blaga v imenu dolžnika obračuna organ, ki vodi postopek izvršbe.

12. člen- P (Zastava stvari in ustanovitev zastavne pravice)

(1) Izročitev stvari v zastavo in ustanovitev zastavne pravice se ne štejeta za dobavo blaga oziroma storitev.

(2) Če zastavni upnik ali nekdo tretji, ki sta ga sporazumno določila zastavitelj in zastavni upnik, uporablja zastavljeno stvar proti plačilu, se taka uporaba šteje za obdavčljivo dobavo.

(3) Če zastavni upnik zastavljene stvari ne proda, nanj pa preide lastninska pravica na zastavljeni stvari, se šteje, da je opravljena dobava blaga, ki jo izvede zastavitelj zastavnemu upniku.

13. člen- P (Odškodnina, delna izpolnitev pogodbe)

(1) Od odškodnin se ne obračunava in ne plačuje DDV.

(2) Za odškodnino iz prejšnjega odstavka se šteje predvsem:

(3) Če se pogodba izpolni delno, je predmet DDV ta delna izpolnitev.

14. člen (Zamenjava blaga v garancijskem roku)[3]

(1) Če dobavitelj v garancijskem roku zamenja dobavljeno blago z drugim blagom iste vrste, enake trgovske kakovosti in tehničnih značilnosti, se ta dobava ne šteje za obdavčljivo dobavo.

(2) Če da dobavitelj iz prejšnjega odstavka v zameno drugo blago manjše ali večje vrednosti, te razlike zmanjšujejo oziroma povečujejo davčno osnovo.

15. člen-P (Donacije)

Znesek, ki ga davčni zavezanec izplača osebam, ki so v skladu s predpisi ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, zdravstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne, verske ali sindikalne dejavnosti in ne gre za plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, ni predmet DDV.

16. člen-P (Članarine)

(1) Od članarin se ne obračunava DDV, če prejeta članarina ne predstavlja plačila za opravljanje enakih ali podobnih transakcij, kot jih v okviru dejavnosti iz drugega odstavka 5. člena ZDDV-1 opravlja drug davčni zavezanec.

(2) Če oseba iz petega odstavka 5. člena ZDDV-1, ki prejema članarino, opravlja izključno dejavnost oziroma transakcije, navedene v petem odstavku 5. člena ZDDV-1, članarina ni predmet DDV. Če oseba, ki prejema članarino, opravlja dejavnost iz drugega odstavka 5. člena ZDDV-1 in hkrati opravlja dejavnost oziroma transakcije, navedene v petem odstavku 5. člena ZDDV-1, se obračuna DDV od dela članarine, ki se nanaša na obdavčeno dejavnost.

(3) Od članarin, ki jih prejemajo nepridobitne organizacije iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, se DDV ne plačuje, če ni verjetno, da oprostitev DDV vodi k izkrivljanju konkurence, razen če članarina predstavlja plačilo za dobavo blaga oziroma storitev iz drugega odstavka 42. člena ZDDV-1.

(4) Če članarino prejme davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 43. člena ZDDV-1 in je priglasil davčnemu organu, da bo opravljal svojo dejavnost kot oproščeno po 11. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, lahko uveljavlja oprostitev plačila DDV tudi od članarin, razen če članarina predstavlja plačilo za dobavo blaga oziroma storitev iz drugega odstavka 42. člena ZDDV-1.

19. člen-P (Neskupnostno blago)

(1) Predmet DDV je tudi dobava neskupnostnega blaga, če so izpolnjeni pogoji iz 3. člena ZDDV-1.

(2) Če je za dobavo neskupnostnega blaga predpisana oprostitev plačila DDV, se ta oprostitev nanaša na dobavo neskupnostnega blaga v Sloveniji in na pridobitev neskupnostnega blaga znotraj Skupnosti.


[1] 7. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je doživel spremembe zaradi objave Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07) .

[2] 9. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je doživel spremembe zaradi objave Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07) .

[3] 14. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost je doživel spremembe zaradi objave Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo nekatera pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 4. členu prejšnjega zakona (ZDDV), kot npr.:

1. Sodba Upravnega sodišča U 921/2003 z dne 29.05.2006, institut: davek na dodano vrednost,

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa k 5. členu Šeste direktive (5. člen-Dobava blaga), npr.:

5(1)                      Case C-320/88 (SAFE)

                            Case C-186/89 (Van Tiem)

                            Case C-291/92 (Armbrecht)

                            Case C-155/01 (Cookies World)

                            Case C-185/01 (Auto Lease Holland B.V.)

                            Case C-354/03 (Optigen)

                            Case C-355/03 (Fulcrum)

                            Case C-484/03 (Bond House systems)

                            Case C-41/04 (Levob)

5(3)                      Case C-326/99 (Goed Wonen)

5(3)(b)                 Case C-186/89 (Van Tiem)

5(5)(a)                 Case 139/84 (Van Dijk’s Boekhuis)

5(6)                      Case C-20/91 (De Jong)

                            Case C-33/93 (Empire Stores)

                            Case C-48/97 (Kuweit Petroleum)

                            Case C-322/99 (Hans-Georg Fischer)

                            Case C-323/99 (Klaus Brandenstein)

                            Case C-412/03 (Hotel Scandic Gåsabäck)

5(7)(a)                 Case C-233/05 (Dressuurstal Jespers)

5(7)(c)                 Case C-322/99 (Hans-Georg Fischer)

5(8)                      Case C-408/98 (Abbey National)

                            Case C-497/01 (Zita Modes)

                            Case C-137/02 (Faxworld)

7. člen ZDDV-1– Uporaba blaga za neposlovne namene

I. Vsebina zakona

(1) Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba blaga za druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je za to blago ali sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega odbitka DDV.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje:

a) brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;

b) dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 20 eurov.

II. Komentarji

II.a Komentar k 7. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa primere, ko se uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, šteje za dobavo blaga, opravljeno za plačilo.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec od blaga, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi pa za namene opravljanja njegove dejavnosti (za lastno rabo) (opomba avtorice: ta komentar predlagatelja se nam ne zdi povsem ustrezen glede na sprejeto vsebino tega člena), ali ga brezplačno odtuji ali pa ga uporabi za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, obračuna DDV pod pogojem, da je za to blago dana[1] pravica do odbitka DDV.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, pa se ne šteje brezplačno dajanje poslovnih vzorcev pod določenimi pogoji ter dajanje daril manjših vrednosti, pri čemer je vrednost darila, ki se šteje za darilo manjše vrednosti iz pribl. 9,5 evrov povečana na 20 evrov.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 16. členu Direktive Sveta 2006/112/ES):

Komentar k celotnemu 7. členu tega zakona:

Na podlagi 7. člena ZDDV-1 se kot promet blaga šteje tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za zasebne namene (to pomeni uporaba vseh sredstev za zasebne namene, ne le osnovnih, tako tudi npr. uporaba surovin in materiala, polproizvodov, nedokončanih proizvodov, proizvodov, drobnega inventarja ipd.). Takšna uporaba se šteje za promet blaga, opravljen za plačilo. Če želimo dokazati, da ni prišlo do uporabe v zasebne namene, je priporočljivo v ta namen voditi ustrezne (analitične) evidence o nabavi, gibanju in zalogah, s katerimi dokažemo namensko porabo teh sredstev.

V tem členu sta hkrati zapisani dve izjemi od obdavčitve, ki se smeta uporabljati, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Gre za primer brezplačnega dajanja poslovnih vzorcev in daril manjših vrednosti.

Tudi od primanjkljaja ali uničenja zaloge zaradi kala, razsipa, razbitja in okvare blaga (odslej kalo) se obračuna DDV (op.: ki nastane v procesu skladiščenja in prevoza blaga), če je davčni zavezanec ob nabavi v celoti ali deloma uveljavil vstopni DDV in če kalo presega normalni obseg, ki ga določi strokovno združenje. V določenih dejavnostih »normativni kalo« (kalo, ki ga določi strokovno združenje) ni predpisan, zato je v tem primeru obdavčen ves kalo.

Od primanjkljajev je potrebno ločiti primere, ko imajo davčni zavezanci na zalogi material, trgovsko blago, proizvode, polproizvode, nedokončane proizvode, ki so sicer nepoškodovani, vendar so tržno postali nezanimivi, ker so zastareli (npr. stari okvirji od očal, ki so čisto izven mode, zato jih davčni zavezanec ne more prodati). Če davčni zavezanec ne more najti kupca za omenjene zaloge, jih lahko uniči (potrebno je zagotavljati dokazila o tem). Dolžan je obračunati DDV od tržne vrednosti, vendar je v tem primeru tržna vrednost 0, zato znaša vrednost DDV 0 tolarjev.

Če govorimo o primanjkljajih oziroma uničenjih, ki nastanejo zaradi požara, menimo, od takšnih primanjkljajev oziroma uničenj ne obračunamo DDV, saj nastanejo zaradi višje sile (17. člen PZDDV-1). Elementi višje sile so opredeljeni v 153. členu Obligacijskega zakonika.[2] Višja sila je naravni dogodek, katerega bistvena značilnost je moč, ki se ji človek ne more uspešno zoperstaviti. Da lahko govorimo o višji sili, mora biti dogodek zunanji, zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja objektivno odgovorna oseba. Tako izhaja tudi iz pojasnila davčnega organa (Pojasnilo DURS, št. 42601-232/2004, 2. 7. 2004) k 5. členu prejšnjega zakona (ZDDV). Iz pojasnila DURS izhaja tudi:«Dogodek mora biti nepričakovan. Za presojo, ali bi odgovorna oseba, čeprav dogodka ni pričakovala, morala z določenim dogodkom računati, pa je treba izoblikovati izhodišče za opredelitev meje odgovornosti (komentar OZ, D. Jadek Pensa).«

Ena večjih sprememb te zakonske določbe v primerjavi s 5. členom prejšnjega zakona je, da sedaj ni več navedeno, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi odtujitev blaga za zmanjšano plačilo. V 5. členu prejšnjega ZDDV je bilo določeno, da je potrebno obračunati DDV pri odtujitvi blaga za zmanjšano plačilo iz neposlovnih razlogov (to se je obravnavalo kot promet blaga), pri čemer je bila kot davčna osnova določena tržna vrednost. Ta določba je tako vključevala primere, ko je davčni zavezanec dal popust zaradi neposlovnih razlogov (npr. prodaja blaga zaposlenim po nižji ceni od tržne cene tega blaga). Ker takšna ureditev ni bila skladna s sodno prakso Sodišča EU in Šesto direktivo, se po novem to ne šteje več za dobavo blaga, ki bi bila predmet obdavčitve skladno s tem členom zakona. Menimo, da lahko davčni zavezanci svoje pravice zaščitijo s sklicevanjem na določbo direktive že od vstopa v Evropsko unijo, in ne šele od 1. januarja 2007, ko smo začeli uporabljati novi zakon (ZDDV-1), če bi jim določba 5. člena prejšnjega ZDDV v inšpekcijskem pregledu povzročila težave.

V 80. členu Direktive Sveta 2006/112/ES so določene možnosti za uporabe tržne cene kot izhodišča za določanje davčne osnove. Države članice lahko preprečijo davčno utajo ali izogibanje davka z ukrepi, s katerimi zagotovijo, da je davčna osnova v zvezi z dobavo blaga ali storitev enaka tržni vrednosti. Ta možnost se uporablja samo glede dobav blaga in storitev, ki vključujejo družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih opredeli država članica. Za namene te opredelitve lahko pravne vezi vključujejo tudi odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino zaposlenega in drugimi osebami, tesno povezanimi z zaposlenim. Slednjo ureditev je možno uporabiti le v naslednjih primerih:

Ko bo Slovenija sprejela predpise v skladu s to direktivo, je dolžna Komisiji sporočiti besedila teh predpisov in se v njih sklicevati na omenjeno direktivo ali pa sklic navesti ob njihovi uradni objavi. Zaradi te direktive, ki še ni vključena v naš ZDDV-1, lahko pričakujemo ponovne spremembe na področju davka na dodano vrednost.

Postavi se nam vprašanje, koliko DDV-ja obračunamo, če smo pri nabavi tega blaga smeli odbiti le določen delež vstopnega DDV (uporaba odbitnega deleža). Razmišljamo o smiselno uporabi mnenja davčnega organa iz pojasnila, objavljenega v prilogi k davčnemu biltenu 10/00, točka 5.1.. V omenjenem pojasnilu davčnega organa je pojasnjena davčna obravnava primanjkljaja osnovnih sredstev, pri nabavi katerih smo odbili vstopni DDV na podlagi odbitnega deleža:» Torej davčni zavezanec, ki ugotovi primanjkljaj opredmetenega osnovnega sredstva, pri nabavi katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV le delno, obračuna DDV od davčne osnove, ki predstavlja nabavno vrednost osnovnega sredstva v času in kraju neposlovne rabe v višini uveljavljenega odbitnega deleža.« Iz tega dela mnenja bi lahko sklepali, da obračunamo DDV v takšnem primeru (in v primeru drugih neposlovnih rab) v enaki višini kot je znašal odbitni delež ob nabavi.


[1] V tem delu komentar predlagatelja ni ustrezen zakonskemu besedilu, saj se je besedilo tega člena zakona med postopki (2. obravnava) obravnave spremenilo, tako da lahko smatramo takšno dobavo kot promet blaga, če je bila za to blago ali sestavine tega blaga izkoriščena pravica do celotnega ali delnega odbitka vstopnega DDV.

[2] 153. člen
(1) Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.
(2) Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.
(3) Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
(4) Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.
(5) Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (17. člen)

17. člen- P (Primanjkljaj blaga)

Primanjkljaj blaga se šteje za dobavo blaga v skladu s 7. členom ZDDV-1, razen:

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Prodajne akcije, popusti na podlagi kuponov in obračun DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-965/2006, 19. 3. 2007, [1]

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Usmrtitev živali, ki jih odredi VURS, in obračun DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-376/2006, 19. 1. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Obračun DDV ali popravek odbitka DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-34/2007-2, 4. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Obračun DDV in brezplačna dobava publikacij z oglaševalsko vsebino, Pojasnilo DURS, št. 4230-250/2007, 20. 9. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo nekatera pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 5. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 6. odstavku 5. člena Šeste direktive (uporaba blaga za neposlovne namene), npr.:

5(6)                     Case C-20/91 (De Jong)

                            Case C-33/93 (Empire Stores)

                            Case C-48/97 (Kuweit Petroleum)

                            Case C-322/99 (Hans-Georg Fischer)

                            Case C-323/99 (Klaus Brandenstein)

                            Case C-412/03 (Hotel Scandic Gåsabäck)


[1] Davčni organ pojasnjuje, kako ravnati ob brezplačnih darilih kupcem:” Iz navedenega izhaja, da se dajanje brezplačnega servisa kupcem, ki v določenem obdobju opravijo nakup vreden najmanj 130 evrov, v okviru prodajne akcije, obravnava kot brezplačna odtujitev blaga, ki se na podlagi 7. člena ZDDV-1 šteje za obdavčljivo dobavo blaga. Davčno osnovo za te dobave blaga določa 2. odstavek 36. člena ZDDV-1. Ta določa, da pri dobavah blaga iz 7. člena ZDDV-1, davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe. Davčni zavezanec tako od servisov porcelana, ki jih brezplačno razdeli kupcem kot nagrado, obračuna DDV od osnove, ki je enaka nabavni vrednosti tega blaga.” (op. izjema: dajanje daril manjše vrednosti v okviru dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 20 evrov). Davčni organ nadalje pojasnjuje, kako ravnati v primeru uporabe bonitetnega sistema “pik” (popusti, odobreni ob dobavi blaga in popusti, ki predstavljajo 100 % cene):” DDV se pri dobavi blaga s »pika popustom« torej praviloma obračuna od osnove, ki je enaka plačilu denarnega zneska, ki ga davčni zavezanec prejme od kupca. To velja tudi v primerih, ko »pika popust« predstavlja pretežni del vrednosti zaračunanega blaga in kupec plača z denarjem le manjši delež zaračunanega blaga, za preostalo vrednost pa predloži bon. Kadar pa kupec ne plača nič, ker je celotna vrednost zaračunanega blaga enaka vrednosti popusta, pa mora davčni zavezanec obračunati DDV od nabavne vrednosti blaga.”

8. člen ZDDV-1– Uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti)

I. Vsebina zakona

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se štejejo tudi naslednje transakcije:

a) uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, nabavi, predela ali uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za namene opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV;

b) uporaba blaga s strani davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi blaga v skladu s prejšnjo točko;

c) zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih pravnih naslednikov (razen v primerih iz 10. člena tega zakona), ko preneha opravljati obdavčljivo ekonomsko dejavnost, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi blaga v skladu s točko a) tega člena.

II. Komentarji

II.a Komentar k 8. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Po tem členu se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti, ko gre za uporabo blaga za namene neobdavčljivih transakcij, ter zadržanje blaga po prenehanju opravljanja dejavnosti.

V 8. člen so vključene rešitve iz 6. člena prejšnjega zakona, s tem, da je besedilo redakcijsko popravljeno. Davčni zavezanec od blaga, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi pa za namene opravljanja njegove dejavnosti (za lastno rabo), obračuna DDV le v primeru, če ne bi imel pravice, da v celoti odbije DDV, če bi to blago nabavil od drugega davčnega zavezanca.

Če davčni zavezanec blago, ki ga pridobi v okviru opravljanja dejavnosti, uporabi za namene neobdavčljivih transakcij, ob pridobitvi pa je imel pravico do odbitka vstopnega DDV, mora obračunati DDV od uporabe tega blaga. Enako mora ravnati tudi v primeru zadržanja blaga po prenehanju opravljanja dejavnosti, da se prepreči neobdavčitev končne porabe, razen v primeru prenosa sredstev podjetja iz 10. člena zakona.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 18. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Komentar k a) točki 8. člena tega zakona:

Če pride do primerov uporabe blaga iz te točke ter DDV ne bi bil odbiten, če bi to blago nabavljali od drugega davčnega zavezanca (npr.: osebni avtomobil, ki je bil nabavljen za namene trgovanja z osebnimi avtomobili, kasneje pa ga uporabimo kot osnovno sredstvo za opravljanje dejavnosti poslovnega svetovanja – za obisk poslovnih partnerjev ipd.). V takšnem primeru, smo ob nabavi odbili vstopni DDV (osebni avtomobil namenjen prodaji), ob začetku uporabe osebnega avtomobila za namene opravljanja dejavnosti (nima pravice do odbitka vstopnega DDV, če bi ta osebni avtomobil nabavil od drugega davčnega zavezanca kot osnovno sredstvo za opravljanje poslovne dejavnosti), zato je dolžan na interni listini obračunati DDV v davčnem obdobju, v katerem pride do spremenjene uporabe. DDV obračuna v primeru, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV.

Komentar k b) točki 8. člena tega zakona:

Kot dobava blaga, opravljena za plačilo se šteje tudi uporaba blaga s strani davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi blaga v skladu s točko a) 8. člena tega zakona. Iz te določbe sklepamo, da smo dolžni obračunati DDV v primeru, ko začnemo uporabljati blago za namene transakcij, ki niso predmet DDV (neobdavčljive transakcije).

Komentar k c) točki 8. člena tega zakona:

Ob zaključku poslovanja obračunamo DDV od nabavne cene zadevnega ali podobnega blaga, ki ne vključuje DDV, oziroma po lastni ceni blaga (lastni polproizvodi, proizvodi, nedokončana proizvodnja), če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi blaga iz točke a) tega člena zakona.[1] Ob tem opravimo tudi popis sredstev in obveznosti do njihovih virov in primerjamo popisano stanje s knjigovodskim stanjem. Na ta način najprej ugotovimo presežni kalo, lom in razsip oziroma primanjkljaje (obračun DDV skladno s pravili iz 7. člena ZDDV-1 in 17. člena PZDDV) in pa tudi tista sredstva oziroma zaloge, ki po zaključku dejavnosti ostanejo v lasti fizične osebe, ki je dejavnost prenehala opravljati.

V zvezi s to določbo se postavlja vprašanje, kaj vključuje pojem »preneha obdavčljivo ekonomsko dejavnost«. Predvidevamo, da je želel zakonodajalec v ta pojem vključiti prenehanje obdavčljive ekonomske dejavnosti (prenehanje identifikacije za namene DDV) kot tudi prenehanje ekonomske dejavnosti (zaključek poslovanja subjekta, ki je identificiran za namene DDV).

Pravila te točke 8. člena tega zakona veljajo tudi za podjetnika, ki prenese nepremičnino v gospodinjstvo. Pri tem prenosu je dolžan obračunati DDV, če mu je bila ob nabavi ali gradnji dana pravica do odbitka vstopnega DDV v povezavi s to nepremičnino. Zakonska obveznost obračuna velja tudi v primeru, če je imel zavezanec ob nabavi pravico do odbitka vstopnega DDV, vendar te možnosti ni izkoristil. Zaradi takšne določbe menimo, da obveznost obračuna DDV ne nastane, če je bila nepremičnina kupljena ali zgrajena pred uvedbo DDV (pred 1.7.1999). Slednje potrjuje tudi pojasnilo davčnega organa k 6. členu prejšnjega Zakona o DDV (ZDDV-1):

»Iz določila 6. člena je razvidno, da to zadeva le zadržanje blaga, ki ga je nabavil oziroma uporabil davčni zavezanec, potem ko je ob nabavi oziroma uporabi odbil vstopni DDV, in sicer deloma ali v celoti. V 142. členu Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 79/02 do 93/03), v nadaljevanju pravilnik, je navedeno, da sme davčni zavezanec, ki opravi promet z rabljenim osnovnim sredstvom, pri katerem ob nabavi ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV, ker je bilo nabavljeno s prometnim davkom od prometa proizvodov, odbiti kot vstopni DDV znesek, ki ga ugotovi po preračunani stopnji davka od prometa proizvodov. Tako se takrat, ko je bilo osnovno sredstvo nabavljeno v sistemu prometnega davka in je bil plačan prometni davek od prometa proizvodov, to razume kot vstopni DDV. Ker pri nepremičninah davek od prometa proizvodov ni bil plačan, uporaba 142. člena pravilnika ni možna. ZDDV pa tudi ne vsebuje drugih določb, po katerih bi plačani prometni davek lahko razumeli kot vstopni DDV.

Tako se zadržanje nepremičnine, ki ga izvede davčni zavezanec (ali njegovi pravni nasledniki), potem ko je nepremičnino nabavil v sistemu, v katerem se je uporabljal Zakon o prometnem davku, po prenehanju opravljanja dejavnosti ne obdavčuje po ZDDV, ne glede na to, ali nepremičnino zadrži fizična ali pravna oseba, saj niso izpolnjeni pogoji iz 3., 4. oziroma 6. člena ZDDV.«

Pogosto je v praksi postavljeno vprašanje, ali predstavlja obračunan DDV ob prenehanju dejavnosti podjetnika odhodek v njegovih poslovnih knjigah. Menimo, da je potrebno pri tem upoštevati splošna določila v povezavi z DDV in pri tem evidentirati obveznost oziroma terjatev iz naslova DDV, zato ob obračunu DDV ne evidentiramo odhodka, temveč obveznost iz naslova DDV. DDV plača kupec, v našem primeru pa gospodinjstvo podjetnika, medtem ko ga je podjetje podjetnika (s.p.) dolžan odvesti v proračun.


[1] V 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDDV smo imeli v tem delu drugačno zakonsko določbo. DDV je bilo potrebno obračunati, če je davčni zavezanec ob nabavi ali uporabi blaga v skladu s 1. točko 6. člena odbil celoten vstopni DDV ali delež vstopnega DDV, določen v skladu z odbitnim deležem.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Obračun DDV ali popravek odbitka DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-34/2007-2, 4. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Brezplačno opravljene storitve, Pojasnilo DURS, št. 4230-348/2007-2, 26. 7. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno lahko upoštevamo nekatera pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 6. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 7. odstavku 5. člena Šeste direktive (uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti), npr.:

5(7)(a)                 Case C-233/05 (Dressuurstal Jespers)

5(7)(c)                 Case C-322/99 (Hans-Georg Fischer)

Case C-323-99 (Klaus Brandenstein)

9. člen ZDDV-1– Prenos blaga v drugo državo članico

I. Vsebina zakona

(1) Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, ki ga opravi davčni zavezanec v drugo državo članico.

(2) Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico v skladu s prvim odstavkom tega člena, če davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v drugo državo članico za namene svojega podjetja, razen za namene naslednjih transakcij:

a) dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju namembne države članice pod pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 20. člena tega zakona;

b) dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju namembne države članice pod pogoji iz osmega odstavka 20. člena tega zakona;

c) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med prevozom potnikov, pod pogoji iz 21. člena tega zakona;

d) dobave plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali dobave električne energije pod pogoji iz 22. člena tega zakona;

e) dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec pod pogoji iz 46., 52., 53., in 54. člena tega zakona;

f) opravljanja storitev na tem blagu, ki se opravijo na ozemlju namembne države članice, če se blago, na katerem so bile storitve opravljene, vrne temu davčnemu zavezancu v Slovenijo;

g) začasne rabe tega blaga na ozemlju namembne države članice zaradi opravljanja storitev v tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji;

h) začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za obdobje, ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega blaga iz tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev.

(3) Če eden od pogojev iz drugega odstavka tega člena ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se šteje, da je prenos opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.

II. Komentarji

II.a Komentar k 9. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V ta člen so vključene rešitve 7.a člena prejšnjega zakona, ki opredeljuje, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje tudi prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za potrebe svoje dejavnosti v drugo državo članico, razen, če prenos blaga opravi za namene transakcij, za katere je v tem členu določeno, da se ne šteje, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico.

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu 9. členu tega zakona (17. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za potrebe svoje dejavnosti v drugo državo članico, razen če prenos blaga opravi za namene transakcij, za katere je v istem členu določeno, da se ne šteje, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico. Blago, ki je preneseno v drugo državo članico, se skladno s 1. odstavkom tega člena v državi odhoda obravnava kot dobava blaga, v državi članici prihoda pa se šteje za pridobitev blaga v Skupnosti. V primeru izjem, ki so opredeljene v drugem odstavku, se takšen prenos v državi odhoda ne šteje za dobavo, v državi prihoda pa ne za pridobitev blaga, zato se od takšnih prenosov blaga DDV ne obračunava. Z izjememami iz drugega odstavka tega člena je določena ureditev, ki preprečuje večkratno plačevanje DDV v več državah članicah EU.

Komentar k 2. odstavku 9. člena tega zakona:

1) Instalacija/sestavitev blaga s poskusnim zagonom ali brez

Za primer ene izmed izjem iz 2. odstavka 9. člena ZDDV-1 lahko navedemo primer, ko blago instalira ali sestavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez (npr. prodaja in montaža stavbnega pohištva). V tem primeru se dobava blaga, ki ga instalira dobavitelj, ne obravnava kot oproščena dobava blaga znotraj Skupnosti in ne obdavčuje kot pridobitev blaga v drugi državi članici (npr. Nemčiji). Davčni zavezanec, ki proda stavbno pohištvo in hkrati opravi njegovo montažo na ozemlju druge države članice EU (v našem primeru v Nemčiji), se kot kraj obdavčitve obravnava država, v kateri je opravil takšno dobavo blaga z njegovo montažo vred (v našem primeru Nemčija). Slednje je določeno v 10. odstavku 20. člena ZDDV-1. Dobava stavbnega pohištva z njegovo montažo v takšnih primerih ni obdavčena s slovenskim DDV, temveč je davčni zavezanec dolžan upoštevati nemško zakonodajo s področja DDV (zakonodajo države članice, v kateri je opravil dobavo blaga, katerega je hkrati tudi montiral oziroma sestavil v tej državi članici). Davčni zavezanec je dolžan preveriti, ali se je potrebno v zvezi s takšnimi dobavami identificirati v državi članici, v kateri opravi dobavo blaga z montažo vred.

2) Sodelovanje na sejmu v drugi državi članici EU

V skladu s točko g) in h) drugega odstavka navedene določbe ne velja, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo, če je to začasna raba tega blaga na ozemlju namembne države članice zaradi opravljanja storitev v tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji, in zaradi začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za obdobje, ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega blaga iz tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev. Če se zgodi, da eden izmed pogojev, ki smo jih prej omenili, ni več izpolnjen, velja, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico, in sicer v v trenutku, ko pogoji niso več izpolnjeni.

Primer:

Blago, ki ga davčni zavezanec začasno prenese v državo članico za razstavo na sejmu, ne obravnavamo kot dobavo blaga, opravljeno za plačilo.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (21. člen)

21. člen- P (Prenos blaga v drugo državo članico in pridobitev blaga iz druge države članice z namenom vzpostavitve zaloge blaga pri kupcu)

(1) Če davčni zavezanec prenese blago iz svojega podjetja v drugo državo članico z namenom vzpostaviti zalogo blaga pri kupcu, se tak prenos blaga šteje za dobavo blaga v skladu z 9. členom ZDDV-1 takrat, ko se taka transakcija v drugi državi članici obravnava kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti.

(2) Če davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v drugi državi članici, prenese blago iz svojega podjetja v drugi državi članici kupcu, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, z namenom vzpostavitve zaloge blaga pri kupcu, se taka transakcija obravnava kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti takrat, ko kupec izvzame blago iz zaloge.

(3) Izraz »zaloge blaga pri kupcu« pomeni zaloge blaga, ki so v lasti prodajalca in skladiščene v skladišču kupca (lastnem ali najetem). Skladiščeno blago se ne sme uporabljati od trenutka, ko je dano v skladišče, do trenutka, ko je izvzeto iz zaloge.

(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena je dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke za nadzor nad zalogami blaga, ki jih je vzpostavil pri svojem kupcu, posebej pa še:

(5) Kupec blaga iz drugega odstavka tega člena je dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke za nadzor nad zalogami blaga, ki jih ima v svojem skladišču, posebej pa še:

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Prenos blaga v drugo državo članico z namenom vzpostavitve zaloge blaga, Pojasnilo DURS, št. 4230-57/2007-2, 28. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno lahko upoštevamo nekatera pojasnila davčnega organa k 7. a členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 28a členu Šeste direktive (28a člen- Področje uporabe; XVIa-Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami), npr.:

28a                      Case C-414/97 (Commission/Spain)

                            Case C-409/04 (Teleos)

 

10. člen ZDDV-1– Prenos podjetja

I. Vsebina zakona

(1) Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni prenos ali kot vložek v podjetje, se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena.

(2) V primeru iz prvega odstavka tega člena se za potrebe DDV prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora prevzemnik, ki uporablja prevzeta sredstva za druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka DDV, plačati DDV v skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.

II. Komentarji

 II.a Komentar k 10. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa, da se davek ne plačuje pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, saj v tem primeru ne gre za opravljeno obdavčljivo transakcijo. V okviru prenosa ni pomembno ali gre za odplačni ali neodplačni prenos, ali pa za vložek v podjetje. Pomembno pa je, da se prevzemnik podjetja šteje za pravnega naslednika prenosnika. V kolikor pa prevzemnik ta sredstva uporabi za druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka DDV, mora obračunati in plačati DDV.

V tem členu so vključene rešitve iz prejšnjega 7. člena zakona.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 19. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Določbe 10. člena ZDDV-1 urejajo prenos podjetja ali dela podjetja (prenos podjetij in delov podjetij ter statusna preoblikovanja kot so pripojitve, spojitve, delitve in druge oblike statusnih preoblikovanj). Določba se uporablja za primere odplačnega in neodplačnega prenosa podjetja ali dela podjetja kot tudi za primere vložkov v podjetje. Določeno je, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja šteje, da promet blaga ni bil opravljen, razen če niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji za takšno obravnavo. Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena pod pogojem, da se prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika, če prevzemnik nadaljuje z obdavčeno dejavnostjo.

V 10. členu je obravnavan prenos podjetja kot celote (ali dela podjetja), ki je sestavljen iz sredstev in obveznosti do njihovih virov. Ko govorimo o prenosu podjetja kot celote, mislimo na prenos vseh sredstev in obveznosti do virov sredstev oziroma dela teh sredstev in obveznosti do njihovih virov, če prenašamo le eno organizacijsko celoto (del podjetja). Če davčni zavezanec prenese le sredstva, ne pa tudi obveznosti do njihovih virov, ne moremo govoriti o prenosu iz 10. člena ZDDV-1.

Podjetje moramo razumeti tako, kot ga statusna teorija razlaga, in sicer je to organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, zato se pri prenosu podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki jih podjetje v času prenosa ima, in zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti prenesenega dela podjetja, v obravnavanem primeru je to na strani pasive trajni kapital (tako izhaja iz slovenske sodne prakse UPRS Sodba U 2214/2002, datum seje: 6.12.2004).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (8. in 9. člen)

8. člen-P (Prenos podjetja)

(1) Pri prenosu podjetja ali dela podjetja (sredstev in sorazmernega dela virov sredstev) na drugega davčnega zavezanca se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena, samo če prevzemnik podjetja ali dela podjetja kot pravni naslednik prenosnika nadaljuje obdavčeno dejavnost.

(2) Prejšnji odstavek se nanaša tudi na samostojne podjetnike in na druge osebe, ki opravljajo dejavnost po drugem odstavku 5. člena ZDDV-1.

(3) Prvi odstavek tega člena vključuje tudi statusna preoblikovanja družb, če so opravljena pod pogoji iz tega člena.

(4) Določbi prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljata tudi pri prenosu dejavnosti na pravnega naslednika v primeru smrti davčnega zavezanca.

9. člen-P (Stvarni vložki)

(1) Če davčni zavezanec prispeva v osnovni kapital drugega davčnega zavezanca stvarni vložek, od katerega ni imel pravice do odbitka DDV, se šteje, da dobava ni bila opravljena.

(2) Če davčni zavezanec prispeva v osnovni kapital drugega davčnega zavezanca stvarni vložek, od katerega je imel pravico do odbitka DDV, se šteje, da dobava ni bila opravljena, če se stvarni vložek uporablja za opravljanje dejavnosti, od katere se obračunava in plačuje DDV.

(3) Če se stvarni vložek iz drugega odstavka tega člena uporablja za druge namene kot za tiste, za katere ima prevzemnik pravico do odbitka DDV, je treba plačati DDV v skladu s pravili, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Prenos dejavnosti in plačana realizacija, Pojasnilo DURS, št. 4230-272/2007-2, 9. 10. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com


Smiselno lahko upoštevamo sodno prakso k 7. členu prejšnjega zakona (ZDDV), tako npr.:

1. Sodba Upravnega sodišča U 2010/2004 (11.09.2006), institut: DDV- prenos podjetja:

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Sodba upravnega sodišča U 1598/2004 (11.09.2006), institut: DDV-prenos podjetja:

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa k 8. odstavku 5. člena Šeste direktive (prenos podjetja), npr.:

5(8)                      Case C-408/98 (Abbey National)

                            Case C-497/01 (Zita Modes)

                            Case C-137/02 (Faxworld)

III. 2. Pridobitev blaga znotraj Skupnosti

11. člen ZDDV-1– Splošno

I. Vsebina zakona

(1) »Pridobitev blaga znotraj Skupnosti« pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju.

(2) Če je uvoznik blaga pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, in opravi pridobitev blaga znotraj Skupnosti v drugi državi članici, ima pravico do vračila DDV, ki ga je plačala v zvezi z uvozom blaga v Slovenijo, če dokaže, da je bil obračunan DDV od pridobitve blaga znotraj Skupnosti v namembni državi članici.

(3) Vračilo DDV iz drugega odstavka tega člena se izvrši na način, ki ga predpiše minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za finance), pristojna za finance.

II. Komentarji

II.a Komentar k 11. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom je podana definicija pridobitve blaga znotraj Skupnosti. Pridobitev blaga v Skupnosti pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje prodajalec, druga oseba za njegov račun ali pridobitelj sam iz druge države članice v Slovenijo. Definicija je glede na prejšnji zakon popravljena podobno, kot je popravljena definicija dobave blaga in ne govori več o pridobitvi lastninske pravice, temveč o pridobitvi pravice razpolaganja.

V tem členu so povzete določbe prvega odstavka 11.a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 20. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Za pridobitev blaga v skladu z 11. členom ZDDV-1 je pomembno, da pridobi pridobitelj pravico razpolaganja na premičninah, kot da bi bil lastnik in dokazilo, da je blago odposlano ali odpeljano v Slovenijo iz druge države članice. Omenjeno dokazilo je zelo pomembno za dobavitelja, da lahko na njegovi podlagi opravi oproščeno znotrajskupnostno dobavo blaga. V tem primeru se blago obdavči pri pridobitelju blaga, če gre za pridobitve iz 11. člena ZDDV-1. Zaradi nepopolnih dokazov o odpremi blaga v drugo državo članico se v praksi dostikrat dogaja, da nastane dvojna obdavčitev istega prometa (dobavitelj ne sme uveljavljati oprostitve zaradi nezadostnih dokazov o iznosu, zato je dolžan takšno dobavo obdavčiti z DDV, pridobitelj pa je po nacionalni zakonodaji tudi dolžan obračunavati DDV).

Država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča in v kateri se opravi pridobitev blaga znotraj Skupnosti v smislu 28a člena Direktive, izvede obdavčitev, ne glede na obravnavo transakcij v okviru DDV, ki se uporablja v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne (21. člen Uredbe Sveta ES, št. 1777/2005).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (19.,20.,21.,22.,23.,24.,25.,27. člen)

 19. člen- P (Neskupnostno blago)

(1) Predmet DDV je tudi dobava neskupnostnega blaga, če so izpolnjeni pogoji iz 3. člena ZDDV-1.

(2) Če je za dobavo neskupnostnega blaga predpisana oprostitev plačila DDV, se ta oprostitev nanaša na dobavo neskupnostnega blaga v Sloveniji in na pridobitev neskupnostnega blaga znotraj Skupnosti.

20. člen- P (Trošarinski izdelki)

(1) Obveznost za obračun in plačilo DDV od trošarinskih izdelkov v skladu z 2.c) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, ki jih pridobi davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, nastane, tudi če vrednost teh izdelkov, ki jih pridobi v koledarskem letu, ne presega zneska iz drugega odstavka 4. člena ZDDV-1.

(2) Če trošarinske izdelke pridobiva davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, je taka pridobitev predmet DDV v skladu z 2.a) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1.

21. člen- P (Prenos blaga v drugo državo članico in pridobitev blaga iz druge države članice z namenom vzpostavitve zaloge blaga pri kupcu)

(1) Če davčni zavezanec prenese blago iz svojega podjetja v drugo državo članico z namenom vzpostaviti zalogo blaga pri kupcu, se tak prenos blaga šteje za dobavo blaga v skladu z 9. členom ZDDV-1 takrat, ko se taka transakcija v drugi državi članici obravnava kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti.

(2) Če davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v drugi državi članici, prenese blago iz svojega podjetja v drugi državi članici kupcu, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, z namenom vzpostavitve zaloge blaga pri kupcu, se taka transakcija obravnava kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti takrat, ko kupec izvzame blago iz zaloge.

(3) Izraz »zaloge blaga pri kupcu« pomeni zaloge blaga, ki so v lasti prodajalca in skladiščene v skladišču kupca (lastnem ali najetem). Skladiščeno blago se ne sme uporabljati od trenutka, ko je dano v skladišče, do trenutka, ko je izvzeto iz zaloge.

(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena je dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke za nadzor nad zalogami blaga, ki jih je vzpostavil pri svojem kupcu, posebej pa še:

(5) Kupec blaga iz drugega odstavka tega člena je dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke za nadzor nad zalogami blaga, ki jih ima v svojem skladišču, posebej pa še:

22. člen-P (Pridobitev blaga znotraj Skupnosti – točka d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1)

Oseba iz točke d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1, ki pridobiva blago znotraj Skupnosti, mora, ob izpolnjevanju pogoja iz točke b) drugega odstavka 4. člena ZDDV-1, obračunati DDV od pridobitev blaga znotraj Skupnosti že za pridobitev, s katero v tekočem koledarskem letu preseže vrednost pridobitev 10.000 eurov.

23. člen- P (Pridobitev rabljenega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti)

(1) DDV se ne obračunava in ne plačuje od pridobitve rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, če je prodajalec davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici in je od dobave rabljenega prevoznega sredstva obračunal DDV od dosežene razlike v ceni po posebni ureditvi za rabljeno blago.

(2) DDV se ne obračunava in ne plačuje tudi od pridobitve rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, če je prodajalec fizična oseba, mali davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki pri nabavi prevoznega sredstva, ki ga dobavi v Slovenijo, ni imel pravice do odbitka DDV v svoji državi članici.

(3) DDV se obračunava in plačuje od rabljenega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba, identificirana za namene DDV v Sloveniji od prodajalca, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici in je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena ZDDV-1. Oseba, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo, izkaže DDV v obračunu DDV.

(4) Oseba iz prejšnjega odstavka prijavi pridobitev rabljenega prevoznega sredstva na obrazcu DDV-RPS, ki je Priloga I tega pravilnika in je njegov sestavni del. Brez predložitve obrazca DDV-RPS, ki ga potrdi davčni organ, se rabljeno prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati. Oseba, identificirana za namene DDV, ki pridobi rabljeno prevozno sredstvo zaradi nadaljnje prodaje, ne predloži obrazca DDV-RPS.

(5) Rabljeno prevozno sredstvo po tem členu je prevozno sredstvo, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

24. člen-P (Pridobitev novega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti)

(1) DDV se obračuna in plača od pridobitve prevoznega sredstva iz drugega odstavka 3. člena ZDDV-1, če se v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZDDV-1 šteje za novo prevozno sredstvo.

(2) Plačnik DDV je katera koli oseba, ki pridobi novo prevozno sredstvo iz druge države članice, ne glede na to, ali je identificirana za namene DDV ali ne.

(3) Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, mora to pridobitev prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve. Pridobitev novega prevoznega sredstva prijavi na obrazcu DDV-NPS-P1, ki je Priloga II tega pravilnika in je njegov sestavni del. DDV odmeri davčni organ. Brez dokazila o plačilu DDV se prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati.

(4) Oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno sredstvo, ki ni namenjeno nadaljnji prodaji, mora to pridobitev prijaviti davčnemu organu v 15 dneh od dneva pridobitve. Pridobitev novega prevoznega sredstva prijavi na obrazcu DDV-NPS-P2, ki je Priloga III tega pravilnika in je njegov sestavni del. DDV izkaže v obračunu DDV. Brez predložitve obrazca DDV-NPS-P2, ki ga potrdi pristojni davčni organ, se prevozno sredstvo, ki je pridobljeno iz druge države članice, ne sme registrirati.

(5) Obrazca DDV-NPS-P1 in DDV-NPS-P2 se izpolnita v treh izvodih (za pridobitelja, davčni organ in registracijski organ).

(6) Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ki pridobi novo prevozno sredstvo zaradi nadaljnje prodaje, obračuna DDV v skladu s splošno ureditvijo in izkaže DDV v obračunu DDV.

25. člen- P (Prva uporaba novih prevoznih sredstev)

(1) Šteje se, da so bila kopenska motorna vozila iz prve alineje drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 prvič dana v uporabo, ko:

(2) Šteje se, da so bila plovila iz druge alineje drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 in zrakoplovi iz tretje alineje drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 prvič dana v uporabo, ko:

27. člen- P (Tristranski posli)

Tristranski posli so verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Skupnosti davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k 11.a členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 28a členu Šeste direktive (28a člen- Področje uporabe; XVIa-Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami), npr.:

28a                      Case C-414/97 (Commission/Spain)[1]

eur-lex.europa.eu


[1] Izrek: 1) Člena 28a(3), prvi pododstavek, in 28c(A)(a), prvi pododstavek, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2000/65/ES z dne 17. oktobra 2000, je treba glede na izraz „odpošlje“, ki se pojavi v teh dveh določbah, razlagati tako, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena in se oprostitev dobave znotraj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. 2) Člen 28c(A)(a), prvi pododstavek, Šeste direktive 77/388, kot je bila spremenjena z Direktivo 2000/65, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi pristojni organi države članice dobave naložili dobavitelju, ki je deloval v dobri veri in je predložil dokaze, ki na prvi pogled utemeljujejo njegovo pravico do oprostitve dobave blaga znotraj Skupnosti, obveznost naknadnega plačila DDV za to blago, nato pa se ti dokazi izkažejo za ponarejene, ne da bilo ugotovljeno, da je ta dobavitelj sodeloval pri davčni utaji, če je ravnal razumno, kolikor je bilo v njegovi moči, da se je prepričal, da dobava znotraj Skupnosti, ki jo je opravil, ni del take utaje. 3) To, da je kupec davčnim organom namembne države članice predložil obračun v zvezi s pridobitvijo znotraj Skupnosti, kot je ta sporna v postopku v glavni stvari, je dodaten dokaz, na podlagi katerega se lahko ugotovi, da je blago dejansko zapustilo ozemlje države članice dobave, vendar pa ni odločilen dokaz za to, da bi se dobava znotraj Skupnosti oprostila DDV.

12. člen ZDDV-1– Transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti)

I. Vsebina zakona

Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec za namene svojega podjetja ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice, na ozemlju katere je bilo blago izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno, ali kamor ga je davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti.

II. Komentarji

II.a Komentar k 12. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je opredeljena pridobitev blaga za namene podjetja in sicer se kot pridobitev blaga, ki se obdavči v Sloveniji, obravnava uporaba blaga za namene podjetja davčnega zavezanca, če je bilo blago v drugi državi članici izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno ali uvoženo.

Besedilo povzema določbo prve alinee 11. b člena prejšnjega zakona in je redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

Z 12. členom je povzet 21. člen Direktive Sveta 2006/112/ES (šesti odstavek 28.a člena Šeste direktive). V njem so opredeljene transakcije, ki se kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti. Pri tem se kot pridobitev blaga, ki se obdavči v Sloveniji, obravnava uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca - podobno kot je to določeno pri uporabi znotraj davčnega ozemlja Slovenije v 8. členu ZDDV-1. Skladno s takšno določbo je zastavljena enakopravna davčna obravnava dobav med državami članicami, kot so enakovrstne dobave na nacionalnem davčnem območju.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 28a členu Šeste direktive (28a člen- Področje uporabe; XVIa-Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami), npr.:

28a                      Case C-414/97 (Commission/Spain)

                            Case C-409/04 (Teleos)

13. člen ZDDV-1– Nato

I. Vsebina zakona

Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, opravljeno za plačilo, se šteje tudi nabava blaga, ki ga oborožene sile države članice Severnoatlantske zveze uporabijo za svoje potrebe ali potrebe svojega spremnega civilnega osebja, ki ga niso pridobile pod splošnimi pravili obdavčevanja v Sloveniji, če pri uvozu tega blaga ne bi mogle uveljavljati oprostitve v skladu z 8. točko prvega odstavka 50. člena tega zakona.

II. Komentarji

II.a Komentar k 13. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je opredeljena pridobitev blaga za potrebe Nato sil. Kot pridobitev blaga znotraj Skupnosti se obravnava tudi blago, ki ga pridobijo oborožene sile Nato v državi članici EU in ga pripeljejo oziroma uporabljajo v Sloveniji, pa v Sloveniji ne bi mogli uveljaviti oprostitve plačila DDV od uvoza blaga.

Besedilo povzema določbo druge alineje 11.b člena prejšnjega zakona in je redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 22. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Ministrstvo za obrambo je predlagalo dopolnitev zadnjega dela stavka, tako da bi se glasilo: »oprostitve v skladu s 7. in 8. točko prvega odstavka 50. člena tega zakona.« z obrazložitvijo, da so v 7. točki navedene določene oprostitve, ki se nanašajo tudi na Nato, a niso eksplicitno navedene v 8. točki. Vlada RS je predlog za razširitev sklicevanja (tudi) na 7. točko prvega odstavka 50. člena zavrnila z obrazložitvijo, da takšna določba ne bi bila v skladu z zakonodajo EU.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 28a členu Šeste direktive (28a člen- Področje uporabe; XVIa-Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami), npr.:

28a                      Case C-414/97 (Commission/Spain)

                            Case C-409/04 (Teleos)

III. 3. Opravljanje storitev

14. člen ZDDV-1– Splošno

I. Vsebina zakona

(1) »Opravljanje storitev« pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.

(2) Opravljanje storitev lahko med drugim vključuje naslednje transakcije:

a) odstop premoženjskih pravic;

b) obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali stanja;

c) opravljanje storitev na podlagi zakona ali odločbe državnega organa.

II. Komentarji

II.a Komentar k 14. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

Ta člen opredeljuje dobavo oziroma opravljanje storitev in transakcije, ki se za namene DDV štejejo kot dobava oziroma opravljanje storitev.

Besedilo je povzeto iz 8. člena prejšnjega zakona in je redakcijsko popravljeno. Nadalje je iz tega člena izključena 3. točka drugega odstavka 8. člena prejšnjega zakona, saj je posebej opredeljena v 15. členu zakona (uporaba storitev za neposlovne namene). Črtana je tudi določba glede zamenjave storitev, ki je pojasnjevalne narave in ni potrebna.

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu 14. členu tega zakona (24. in 25. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

Pri davku na dodano vrednost je promet storitev vsak promet, ki ni dobava blaga. S tem je dosežena večja administrativna enostavnost, saj se davčno breme ne razlikuje glede na to, ali davčni zavezanec dobavi blago oziroma opravi storitev. Za promet storitev se šteje tudi odstop premoženjskih pravic, obveznost opustitve ali dopustitve dejanja ali stanja in opravljanje storitev na podlagi zakona ali odločbe državnega organa.

Za dobavo storitev se po novem šteje tudi prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine (po prejšnjem ZDDV je takšen promet predstavljal promet blaga).

Komentar k prvemu odstavku 14. člena tega zakona:

Primeri prometa storitev so med drugim tudi: posojanje delovne sile, storitve dajanja v najem, storitve stečajnih upraviteljev, upraviteljev prisilne poravnave, sodnih izvedencev in druge.

Komentar k 2. odstavku 14. člena tega zakona:

Kadar davčni zavezanec le sestavi različne dele naprave, ki mu jih je v celoti dobavil njegov naročnik, se ta transakcija šteje za opravljanje storitev (Uredba Sveta ES, št. 1777/2005).

Prodaja opcij kot finančni instrument se obravnava kot opravljanje storitev, ločeno od transakcij, na katere se opcija nanaša (Uredba Sveta ES, št. 1777/2005).

Komentar k 2. odstavku 14. člena tega zakona:

Dopustitev dejanja med drugim pomeni tudi dovolitev uporabe premičnih oziroma nepremičnih stvari in premoženjskih pravic (tako tudi npr. pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico).

Primer dopustitve, ko nastane obveznost obračuna DDV (čeprav je lahko promet oproščen plačila), je najemna pogodba, v kateri najemodajalec najemniku dopusti, da adaptira najeti poslovni prostor. Vrednost adaptacije lahko pomeni za najemodajalca prejeto najemnino v naravi (prihodki se pri najemodajalcu razmejijo na toliko let, kolikor znaša doba koristnosti oddane nepremičnine, ta doba pa ne more presegati dobe »pravne pravice«- v najemni pogodbi dogovorjena doba najema). Nabavna vrednost vlaganj se prenaša med odhodke prek stroška amortizacije, ne pa preko stroška najemnine.

Kot primer dopustitve in opustitve iz tega člena zakona pa lahko navedemo tudi služnost. Na podlagi 210. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju tudi SPZ), je služnost pravica, uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opusti določena dejanja, ki bi jih drugače imel pravico opravljati na svoji stvari (služeča stvar).

Po določbah 213. člena SPZ je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), opravljati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opusti določena dejanja, ki bi jih drugače imel pravico opravljati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa, kakor to določa 214. člen SPZ.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (5.,7.,10. člen)

5. člen-P (Popravilo stvari, opustitev in dopustitev dejanja)

(1) Popravilo stvari, opustitev in dopustitev nekega dejanja štejejo za opravljanje storitev.

(2) Opustitev dejanja pomeni predvsem odrekanje konkuriranju na trgu in prenehanje opravljanja dejavnosti. Dopustitev dejanja med drugim pomeni tudi dovolitev uporabe premičnih oziroma nepremičnih stvari in premoženjskih pravic.

7. člen-P (Zamenjava)

(1) Pri zamenjavi blaga ali storitev se šteje, da je vsak dobavitelj oziroma izvajalec storitev opravil obdavčljivo dobavo.

(2) Zamenjava vračljive embalaže se ne šteje za zamenjavo blaga, če jo dobavitelj blaga v vračljivi embalaži vodi evidenčno v skladu z uzancami o vračanju in prevzemanju vračljive embalaže.

(3) Če dobavitelj zamenja blago z drugim blagom iste vrste, enake količine, enake trgovske kakovosti in tehničnih karakteristik in ostane davčna osnova nespremenjena se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena.

10. člen- P (Likvidacija in stečaj)

(1) Dobave blaga in storitev, opravljene v postopku likvidacije in v postopku stečaja, se štejejo za obdavčljivo dobavo blaga in storitev.

(2) Prvi odstavek tega člena se nanaša tudi na unovčenje stečajne mase (premoženja) stečajnega dolžnika, razen prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 8. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 6. členu Šeste direktive (6. člen- Opravljanja storitev), npr.:

6                          Case C-150/99 (Lindöpark)

                            Case C-17/01 (Walter Sudholz)

                            Case C-155/01 (Cookies World)

6(1)                      Case C-215/94 (Jürgen Mohr)

                            Case C-230/94 (Renate Enkler)

                            Case C-384/95 (Landboden-Agrardienste)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-134/97 (Victoria Film)

                            Case C-498/99 (Town and Country Factors Ltd.)

                            Case C-41/04 (Levob)

Case C-277/05 (Société thermale d’Eugénie-les-Bains)

6(2)                      Case 50/88 (Kühne)

                            Case C-193/91 (Mohsche)

                            Case C-258/95 (Julius Fillibeck)

                            Case C-434/03 (Charles)

6(2)(a)                 Case C-269/00 (Wolfgang Seeling)

6(2)(b)                 Case C-412/03 (Hotel Scandic Gåsabäck)

6(5)                      Case C-137/02 (Faxworld)

15. člen ZDDV-1– Opravljanje storitev za neposlovne namene

I. Vsebina zakona

Za opravljanje storitev za plačilo, se šteje tudi:

a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali kakršnakoli uporaba za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV;

b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svoje zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti.

II. Komentarji

II.a Komentar k 15. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Po tem členu se za dobavo storitev, opravljeno za plačilo, šteje tudi uporaba storitev za neposlovne namene. Zasebna raba je omejena na uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za namene, ki niso povezani s poslovanjem podjetja. Davčni zavezanec mora od uporabe storitev za neposlovne namene obračunati DDV, če je za uporabljeno blago imel pravico do odbitka vstopnega DDV. DDV pa mora obračunati tudi v primeru opravljanja storitev brezplačno za zasebne namene ali za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.

V ta člen so vključene rešitve iz 9. člena prejšnjega zakona. Besedilo člena je redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu 15. členu ZDDV-1 (26. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

K opravljanju storitev (prej: promet storitev) uvrščamo tudi uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za zasebne oziroma neposlovne namene, kot tudi promet storitev za zasebne oziroma neposlovne namene. Kot primer uporabe blaga za zasebne ali neposlovne namene lahko navedemo sesalec, ki je knjižen med osnovnimi sredstvi družbe, pa ga odpeljemo domov in z njim sesamo stanovanje. Primer storitev, opravljenih za zasebne oziroma neposlovne namene, pa je, ko npr. gradbinec adaptira svojo hišo, ki ni del poslovnih sredstev njegove družbe, s sredstvi družbe (uporaba osnovnih sredstev, materiala, zaposlenih). V obeh primerih bi bilo potrebno izstaviti račun in na njem obračunati tudi predpisani DDV (pri uporabi blaga za neposlovne namene obračunamo DDV, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV).

Uporaba službenih osebnih vozil v zasebne namene ima za razliko od uporabe službenih tovornih vozil v zasebne namene različne davčne posledice, kar velja praviloma tudi na področju davka na dodano vrednost. Uporaba osebnega avtomobila s strani zaposlenega v njegove zasebne namene, pri nabavi katerega davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV (v kontekstu 15. člena ZDDV-1: ni bila dana pravica do odbitka vstopnega DDV), ne podleže obdavčitvi z DDV. Na drugi strani lahko zaključimo, da ima drugačne davčne posledice uporaba službenega tovornega vozila s strani zaposlenega v njegove zasebne namene, saj je davčnemu zavezancu, ki opravlja v celoti obdavčeno dejavnost, pri nabavi takšnega tovornega vozila dana pravica do odbitka vstopnega DDV. V tem primeru sestavljajo davčno osnovo za namene DDV celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

Komentar k b) točki 15. člena tega zakona (opravljanje storitev za zmanjšano plačilo):

1) Ena večjih sprememb te zakonske določbe v primerjavi z 9. členom prejšnjega zakona je, da sedaj ni več navedeno, da se za opravljanje storitev za plačilo, šteje opravljanje storitev za zmanjšano plačilo. Takšna ureditev namreč ni bila skladna s sodno prakso Sodišča EU. Slednja določba tako ne vključuje več primerov, ko davčni zavezanec opravlja storitve za zmanjšano plačilo (popust pri opravljanju storitev) za zasebne namene (svoje, za zaposlene) ali za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti. Po novem se takšni primeri ne štejejo več za opravljanje storitev in niso predmet obdavčitve skladno z b) točko 15. člena tega zakona.

2) Davčni organ je v enem izmed svojih pojasnil (Pojasnilo DURS, št. 426-/2005-1-09/81-MT, 6.7.2005: Opravljanje storitev brez plačila in obračunavanje DDV ), ki ga je izdal k 9. členu prejšnjega Zakon o DDV (9. člen ZDDV-1) podal svoje mnenje:

“Obdavčitev prometa storitev, ki so opravljene brez plačila ali za zmanjšano plačilo (op.: ta del zakonske določbe je po novem črtan), je torej odvisna od tega, ali je zavezanec opravil storitev za opravljanje dejavnosti ali za druge namene.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da davčni zavezanec ne obračuna DDV od storitev, ki jih opravi brez plačila ali za zmanjšano plačilo, razen ko opravi storitev:

Davčni zavezanec nekatere osebe z vabilom povabi na prireditev, ki se je lahko te osebe udeležijo brezplačno. Če davčni zavezanec opravi to storitev brez plačila v zasebne namene ali v zasebne namene zaposlenih ali v druge namene kakor za opravljanje dejavnosti, velja, da je opravil promet storitev za plačilo, in mora obračunati DDV.

Kadar pa davčni zavezanec omogoči brezplačno udeležbo na prireditvi z namenom, povezanim z opravljanjem dejavnosti davčnega zavezanca, nekaterim osebam, (kakor so poslovni partnerji, tiste VIP osebe, ki s svojo udeležbo prispevajo k promociji dejavnosti davčnega zavezanca, in podobno), opravi storitev brez plačila za opravljanje dejavnosti, zato od tega prometa ne obračuna DDV.”

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Brezplačno opravljene storitve, Pojasnilo DURS, št. 4230-348/2007-2, 26. 7. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k 9. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 2. odstavku 6. člena Šeste direktive (opravljanje storitev za neposlovne namene), npr.:[1]

6(2)                      Case 50/88 (Kühne)

                            Case C-193/91 (Mohsche)

                            Case C-258/95 (Julius Fillibeck)

                            Case C-434/03 (Charles)

6(2)(a)                 Case C-269/00 (Wolfgang Seeling)

6(2)(b)                 Case C-412/03 (Hotel Scandic Gåsabäck)


[1] Ureditev iz 15. člena ZDDV-1 je povzeta po 26. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

16. člen ZDDV-1– Opravljanje storitev v svojem imenu in za račun druge osebe

I. Vsebina zakona

Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in dobavi te storitve sam.

II. Komentarji

II.a Komentar k 16. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V tem členu je opredeljena dobava storitev v svojem imenu in za račun druge osebe, kjer so vključene rešitve iz 10. člena prejšnjega zakona. V tem primeru se šteje, da davčni zavezanec prejme in dobavi te storitve sam.

II.b Komentar avtorice

Ta določba je povzeta po 28. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

S 16. členom ZDDV-1 je določeno, da se v primeru, ko druga oseba v svojem imenu in za račun davčnega zavezanca opravi določeno storitev, šteje, kot da je to storitev opravil davčni zavezanec sam. Pogost primer takšnega opravljanja storitev je posel po komisijski pogodbi. Komisionar zaračuna storitve v imenu davčnega zavezanca, za katerega opravi promet storitev. Način takšnega poslovanja mora biti dogovorjen, hkrati pa razviden iz sklenjenih pogodb. Priporočamo, da natančno pravno opredelite pogodbe, da bodo iz njih izhajale jasne davčne posledice. To je pomembno zato, ker je zaradi različnih davčnih posledic potrebno ločiti posle v svojem imenu za račun druge osebe, v svojem imenu in za svoj račun in na drugi strani posle v tujem imenu in za račun tuje osebe, ki niso predmet DDV.

Iz davčnega biltena št. 8, 2006 (strani 32-37).

Davčni organ je nepravilnosti pri davčnemu zavezancu odkril na podlagi podatkov iz upravnih enot, kjer so posamezni kupci vozil opravili registracijo oziroma prepis vozil in na podlagi Zakona o davčnem postopku – informacije je pridobil tudi od oseb, s katerimi je davčni zavezanec posloval. V postopku nadzora je davčni organ ugotovil, da davčni zavezanec vsebinsko ni sklepal komisijskih pogodb, temveč prodajne pogodbe (pri vsebinski presoji je davčni organ upošteval določila o opravljanju komisijskih poslov skladno z Obligacijskim zakonikom).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

17. člen ZDDV-1– Posebna določba

I. Vsebina zakona

Določbe 10. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za storitve.

II. Komentarji

II.a Komentar k 17. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V ta člen je vključena nova določba, po kateri se določbe glede prenosa podjetja nanašajo tudi na storitve. Določba je potrebna zaradi enake obravnave blaga in storitev pri prenosu sredstev podjetja.

II.b Komentar avtorice

Ta določba je povzeta po 29. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Določbe 10. člena ZDDV-1 urejajo prenos podjetja ali dela podjetja (kar vključuje tudi statusna preoblikovanja kot so pripojitve, spojitve, delitve in druge oblike prenosov). Določba se uporablja za primere odplačnega in neodplačnega prenosa podjetja ali dela podjetja. Določeno je, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja šteje, kot da promet blaga ni bil opravljen, razen če niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji za takšno obravnavo. Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca se šteje, da dobava blaga ni bila opravljena pod pogojem, da se prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika, če prevzemnik nadaljuje z obdavčeno dejavnostjo.

Določba 10. člena obravnava prenos podjetja kot celote (ali dela podjetja), ki je sestavljena iz sredstev in obveznosti do njihovih virov. Ko govorimo o prenosu podjetja kot celote, mislimo na prenos vseh sredstev in obveznosti do virov sredstev oziroma dela teh sredstev in obveznosti do njihovih virov, če prenašamo le eno organizacijsko celoto (del podjetja). Če davčni zavezanec prenese le sredstva, ne pa tudi obveznosti do njihovih virov, ne moremo govoriti o prenosu iz 10. člena ZDDV-1.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevamo sodno prakso k 7. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 8. odstavku 5. člena Šeste direktive (prenos podjetja), npr.:

5(8)                      Case C-408/98 (Abbey National)

                            Case C-497/01 (Zita Modes)

                            Case C-137/02 (Faxworld)

Sodna praksa k 5. odstavku 6. člena Šeste direktive (smiselna uporaba določbe o neobdavčenem prenosu celotnih ali dela sredstev in pripadajočih obveznosti do virov sredstev tudi za storitve), npr.:

6(5)                      Case C-137/02 (Faxworld)

III. 4. Uvoz blaga

18. člen ZDDV-1– Definicija

I. Vsebina zakona

Uvoz blaga pomeni:

1. vsak vnos blaga v Skupnost, ki v skladu s carinskimi predpisi nima statusa blaga Skupnosti ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa znotraj Skupnosti ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi predpisi;

2. vsak vnos drugega blaga, kot je blago iz prejšnje točke, v Skupnost s tretjega ozemlja.

II. Komentarji

II.a Komentar k 18. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je podana definicija uvoza blaga, ki zajema tako vnos blaga v Skupnost iz tretjih držav kot tudi vnos blaga iz tretjih ozemelj na ozemlje Skupnosti.

Določbe tega člena vključujejo rešitve iz 11. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Opredelitev pojma uvoz je povzeta po 30. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (prvem odstavku 7. člena Šeste direktive) in zajema tako vnos blaga v Skupnost iz tretjih držav kot tudi vnos blaga iz tretjih ozemelj na ozemlje Skupnosti. Določba se sklicuje na carinske predpise.

Vnos (uvoz) blaga, od katerega se plačuje DDV, zajema tako zakonit kot nezakonit vnos blaga, ne glede na namen vnosa blaga v Skupnost. Z vstopom v Evropsko unijo se je dotedanje davčno območje Slovenije, ki je bilo pred vstopom v EU izenačeno z državnim ozemljem, razširilo na ozemlje Skupnosti. To pomeni, da predstavlja uvoz blaga le nakup blaga v Slovenijo (Skupnost) iz tretjih držav in s tretjih ozemelj. Nakupi oziroma nabave blaga iz Skupnosti se ne obravnavajo kot uvoz blaga, temveč govorimo o pridobitvah blaga, pri njihovi obdavčitvi pa veljajo posebna pravila.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (18. člen)

18. člen- P (Uvoz blaga)

Uvoz blaga, ki je predmet DDV, zajema zakonit in nezakonit vnos blaga, ne glede na namen vnosa blaga v Skupnost.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 7. členu Šeste direktive (7. člen-Uvoz), npr.:

7(1)(a)                 Case C-181/97 (Kooy)

7(3)                      Case C-371/99 (Liberexim B.V.)

IV. 1. Kraj dobave blaga

19. člen ZDDV-1– Dobava blaga brez prevoza

I. Vsebina zakona

Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga.

II. Komentarji

II.a Komentar k 19. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom se določa pravilo za kraj dobave blaga, ki se ne odpošilja ali prevaža. Za kraj dobave blaga se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava.

V tem členu je povzeta določba druge alineje prvega odstavka 15. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Določba povzema 31. člen Direktive Sveta 2006/112/ES (del besedila 8. člena Šeste direktive). Po tem pravilu se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga. To pravilo velja za primere dobav blaga, če se blago ne odpošilja ali prevaža. Izjeme od tega pravila in ostala pravila o določitvi kraja dobave blaga so določena v nadaljnjih členih tega zakona (20.-22. člen tega zakona).

Določitev kraja dobave je pomembna, da lahko ugotovimo, katera država je pristojna do pobiranja davčnih obveznosti iz naslova DDV.

Primer št.1:

Slovenski davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV, opravi prodajo blaga v Sloveniji nemškemu davčnemu zavezancu. Blago se ne odpošlje oziroma prevaža iz Slovenije. Kraj dobave blaga je skladno z 19. členom ZDDV-1 Slovenija, zato slovenski davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV obračuna slovenski DDV, ko proda to blago nemškemu davčnemu zavezancu.

Primer št.2

Davčni zavezanec A, ki je družba iz Slovenije kupuje blago od avstrijske družbe B (tudi identificirani zavezanec za DDV v Avstriji). Družba A prevzame blago v Italiji od družbe C, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Italiji. Družba C izda račun za blago družbi D iz Slovenije, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji. Družba D izda račun za blago družbi B iz Avstrije, slednja pa izda račun za blago družbi A v Sloveniji.

Iz zgornjega opisa je razvidno, da se blago ob prevzemu nahaja v Italiji (prevzame ga družba A in ga dobavi v Slovenijo). Kraj dobave v prvih treh transakcijah je Italija, saj se blago vseskozi nahaja v Italiji, dokler ga ne prevzame družba A iz Slovenije (19. člen ZDDV-1: »Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava.«). S slovenskim DDV je obdavčena le zadnja dobava, ki se obravnava kot pridobitev blaga v Sloveniji

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 8. členu Šeste direktive (8. člen-Dobava blaga), npr.:

8                          Case C-245/04 (EMAG)

                            Case C-58/04 (Antje Köhler)

                            Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

20. člen ZDDV-1– Dobava blaga s prevozom

I. Vsebina zakona

(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.

(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica, kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;

b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.

(4) Kadar je dobavljeno blago iz tretjega odstavka tega člena, odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.

(5) Tretji in četrti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, če je to država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;

b) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica;

c) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega zneska.

(6) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka tega člena, lahko kraj take dobave določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.

(7) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice v Slovenijo, Slovenija, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega 35.000 eurov ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav Slovenija.

(8) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz Slovenije v drugo državo članico, ta država članica, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav druga država članica.

(9) Določbe tretjega do šestega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.

(10) Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.

(11) Minister, pristojen za finance, objavi seznam vrednostnih limitov, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah, za namene določanja kraja dobave blaga pri dobavah blaga iz drugih držav članic, v skladu s petim odstavkom tega člena.

II. Komentarji

II.a Komentar k 20. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom se določa pravilo za kraj dobave blaga, ki se odpošilja ali prevaža (dobava s prevozom). Načeloma se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga.

V primeru, kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave blaga in kraj vsakršnih kasnejših dobav v državi članici uvoza.

Pri t.im. prodajah na daljavo, ki se opravijo končnim potrošnikom, je kraj dobave kraj, kjer se pošiljanje ali prevoz kupcu konča, če vrednost opravljenih dobav v isto državo članico preseže prag (35.000 ali 100.000 eurov), ki ga določi posamezna država članica. Dokler ta prag v posamezni državi članici ni presežen, je kraj obdavčitve v državi članici, kjer se začne pošiljanje ali prevoz blaga. Ne glede na ta pogoj, pa se davčni zavezanec lahko odloči, da bo kraj obdavčitve namembna država članica. V tem primeru mora izbiro priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti.

Ta pravila se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV po posebni ureditvi.

V kolikor se blago odpošlje ali prevaža z namenom, da se blago instalira oz. montira, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano oz. montirano.

Ta člen povzema določbe prve alineje prvega odstavka 15. člena, tretjega odstavka 15. člena in 15. a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V tem členu so povzeta pravila določitve kraja dobave blaga s prevozom iz 32.-36. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.

Komentar k 7. odstavku 20. člena ZDDV-1:

Eden izmed primerov, ko se smatra, da ni bila opravljena dobava blaga za plačilo skladno z 2. odstavkom 9. člena ZDDV-1, je tudi primer prenosa blaga, ki ga na sejem v državo članico za razstavo na sejmu prenese slovenski davčni zavezanec v okviru določb drugega odstavka 9. člena ZDDV-1.  Če davčni zavezanec takšno blago na sejmu proda, pa je potrebno upoštevati naslednja pravila obdavčitve:

Komentar k 10. odstavku 20. člena tega zakona:

Ena izmed izjem od splošnega pravila o določitvi kraja dobave blaga je primer, ko blago vgradi (inštalira) ali sestavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez. V takšnem primeru se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano ali sestavljeno. Če slovenski davčni zavezanec nabavi pri tujem (EU) dobavitelju, ki je identificiran za DDV, stroj, ki mu ga bo tuj dobavitelj tudi inštaliral v Sloveniji, se je dolžan tuj dobavitelj identificirati za DDV v Sloveniji (ker je za takšno dobavo s slovensko zakonodajo določeno, da se mora identificirati za namene DDV) ali pa najeti davčnega zastopnika, ki bo v njegovem imenu in za njegov račun obračunal in plačal slovenski DDV. Dobava blaga, ki ga instalira dobavitelj, se ne obravnava kot oproščena dobava blaga znotraj Skupnosti in se ne obdavčuje kot pridobitev blaga v drugi državi članici.

Obraten primer imamo, če slovenski davčni zavezanec proda stroj in ga tudi montira na ozemlju druge države članice. V tem primeru velja, da je slovenski davčni zavezanec opravil dobavo blaga z montažo na ozemlju te druge države članice. Za obdavčitev takšne dobave dobavitelj ne uporablja slovenskega ZDDV-1, ampak upošteva zakonodajo države članice, v katero je blago dobavil in ga tam tudi montiral. Če slovenski dobavitelj proda stavbno pohištvo z montažo v drugo državo članico, ne obračuna slovenskega DDV. To velja, če je kupec fizična oseba, pa tudi, kadar je kupec oseba, identificirana za DDV. Davčni zavezanec je dolžan v tej državi članici preveriti, ali se je dolžan v zvezi z dobavami blaga, ki jih opravi, identificirati za DDV.

Plačnik DDV je praviloma oseba, ki opravi obdavčeno dobavo blaga oziroma storitev, vendar lahko država članica v primeru, ko obdavčeno dobavo blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici, v svoji zakonodaji predpiše, da je plačnik DDV oseba, ki ji je opravljena dobava blaga oziroma storitev – prejemnik blaga ali storitve (205. člen Direktive Sveta 2006/112/ES oziroma 28.g člen Šeste direktive), če ta davčni zavezanec-dobavitelj sam ne obračuna DDV in tudi ne imenuje davčnega zastopnika, ki bi v njegovem imenu plačal DDV v državi montaže blaga. Takšno možnost je izkoristila tudi Slovenija, kar imamo zapisano v 76. členu ZDDV-1 (3. odstavek).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (182. člen)

182. člen- P (Informativni seznam vrednostnih limitov v državah članicah)

V Prilogi XVII, ki je v prilogi tega pravilnika in je njegov sestavni del, so izkazani vrednostni limiti, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah za namene:

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k prvi alineji prvega odstavka 15. člena, tretjega odstavka 15. člena in 15. a člena prejšnjega zakona.

Sodna praksa k 8. členu Šeste direktive (8. člen-Dobava blaga), npr.:

8                          Case C-245/04 (EMAG)

                            Case C-58/04 (Antje Köhler)[1]

eur-lex.europa.eu


[1] Razsodba: 1) Dobavo in položitev kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici in ki je delno zunaj ozemlja Skupnosti, je treba šteti za dobavo blaga v smislu člena 5(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/93/ES z dne 3. decembra 2002, če se zdi, da bo po preizkusu delovanja, ki ga je izvedel dobavitelj, kabel prenesen na stranko, ki bo lahko z njim razpolagala kot lastnik, da je cena samega kabla očitno večji del celotnih stroškov navedene transakcije in da so storitve dobavitelja omejene na položitev kabla, ne da bi spremenile njegovo naravo ali ga prilagodile posebnim potrebam stranke. 2) Člen 8(1)(a) Šeste direktive 77/388 je treba razlagati tako, da je za obdavčitev dobave in položitve kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici in je delno zunaj ozemlja Skupnosti, pristojna vsaka država članica sorazmerno z dolžino kabla, ki se nahaja na njenem ozemlju, tako glede obdavčitve cene samega kabla in drugega materiala kot glede stroškov storitev, povezanih z njegovo položitvijo. 3) Člen 8(1)(a) Šeste direktive 77/388 skupaj z členoma 2, točka 1, in 3 te direktive je treba razlagati tako, da se za dobavo in položitev kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici, v delu, v katerem se transakcija izvede v izključni ekonomski coni, v epikontinentalnem pasu in na odprtem morju, ne obračuna davka na dodano vrednost.

21. člen ZDDV-1– Dobava blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih

I. Vsebina zakona

(1) Če se dobava blaga opravi na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med delom prevoza potnikov v Skupnosti, se za kraj te dobave šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

(2) Za namene prvega odstavka tega člena »del prevoza potnikov v Skupnosti« pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, v katerem se prevoz potnikov konča.

(3) »Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne,« pomeni prvi predvideni kraj, v katerem bodo potniki znotraj Skupnosti vstopili, po potrebi po delu poti zunaj Skupnosti.

(4) »Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča,« pomeni zadnji predvideni kraj znotraj Skupnosti, kjer potniki, ki so vstopili v Skupnost, izstopijo, po potrebi pred postankom zunaj Skupnosti.

(5) V primeru povratnega potovanja se povratna vožnja šteje za ločen prevoz.

II. Komentarji

II.a Komentar k 21. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom je določeno, da se za kraj dobave blaga na krovu plovila, zrakoplovov ali na vlakih med prevozom potnikov znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

Podana je tudi definicija »kraja, v katerem se prevoz potnikov začne« in »kraja, v katerem se prevoz potnikov konča«.

Ta člen povzema določbe tretje alineje prvega odstavka in drugi odstavek 15. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Ta pravila so obravnavana v 37. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

V tem členu so vključene določbe o določitvi kraja opravljenega prometa blaga v primeru dobave blaga, med prevozom potnikov v Skupnost, na krovu plovila, na krovu zrakoplova ali na vlaku. V tem primeru je dobava blaga obdavčena v kraju, v katerem se prevoz potnikov začne.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Obdavčitev prodaje blaga na letalih, Pojasnilo DURS, št. 4230-398/2006, 7. 5. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa k 8. členu Šeste direktive (8. člen-Dobava blaga), npr.:

8                          Case C-245/04 (EMAG)

                            Case C-58/04 (Antje Köhler)

                            Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

22. člen ZDDV-1– Dobava blaga po distribucijskih sistemih

I. Vsebina zakona

(1) Pri dobavi plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije davčnemu zavezancu – preprodajalcu, se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec – preprodajalec, sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

(2) Za namene prvega odstavka tega člena »davčni zavezanec – preprodajalec« pomeni davčnega zavezanca, čigar osnovna dejavnost v zvezi z nabavami plina in električne energije je preprodaja takega blaga in čigar lastna poraba tega blaga je zanemarljiva.

(3) Pri dobavi plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, se za kraj dobave šteje kraj, kjer naročnik dejansko rabi in porabi plin ali električno energijo.

(4) Kadar naročnik iz tretjega odstavka tega člena ne porabi vsega ali dela zemeljskega plina ali električne energije, se šteje, da je bilo neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takega kraja ni, se šteje, da je blago rabil in porabil v kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

II. Komentarji

II.a Komentar k 22. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Določba tega člena razlikuje med dobavami plina in električne energije za nadaljnjo prodajo oz. za končnega potrošnika za neposredno porabo. Pri dobavi plina ali električne energije za nadaljnjo prodajo je kraj dobave kraj, kjer ima preprodajalec sedež, medtem ko je pri dobavi blaga končnemu potrošniku kraj dobave, kjer se plin ali električna energija dejansko porabita.

Ta člen povzema določbe četrte in pete alineje prvega odstavka 15. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 38. in 39. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Kadar je opravljena dobava plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije davčnemu zavezancu, ki nabavlja to blago z namenom nadaljnje prodaje, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec-preprodajalec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno oziroma če nima sedeža ali stalne poslovne enote kraj, kjer ima stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva. Pri dobavi plina ali električne energije, ki ni nabavljena za namene nadaljnje prodaje se šteje, da je nabavljena za končno potrošnjo, kraj obdavčitve pa je kraj, kjer kupec rabi in porabi zemeljski plin ali elektriko. Ta določba zagotavlja, da je dobava obdavčena po kraju dejanske potrošnje.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 8. členu Šeste direktive (8. člen-Dobava blaga), npr.:

8                          Case C-245/04 (EMAG)

                            Case C-58/04 (Antje Köhler)

                            Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

IV. 2. Kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti

23. člen ZDDV-1– Kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti

I. Vsebina zakona

(1) Za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev, razen če dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi državi članici v skladu s prvim odstavkom tega člena.

(3) Če je bila pridobitev blaga predmet DDV v skladu z drugim odstavkom tega člena in pozneje v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena se šteje, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če pridobitelj:

a) dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki mora plačati DDV, in

b) če je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.

II. Komentarji

II.a Komentar k 23. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom so določena pravila glede določitve kraja za pridobitve blaga znotraj Skupnosti. Splošno pravilo je, da se za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki je nabavila blago. V primeru, da je to blago pridobila oseba, ki je identificirana za DDV se za kraj pridobitve blaga šteje kraj na ozemlju države članice, ki je pridobitelju izdala identifikacijsko številko za DDV, razen v primeru, da pridobitelj dokaže, da bo to pridobitev uporabil za kasnejše dobave, kjer je kot plačnik DDV določen prejemnik blaga in če je izpolnil vse obveznosti za predložitev rekapitulacijskega poročila.

Ta člen povzema določbe 18.e in četrtega odstavka 21.a člena prejšnjega zakona

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 40.-42. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Pri pridobitvah in dobavah blaga znotraj Skupnosti med dvema osebama mislimo na prodaje, katere spremlja tako izdaja računa, kot tudi tok blaga (mišljeno je torej, da je blago poslano od prodajalca iz ene države članice h kupcu v drugo državo članico). Seveda pa lahko nastanejo tudi drugačne situacije, ki pa jih spremljajo posebna davčna pravila.

Komentar k 1. odstavku 23. členu tega zakona:

Za kraj pridobitve blaga v Skupnosti je določena posebnost, in sicer je to kraj, kjer se nahaja blago, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je nabavila.

Za dokazovanje, kje je kupec pridobil blago (ali v Sloveniji ali v tujini) nam služijo prevozne klavzule, ki določajo pravice in dolžnosti kupca in prodajalca glede prevoznih stroškov, zavarovanja, prehoda nevarnosti in drugega. Enotna pravila uporabljenih prevoznih klavzul so zapisana v Incoterm z namenom enotnega tolmačenje različnih prevoznih klavzul. Najpogostejši prevozni klavzuli sta EXW in CIP:

Primer:

Avstrijski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Avstriji, dobavi blago iz Avstrije slovenskemu davčnemu zavezancu, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji. Slovenski davčni zavezanec je dolžan od dobavljenega blaga, ki je izkazan na prejetem računu s strani avstrijskega davčnega zavezanca, obračunati slovenski DDV od vrednosti tako pridobljenega blaga, saj gre za obdavčeno pridobitev skladno s pravili iz ZDDV-1.

Komentar k 4. odstavku 23. člena tega zakona:

Pri obravnavi vsebine člena želimo poudariti obdavčitev pri prejemniku blaga v primeru tristranskih poslov, če so izpolnjeni določeni pogoji, da takšne posle smatramo za prave tristranske posle. To so tisti verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci z ID-številko iz treh različnih držav EU.

Izpolnjeni morajo biti naslednji pogoji:

- dobavitelj blaga iz ene države EU,

- izda račun za dobavo blaga znotraj EU pridobitelju blaga, ki je identificiran v drugi državi EU. Ta blaga nikoli ne »vidi«, ker

- dobavitelj blago neposredno pošlje prejemniku blaga v tretjo državo EU.

Pridobitelj blaga na podlagi prejetega računa za tristransko pridobitev znotraj EU izda račun prejemniku blaga za tristransko dobavo blaga znotraj EU. Šteje se, da je kraj pridobitve blaga pri tretjem v verigi, pri prejemniku blaga. Skladno s pravili iz ZDDV-1 pridobitelju (drugemu v verigi) ni treba obračunati DDV, saj je z ZDDV-1 določeno, da so plačila DDV oproščene pridobitve blaga v EU, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

  1. blago pridobi zavezanec z ID-številko druge države EU,
  2. blago pridobi za nadaljnjo prodajo – dobavo, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju Slovenije,
  3. blago, ki ga ta davčni zavezanec na ta način pridobi, se neposredno pošlje ali odpelje iz druge države EU (ne iz tiste, v kateri je identificiran za DDV) in je namenjeno prejemniku nadaljnjih dobav,
  4. prejemnik nadaljnjih dobav blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčna zavezanka, identificirana za DDV v Sloveniji,
  5. oseba, ki je dolžna plačati davek za dobave, ki jih opravi dobavitelj (prvi v verigi), je prejemnik blaga.

Primer:

Davčni zavezanec A, ki je družba iz Slovenije kupuje blago od avstrijske družbe B (tudi identificirani zavezanec za DDV v Avstriji). Družba A prevzame blago v Italiji od družbe C, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Italiji. Družba C izda račun za blago družbi D iz Slovenije, ki je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji. Družba D izda račun za blago družbi B iz Avstrije, slednja pa izda račun za blago družbi A v Sloveniji.

Iz zgornjega opisa je razvidno, da se blago ob prevzemu nahaja v Italiji (prevzame ga družba A in ga dobavi v Slovenijo). Kraj dobave v prvih treh transakcijah je Italija, saj se blago vseskozi nahaja v Italiji, dokler ga ne prevzame družba A iz Slovenije (19. člen ZDDV-1: »Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava.«). S slovenskim DDV je obdavčena le zadnja dobava, ki se obravnava kot pridobitev blaga v Sloveniji.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

IV. 3. Kraj opravljanja storitev

IV. 3.1. Splošno pravilo

24. člen ZDDV-1– Splošno pravilo

I. Vsebina zakona

Za kraj, kjer je bila opravljena storitev, se šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravi storitev, sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravljena storitev, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

II. Komentarji

II.a Komentar k 24. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom se določa splošno pravilo za kraj opravljanja storitev. Po splošnem pravilu se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravi storitev svoj sedež ali stalno poslovno enoto oziroma stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Ta člen povzema prvi odstavek 17. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Splošno pravilo pri obdavčitvi storitev je, da je kraj obdavčitve v kraju, kjer ima sedež izvajalec storitve, razen v določenih primerih, ki so posebej določeni v ostalih členih ZDDV-1 (posebna pravila so določena v 25.-30. členu ZDDV-1). To splošno pravilo vsebinsko ustreza pravilu iz 43. člena Direktive Sveta 2006/112/ES. Izjema so tako npr. naslednje storitve: storitve, neposredno povezane z nepremičninami, ki so obdavčene v kraju, kjer nepremičnina leži; prevozne storitve so obdavčene v Sloveniji za del poti, ki jo opravijo v Sloveniji; storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavne prireditve, cenitve ter storitve, ki se opravljajo na premičninah, so obdavčene v Sloveniji, če so tu tudi dejansko opravljene. V tem primeru bo morala oseba, ki sicer opravi navedene storitve v Sloveniji, pa v Sloveniji nima sedeža, stalnih poslovnih enot, stalnega ali začasnega bivališča, imenovati davčnega zastopnika, ki bo v njenem imenu plačal DDV. Nadalje je določeno, da se pri storitvah prenosa, izkoriščenja ter opustitve premoženjskih pravic; oglaševanja; svetovanja, inženirjev, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobnih storitvah; računalništva in dajanja informacij; storitvah v zvezi s prenehanjem in opustitvijo opravljanja dejavnosti; bančnih, finančnih in zavarovalnih storitvah; telekomunikacij; najema premičnin, razen najema prevoznih sredstev ter posredovanja teh storitev, za kraj opravljenih storitev šteje kraj, kjer ima naročnik storitve svoj sedež. V teh primerih bo torej zavezanec za obračun in plačilo DDV davčni zavezanec-naročnik storitve, ki ima sedež v Sloveniji, če so mu bile tovrstne storitve opravljene s strani davčnega zavezanca, ki ima sedež izven Slovenije, in obratno. Ob vsem tem je potrebno upoštevati še podrobnejša pravila in izjeme, ki so zapisane v 25.-30. členu ZDDV-1.

Po splošnem pravilu iz 24. člena ZDDV-1 so obdavčene storitve, za katere ni v drugih členih zakona predpisan drugačen način določanja kraja obdavčitve. V tem členu niso naštete konkretne storitve, ki so obdavčene po sedežu izvajalca storitve, temveč velja, da so po tem pravilu obdavčene vse tiste storitve, ki niso obdavčene po drugih (posebnih) pravilih iz 25.-30. člena tega zakona.

V ta člen lahko razvrstimo naslednje storitve:

Kraj obdavčitve pri dajanju v najem ali zakup je določen po splošnem pravilu (sedež izvajalca te storitve-24. člen ZDDV-1) z upoštevanjem posebnega določila iz 4. odstavka 29. člena ZDDV-1, dajanje v najem drugih premičnin pa je obdavčeno po posebnem pravilu (sedež naročnika storitve-1. odstavek 29. člena ZDDV-1; ravno tako pa upoštevamo pravilo iz 29. člena PZDDV). Zaradi pravilnega razmejevanja opravljenih storitev je pomembna opredelitev prevoznih sredstev. Davčni organ je v davčnem biltenu 5/2000 (stran 4) zapisal, da se med prevozna sredstva štejejo prevozna sredstva za prevoz ljudi in blaga, kot so:

Prevozna sredstva so tako npr. osebni avtomobili, ladje, čolni, jahte, letala, helikopterji, tovornjaki, priklopniki, motorna kolesa, kolesa, železniški vagoni, počitniške prikolice in druga prevozna sredstva.

Glede dajanja premičnin v najem je v Uredbi Sveta št. 1777/2005 pojasnjeno, da se za namene določanja prevoznih sredstev, omenjenih v tej alineji, štejejo tudi priklopniki, polpriklopniki ter železniški vagoni.

Pri določitvi kraja obdavčitve dajanja prevoznih sredstev v najem smo dolžni upoštevati še pravilo iz 29. člena PZDDV (pravna podlaga zanj je 4. odstavek 29. člena ZDDV-1). Za storitve iz prvega odstavka 29. člena ZDDV-1 (razen za storitve iz k) točke prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, ki se opravijo za osebe, ki niso davčni zavezanci), in pri dajanju prevoznih sredstev v najem, se šteje, da je:

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (29. člen)

29. člen- P (Posebna pravila)

(1) Za storitve iz prvega odstavka 29. člena ZDDV-1 (razen za storitve iz k) točke prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, ki se opravijo za osebe, ki niso davčni zavezanci), in pri dajanju prevoznih sredstev v najem, se šteje, da je:

(2) Druga alineja prejšnjega odstavka se uporablja tudi za storitve telekomunikacij ter za storitve radijskega in televizijskega oddajanja iz točk i) in j) prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, ki jih za osebe, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v Sloveniji, opravlja davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Obračun DDV od storitev gostovanja, Pojasnilo DURS, št. 061-149/2006-2, 14. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Usklajevanje priprave pogojev za snemanje in kraj obdavčitve, Pojasnilo DURS, št. 4230-65/2007-2, 23. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Storitve tolmačenja tujcev v Sloveniji, Pojasnilo DURS, št. 42105-158/2007, 27. 7. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Obračun DDV za storitve na premičninah, opravljene za tujega naročnika, Pojasnilo DURS, št. 4230-222/2007, 9. 11. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 1. odstavku 17. člena ZDDV.

Sodna praksa k 9. členu Šeste direktive (9. člen-Opravljanje storitev), npr.:[1]


 

9                          Case C-167/95 (Linthorst)

                            Case C-452/03 (RAL)

                            Case C-41/04 (Levob)

9(1)                      Case 168/84 (Bergholz)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-190/95 (ARO Lease)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

9(2)(a)                 Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

                            Case C-166/05 (Heger Rudi)

9(2)(b)                 Case 283/84 (Trans Tirreno)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)

                            Case C-116/96 (Reisebüro Binder)

9(2)(c)                 Case C-327/94 (Jürgen Dudda)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

9(2)(d)                 Case 51/88 (Hamann)

9(2)(e)                 Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-108/00 (SPI)

                            Case C-438/01 (Design concept)

                            Case C-08/03 (BBL)


[1] Opomba: Vsebina iz 24. člena ZDDV-1 je povzeta iz 1. odstavka 9. člena Šeste direktive (43. člen Direktive Sveta 2006/112/ES).

IV. 3.2. Posebna pravila

25. člen ZDDV-1– Storitve posrednikov

I. Vsebina zakona

(1) Kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, razen tistih iz osmega odstavka 27. člena, tretjega odstavka 28. člena in prvega odstavka 29. člena tega zakona, je kraj, kjer je opravljena glavna transakcija.

(2) Če je naročnik storitev, ki jih opravi posrednik, identificiran za DDV v državi članici, ki ni tista, na ozemlju katere se opravi ta transakcija, se ne glede na prvi odstavek tega člena šteje, da je kraj opravljanja storitev na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena.

II. Komentarji

II.a Komentar k 25. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V tem členu je določeno posebno pravilo za določitev kraja opravljanja storitev posrednikov. Pri storitvah posrednikov se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer je bila opravljena osnovna storitev. V primeru, ko je naročnik storitve posrednika identificiran za DDV v drugi državi članici, pa je kraj opravljanja storitev v državi, ki je naročniku izdala DDV identifikacijsko številko, pod katero mu je bila storitev opravljena.

Ta člen povzema tretjo alinejo prvega odstavka in drugi odstavek 18. c člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Pravila obdavčitve posredniških storitev iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 so povzeta iz 2(e) točke 9. člena Šeste direktive, posredniške storitve v povezavi z blagom pa iz 1. točke 9. člena Šeste direktive. Odstopanja od teh pravil obdavčitve so zapisana v 28b (E) členu Šeste direktive. V Direktivi Sveta 2006/112/ES, ki je nadomestila Šesto direktivo, najdemo pravilo o določitvi kraja opravljanja posredniških storitev v 44. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

V 25. členu so obravnavane posebnosti pri obdavčitvi storitev posrednikov, ki delujejo v tujem imenu in za tuj račun. Opredelitev delovanja v tujem imenu in za tuj račun se opravi na podlagi določil Obligacijskega zakonika.

Pri določanju kraja opravljanja prometa storitev posrednikov se pri opravljanju posredniških storitev, ki so opravljene v tujem imenu in za tuj račun, upošteva:

  1. pravila, ki veljajo za določitev kraja opravljanja storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, veljajo tudi za določitev kraja opravljanja storitev posredovanja pri prevozu blaga znotraj Skupnosti (8. odstavek 27. člena ZDDV-1:kraj začetka prevoza/kraj naročnika);
  2. pravila, ki veljajo za določitev kraja opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, veljajo tudi za določitev kraja opravljanja storitev posredovanja pri pomožnih storitvah pri prevozu blaga znotraj Skupnosti (3. odstavek 29. člena ZDDV-1);
  3. pri posredovanju storitev, ki so navedene 29. členu ZDDV-1, veljajo za določitev kraja opravljanja takšnih posredniških storitev ista pravila kot za določitev kraja opravljanja storitev iz 29. člena ZDDV-1 (praviloma kraj, kjer ima naročnik sedež);
  4. pri posredovanju ostalih storitev, se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer je opravljena glavna transakcija (1. odstavek 25. člena ZDDV-1);
  5. v primeru, ko je naročnik posredniške storitve identificiran za DDV v drugi državi članici kot je država, v kateri se opravi ta transakcija, je kraj opravljanja storitev v državi, ki je naročniku izdala DDV identifikacijsko številko, pod katero mu je bila storitev opravljena.

V okvir skupine posredniških storitev iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 (točka 3. zgoraj) spadajo storitve posredovanja osebja in storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugih oseb, kadar za svojega naročnika posredujejo storitve iz prvega odstavka 29. člena ZDDV-1.

Med storitve posredovanja osebja (v prejšnjem zakonu smo imeli v okviru tega pravila vključene storitve posredovanja delovne sile) lahko na podlagi pojasnila davčnega organa (Davčni bilten 5/2000, stran 13) razvrstimo:

Med storitve posredovanja osebja se ne uvrščajo storitve, ki jih davčni zavezanec opravi na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, tudi če se storitve zaračunavajo na uro. Kraj opravljenega prometa storitev je odvisen od vrste opravljenih storitev. Če npr. davčni zavezanec zaposluje poslovne sekretarje za naročnike, to ni posredovanje osebja, temveč promet administrativnih in tajniških storitev.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Posredovanje slovenskega davčnega zavezanca za naročnika iz države članice EU pri prodaji blaga v Sloveniji in tretjih državah, Pojasnilo DURS, št. 4230-94/2007, 7. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Obdavčitev posredovanja spremljevalnih storitev pri prodaji letalskih vozovnic, Pojasnilo DURS, št. 4230-22/2007, 18. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Sodna praksa k 9. členu Šeste direktive (9. člen-Opravljanje storitev), npr.:

9                          Case C-167/95 (Linthorst)

                            Case C-452/03 (RAL)

                            Case C-41/04 (Levob)

9(1)                      Case 168/84 (Bergholz)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-190/95 (ARO Lease)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

9(2)(a)                 Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

                            Case C-166/05 (Heger Rudi)

9(2)(b)                 Case 283/84 (Trans Tirreno)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)

                            Case C-116/96 (Reisebüro Binder)

9(2)(c)                 Case C-327/94 (Jürgen Dudda)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

9(2)(d)                 Case 51/88 (Hamann)

9(2)(e)                 Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-108/00 (SPI)

                            Case C-438/01 (Design concept)

                            Case C-08/03 (BBL)

Sodna praksa k 28b (E) členu Šeste direktive (28b. člen- Kraj transakcij), npr.:

28b(E)(3)             Case C-68/03 (Lipjes)

26. člen ZDDV-1– Storitve, povezane z nepremičninami

I. Vsebina zakona

Kraj opravljanja storitev, neposredno povezanih z nepremičninami, vključno s storitvami, kot so posredovanje nepremičnin, cenitev nepremičnin ter storitve za pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so storitve arhitektov in pooblaščenih nadzornikov, je kraj, kjer se nepremičnina nahaja.

II. Komentarji

II.a Komentar k 26. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je določeno, da se za kraj storitev, ki so kakorkoli povezane z nepremičninami kraj, kjer se nepremičnina nahaja.

Ta člen povzema 1. točko drugega odstavka 17. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES je pravilo določitve kraja opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami obravnavano v 45. členu.

V skladu s 26. členom ZDDV-1 se za kraj opravljanja prometa storitev, neposredno povezanih z nepremičnino, smatra kraj, kjer nepremičnina leži. Po tem pravilu se gradbena storitev, opravljena na nepremičnini, ki leži v Sloveniji, opravi pa jo avstrijski zavezanec z ID-številko, obdavči v Sloveniji. Avstrijski davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo storitev v Sloveniji, je dolžan obračunati slovenski DDV oziroma imenovati davčnega zastopnika, ki v njegovem imenu obračuna slovenski DDV. Avstrijski davčni zavezanec davčno breme prevali na prejemnika storitve, če sam ali davčni zastopnik v njegovem imenu ne obračuna slovenskega DDV. To velja za primere, če gradbeno storitev prejme davčni zavezanec z ID- številko ali brez nje. Pravno podlago za takšno davčno prevalitev najdemo v 3. odstavku 76. člena ZDDV-1, ki določa, da plača DDV prejemnik blaga ali storitev, če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika.

Skladno s takšnim pravilom je opravljanje storitev, ki so neposredno povezane z določeno nepremičnino, ki leži v Sloveniji, obdavčeno v Sloveniji, opravljanje storitev, ki so neposredno povezane z nepremičnino, ki leži v tujini, pa po predpisih države, v kateri leži nepremičnina. Nepremičnina je stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti svojega mesta oziroma položaja, kar vključuje: zemljišča, zgradbe, nasipe, ograje, druge gradbene objekte in druge konstrukcije, ki so stalno nameščene na zemljišče ali na morsko ležišče. Zajemajo tudi opremo, ki je samostojna postavitev oziroma samostojno poslopje, npr. ploščad za pridobivanje nafte ali predelavo nafte. Stroji, ki so nameščeni v zgradbah, niso nepremičnine, ampak premične stvari.[1]

Iz zakonske določbe je razvidno, da zakonodajalec ni naštel vseh storitev, ki so lahko neposredno povezane z določeno nepremičnino, temveč je naštetih le nekaj storitev, ki so lahko povezane z določeno nepremičnino. Storitve (vključno s storitvami, ki so zapisane v 26. členu ZDDV-1), ki so lahko povezane s točno določeno nepremičnino, so še (Davčni bilten št. 5/2000, stran 4-5):

Glede na prejšnji Zakon o DDV je narejen (redakcijski) popravek pri storitvah, povezanih z nepremičninami, kjer so »pripravljalna dela v gradbeništvu« nadomeščena z besedilom »storitve za pripravo in koordinacijo gradbenih del.


[1] Tako opredelitev nepremičnin navaja davčni organ v Davčnem biltenu št. 5/2000, stran 4.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 9. členu Šeste direktive (9. člen-Opravljanje storitev), npr.:[1]

9                          Case C-167/95 (Linthorst)

                            Case C-452/03 (RAL)

                            Case C-41/04 (Levob)

9(1)                      Case 168/84 (Bergholz)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-190/95 (ARO Lease)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

9(2)(a)                 Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

                            Case C-166/05 (Heger Rudi)

9(2)(b)                 Case 283/84 (Trans Tirreno)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)

                            Case C-116/96 (Reisebüro Binder)

9(2)(c)                 Case C-327/94 (Jürgen Dudda)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

9(2)(d)                 Case 51/88 (Hamann)

9(2)(e)                 Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-108/00 (SPI)

                            Case C-438/01 (Design concept)

                            Case C-08/03 (BBL)


[1] Opomba: Vsebina iz 26. člena ZDDV-1 je povzeta iz 45. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (2 (a) odstavka 9. člena Šeste direktive).

27. člen ZDDV-1– Opravljanje prevoza

I. Vsebina zakona

(1) Kraj opravljanja prevoza, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, je kraj, kjer se opravi prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja.

(2) Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti je kraj začetka prevoza.

(3) Če se prevoz blaga znotraj Skupnosti opravi za naročnika, identificiranega za DDV v državi članici, ki ni država članica, v kateri se prevoz začne, se ne glede na drugi odstavek tega člena šteje, da je kraj opravljanja prevoza na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena.

(4) »Prevoz blaga znotraj Skupnosti« pomeni prevoz blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic.

(5) »Kraj začetka prevoza« pomeni kraj, v katerem se prevoz blaga dejansko začne.

(6) »Namembni kraj« pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča.

(7) Prevoz blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju iste države članice, se obravnava kot prevoz blaga znotraj Skupnosti, če je tak prevoz neposredno povezan s prevozom blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic.

(8) Kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, kadar posreduje pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, je kraj začetka prevoza. Če pa je naročnik storitev, ki jih opravi posrednik, identificiran za DDV v državi članici, ki ni država članica začetka prevoza, se šteje, da je kraj opravljanja storitev na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena.

II. Komentarji

II.a Komentar k 27. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je določen kraj opravljanja storitev za primere povezane s prevozom blaga. Splošno pravilo je, da je kraj opravljanja prevoza blaga tam, kjer se prevoz dejansko opravi, pri čemer se upošteva prevožena razdalja. Pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, pa je kraj opravljenega prevoza blaga kraj začetka prevoza, razen v primeru, ko je naročnik prevoza identificiran za DDV v drugi državi članici, ko se za kraj opravljenega prevoza šteje država članica, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV.

Določen je tudi kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik v povezavi s prevozom blaga, in sicer se uporablja splošno pravilo, razen v primeru, ko je naročnik storitve identificiran za DDV v drugi državi članici, ko se za kraj opravljanja storitev šteje država članica, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV.

Ta člen povzema 2. točko drugega odstavka 17. člena, 18.a člen in prvo alinejo prvega odstavka 18.c člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES so pravila določitve kraja opravljanja storitev prevoza, ki ustrezajo pravilom iz 27. člena ZDDV-1, obravnavana v 46.-50. členu.

Komentar k 1. odstavku 27. členu tega zakona:

Pri določitvi kraja opravljanja storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti veljajo drugačna pravila kot za ostale prevoze za katere uporabljamo pravilo, da se prevozna storitev obdavči tam, kjer se dejansko opravi, pri čemer upoštevamo prevoženo razdaljo. To pravilo se nanaša na vse vrste prevozov, vključno z zračnim in pomorskim prevozom.

Tudi pri prevozu blaga uvodoma upoštevamo, da je kraj opravljenega prometa storitev pot, kjer se opravi prevozna storitev (storitve prevoza blaga, ki so opravljene na ozemlju Slovenije so obdavčene v Sloveniji, tisti del prevozne poti pri prevozu blaga, ki pa je opravljen izven območja Slovenije, pa so neobdavčljive). Vendar pa je potrebno upoštevati še posebna pravila pri prevoznih storitvah, ki so povezane z uvozom blaga in na drugi strani posebnosti pri prevoznih storitvah, ki so povezane z izvozom blaga. Za »skupnostne« prevoze blaga pa veljajo posebna pravila.

V davčno osnovo pri uvozu blaga se upoštevajo tudi postranski stroški, kot so prevoz in druge postranske storitve, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če je ta kraj znan v trenutku obdavčljivega dogodka. V davčno osnovo pri uvozu se vštevajo tisti prevozni stroški, ki so uvozniku zaračunani neposredno, in katerih vrednost je v trenutku sprejema carinske deklaracije določena in dokazljiva na podlagi razpoložljivih listin. Zaradi takšne davčne obravnave davčni zavezanec, ki zaračunava prevozno storitev, ne obračuna DDV in se na računu sklicuje na 13. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1. Lahko se zgodi, da prevozna storitev ne bo vključena v davčno osnovo pri uvozu blaga, ker njena vrednost v trenutku sprejema carinske dekleracije ni določena in dokazljiva. V tem primeru je dolžan davčni zavezanec, ki takšno prevozno storitev opravi, od te storitve obračunati DDV po splošnem pravilu za obdavčevanje prevoznih storitev.

Prevozne storitve, ki so neposredno povezane z izvozom blaga, so oproščene plačila DDV skladno s točko 1. e) prvega odstavka 52. člena ZDDV-1. Neposredno povezavo med prevozno storitvijo in izvozom blaga je možno dokazovati s pogodbo, sklenjeno med izvoznikom ali drugo osebo za njegov račun ali tovornim listom ali drugim dokumentom, ki dokazuje, da je storitev opravljena v zvezi z izvozom blaga.

Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki jih opravijo posredniki, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, če so te storitve del transkacij iz 52. člena ZDDV-1 (dobave blaga iz Slovenije (Skupnosti) v namembni kraj zunaj Skupnosti-izvoz blaga…) ali pa so del transakcij, opravljenih zunaj Skupnosti (po novem je ta oprostitev določena v 55. členu ZDDV-1).

Osnovno pravilo pri določanju kraja opravljanja storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti (prevoz blaga znotraj Skupnosti je prevoz, kjer sta začetek in konec prevoza na ozemlju dveh različnih držav članic) je kraj začetka prevoza. Če naroča takšen prevoz blaga davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v državi članici, ki ni država članica začetka prevoza, se kraj opravljanja storitev prenese v to državo članico (ki mu je izdala identifikacijsko številko, pod katero je bila zanj opravljena storitev - obrnjeno davčno breme). Namen takšnega določila je poenostavitev obračunavanja DDV za navedene storitve znotraj Skupnosti, saj davčnim zavezancem, ki naročajo te storitve, ni potrebno zahtevati vračila DDV, ki bi ga sicer plačali v drugih državah članicah. Enaka pravila obdavčitve, kot je navedeno zgoraj za prevozne storitve blaga znotraj Skupnosti, velja tudi za storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, kadar posredujejo pri prevozu blaga znotraj Skupnosti (kraj začetka poti; ozemlje države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV).

Komentar k 7. odstavku 27. člena tega zakona:

V tem odstavku 27. člena je zapisana novost na področju obdavčitve storitev prevoza blaga, povezanih z dobavo znotraj EU. Po novem se prevoz blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju iste države članice, obravnava kot prevoz blaga znotraj Skupnosti, če je tak prevoz neposredno povezan s prevozom blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic. Prevoznik, ki bo opravil del prevoza (npr. v Sloveniji skladno z določbo), bo lahko davčno breme prevalil na naročnika storitve.

Primer:

Zavezanec z ID iz Nemčije naroči prevoz blaga iz Krškega do Ljubljane, kjer se blago preloči na prevozno sredstvo drugega prevoznika, ki to blago odpelje iz Slovenije do Avstrije.

Do 1.1.2007 prevoznik, ki je pripeljal blago iz Krškega do Ljubljane, obveznosti za obračun DDV ni mogel prevaliti na naročnika, saj se prevoz iz Krškega do Ljubljane ni štel za skupnostni prevoz, zato je moral za takšen prevoz obračunati slovenski DDV. Od 1.1.2007 dalje, pa lahko obveznost za obračun DDV prevali na naročnika z nemško ID.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (28. člen)

28. člen- P (Mednarodni prevoz potnikov)

Če kraj odhoda ali prihoda pri zračnem, pomorskem ali železniškem prevozu potnikov ni v Sloveniji, se šteje, da je celotna prevožena pot opravljena zunaj Slovenije. Kraj odhoda oziroma prihoda je tisti, ki je na vozovnici naveden kot kraj odhoda oziroma kot prvi namembni kraj.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k prejšnjemu 17., 18.a in 18.c členu ZDDV, ki se nanašajo na storitve, ki so omenjene v sedanjem 27. členu ZDDV-1.

Sodna praksa k 9. členu Šeste direktive (9. člen-Opravljanje storitev), npr.:[1]

9                          Case C-167/95 (Linthorst)

                            Case C-452/03 (RAL)

                            Case C-41/04 (Levob)

9(1)                      Case 168/84 (Bergholz)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-190/95 (ARO Lease)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

9(2)(a)                 Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

                            Case C-166/05 (Heger Rudi)

9(2)(b)                 Case 283/84 (Trans Tirreno)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)

                            Case C-116/96 (Reisebüro Binder)

9(2)(c)                 Case C-327/94 (Jürgen Dudda)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

9(2)(d)                 Case 51/88 (Hamann)

9(2)(e)                 Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-108/00 (SPI)

                            Case C-438/01 (Design concept)

                            Case C-08/03 (BBL)


[1] Opomba: Vsebina iz 1. odstavka 27. člena ZDDV-1 je povzeta iz 2 (b) odstavka 9. člena Šeste direktive. Pravila za določitev kraja opravljanja storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti so povzeta po 28b (C) členu Šeste direktive, pravila za določitev kraja opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti pa iz 28b (D) člena Šeste direktive. Po novem so pravila določitve kraja opravljanja prevoza določena v 46. do 51. členu Direktive Sveta 2006/112/ES. 6. Direktiva je bila namreč preoblikovana, nadomestila pa jo je Direktiva Sveta 2006/112/ES.

28. člen ZDDV-1– Kulturne in podobne storitve, pomožne prevozne storitve ali storitve v zvezi s premičninami

I. Vsebina zakona

(1) Kraj opravljanja naslednjih storitev je kraj, kjer so storitve dejansko opravljene:

a) storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih in podobnih prireditev, vključno z dejavnostmi organizatorjev teh storitev;

b) pomožne prevozne storitve, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti;

c) cenitev premičnin ali delo na premičninah.

(2) Ne glede na b) točko prvega odstavka tega člena se šteje, da je kraj opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, opravljenih za naročnika, identificiranega za DDV v državi članici, ki ni država članica, na ozemlju katere so storitve dejansko opravljene, na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena.

(3) Kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, kadar posreduje pri opravljanju pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, je kraj, kjer se pomožne storitve dejansko opravijo. Če pa je naročnik, za katerega opravi storitve posrednik, identificiran za DDV v državi članici, ki ni država članica, na ozemlju katere se pomožne storitve dejansko opravijo, se šteje, da je kraj opravljene storitve posrednika na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena.

(4) Ne glede na c) točko prvega odstavka tega člena se šteje, da je kraj opravljanja storitev pri cenitvah ali delu na premičninah, ki se opravijo za naročnika, identificiranega za DDV v državi članici, ki ni država članica, na ozemlju katere so storitve dejansko opravljene, na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero mu je bila storitev opravljena, vendar le, če se blago odpošlje ali odpelje iz države članice, v kateri so bile storitve dejansko opravljene.
 

II. Komentarji

II.a Komentar k 28. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Za storitve, določene v tem členu, se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer so storitve dejansko opravljene. Gre za storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa zabavnih prireditev, pomožne prevozne storitve in storitve cenitve premičnin in delo na premičninah.

Izjema je določena za pomožne prevozne storitve in storitve pri cenitvah ali delu na premičninah ter za storitve posrednika, pri posredovanju opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti, če je naročnik storitve identificiran za DDV v drugi državi članici, ko se za kraj opravljanja storitev šteje država članica, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV.

Ta člen povzema 3. točko drugega odstavka 17. člena, 18. b člen, drugo alinejo prvega odstavka 18.c in 18. d člen prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Vsebina iz 1. odstavka 28. člena ZDDV-1 je povzeta iz 2 (c) odstavka 9. člena Šeste direktive, pravila za določitev kraja opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti pa iz 28b (D) člena Šeste direktive. Kraj opravljanja posredniških storitev v povezavi s pomožnimi prevoznimi storitvami je povzet po 2. točki 28b(E) člena Šeste direktive. Po novem so pravila določitve kraja opravljanja storitev iz 28. člena ZDDV-1 določena 52. do 55. členu Direktive Sveta 2006/112/ES. Šesta direktiva je bila namreč preoblikovana, nadomestila pa jo je Direktiva Sveta 2006/112/ES.

Komentar k 1. odstavku 28. člena tega zakona:

Tako kot je bilo določeno v prejšnjem ZDDV, da je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer so te storitve dejansko opravljene (3. točka drugega odstavka 17. člena ZDDV), tako je tudi sedaj to splošno pravilo obdavčitve teh storitev, ki je po novem vključeno v 1. odstavku 28. člena.

a) Storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih in podobnih prireditev, vključno z dejavnostmi organizatorjev teh storitev

Davčni organ je v Davčnem biltenu 5/2000, stran 8, zapisal primere tovrstnih storitev. Med te storitve lahko uvrstimo: storitve nastopov športnikov na eksibicijskih nastopih in drugih oblikah tekmovanja; znanstvena predavanja (če so povezana z iskanjem ali izkoriščanjem nafte, plina in rudnin ter se nanašajo na določen kraj ali morsko ležišče, se uvrščajo med storitve, povezane z nepremičnino), gledališke predstave, izobraževalni seminarji, glasbeni koncerti. Med te storitve pa ne uvrščamo najema opreme, ki se uporabi na koncertih, saj so storitve najema premičnin obdavčene skladno s pravili iz 29. člena ZDDV-1 (praviloma v kraju, kjer ima sedež naročnik te storitve).

b) Pomožne prevozne storitve, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti

Poleg že omenjenih storitev, ki so navedene v samem 28. členu ZDDV-1, lahko med te storitve razvrstimo tudi storitve varovanja tovora, sestavljanje ali popravljanje tovornih listov, letalskih seznamov in potrdil za pošiljke, pakiranje zaradi prevoza in druge pomožne prevozne storitve.

Posebno pravilo pri obdavčitvi teh storitev je opredeljeno v 2. odstavku 28. člena ZDDV-1 (država članica naročnika z ID-številko, pod katero je bila naročniku opravljena ta storitev, če je bila ta opravljena v kateri drugi državi članici kot je država članica naročnika).

Kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe pri opravljanju pomožnih prevoznih storitev je določen v 3. odstavku 28. člena ZDDV-1.

c) Cenitev premičnin ali delo na premičninah

Premičnine zajemajo vse oblike opredmetenega premoženja in vključujejo tudi zaloge (končne izdelke, surovine..), razen nepremičnin. Med storitve, ki so opravljene na premičninah, razvrstimo fizične storitve, ki so izvedene na premičninah, kot npr.:

V to skupino storitev se razvrščajo tudi storitve cenitev premičnin, kot npr. cenitve, ki jih opravljajo škodni izvedenci ali cenilci avtomobilov v zvezi s predlogom za zavarovanje ali odškodninskim zahtevkom.[1]

Posebno pravilo pri obdavčitvi storitev, ki se opravljajo na premičninah in cenitev premičnin je opredeljena v 4. odstavku 28. člena ZDDV-1 (država članica naročnika z ID-številko, pod katero je bila naročniku opravljena ta storitev, če je bila ta opravljena v kateri drugi državi članici kot je država članica naročnika, vendar pod pogojem, da je blago odposlano ali odpeljano iz države članice, v kateri so bile storitve dejansko opravljene).

Komentar k 2. odstavku 28. člena tega zakona:

Če je naročnik pomožnih storitev pri prevozu blaga (npr. storitev nakladanja, prekladanja, razkladanja ipd.) znotraj Skupnosti davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v državi članici, ki ni država članica, kjer so storitve dejansko opravljene, se kraj opravljanja storitev prenese v državo članico, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko, pod katero je bila zanj storitev opravljena. Namen takšnega določila je poenostavitev obračunavanja DDV za navedene storitve znotraj Skupnosti, saj davčnim zavezancem, naročnikom teh storitev ni potrebno zahtevati vračila DDV, ki bi ga sicer plačali v drugih državah članicah, če ne bi bilo takšne ureditve.

Komentar k 4. odstavku 28. člena tega zakona:

Če je naročnik storitev cenitev in storitev, ki se opravljajo na premičninah, davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v eni izmed držav članic, omenjene storitve pa so bile dejansko opravljene v drugi državi članici, se kraj opravljanja storitev prenese v tisto državo članico, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko, pod katero je bila zanj opravljena navedena storitev (obrnjeno davčno breme). Pri tem naj poudarimo, da to pravilo uporabimo, če blago odpošljemo ali odpeljemo iz države članice, v kateri so bile storitve na premičninah dejansko opravljene.


[1] Davčni bilten Davčne uprave, maj 2000, stran 9.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Storitve tolmačenja tujcev v Sloveniji, Pojasnilo DURS, št. 42105-158/2007, 27. 7. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Obračun DDV za storitve na premičninah, opravljene za tujega naročnika, Pojasnilo DURS, št. 4230-222/2007, 9. 11. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa k 9. členu Šeste direktive (9. člen-Opravljanje storitev), npr.:[1]

9                          Case C-167/95 (Linthorst)

                            Case C-452/03 (RAL)

                            Case C-41/04 (Levob)

9(1)                      Case 168/84 (Bergholz)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-190/95 (ARO Lease)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

9(2)(a)                 Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

                            Case C-166/05 (Heger Rudi)

9(2)(b)                 Case 283/84 (Trans Tirreno)

                            Case C-30/89 (Commission/France)

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)

                            Case C-116/96 (Reisebüro Binder)

9(2)(c)                 Case C-327/94 (Jürgen Dudda)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

9(2)(d)                 Case 51/88 (Hamann)

9(2)(e)                 Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-108/00 (SPI)

                            Case C-438/01 (Design concept)

                            Case C-08/03 (BBL)


[1] Opomba: Vsebina iz 1. odstavka 28. člena ZDDV-1 je povzeta po 52. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (2 (c) odstavek 9. člena Šeste direktive).

29. člen ZDDV-1– Druge storitve

I. Vsebina zakona

(1) Če se:

a) storitve prenosa in odstopa avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;

b) storitve oglaševanja;

c) storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanje informacij;

d) storitve v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo poslovne dejavnosti;

e) bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;

f) storitve posredovanja osebja;

g) storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;

h) storitve zagotavljanja dostopa do distribucijskih sistemov za zemeljski plin in električno energijo ter prevoz ali prenos po teh sistemih ter opravljanje drugih, s tem neposredno povezanih storitev;

i) storitve telekomunikacij;

j) storitve radijskega in televizijskega oddajanja;

k) elektronsko opravljene storitve;

l) storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugih oseb, kadar za svojega naročnika posredujejo storitve iz tega odstavka,

opravijo za naročnika s sedežem zunaj Skupnosti ali za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali ima stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

(2) Kadar izvajalec storitve in naročnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je storitev opravljena elektronsko v smislu točke k) prvega odstavka tega člena.

(3) Storitve telekomunikacij iz točke i) prvega odstavka tega člena so vsak prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s prenosom pravice do uporabe sredstev za tak prenos, oddajanje ali sprejemanje. Telekomunikacije vključujejo tudi priključitev na globalno informacijsko mrežo.

(4) Minister, pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja dvojnemu obdavčevanju, neobdavčevanju ali izkrivljanju konkurence določi, da se pri storitvah iz prvega odstavka tega člena in pri dajanju prevoznih sredstev v najem, za kraj opravljene storitve šteje kraj, kjer se storitev dejansko uporabi in uživa.

II. Komentarji

II.a Komentar k 29. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V ta člen so povzete določbe tretjega odstavka 17. člena prejšnjega zakona, ki navaja storitve, pri katerih se uporabi načelo obrnjene davčne obveznosti. Besedilo je redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 56., 58. in 59. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (vsebina iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 ustreza vsebini iz 2 (e) odstavka 9. člena Šeste direktive, vsebina 4. odstavka 29. člena ZDDV-1 ustreza vsebini iz 3. odstavka 9. člena Šeste direktive, vsebina 3. odstavka 29. člena ZDDV-1 pa je vključena v 2(e) odstavku 9. člena Šeste direktive).

Komentar k 1. odstavku 29. člena tega zakona:

Po splošnem pravilu tega člena je določeno, da je kraj opravljanja storitev tam, kjer ima naročnik sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena. Če takega kraja ni, je kraj obdavčitve kraj, kjer ima naročnik stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva, če so storitve opravljene za naročnika s sedežem izven Skupnosti ali za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici.

Primer:

Slovenski davčni zavezanec z ID za DDV opravi davčnemu zavezancu iz Hrvaške računovodsko storitev v Sloveniji, ki jo potrebuje v zvezi z njegovim poslovanjem v Republiki Sloveniji (storitve uporabi v RS). Po splošnem pravilu bi bil kraj obdavčitve v primeru tako opravljene računovodske storitve tam, kjer je sedež naročnika (torej na Hrvaškem). Zaradi dodatnega pravila (4. odstavek 29. člena ZDDV-1) pa je takšna storitev obdavčena v Sloveniji, saj jo davčni zavezanec s sedežem v Hrvaški uporabi v Sloveniji. Enako bi veljalo v primeru, če bi računovodsko storitev opravili za končnega potrošnika ali malega davčnega zavezanca, če bi omenjene osebe to storitev uporabile v Sloveniji.

V zvezi s samoobdavčitvijo pri storitvah iz 3. odstavka 29. člena ZDDV-1 bi omenili še Pojasnilo DURS, št. 4230-413/2006-2, z dne 12. 12. 2006 (Plačnik). Pojasnilo je sicer izdano k prejšnjemu 3. odstavku 17. člena in 12. člena ZDDV, vendar menimo, da je še vedno uporabno glede na zakonske tekste v novem ZDDV-1.

“Davčni zavezanec je navedel, da storitve, naštete v 3. točki tretjega odstavka 17. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4), zanj oziroma njemu opravijo naslednje osebe: fizična oseba iz druge države članice, fizična oseba iz tretje države ali »mali« davčni zavezanec iz druge države. Nobena od navedenih oseb ni identificirana za namene DDV. Sprašuje, ali mora od prejetih storitev v Sloveniji plačati DDV na podlagi 12. člena ZDDV.

V navedenih primerih davčnemu zavezancu ni treba v Sloveniji plačati DDV na podlagi 12. člena ZDDV.

V tretjem odstavku 17. člena ZDDV je med drugim določeno, da velja pri storitvah svetovalcev, inženirjev, odvetnikov … za kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima naročnik sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena, oziroma če takšnega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali navadno prebiva, če so storitve opravljene za naročnika s sedežem izven Skupnosti ali za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici.

V prvem odstavku 12. člena ZDDV pa je določeno, da je oseba, ki mora plačati DDV, med drugim tudi davčni zavezanec, ki so mu opravljene storitve iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona.

V navedenih dveh določbah sta opredeljena kraj obdavčitve in plačnik DDV v državi naročnika storitve. Pri tem je uporabljeno pravilo obrnjene davčne obveznosti (reverse charge mechanism). To pravilo pomeni poenostavitev, saj se tujemu davčnemu zavezancu, ki v drugi državi opravi neko storitev, tam ni treba identificirati za namene DDV, ker davek »namesto njega« plača prejemnik njegove storitve. Vendar pa pri storitvah iz tretjega odstavka 17. člena ZDDV nastopi prenos kraja obdavčitve v državo naročnika samo, kadar neko storitev opravi oseba, identificirana za namene DDV, saj bi z drugačno razlago z DDV obdavčevali transakcije, ki jih opravijo »nezavezanci«, to pa ne bi bilo v skladu s splošnim sistemom DDV, po katerem morajo ta davek obračunavati in plačevati le osebe, identificirane za namene DDV. Tudi tedaj se namreč, ko davčnemu zavezancu, identificiranemu na namene DDV, opravi katero od storitev iz tretjega odstavka 17. člena ZDDV fizična oseba ali »mali« davčni zavezanec iz Slovenije, DDV ne obračuna in ne plača.”

Davčni organ je v Davčnem biltenu (maj 2000, letnik 1, št. 5) podrobno opisal sistem določanja kraja obdavčitve storitev. Kljub določenim zakonskim spremembam je ta Davčni bilten zelo dober pripomoček pri študiju in uporabi pravil obdavčitve storitev, predvsem pa pomoč pri razvrščanju posamezne stroitve v ustrezno skupino storitev.

Storitve zastopnikov iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 zajemajo tako storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun naročnika opravljene storitve, kot tudi storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun izvajalca opravljene storitve.

Med storitve svetovalcev, odvetnikov, računovodij in drugih podobnih storitev se uvrščajo tudi storitve vložitve zahtevka za vračilo DDV ali prejema vračila DDV.

V c točki 29. člena ZDDV-1, ki ureja podobne storitve, ne zasledimo več računalniških storitev. Računalniške storitve so zajete med elektronsko opravljenimi storitvami iz k točke 29. člena ZDDV-1. Tovrstne račualniške storitve oziroma elektronsko opravljene storitve so storitve, ki se opravljajo preko interneta ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem, v odsotnosti informacijske tehnologije pa ne bi mogle obstajati. Ostale računalniške storitve, ki niso zajete med elektronsko opravljenimi storitvami, se obravnavajo po njihovi vsebini (vzdrževanje strojne računalniške opreme se obravnava kot storitev na premičnini, nadgradnja programske opreme na naročnikovem računalniku kot storitev inženirja, kar izhaja iz Sodbe sodišče ES, št. C 41/04, dobava CD, videokaset, DVD pa kot dobava blaga).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (29. člen)

29. člen- P (Posebna pravila)

(1) Za storitve iz prvega odstavka 29. člena ZDDV-1 (razen za storitve iz k) točke prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, ki se opravijo za osebe, ki niso davčni zavezanci), in pri dajanju prevoznih sredstev v najem, se šteje, da je:

(2) Druga alineja prejšnjega odstavka se uporablja tudi za storitve telekomunikacij ter za storitve radijskega in televizijskega oddajanja iz točk i) in j) prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, ki jih za osebe, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v Sloveniji, opravlja davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni.

IV. Pripadajoča pojasnila MF in DURS k 29. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost

1. Izvajanje 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Pojasnilo MF z dne 22.1.2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Izvajanje 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost, Pojasnilo DURS, št. 4230-68/2007, 6. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Obravnava emisijskih kuponov in trgovanje z njimi z vidika DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-124/2007, 16. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Kraj obdavčitve storitev odkupa terjatev in faktoringa, Pojasnilo DURS, št. 4230-62/2007, 15. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

5. Storitve tolmačenja tujcev v Sloveniji, Pojasnilo DURS, št. 42105-158/2007, 27. 7. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

6. Namestitev blaga kot storitev oglaševanja in obdavčitev z DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-124/2007, 20. 9. 2007 ,

povezava: http://www.racunovodja.com

7. Pravilo dejanske rabe in uživanja iz 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Pojasnilo DURS, št. 4230-253/2007-2, 16. 11. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 17. členu prejšnjega Zakona o DDV (17. člen ZDDV).

Sodna praksa k 9. členu Šeste direktive (9. člen-Opravljanje storitev), npr.:[1]

9                          Case C-167/95 (Linthorst)[2]

                            Case C-41/04 (Levob)[3]

9(1)                      Case 168/84 (Bergholz)[4]

                            Case C-30/89(Commission/France)[5]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-68/92 (Commission/France)

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)

                            Case C-190/95 (ARO Lease)

                            Case C-231/94 (Faaborg-Gelting Linien)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-210/04 (FCE Bank)

9(2)(a)                 Case C-111/05 (Aktiebolaget NN) [6]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-114/05 (Gillan Beach) [7]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-166/05 (Heger Rudi) [8]

eur-lex.europa.eu

9(2)(b)                 Case 283/84 (Trans Tirreno) [9]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-30/89 (Commission/France)

eur-lex.europa.eu

                            Case C-331/94 (Commission/Greece)[10]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-116/96 (Reisebüro Binder)

9(2)(c)                 Case C-327/94 (Jürgen Dudda)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-114/05 (Gillan Beach)

                            Case C-452/03 (RAL) [11]

9(2)(d)                 Case 51/88 (Hamann)

9(2)(e)                 Case C-68/92 (Commission/France)[12]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-69/92 (Commission/Luxembourg)[13]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-73/92 (Commission/Spain)[14]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-108/00 (SPI) [15]

eur-lex.europa.eu

                            Case C-438/01 (Design concept) [16]

curia.europa.eu

                            Case C-08/03 (BBL)[17]

eur-lex.europa.eu


[1] Opomba: Vsebina iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 je povzeta 1. točke 56. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (2 (e) odstavek 9. člena Šeste direktive). Vsebina 4. odstavka ZDDV-1 je povzeta iz 58. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (3. odstavek 9. člena Šeste direktive).

[2] THE COURT (Sixth Chamber), in answer to the question referred to it by the Gerechtshof te 's-Hertogenbosch by order of 18 May 1995, hereby rules: Article 9 of the Sixth Council Directive 77/388/EEC of 17 May 1977 on the harmonization of the laws of the Member States relating to turnover taxes - Common system of value added tax: uniform basis of assessment must be interpreted as meaning that the place where the services principally and habitually carried out by a veterinary surgeon should be deemed to be supplied is the place where the supplier has established his business or has a fixed establishment from which the services are supplied or, in the absence of such a place of business or fixed establishment, the place where he has his permanent address or usually resides.

[3] V zadevi C-41/04, katere predmet je predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, naslovljen na Sodišče s sklepom Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) je Sodišče (prvi senat) razglasilo sodbo, katere izrek se glasi: 1. Člen 2(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih — Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da kadar sta dva elementa ali dve dejanji, ali je več teh, ki ju davčni zavezanec opravi za potrošnika, ki je povprečni potrošnik, tako tesno povezani, da z gospodarskega vidika dejansko sestavljata celoto, katere razdelitev bi bila umetna, vsi ti elementi ali ta dejanja pa za potrebe uporabe davka na dodano vrednost pomenijo enotno transakcijo. 2. To velja pri transakciji, s katero davčni zavezanec potrošniku dobavi prej razvito in trženo osnovno programsko opremo, ki je zapisana na nosilcu, in za naknadno prilagoditev te programske opreme za posebne potrebe tega kupca, čeprav v zameno za plačilo samostojnih cen. 3. Člen 6(1) Šeste direktive 77/388 je treba razlagati tako, da je treba tako enotno transakcijo opredeliti kot opravljanje storitev, če se izkaže, da zadevna prilagoditev ni niti nepomembna niti pomožna, temveč je, nasprotno, prevladujoča; kar zlasti velja, kadar ima ta prilagoditev ob upoštevanju dejavnikov, kot so njen obseg, strošek in trajanje, odločilen pomen za to, da kupcu omogoči uporabo programske opreme po meri. 4. Člen 9(2)(e), tretja alinea, Šeste direktive 77/388 je treba razlagati tako, da se uporablja za opravljanje enotne storitve, kot je ta, na katero se nanaša točka 3 tega izreka, ki je opravljena za davčnega zavezanca s sedežem v Skupnosti, vendar ne v isti državi, vkateri ima sedež izvajalec.

[4] ON THOSE GROUNDS , THE COURT ( SECOND CHAMBER ), IN ANSWER TO THE QUESTIONS REFERRED TO IT BY THE FINANZGERICHT HAMBURG BY ORDER OF 30 APRIL 1984 , HEREBY RULES : (1) ARTICLE 9 (1) OF THE SIXTH COUNCIL DIRECTIVE, OF 17 MAY 1977, ON THE HARMONIZATION OF THE LAWS OF THE MEMBER STATES RELATING TO TURNOVER TAXES - COMMON SYSTEM OF VALUE-ADDED TAX: UNIFORM BASIS OF ASSESSMENT MUST BE INTERPRETED AS MEANING THAT AN INSTALLATION FOR CARRYING ON A COMMERCIAL ACTIVITY , SUCH AS THE OPERATION OF GAMING MACHINES, ON BOARD A SHIP SAILING ON THE HIGH SEAS OUTSIDE THE NATIONAL TERRITORY MAY BE REGARDED AS A FIXED ESTABLISHMENT WITHIN THE MEANING OF THAT PROVISION ONLY IF THE ESTABLISHMENT ENTAILS THE PERMANENT PRESENCE OF BOTH THE HUMAN AND TECHNICAL RESOURCES NECESSARY FOR THE PROVISION OF THOSE SERVICES AND IT IS NOT APPROPRIATE TO DEEM THOSE SERVICES TO HAVE BEEN PROVIDED AT THE PLACE WHERE THE SUPPLIER HAS ESTABLISHED HIS BUSINESS . (2)ARTICLE 15 ( 8 ) OF THE SIXTH DIRECTIVE MUST BE INTERPRETED AS MEANING THAT THE EXEMPTION FOR WHICH IT PROVIDES DOES NOT APPLY TO THE OPERATION OF GAMING MACHINES INSTALLED ON BOARD THE SEA-GOING VESSELS REFERRED TO IN THAT ARTICLE .

[5] … On those grounds, THE COURT OF FIRST INSTANCE ( Third Chamber ) hereby : ( 1 ) Dismisses the application; ( 2 ) Orders the parties to bear their own costs . Delivered in open court in Luxembourg on 14 February 1990 .

[6] … Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: 1) Dobavo in položitev kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici in ki je delno zunaj ozemlja Skupnosti, je treba šteti za dobavo blaga v smislu člena 5(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/93/ES z dne 3. decembra 2002, če se zdi, da bo po preizkusu delovanja, ki ga je izvedel dobavitelj, kabel prenesen na stranko, ki bo lahko z njim razpolagala kot lastnik, da je cena samega kabla očitno večji del celotnih stroškov navedene transakcije in da so storitve dobavitelja omejene na položitev kabla, ne da bi spremenile njegovo naravo ali ga prilagodile posebnim potrebam stranke. 2) Člen 8(1)(a) Šeste direktive 77/388 je treba razlagati tako, da je za obdavčitev dobave in položitve kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici in je delno zunaj ozemlja Skupnosti, pristojna vsaka država članica sorazmerno z dolžino kabla, ki se nahaja na njenem ozemlju, tako glede obdavčitve cene samega kabla in drugega materiala kot glede stroškov storitev, povezanih z njegovo položitvijo. 3) Člen 8(1)(a) Šeste direktive 77/388 skupaj z členoma 2, točka 1, in 3 te direktive je treba razlagati tako, da se za dobavo in položitev kabla iz optičnih vlaken, ki povezuje dve državi članici, v delu, v katerem se transakcija izvede v izključni ekonomski coni, v epikontinentalnem pasu in na odprtem morju, ne obračuna davka na dodano vrednost.

[7] … Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: 1) Člen 9(2)(c), prva alinea, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih − Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da celovita storitev, ki jo dobavi organizator razstavljavcem na sejmu ali salonu, sodi v kategorijo storitev, določenih s to določbo.

[8] Priznanje pravice do ribarjenja v obliki odplačnega prenosa ribolovnih dovoljenj pomeni opravljanje storitev v zvezi z nepremičninami v smislu člena 9(2)(a) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero.

[9] …ON THOSE GROUNDS ,THE COURT ( THIRD CHAMBER ), IN ANSWER TO THE QUESTION REFERRED TO IT BY THE BAYERISCHES OBERSTES LANDESGERICHT , BY ORDER OF 30 AUGUST 1984 , HEREBY RULES : THE FIRST SENTENCE OF THE FIRST SUBPARAGRAPH OF ARICLE 36 ( 1 ) OF REGULATION ( EEC ) NO 337/79 MUST BE INTERPRETED AS MEANING THAT AN INCREASE IN NATURAL ALCOHOLIC STRENGTH BY VOLUME AT THE TIME WHEN GRAPE MUST IN FERMENTATION IS BEING PROCESSED MAY NOT BE AUTHORIZED IF THE MUST IS NOT INTENDED TO BE TURNED INTO WINE SUITABLE FOR YIELDING TABLE WINE OR INTO TABLE WINE BUT IS INTENDED FOR SALE TO THE FINAL CONSUMER AS ' FEDERWEISSER ' ( NEW WINE STILL IN FERMENTATION ).

[10] …On those grounds, THE COURT OF FIRST INSTANCE (Third Chamber) hereby: 1. Annuls the Commission's decision of 3 August 1994 not to pay the balance of financial assistance granted to the applicant in connection with a project to create a databank on ecological tourism in Europe; 2. Orders the Commission to bear its own costs and to pay all the costs incurred by the applicant before the Court of First Instance and the Court of Justice.

[11] Razsodba: Opravljanje storitev, ki obsega omogočanje javnosti, da za plačilo uporablja igralne avtomate, nameščene v igralnih salonih s sedežem na ozemlju države članice, je treba šteti za eno izmed dejavnosti s področja zabavnih prireditev ali podobnih dejavnosti v smislu člena 9(2)(c), prva alinea, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, tako da je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer so te dejansko opravljene.

[12] …On those grounds, THE COURT hereby: 1. Declares that, by excluding, by means of an administrative practice, from the definition of "advertising service" within the meaning of Article 9(2)(e) of Council Directive 77/388/EEC of 17 May 1977 on the harmonization of the laws of the Member States relating to turnover taxes ° Common system of value added tax: uniform basis of assessment, (a) the sale by an advertising agency to its customer of articles intended to be handed out to consumers, (b) services provided by an advertising agency in connection with various events such as recreational functions ..., and (c) the production of advertising aids, even where all those activities either involve conveying an advertising message or are inextricably linked to the conveying of such a message, the French Republic has failed to fulfil its obligations under the Sixth Directive; 2. Orders the French Republic to pay the costs.

[13] …On those grounds, THE COURT hereby: 1. Declares that, by excluding the sale of movable tangible property in the context of an advertising campaign and services provided in connection with a variety of public-relations events, such as press conferences, seminars, cocktail parties and recreational functions, from the concept of "advertising services" under Article 9(2)(e) of Council Directive 77/388/EEC of 17 May 1977 on the harmonization of the laws of the Member States relating to turnover taxes ° Common system of value added tax: uniform basis of assessment, even where those transactions either involve conveying an advertising message or are inextricably linked to the conveying of such a message, the Grand Duchy of Luxembourg has failed to fulfil its obligations under that directive and under the EEC Treaty; 2. Orders the Grand Duchy of Luxembourg to pay the costs.

[14] On those grounds, THE COURT hereby: 1. Declares that, by instituting and maintaining in force a system of VAT applicable to advertising services which excludes promotional activities from that concept, even where those activities involve conveying a message intended to inform consumers of the existence and qualities of the product or service that is the subject-matter of those activities, with a view to increasing sales of that product or service, the Kingdom of Spain has failed to fulfil its obligations under Council Directive 77/388/EEC of 17 May 1977 on the harmonization of the laws of the Member States relating to turnover taxes ° Common system of value added tax: uniform basis of assessment, in particular Article 9(2)(e), and under the EEC Treaty; 2. Orders the Kingdom of Spain to pay the costs.

[15] On those grounds,THE COURT (Fifth Chamber), in answer to the question referred to it by the Conseil d'État by decision of 9 February 2000, hereby rules: The second indent of Article 9(2)(e) of the Sixth Council Directive 77/388/EEC of 17 May 1977 on the harmonisation of the laws of the Member States relating to turnover taxes Common system of value added tax: uniform basis of assessment must be interpreted as applying not only to advertising services supplied directly and invoiced by the supplier to a taxable advertiser but also to services supplied indirectly to the advertiser and invoiced to a third party who in turn invoices them to the advertiser.

[16] On those grounds, THE COURT (Fifth Chamber), in answer to the question referred to it by the Bundesgerichtshof by order of 26 September 2001, hereby rules: Article 5(2) of the Convention of 27 September 1968 on jurisdiction and the enforcement of judgments in civil and commercial matters, as amended by the Convention of 9 October 1978 on the accession of the Kingdom of Denmark, Ireland and the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland, by the Convention of 25 October 1982 on the accession of the Hellenic Republic and by the Convention of 26 May 1989 on the accession of the Kingdom of Spain and the Portuguese Republic must be interpreted as meaning that it cannot be relied on by a public body which seeks, in an action for recovery, reimbursement of sums paid under public law by way of an education grant to a maintenance creditor, to whose rights it is subrogated against the maintenance debtor.

[17] …THE COURT OF FIRST INSTANCE (Second Chamber) hereby: 1. Dismisses the action; 2. Orders the applicant to pay the costs.

30. člen ZDDV-1– Elektronske storitve, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Skupnosti, osebam, ki niso davčni zavezanci

I. Vsebina zakona

Kadar so storitve iz točke k) prvega odstavka 29. člena tega zakona opravljene za osebe, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici, se za kraj opravljanja teh storitev šteje kraj, kjer je sedež osebe, ki ni davčni zavezanec, ali njeno stalno ali običajno prebivališče, če te storitve opravi davčni zavezanec, čigar sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravi storitev, je zunaj Skupnosti, ali čigar stalno ali običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takega kraja dejavnosti ali take poslovne enote ni.

II. Komentarji

II.a Komentar k 30. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta določba opredeljuje kraj opravljanja elektronskih storitev, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Skupnosti osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež oziroma prebivališče v Skupnosti. V tem primeru se šteje, da je kraj opravljene elektronske storitve kraj, kjer ima oseba, ki ni davčni zavezanec sedež ali prebivališče.

II.b Komentar avtorice

Vsebina 30. člena ZDDV-1 je povzeta po 57. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (2(f) 9. člen Šeste direktive).

Elektronsko opravljene storitve vključujejo tudi storitve, ki se opravljajo preko interneta ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem, v odsotnosti informacijske tehnologije pa ne bi mogle obstajati.

Pravilo iz 30. člena ZDDV-1 je bilo v prejšnjem ZDDV vključeno v 4. odstavku 17. člena omenjenega zakona.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

IV. 4. Kraj uvoza blaga

31. člen ZDDV-1– Kraj uvoza blaga

I. Vsebina zakona

(1) Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere je bilo blago vneseno v Skupnost.

(2) Če je za blago iz 1. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Skupnost začet eden od postopkov iz prvega odstavka 57. člena tega zakona, postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza takega blaga v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki končajo.

(3) Če je za blago iz 2. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Skupnost začet eden od postopkov iz tretjega ali četrtega odstavka 93. člena tega zakona, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki končajo.

II. Komentarji

II.a Komentar k 31. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa, da se kot kraj uvoza šteje država članica, v kateri je kraj vnosa blaga v Skupnost. V primeru, da je blago (iz tretjih držav ali tretjih ozemelj) dano v eno od carinsko dovoljenih rab ali carinski postopek (začasno hrambo, prosto cono, skladišče, tranzitni postopek, začasni uvoz s popolno oprostitvijo carinskih dajatev) se kot kraj uvoza šteje država članica na ozemlju katere se postopek konča.

Določbe tega člana vključujejo rešitve 16. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES so pravila določitve kraja uvoza blaga določena v 60. in 61. členu.

Namen tega člena je določiti državo članico, kjer nastane obveznost za obračun DDV od uvoza blaga in s tem določiti, kateri državi članici pripada DDV od uvoza.

Vsebinsko določba ne odstopa od rešitev, ki so bile uveljavljene v prej veljavnem zakonu. Temeljno pravilo pri določitvi kraja uvoza je, da je kraj obdavčitve v tisti državi članici, kjer je blago vneseno v Skupnost. To pomeni, da lahko slovenski davčni zavezanec opravi uvozni postopek tudi v drugi državi članici, ne le v Sloveniji.

Če je takoj po vnosu v Skupnost začet eden od odloženih carinskih postopkov (začasna hramba, vnos v prosto cono ali prosto skladišče, začetek postopka carinskega skladiščenja ali postopek aktivnega oplemenitenja, tranzitni postopek), pri katerem ne nastane obveznost obračuna uvoznih dajatev, tudi obveznost za obračun DDV ne nastane. V tem primeru nastane obveznost za obračun DDV od uvoza tam, kjer se takšen odložni carinski postopek zaključi. Določba pomeni dosledno izpeljavo obdavčitve uvoza blaga po načelu destinacije oziroma glede na to, kje je blago dejansko potrošeno.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 8. členu Šeste direktive (8. člen-Dobava blaga), npr.:

8                          Case C-245/04 (EMAG)

                            Case C-58/04 (Antje Köhler)

                            Case C-111/05 (Aktiebolaget NN)

32. člen ZDDV-1– Splošne določbe

I. Vsebina zakona

(1) »Obdavčljivi dogodek« pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV.

(2) »Obveznost obračuna DDV« nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo.

II. Komentarji

II.a Komentar k 32. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu sta podani definiciji pojma obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV. Obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji za nastanek obveznosti obračuna DDV. Obveznost obračuna DDV pa nastane, ko ima davčni organ pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, ne glede na to da je plačilo lahko odloženo.

II.b Komentar avtorice

Vsebina 32. člena ZDDV-1 ustreza vsebini iz 62. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (1. odstavek 10. člena Šeste direktive).

32. člen ZDDV-1 ločuje pojem obdavčljivega dogodka (praviloma nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene, z nekaterimi izjemami, ki so navedene v 33. členu ZDDV-1) in pojem obveznosti obračuna DDV, ki nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Nastanek obveznosti obračuna DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-74/2007, 5. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Sodna praksa k 10. členu Šeste direktive (10. člen-Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka), npr.:[1]

10                        Case C-10/92 (Balocchi)

                            Case C-85/97 (Société Financiere)

                            Case C-419/02 (BUPA)

10(1)(a)               Case C-168/06 (Ceramika Paradyz)

10(1)(b)               Case C-166/94 (Pezzullo Molini)

10(2)                    Case C-144/94 (Italittica SpA)

                            Case C-168/06 (Ceramika Paradyz)

10(3)                   Case C-166/94 (Pezzullo Molini)


[1] Vsebina 32. člena ZDDV-1 ustreza vsebini iz 62. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (1. odstavek 10. člena Šeste direktive).

33. člen ZDDV-1– Dobave blaga ali storitev

I. Vsebina zakona

(1) Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

(2) Če se za dobave blaga, razen iz točke b) drugega odstavka 6. člena tega zakona, in opravljanje storitev izdajajo zaporedni računi ali se izvršijo zaporedna plačila, se šteje, da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi ali plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega leta.

(3) Če je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila.

(4) Če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

(5) Pri dobavi blaga oziroma storitev po 7., 8. in 15. členu tega zakona nastane obveznost obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

(6) Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena tega zakona in za prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

(7) Ne glede na šesti odstavek tega člena, obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan pred 15. dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

II. Komentarji

II.a Komentar k 33. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa nastanek obveznosti obračuna DDV pri dobavah blaga in storitev v splošnem, v primerih, ko se izdajajo zaporedni obračuni ali izvršijo zaporedna plačila, pri predplačilih, v primerih uporabe blaga in storitev za druge namene, kot za opravljanje dejavnosti in primerih dobave oziroma prenosa blaga v drugo državo članico.

Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV načeloma nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

Pri izdajanju zaporednih računov ali izvrševanju zaporednih plačil se šteje, da je dobava opravljena, ko poteče obdobje, na katerega se taki obračuni ali plačila nanašajo.

Če je plačilo opravljeno pred opravljeno dobavo, nastane obveznost obračuna DDV na dan plačila. Pri uporabi blaga in storitev za neposlovno rabo pa se DDV obračuna v tistem davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

Za dobave blaga znotraj Skupnosti nastane obveznost obračuna DDV 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Če je pred tem skrajnim rokom izdan račun, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa.

V tem členu so, poleg redakcijskega popravka besedila, vključene rešitve iz 19. in četrtega in petega odstavka 19.a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES je ureditev tega področja obravnavana v 63.- 67. členu (2. odstavek 10. člena Šeste direktive- velja za domače dobave blaga in storitev; 3. in 4. točka 28d člena Šeste Direktive – velja za obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga v Skupnost).

Pravila iz 33. člena ZDDV-1 se uporabljajo za opredelitev obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV na ozemlju Slovenije (»domače« dobave blaga in opravljanje storitev) in za dobave blaga v Skupnost. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV načeloma nastane, ko je blago dobavljeno ali storitve opravljene.

V spodnji preglednici prikazujemo vrste poslovnih dogodkov in datume nastanka obveznosti obračuna DDV pri prometu blaga in storitev na ozemlju Slovenije.

Preglednica: Prikaz poslovnih dogodkov v povezavi z nastankom davčne obveznosti

Vrsta poslovnega dogodka

Nastanek obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna DDV

Opravljena dobava blaga ali storitev

Ko je blago dobavljeno, storitev opravljena

Zaporedne dobave ali plačila za dobavo blaga ali storitev (ne velja za iz točke b) drugega odstavka 6. člena ZDDV-1)

Ko poteče obdobje, na katerega se taki obračuni ali plačila nanašajo (to obdobje ne sme biti daljše od enega leta)

Plačilo po predračunu (predplačila), preplačila

Na dan prejema plačila, preplačila

Dobava brez izdaje računa

Najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je bilo blago dobavljeno, storitev opravljena (oz. je nastal obdavčljivi dogodek)

Uporaba blaga za neposlovne namene, uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti, opravljanje storitev za neposlovne namene

V davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (uporaba blaga za neposlovne namene...)

Odkup zapadlih terjatev

Obveznost za obračun DDV nastane v trenutku, ko prevzemnik terjatve prejme znesek, izterjan nad zneskom, plačanim upniku, razen zneska, ki ustreza zamudnim obrestim

V tem členu ni več najti določbe, da nastane davčna obveznost za obračun DDV, ko je izdan račun. Iz takšne določbe po našem mnenju izhaja, da obveznost za obračun DDV ne nastane na dan izdaje računa, če dobava blaga ali storitev še ni bila opravljena. V zvezi s to tematiko je davčni organ že izdal pojasnilo.

Za dobave blaga znotraj Skupnosti (velja za dobave blaga, ki po 46. členu ZDDV-1 in za prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z oprostitvijo DDV) nastane obveznost obračuna DDV 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Obveznost obračuna DDV lahko nastane tudi na dan izdaje računa, če je račun izdan pred 15. dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. Po splošnem pravilu lahko ugotovimo, da je obdavčljivi dogodek in nastanek obveznosti takrat, ko je blago dobavljeno.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (30.,31.,32.,33.,34. in 36. člen)

30. člen- P (Splošno)

(1) Rok plačila, odlog plačila ali kreditiranje dobave ne vplivajo na nastanek obveznosti obračuna DDV.

(2) Obveznost obračuna DDV pri odkupu zapadlih terjatev z regresno pravico ali brez nastane v trenutku, ko prevzemnik terjatve prejme znesek, ki ga je izterjal nad zneskom, plačanem upniku, razen zneska, ki ustreza višini zakonitih zamudnih obresti.

31. člen- P (Stvarni vložki)

Če davčni zavezanec uporabi stvarni vložek, od katerega ni bil obračunan DDV na podlagi drugega odstavka 9. člena tega pravilnika, za namene opravljanja dejavnosti, od katere se ne obračunava in plačuje DDV, nastane obveznost obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem začne uporabljati stvarni vložek za te namene.

32. člen-P (Primanjkljaj blaga)

Davčna obveznost v zvezi s primanjkljajem blaga nastane na dan, ko je primanjkljaj ugotovljen.

33. člen-P (Izročitev blaga po b) točki drugega odstavka 6. člena ZDDV-1)

Pri izročitvi blaga po b) točki drugega odstavka 6. člena ZDDV-1 nastane obveznost obračuna DDV za celotno vrednost blaga, in sicer v tistem davčnem obdobju, v katerem je blago izročeno.

34. člen- P (Nevrnjena vračljiva embalaža)

Pri zaračunavanju nevrnjene vračljive embalaže nastane obveznost obračuna DDV v obdobju, v katerem je bila embalaža zaračunana.

36. člen- P (Predplačila pri pridobivanju in dobavah blaga znotraj Skupnosti)

(1) Če davčni zavezanec izvrši plačilo, preden je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ne nastane obveznost obračuna DDV.

(2) Če davčni zavezanec prejme plačilo, preden opravi dobavo blaga v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1, ne nastane obveznost obračuna DDV.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Nastanek obveznosti obračuna DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-74/2007, 5. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Obravnava emisijskih kuponov in trgovanje z njimi z vidika DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-124/2007, 16. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno glede na zakonske spremembe lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k prejšnjemu 19. in 19.a členu ZDDV. Sodna praksa k 19. členu ZDDV npr.:

1. Sodna Upravnega sodišča U 897/2004 z dne 28.08.2006, institut: nastanek davčne obveznosti,

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa k 10. členu Šeste direktive (10. člen-Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka), npr.:[1]

10                        Case C-10/92 (Balocchi)

                            Case C-85/97 (Société Financiere)

                            Case C-419/02 (BUPA)

10(1)(a)               Case C-168/06 (Ceramika Paradyz)

10(1)(b)               Case C-166/94 (Pezzullo Molini)

10(2)                    Case C-144/94 (Italittica SpA)

                            Case C-168/06 (Ceramika Paradyz)

10(3)                    Case C-166/94 (Pezzullo Molini)


[1] V Direktivi Sveta 2006/112/ES je ureditev tega področja obravnavana v 63.- 67. členu (2. odstavek 10. člena Šeste direktive- velja za domače dobave blaga in storitev; 3. in 4. točka 28d člena Šeste Direktive – velja za obveznost obračuna DDV pri dobavi blaga v Skupnost).

34. člen ZDDV-1– Pridobitev blaga znotraj Skupnosti

I. Vsebina zakona

(1) Obdavčljivi dogodek nastane, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti. Šteje se, da je bila pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da je bila opravljena na ozemlju Slovenije.

(2) Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti obveznost obračuna DDV nastane 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan pred 15. dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

II. Komentarji

II.a Komentar k 34. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je urejen obdavčljivi dogodek in nastanek obveznosti obračuna DDV od pridobitev blaga znotraj Skupnosti. Obveznost obračuna DDV nastane 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. V primeru, da je račun izdan pred potekom navedenega roka, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa.

V tem členu so, poleg redakcijskega popravka besedila, vključene rešitve iz prvega do tretjega odstavka 19.a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V tem členu je določen obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti. V Direktivi Sveta 2006/112/ES je to področje obravnavano v 68. in 69. členu (1. in 2. točka 28d člena Šeste direktive). Ta člen vsebuje pravila obdavčitve pri pridobitvah blaga v prometu med državami članicami. Obdavčljivi dogodek pri pridobitvi blaga v Skupnosti je opredeljen podobno kot pri prometu blaga na slovenskem davčnem območju.

Za razliko od določbe 33. člena ZDDV-1 (»domače dobave blaga in storitev«), v skladu s katero nastane obveznost za obračun DDV hkrati z obdavčljivim dogodkom, pa v primeru pridobitve blaga v Skupnosti obveznost za obračun nastane šele 15. dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Če izda dobavitelj blaga račun pred potekom prej omenjenega roka, nastane obveznost za obračun DDV takrat, ko dobavitelj izda račun. Pomembna je novost, da nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje računa, če je izdan pred 15. dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek, kar pomeni, da obveznost obračuna DDV ne nastane na dan izdaje računa, če še ni bila opravljena skupnostna dobava, čeprav je bil morda račun izdan že pred tem (slednje potrjuje tudi pojasnilo davčne uprave).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (36. člen)

36. člen- P (Predplačila pri pridobivanju in dobavah blaga znotraj Skupnosti)

(1) Če davčni zavezanec izvrši plačilo, preden je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ne nastane obveznost obračuna DDV.

(2) Če davčni zavezanec prejme plačilo, preden opravi dobavo blaga v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1, ne nastane obveznost obračuna DDV.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

35. člen ZDDV-1– Uvoz blaga

I. Vsebina zakona

(1) Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.

(2) Če je za blago ob vnosu v Skupnost začet eden od postopkov iz drugega in tretjega odstavka 31. člena tega zakona, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko se za to blago ti postopki končajo.

(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena nastane obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV za uvoženo blago, ki je zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenim v okviru skupne politike Skupnosti, takrat, ko nastane obdavčljiv dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.

(4) Za blago, ki ni zavezano plačilu katerihkoli dajatev iz drugega odstavka tega člena, nastane obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV takrat, ko bi v skladu s carinskimi predpisi nastala obveznost za obračun carine, če bi bila predpisana.

II. Komentarji

II.a Komentar k 35. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom je določen trenutek nastanka davčne obveznosti v primeru uvoza blaga. V načelu nastane obveznost obračuna DDV takrat, ko je blago uvoženo. Za blago, ki je zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, pa nastane obveznost obračuna DDV takrat, ko nastane obdavčljivi dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.

Ta člen povzema določbe 20. člena prejšnjega zakona in je redakcijsko popravljen.

II.b Komentar avtorice

To področje je v Direktivi Sveta 2006/112/ES obravnavano v 70. in 71. členu (ustreza vsebini 3. odstavka 10. člena Šeste direktive).

Pri uvozu blaga nastane davčna obveznost, ko se blago uvozi v Skupnost. Pri uvozu blaga, za katerega je začet drug carinski postopek, kot je postopek sprostitve v prosti promet ali postopek začasnega uvoza (npr. začasna hramba, vnos v prosto cono ali prosto skladišče, začetek postopka carinskega skladiščenja ali postopek aktivnega oplemenitenja, tranzitni postopek), nastane davčna obveznost takrat, ko se zadevni carinski postopek za to blago zaključi. Nastanek davčne obveznosti za uvoženo blago, ki je obremenjeno s carinskimi ali drugimi uvoznimi dajatvami, je trenutek, ko nastane obveznost za plačilo teh dajatev. V primerih, ko blago ni zavezano plačilu uvoznih dajatev, se DDV obračuna takrat, ko bi nastala obveznost za plačilo uvoznih dajatev, če bi bile predpisane. Slednje pravilo uporabimo, kadar bi morala nastati obveznost obračuna carinskega dolga v skladu z določbami carinske zakonodaje, vendar ne nastane, ker je za tovrstno blago predpisana stopnja uvoznih dajatev »prosto«.

Na carinskem področju se neposredno uporablja Carinski zakonik Skupnosti. Pravila obračuna carinskih dajatev lahko najdemo tudi na spletnih straneh ES (npr.: europa.eu).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1

35. člen- P (Uvoz blaga)

(1) V skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom 35. člena ZDDV-1 nastane davčna obveznost takrat, ko v skladu s carinskimi predpisi nastane obveznost obračuna carinskega dolga.

(2) Četrti odstavek 35. člena ZDDV-1 se uporabi vedno, ko bi obveznost obračuna carinskega dolga morala nastati v skladu s carinskimi predpisi, pa ne nastane, ker je za zadevno blago predpisana stopnja uvoznih dajatev “prosto”.

183.a člen (Začasno uvožena prevozna sredstva)

Ob zaključku postopka začasnega uvoza prevoznih sredstev, ki je bil začet pred 1. majem 2004, se ne glede na 35. člen ZDDV-1 šteje, da je uvoz blaga opravljen, ne da bi nastal obdavčljivi dogodek, če je bilo prevozno sredstvo prvič uporabljeno pred 1. majem 1996, ali če je znesek DDV, ki bi ga bilo treba plačati zaradi uvoza, nižji od 10 evrov.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 10. členu Šeste direktive (10. člen-Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka), npr.:[1]

10                        Case C-10/92 (Balocchi)

                            Case C-85/97 (Société Financiere)

                            Case C-419/02 (BUPA)

10(1)(a)               Case C-168/06 (Ceramika Paradyz)

10(1)(b)               Case C-166/94 (Pezzullo Molini)

10(2)                    Case C-144/94 (Italittica SpA)

                            Case C-168/06 (Ceramika Paradyz)

10(3)                    Case C-166/94 (Pezzullo Molini)


[1] To področje je v Direktivi Sveta 2006/112/ES obravnavano v 70. in 71. členu (ustreza vsebini 3. odstavka 10. člena Šeste direktive).

36. člen ZDDV-1– Dobave blaga ali storitev

I. Vsebina zakona

(1) Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(2) Pri dobavah blaga iz 7. in 8. člena tega zakona, davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja blaga.

(3) Pri opravljenih storitvah iz 15. člena tega zakona davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

(4) Pri dobavah blaga v obliki prenosa blaga v drugo državo članico, davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa.

(5) V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:

a) trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV;

b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.

(6) V davčno osnovo se ne vštevajo:

a) cenovni popusti za predčasno plačilo;

b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku dobave;

c) zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij.

(7) Pri dobavi blaga oziroma storitev, ki jo opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma storitev moral izvršiti dobavitelju.

(8) Če plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev preseže znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV.

II. Komentarji

II.a Komentar k 36. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je opredeljeno kaj predstavlja davčno osnovo za dobave blaga ali storitev. Določeni so tudi primeri, kaj se ne všteva v davčno osnovo. Načeloma davčna osnova vključuje vse kar predstavlja plačilo,, ki ga dobavitelj prejme od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljene dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno dobav blaga oziroma storitev. V davčno osnovo pa se vštevajo tudi trošarine, drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve ter postranski stroški, razen DDV.

Predpisani so tudi posebni primeri za določitev davčne osnove, ko davčni zavezanec uporabi ali razpolaga z blagom, ki je del poslovnih sredstev podjetja, zadrži blago po prenehanju njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti oziroma zadržijo blago njegovi pravni nasledniki. V tem primeru je davčna osnova nabavna cena oziroma lastna cena blaga.

Pri storitvah za neposlovne namene oziroma brezplačno opravljanje storitev davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

Pri dobavah blaga, ko gre za prenos blaga v drugo državo članico, je davčna osnova nabavna cena oziroma lastna cena, določena v trenutku prenosa.

V davčno osnovo se ne vštevajo določena znižanja in popusti in zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika, če o tem zagotovi ustrezna dokazila, izdatke pa vodi na prehodnih postavkah.

V tem členu so smiselno povzete nekatere določbe 21. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Direktiva Sveta 2006/112/ES obravnava opredelitev davčne osnove ter določitev davčne osnove pri dobavi blaga in opravljanju storitev v členih 72.-82 (11. člen (A) Šeste direktive- velja za domače dobave blaga ali storitev; pri določanju davčne osnove pri dobavah blaga v Skupnost upoštevamo še 2. točka 28e člena Šeste direktive, s katero je določeno, da se davčna osnova pri takšnih dobavah določi skladno s členom 11(A)(1)b ter odstavkoma 2 in 3 omenjenega člena).

Komentar k 36. členu tega zakona

1) V tem delu bi želeli izpostaviti spremembo na področju določanja davčne osnove pri finančnem najemu. Transakcija finančnega najema je sestavljena iz dveh prometov: dobave blaga (izročitev blaga leasingojemalcu) in finančne storitve (storitev kreditiranja dobave blaga – plačilo obresti). Dosedaj je bil tisti del plačila finančnega najema, ki se je nanašal na plačilo storitve kreditiranja, vključen v davčno osnovo. Kot lahko razberemo iz 39. člena novega PZDDV, se po novem obresti in drugi stroški financiranja pri finančnem najemu ne vštevajo več v davčno osnovo, če so izkazani ločeno od vrednosti blaga. Prej se je davčna osnova pri finančnem najemu obravnavala v celoti kot obdavčen promet blaga in ni dopuščala ločenega obravnavanja obresti in drugih stroškov financiranja, v primeru, če so bile te obresti in drugi stroški financiranja ločeno prikazane od glavnice. Menimo, da je nova ureditev ustreznejša, saj so obresti pri finančnem najemu vsebinsko primerljive obrestim iz naslova kreditov oziroma posojil v denarni obliki. Potrditev za takšno razmišljanje dobimo posredno iz sodbe Sodišča ES C-281/91 (Muys' en De Winter's Bouw). V tej sodbi je sodišče obrazložilo, da je potrebno 13 (B) (d) (1) člen Šeste direktive (primerljivo s 4. a) točko 44. člena ZDDV-1) razlagati tako, da dobavitelj, ki svojemu kupcu odobri odlog plačila z obrestmi, v načelu opravlja oproščeno dejavnost storitev dajanja kreditov. Iz mnenja sodišča izhaja, da se pojem iz 4.a) točke 44. člena ZDDV-1 ne sme omejiti le na posojila in kredite, ki jih ponujajo banke in druge finančne institucije. Iz te sodbe pa lahko povzamemo pomembno pravilo: pomembno je, ali so obresti vezane na odlog plačila do dobave oziroma po dobavi, pri čemer pa ni pomemben način njihovega izkazovanja. Če so vezane na odlog plačila do dobave, se obresti za ta namen obravnavajo kot plačilo za dobavljeno blago ali storitev in ne del oproščene storitve (dajanje kredita). Ravno obratno pa je pri obrestih, ki so obračunane zaradi odloga plačila, vendar po dobavi blaga ali storitev. Zaradi nove obravnave stroškov financiranja v povezavi s finančnim najemom pa odpade tudi drug problem, ki smo ga lahko zaznali na tem področju, in sicer obveznost spreminjanja davčne osnove zaradi spreminjajoče (variabilne) obrestne mere. Lahko rečemo, da ta določba po našem mnenju ni imela pravne podlage v 21. členu prejšnjega ZDDV, saj v tem členu nismo zasledili pravne podlage za popravljanje davčne osnove zaradi tega razloga.

Naj pa na drugi strani opozorimo, da bodo najemodajalci, ki se bodo odločili za ločeno izkazovanje prometa blaga in stroškov financiranja (obresti in drugi stroški financiranja), opravljali obdavčen promet (če je njihova dejavnost obdavčena) in oproščeno finančno storitev. Hkratno opravljanje obdavčene in oproščene dejavnosti v sistemu DDV povzroči posledico pri odbitku vstopnega DDV, saj oproščene finančne storitve ne omogočajo pravico do odbitka vstopnega DDV. Davčni zavezanci, katerih oproščeni promet brez pravice do odbitka vstopnega DDV preseže odstotek, predpisan s 65. členom ZDDV-1, so dolžni izračunavati odbitni delež in v skladu z njim poračunavati vstopni DDV ali pa voditi ločene evidence za obdavčeno in oproščeno dejavnost.

2) Poleg tega lahko omenimo še Sodbo Sodišča ES C-305/01 v povezavi z obdavčitvijo factoringa in izterjave dolgov, iz katere lahko razberemo, da subjekt, ki kupuje terjatve in za to zaračuna provizijo, opravlja obdavčljivo dejavnost (izvaja obdavčljive transakcije) in ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Factoring je dejavnost odkupa terjatve z namenom izterjave dolgov. Bistveni sestavini factoring pogodbe sta predčasno financiranje (finančna storitev, ki podjetju omogoči predčasno financiranje) in odstop kratkoročnih, nespornih in nezapadlih terjatev v korist factorja.

3) Države članice lahko preprečijo davčno utajo ali izogibanje davka z ukrepi, s katerimi zagotovijo, da je davčna osnova v zvezi z dobavo blaga ali storitev enaka tržni vrednosti.[1] Ta možnost se uporablja samo glede dobav blaga in storitev, ki vključujejo družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih opredeli država članica. Za namene te opredelitve lahko pravne vezi vključujejo tudi odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino zaposlenega in drugimi osebami, tesno povezanimi z zaposlenim. Slednjo ureditev je možno uporabiti le v naslednjih primerih:

4)Subvencije, ki niso neposredno povezane s ceno prometa blaga ali storitev, ne predstavljajo plačila za določen promet in niso predmet obdavčitve z DDV, na drugi strani pa subvencije, ki so povezane s ceno prometa blaga oziroma storitev, predstavljajo plačilo ali del plačila za opravljen promet. Davčni zavezanec obračuna DDV od subvencije, ko opravi promet blaga oziroma storitve. DDV obračuna od celotne davčne osnove z vključeno subvencijo (Pojasnilo DURS, št. 447-280/2002, 2. 9. 2003 ).

Komentar k 1. odstavku 36. člena tega zakona:

Osnova za obračun davka je v načelu vedno celotno plačilo, ki je bilo zaračunano kupcu za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev oziroma plačilo davčnega zavezanca za opravljen promet blaga in storitev, prejeto od kupca, naročnika ali tretje osebe.

Kadar dobavitelj ali izvajalec storitev kot pogoj za sprejetje plačila s kreditno ali plačilno kartico zahteva, da naročnik njemu ali drugemu podjetju izplača določeno vsoto, in kadar skupni znesek, ki ga izplača naročnik, ostane nespremenjen ne glede na način plačila, je ta znesek sestavni del davčne osnove za dobavo blaga ali opravljanje storitev.

V davčno osnovo se vključujejo tudi subvencije, neposredno povezane s ceno prometa blaga ali storitev, ki so subvencije, ki omogočajo, da lahko davčni zavezanec blago ali storitev na trgu prodaja ceneje, kot bi da, če teh subvencij ne bi dobil.

Zamudne obresti do predpisane velikosti niso predmet obdavčitve, ker se obravnavajo kot odškodnina, ki ni predmet obdavčitve. Zamudne obresti nad predpisano višino se vštevajo v davčno osnovo dobave blaga oziroma opravljene storitve, za katero se zaračunajo.

Komentar k 2. odstavku 36. člena tega zakona:

Predpisani so tudi posebni primeri določitve davčne osnove, ko davčni zavezanec uporabi blago za neposlovne namene, za namene opravljanja dejavnosti (DDV obračunamo le v primeru, če je to potrebno skladno s 1. odstavkom 8. člena ZDDV-1), za namene neobdavčljivih transakcij ali zadrži blago po prenehanju njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti oziroma ga zadržijo njegovi pravni nasledniki. V tem primeru je davčna osnova nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga določena v trenutku uporabe, razpologanja ali zadržanja blaga. DDV se v teh primerih obračuna, če je davčni zavezanec ob pridobitvi blaga uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV, kar velja za neposlovno rabo blaga, pri uporabi blaga za namene neobdavčljivih transakcij in pri zadržanju blaga pa je merodajno, ali je bila davčnemu zavezancu dana pravica do celotnega ali delnega odbitka vstopnega DDV. Po novem je tako jasno, da je s pojmom nabavna vrednost v trenutku uporabe mišljena nabavna vrednost takega, že rabljenega blaga oziroma nabavna vrednost podobnega blaga v trenutku uporabe oziroma lastna cena blaga v določenem trenutku uporabe oziroma njegova tržna vrednost.

Komentar k 5. odstavku 36. člena tega zakona:

Davčno osnovo za obračun DDV povečujejo trošarine in drugi davki, če so predpisani, takse in druge dajatve, razen DDV, postranski stroški, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve. V davčno osnovo se ne vštevajo cenovni popusti za predčasno plačilo ter drugi cenovni popusti in rabati, odobreni in obračunani v času dobave. Znižanje cen in popusti (rabati) so neodvisni od roka, v katerem prejemnik blaga oziroma storitve plača račun. To ne velja za finančne (cenovne) popuste za predčasno plačilo. Slednje popuste (imenujemo jih tudi kasaskonto, blagajniški popust ali popust za hitro plačilo) lahko kupec koristi, če račun dejansko poravna v roku, ki je za njegovo upoštevanje predviden na računu. Če plača kasneje, je dolžan plačati poln znesek računa, se pravi znesek brez upoštevanja popusta.

Davčni organ je v pojasnilu št. 4230-326/2006 z dne 10.8.2006 pojasnil (pojasnilo k 21. členu prejšnjega ZDDV), da se tudi taksa za obremenitev voda, pa tudi druge takse, ki se zaračunavajo hkrati z nekim blagom (npr. vodo) oziroma storitvijo, vštevajo v davčno osnovo za obračun davka na dodano vrednost.

Komentar k 8. odstavku 36. člena tega zakona:

Če kupec iz različnih možnih vzrokov poravna dobavitelju kupnino v višjem znesku od tistega, ki je izkazan na izdanem računu, je dobavitelj dolžan obračunati DDV od razlike med zneskom prejetega plačila in zneskom na računu ter kupcu izdati ustrezno listino v skladu z določili ZDDV-1. Davčna osnova je tako prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV. Način reševanja preplačila in vrsta listin, s katerimi popravljamo pomote, sta odvisna od ugotovitve dejanskega stanja (višje plačilo zaradi višje dejanske dobave od zaračunane, višje plačilo po pomoti, višje plačilo se poračuna z naslednjimi dobavami, bančna reklamacija zaradi priliva ipd.).


[1] Za namene Direktive Sveta 2006/112/ES pomeni »tržna vrednost« celoten znesek, ki bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi pridobitve zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji lojalne konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali ponudniku na ozemlju države članice, v kateri je transakcija obdavčljiva, da bi si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali storitve.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (37.,38.,39., 41. in 183. člen)

37. člen-P (Neporabljen material)

Od neporabljenega materiala iz drugega odstavka 6. člena tega pravilnika se DDV obračunava in plačuje od tržne vrednosti tega materiala.

38. člen-P (Lastna cena)

Lastna cena po drugem in četrtem odstavku 36. člena ZDDV-1 se določa v skladu z računovodskimi standardi oziroma v skladu s predpisi o vodenju poslovnih knjig zasebnikov.

39. člen-P (Finančne storitve)

(1) Davčna osnova za obračun DDV od storitev izterjave dolgov je vse, kar davčni zavezanec, ki opravi izterjavo, prejme za plačilo.

(2) Davčna osnova za obračun DDV od storitev faktoringa (pravi in nepravi faktoring) je enaka znesku (diskont, stroški, provizija), ki ga davčni zavezanec, prevzemnik terjatve (faktor), zaračuna upniku, razen zamudnih obresti.

(3) Davčna osnova za obračun DDV od storitev gospodarjenja z vrednostnimi papirji je plačilo (provizija), ne glede na to, na kakšen način je plačilo dogovorjeno.

(4) Davčna osnova za obračun DDV od storitev odkupa zapadlih terjatev z regresno pravico ali brez nje je enaka znesku, ki ga davčni zavezanec, ki je prevzemnik terjatve, izterja nad zneskom, plačanim upniku, razen zneska, ki ustreza višini zakonitih zamudnih obresti.

(5) Pri finančnem najemu obresti in drugih stroškov financiranja ni treba vštevati v davčno osnovo blaga, če sta dobava blaga in odobritev financiranja dogovorjeni in obračunani ločeno.[1]

41. člen-P (Sprememba davčne osnove)

(1) Po osmem odstavku 36. člena ZDDV-1 se davčna osnova poveča, kadar je izvršeno višje plačilo od dogovorjenega, ne glede na razloge za višje plačilo.

(2) Po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec zmanjša znesek DDV od naknadno priznanih popustov, kot so npr. superrabati in popusti zaradi slabše kakovosti blaga, če so bili dogovorjeni neposredno med dobaviteljem in prejemnikom.

(3) Zmanjšanje davčne osnove po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 se pri dobavitelju lahko opravi ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil odbitek DDV.

(4) Če je prejemnik blaga ali storitev končni potrošnik, lahko davčni zavezanec, ne glede na drugi stavek drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, zmanjša davčno osnovo, če razpolaga z dokumentom, ki dokazuje prekinitev pogodbe oziroma odpoved dobave blaga oziroma storitve, in če dokaže, da je bila kupnina ali del kupnine vrnjen kupcu ali njeno plačilo odpuščeno.

183. člen-P (Dobave rabljenih osnovnih sredstev)

(1) Davčni zavezanec, ki opravi dobavo rabljenega osnovnega sredstva, od katerega pri nabavi ni imel pravice do odbitka DDV, ker je bilo nabavljeno s plačilom davka od prometa proizvodov v skladu z zakonom o prometnem davku, obračuna DDV od prodajne cene osnovnega sredstva, pri čemer sme odbiti DDV v znesku, ki ga ugotovi po preračunani stopnji davka od prometa proizvodov od knjigovodske vrednosti osnovnega sredstva, vendar največ v višini, ki je enaka znesku DDV, obračunanem od tega prometa.

(2) Knjigovodska vrednost iz prejšnjega odstavka je zadnja ugotovljiva knjigovodska vrednost in se ugotavlja skladno z amortizacijsko stopnjo, ki je davčno priznan odhodek na podlagi zakona, ki ureja davek od dobička pravnih oseb.


[1] Spremembe 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost so bile objavljene v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 52/07).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Obračunavanje DDV pri finančnem najemu po spremembi predpisov, Pojasnilo DURS, št. 4230-21/2007, 25. 1. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Obračunavanje DDV po uvedbi EURA, Pojasnilo DURS, št. 4230-48/2007, 29. 1. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Prodajne akcije, popusti na podlagi kuponov in obračun DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-965/2006, 19. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Dohodek, dosežen z opravljanjem dejavnosti češkega podizvajalskega podjetja v Sloveniji, Pojasnilo DURS, št. 4214-11/2007, 19. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

5. Obdavčitev subvencij z DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-145/2007-2, 12. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

6. Plačilo na obroke in 39. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Pojasnilo DURS, št. 4230-71/2007-2, 20. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

7. Obdavčitev posredovanja spremljevalnih storitev pri prodaji letalskih vozovnic, Pojasnilo DURS, št. 4230-22/2007, 18. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

8. Zaračunavanje naročnine za 12 mesecev vnaprej in DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-179 /2007, 22. 5. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

 

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 21. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 11. členu Šeste direktive (11. člen-Davčna osnova), npr.:[1]

11                        Case 324/82 (Commission/Belgium)

                            Case 391/85 (Commission/Belgium)

                            Case C-131/91 (‘K’-Line)

                            Case C-10/92 (Balocchi)

                            Case C-308/96 (Howden Court Hotel)

                            Case C-94/97 (Howden Court Hotel II)

11(1)                    Case C-134/97 (Victoria Film)

11A                      Case C-62/00 (Marks & Spencer)

                            Case C-184/00 (ASBL)

11A(1)(a)             Case 222/81 (BAZ Bausystem)

                            Case 5/84 (Direct Cosmetics 1)

                            Case 16/84 (Commission/Netherlands)

                            Case 17/84 (Commission/Ireland)

                            Case 102/86 (Apple and Pear)

                            Case 138/86 (Direct Cosmetics 2)

                            Case 139/86 (Laughtons Photographs)

                            Case 230/87 (Naturally Yours)

                            Case C-126/88 (Boots)

                            Case C-18/92 (Bally)

                            Case C-281/91 (Muys en De Winter)

                            Case C-33/93 (Empire Stores)

                            Case C-38/93 (Glawe)

                            Case C-62/93 (BP Supergas)

                            Case C-288/94 (Argos)

                            Case C-317/94 (Elida Gibbs)

                            Case C-215/94 (Jürgen Mohr)

                            Case C-283/95 (Karlheinz Fischer)

                            Case C-384/95 (Landboden-Agrardienste)

                            Case C-415/98 (Bakcsi)

                            Case C-34/99 (Primback)

                            Case C-86/99 (Freemans)

                            Case C-427/98 (Commission/Germany)

                            Case C-380/99 (Bertelsmann AG)

                            Case C-398/99 (Yorkshire Co-operatives)

                            Case C-404/99 (Commission/France)

                            Case C-498/99 (Town and Country Factors Ltd.)

                            Case C-102/00 (Welthgrove)

                            Case C-353/00 (Keeping Newcastle Warm)

                           Case C-305/01(MKG (Kraftfahrzeuge-Factoring)

                           Case C-381/01(Commission/Italy)

                           Case C-495/01(Commission/Finland)

                           Case C-144/02(Commission/Germany)

                           Case C-463/02(Commission/Sweden)

                            Case C-280/04 (Jyske Finans)

                            Case C-72/05 (Household Wollny)

11A(1)(b)             Case C-20/91 (De Jong)

                            Case C-38/93 (Glawe)

                            Case C-288/94 (Argos)

                            Case C-322/99 (Hans-Georg Fischer)

11A(1)(c)             Case 50/88 (Kühne)

                            Case C-230/94 (Renate Enkler)

                            Case C-63/96 (Skripalle)

11A(2)(a)             Case C-98/06 (De Danske Bilimportører)

11A(3)(a)             Case C-126/88 (Boots)

                            Case C-98/06 (De Danske Bilimportører)

11A(3)(b)             Case C-126/88 (Boots)

                            Case C-48/97 (Kuwait Petroleum)

11A(3)(c)             Case C-18/92 (Bally)

11B                      Case 39/85 (Bergères-Becque)

                            Case C-62/93 (BP Soupergaz)

                            Case C-228/98 (Dounias)

                            Case C-305/03 (Commission/UK)

                            Case C-41/04 (Levob)

                            Case C-491/04 (Dollond)

11B(3)(a)             Case 47/84 (Schul 2)

11C(1)                 Case C-317/94 (Elida Gibbs)

                            Case C-330/95 (Goldsmiths (Jewellers))

                            Case C-427/98 (Commission/Germany)

                            Case C-86/99 (Freemans)

                            Case C-398/99 (Yorkshire Co-operatives)


[1] Vsebina 36. člena ZDDV-1 je povzeta po 11. členu (A) Šeste direktive.

37. člen ZDDV-1– Pridobitev blaga znotraj Skupnosti

I. Vsebina zakona

(1) Pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti se davčna osnova določi na podlagi istih elementov, kot se uporabljajo v skladu s 36. členom tega zakona za dobave enakega blaga na ozemlju Slovenije. Pri transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz 12. in 13. člena tega zakona, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku dobave.

(2) V skladu s točko a) petega odstavka 36. člena tega zakona se v davčno osnovo vključi trošarina, ki jo dolguje ali jo je plačala oseba, ki je znotraj Skupnosti pridobila trošarinski izdelek. Če je po opravljeni pridobitvi blaga znotraj Skupnosti kupcu vrnjena trošarina, ki jo je plačal v državi članici, v kateri se je odpošiljanje ali prevoz blaga začel, se davčna osnova ustrezno zmanjša.

II. Komentarji

II.a Komentar k 37. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa davčno osnovo pri pridobivanju blaga znotraj Skupnosti. Davčna osnova pri pridobitvah blaga znotraj skupnosti se določa na enak način kot za opravljene dobave blaga in storitev na ozemlju Slovenije, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe 36. člena zakona. Pri pridobitvah blaga za namene podjetja in za potrebe Nato sil je davčna osnova nabavna cena ali lastna cena, določena v trenutku dobave.

Oseba, ki pridobiva trošarinski izdelek znotraj Skupnosti, mora v davčno osnovo vključiti tudi trošarino, ki jo dolguje ali jo je plačala v drugi državi članici. V primeru, da je bila trošarina, ki je bila plačana v drugi državi članici, kupcu vrnjena, se davčna osnova zmanjša za znesek vrnjene trošarine.

V tem členu so smiselno povzete določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 21.a člena prejšnjega zakona. Določba četrtega odstavka prejšnjega 21.a člena zakona je v tretjem odstavku 23. člena.

II.b Komentar avtorice

Določanje davčne osnove pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti je določeno v 83. in 84. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (1. točka 28e člena Šeste direktive).

Komentar k 1. odstavku 37. člena tega zakona:

V tem členu so vključena pravila o določanju davčne osnove pri pridobivanju blaga znotraj Skupnosti. Davčna osnova pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti se določa na enak način kot da bi bil opravljen promet enakega blaga in storitev v Sloveniji. Smiselno se uporabljajo pravila za določitev davčne osnove, kot jih določa 36. člen tega zakona. Davčna osnova je vse, kar dobavitelj zaračuna pri pridobitvi blaga iz EU. V davčno osnovo se vštevajo poleg trošarin, drugih davkov, taks in drugih dajatev (vendar brez DDV) tudi s pogodbo dogovorjene obresti zaradi kasnejšega plačila (tudi razlike iz naslova valutne klavzule). Davčna osnova se zmanjša za takojšnje popuste. Iz 36. člena tega zakona izhaja, da se v davčno osnovo ne vključuje DDV, zato davčni zavezanec, ki pridobi blago znotraj Skupnosti v davčno osnovo ne vključi DDV, ki mu ga je zaračunal davčni zavezanec iz druge države članice. Če npr. slovenski davčni zavezanec ne predloži dobavitelju ID-številke in mu zato ta obračuna DDV po predpisih svoje države, predstavlja davčno osnovo pri slovenskemu davčnemu zavezancu vrednost blaga brez tujega DDV. Tako obračunan DDV se ne vpiše v obračun DDV-O, ker ne predstavlja vstopnega DDV. Davčni zavezanec praviloma lahko dobi povrnjen znesek tujega DDV, če vloži pri tuji davčni upravi zahtevek za vračilo DDV (vračilo tega DDV je odvisno od pravil tuje davčne zakonodaje).

Davčna osnova pri transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz 12. člena zakona (uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec za namene svojega podjetja ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice) in 13. člena tega zakona (nabava blaga, ki ga oborožene sile države članice Severnoatlantske zveze uporabijo za svoje potrebe ali potrebe svojega spremnega civilnega osebja) je nabavna cena zadevnega ali podobnega blaga, ki ne vključuje DDV oziroma lastna cena blaga v času opravljene pridobitve tega blaga.

Komentar k 2. odstavku 37. člena tega zakona:

Oseba, ki pridobiva trošarinski izdelek znotraj Skupnosti, mora v davčno osnovo vključiti tudi trošarino, ki jo dolguje ali jo je plačala v drugi državi članici. V primeru, da je bila trošarina, ki je davčni zavezanec plačal v drugi državi članici, kupcu vrnjena, se davčna osnova zmanjša za znesek vrnjene trošarine.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (40. člen)

40. člen- P (Davčna osnova pri pridobitvi novega prevoznega sredstva)

Davčno osnovo pri pridobitvi novega prevoznega sredstva sestavljajo skupni znesek, ki ga je oseba plačala za novo prevozno sredstvo, vključno z dodatno opremo, ki je bila vgrajena v novo prevozno sredstvo, preden je bilo novo prevozno sredstvo dobavljeno kupcu v Slovenijo, in druge dajatve in stroški iz petega odstavka 36. člena ZDDV-1.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 21. (ker se smiselno upošteva za namene 21.a člena) in 21.a členu ZDDV.

38. člen ZDDV-1– Uvoz blaga

I. Vsebina zakona

(1) Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Skupnosti.

(2) V davčno osnovo se vštevajo, če niso že všteti:

a) trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV;

b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

(3) »Prvi namembni kraj« iz točke b) drugega odstavka tega člena pomeni kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če tak kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga v državi članici uvoza.

(4) V davčno osnovo se ne vštevajo:

a) cenovni popusti za predčasno plačilo;

b) cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v trenutku uvoza.

(5) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti na oplemenitenje, potem, ko je bilo zunaj Skupnosti popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno, je davčna osnova iz prvega odstavka tega člena vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove, določena v skladu s carinskimi predpisi.

II. Komentarji

II.a Komentar k 38. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je določena davčna osnova pri uvozu blaga, kaj je vključeno v davčno osnovi in katerih elementov davčna osnova ne vključuje ter davčna osnova pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo na oplemenitenje.

Za določitev davčne osnove pri uvozu blaga se tudi za namene DDV upošteva carinska vrednost kot je določena s carinskimi predpisi Skupnosti. V davčno osnovo pri uvozu blaga morajo biti vključeni tudi davki, razen DDV, trošarine, prelevmani in druge dajatve ter postranski stroški, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza in pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če so ti stroški znani v času uvoza blaga. V davčno osnovo pa se ne vključujejo znižanja cen, popusti in rabati.

Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti na oplemenitenje, je davčna osnova vrednost storitve (popravila, predelave, dodelave, obnove) v skladu s carinskimi predpisi.

II.b Komentar avtorice

Določitev davčne osnove pri uvozu blaga je v Direktivi Sveta 2006/112/ES obravnavana v 86.-88. členu (11. člen (B) Šeste direktive).

Komentar k 3. odstavku 38. člena tega zakona:

S 3. odstavkom 38. člena se rešuje možen izjemen primer, kako ravnati v primeru, ko bi stroške dobave blaga morali všteti v davčno osnovo za obdavčitev blaga, prvi namembni kraj v Sloveniji pa v prevoznih listinah ni določen. V tem primeru zakon določa fikcijo, da se kot prvi namembni kraj v državi šteje kraj, kjer se blago prvič po uvozu v Slovenijo pretovarja ali raztovarja. Davčno osnovo pri uvozu blaga sestavljajo tudi postranski stroški (na primer prevozni stroški), ki nastanejo po vnosu blaga na ozemlje Skupnosti, in sicer do naslednjega namembnega kraja, vendar le če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

Komentar k 5. odstavku 38. člena tega zakona:

V 5. odstavku 38. člena je določen način določanja davčne osnove pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo v tujino zaradi oplemenitenja. V takšnem primeru je davčna osnova vrednost popravila, predelave, obdelave ali obnove določena skladno s carinskimi predpisi. Zaradi enotnega obravnavanja blaga v davčnih in carinskih predpisih je potrebno uporabiti enaka pravila vrednotenja pri določitvi davčne osnove kot pri določitvi carinske vrednosti.

Pristojnosti pri izvajanju carinske politike so prenesene na evropske institucije, kljub temu pa ostajajo nekatera področja, na katerih imajo države članice možnost nacionalne ureditve. Zato je tudi Slovenija (poleg drugih držav EU) določena področja bolj podrobno uredila oziroma sprejela predpis za področja, ki niso v pristojnosti Skupnosti, in sicer v nacionalnem carinskem predpisu, ki je poimenovan Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti. V omenjenem zakonu so urejena naslednja področja: npr. zastopanje pred carinskimi organi, način izvajanja carinskega nadzora, pristojnosti carinskih organov, ukrepi pri varstvu intelektualne lastnine, zaseg in prodaja blaga, področje prekrškov itd.

Temelje evropske carinske politike predstavljajo naslednji predpisi:

Veljavno zakonodajo najdemo v uradnem listu EU v tiskani obliki, pa tudi na spletnih naslovih, ki jih navajamo v nadaljevanju:

Pogodbe o ES

europa.eu.int

Veljavna zakonodaja ES

europa.eu.int

Carinska unija

europa.eu.int

Prevedena zakonodaja ES

europa.eu.int

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (42. in 43. člen)

42. člen- P (Davčna osnova pri uvozu blaga)

(1) V skladu z b) točko drugega odstavka 38. člena ZDDV-1 se v davčno osnovo pri uvozu blaga vštevajo tisti dodatni stroški, ki so uvozniku neposredno zaračunani in katerih vrednost je v trenutku sprejema carinske deklaracije določena in dokazljiva na podlagi razpoložljivih listin.

(2) Če je bilo blago predmet carinskega skladiščenja, stroški skladiščenja in ohranjanja blaga med skladiščenjem pa niso izkazani ločeno in se zato vštevajo v carinsko vrednost blaga, se ti stroški vštevajo tudi v vrednost iz prvega odstavka 38. člena ZDDV-1.

(3) Če je bilo blago med carinskim skladiščenjem predmet običajnih postopkov in ravnanj v skladu s carinskimi predpisi in se na zahtevo carinskega deklaranta vrednost teh postopkov ne všteva v carinsko vrednost blaga, se zahteva deklaranta upošteva tudi pri določanju vrednosti iz prvega odstavka 38. člena ZDDV-1.

(4) Če je bilo blago obdelano, dodelano, predelano ali popravljeno v okviru postopka aktivnega oplemenitenja po odložnem sistemu, za pridobljene proizvode pa nastane obveznost obračuna DDV pri uvozu, se za določitev davčne osnove po prvem odstavku 38. člena ZDDV-1 za plačilo DDV za uvoženo blago, vdelano v pridobljeni proizvod, upošteva ista metoda določitve deleža uvoženega blaga v pridobljenem proizvodu, kot je bila v skladu s carinskimi predpisi uporabljena za določitev tega deleža zaradi izračuna višine carinskega dolga.

(5) Če je blago, katerega davčno osnovo je treba določiti, v prosti coni, stroški skladiščenja in ohranjanja blaga, medtem ko je blago v prosti coni, pa niso izkazani ločeno in se zato vštevajo v carinsko vrednost blaga, se ti stroški vštevajo tudi v vrednost iz prvega odstavka 38. člena ZDDV-1.

(6) Če je bilo blago v času, ko je bilo v prosti coni, v skladu s carinskimi predpisi predmet običajnih postopkov in ravnanj in se na zahtevo carinskega deklaranta vrednost teh postopkov ne všteva v carinsko vrednost blaga, se zahteva deklaranta upošteva tudi pri določanju vrednosti iz prvega odstavka 38. člena ZDDV-1.

(7) V skladu z drugim in četrtim odstavkom 38. člena ZDDV-1 se dokazuje, da so v davčno osnovo vključeni posamezni elementi oziroma da so iz nje izključeni, z dokumenti, ki jih mora zadevna oseba predložiti carinskemu organu zaradi ugotavljanja carinske vrednosti blaga v skladu s carinskimi predpisi.

(8) Določbe tega člena, ki se nanašajo na določanje davčne osnove za blago v prosti coni, se smiselno uporabljajo tudi za blago v prostih skladiščih.

(9) Če so storitve, ki se opravijo na neskupnostnem blagu, medtem ko je blago v prostem skladišču, v prosti coni ali v carinskem skladišču, oproščene plačila DDV v skladu s 57. členom ZDDV-1, deklarant, ne glede na prvi do osmi odstavek tega člena, ne more zahtevati, da se vrednost teh storitev izključi iz davčne osnove za obračun DDV od uvoza blaga.

43. člen- P (Davčna osnova pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo v postopku pasivnega oplemenitenja)

(1) V skladu s petim odstavkom 38. člena ZDDV-1 se davčna osnova pri ponovnem uvozu blaga ugotovi v skladu s carinskimi predpisi, tako da se od carinske vrednosti ponovno uvoženega blaga odšteje vrednost začasno izvoženega blaga.

(2) Carinska vrednost ponovno uvoženega blaga in vrednost začasno izvoženega blaga se ugotovita v skladu s carinskimi predpisi.

(3) Če se v skladu s carinskimi predpisi carinska vrednost blaga, ki se ponovno uvaža, določa na podlagi stroškov popravila začasno izvoženega blaga, tako ugotovljena vrednost predstavlja tudi vrednost iz petega odstavka 38. člena ZDDV-1 za obračun DDV od uvoza blaga.

(4) Pri določitvi davčne osnove za obračun DDV od uvoza blaga, ki je bilo začasno izvoženo na pasivno oplemenitenje, se upoštevata tudi drugi in četrti odstavek 38. člena ZDDV-1.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 11. členu (B) Šeste direktive (11. člen-Davčna osnova), npr.:[1]

11                        Case 324/82 (Commission/Belgium)

                            Case 391/85 (Commission/Belgium)

                            Case C-131/91 (‘K’-Line)

                            Case C-10/92 (Balocchi)

                            Case C-308/96 (Howden Court Hotel)

                            Case C-94/97 (Howden Court Hotel II)

11B                      Case 39/85 (Bergères-Becque)

                            Case C-62/93 (BP Soupergaz)

                            Case C-228/98 (Dounias)

                            Case C-305/03 (Commission/UK)

                            Case C-41/04 (Levob)

                            Case C-491/04 (Dollond)

11B(3)(a)             Case 47/84 (Schul 2)


[1] Določitev davčne osnove pri uvozu blaga je v Direktivi Sveta 2006/112/ES obravnavana v 86.-88. členu (11. člen (B) Šeste direktive).

39. člen ZDDV-1– Druge določbe

I. Vsebina zakona

(1) V davčno osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki se pri dobavitelju blaga v vračljivi embalaži vodijo evidenčno.

(2) Pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če naročnik blaga oziroma storitev popravi (zmanjša) znesek DDV, ki ga je odbil, in če o tem pisno obvesti dobavitelja.

(3) Davčni zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.

(4) Če so elementi za določitev davčne osnove pri uvozu blaga izraženi v tuji valuti, se menjalni tečaj določi v skladu s predpisi Skupnosti za izračun carinske vrednosti blaga.

(5) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki velja na dan nastanka davčne obveznosti in ga objavlja Banka Slovenije.

(6) Minister, pristojen za finance, lahko določi poenostavitve glede preračuna vrednosti tuje valute v domačo valuto v skladu s prejšnjim odstavkom.

II. Komentarji

II.a Komentar k 39. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V ta člen so vključene določbe glede spremembe in popravka davčne osnove zaradi vračila, preklica naročila, neplačila in znižanja cene po opravljeni dobavi ter pri uvozu blaga. S tem členom so določeni tudi menjalni tečaji, če so elementi za izračun davčne osnove pri uvozu in drugih transakcijah izraženi v tuji valuti. Člen določa še, da se v davčno osnovo ne vštevajo stroški vračljive embalaže.

V tem členu so smiselno povzeti deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 21. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Druge določbe v zvezi z določanjem davčne osnove so vključene v 90.-92. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (11. člen (C) Šeste direktive).

Komentar k 1. odstavku 39. člena tega zakona:

V davčno osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki se pri dobavitelju blaga vodijo evidenčno. Vračljiva embalaža ni obdavčena, dokler je last dobavitelja, če pa embalaža ni vrnjena, se DDV obračuna na njeno vrednost. Ta ureditev je tudi v skladu z Uzancami o vračanju in prevzemanju vračljive embalaže (Ur.l. RS, št. 125/00), ki v 7. členu določajo, da se mora, dokler je vračljiva embalaža vključena v sistem DDV, do trgovine voditi evidenčno, če ni drugače dogovorjeno, od trgovine naprej pa finančno.

Komentar k 2. odstavku 39. člena tega zakona:

V primeru naknadne spremembe davčne osnove zaradi preklica naročila, vračila in znižanja cen po opravljeni dobavi, lahko davčni zavezanec, ki opravi promet blaga in storitev popravi znesek DDV, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, da davčni zavezanec, kateremu se promet blaga in storitev opravi, popravi odbitek vstopnega DDV ter o tem pisno obvesti dobavitelja. Brez pisnega obvestila kupca (davčnega zavezanca, kateremu je bila opravljena dobava blaga oziroma storitev), v katerem izjavi, da je popravil vstopni DDV, izdajatelj računa v svojem davčnem obračunu ne sme zmanjšati izstopnega DDV.

Komentar k 3. odstavku 39. člena tega zakona:

V 3. odstavku 39. člena ZDDV-1 so določeni primeri, v katerih lahko davčni zavezanec naknadno zmanjša znesek obračunanega DDV zaradi nezmožnosti poplačila terjatve. Zaradi nezmožnosti poplačila lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek DDV na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku, postopku prisilne poravnave ali izvršilnem postopku oziroma postopku likvidacije.

Sodišče sklepa o zaključenem stečajnem postopku in potrditvi prisilne poravnave ne pošlje upnikom, temveč je takšen sklep objavljen v uradnem listu, sodišče pa ga tudi nabije na oglasno desko. Davčni zavezanec potrebuje za uveljavitev zmanjšanja izstopnega DDV uradni izpis tistega dela sklepa, v katerem so navedeni podatki, ki se nanašajo nanj.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (41., 44. in 146. člen)

41. člen- P (Sprememba davčne osnove)

(1) Po osmem odstavku 36. člena ZDDV-1 se davčna osnova poveča, kadar je izvršeno višje plačilo od dogovorjenega, ne glede na razloge za višje plačilo.

(2) Po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec zmanjša znesek DDV od naknadno priznanih popustov, kot so npr. superrabati in popusti zaradi slabše kakovosti blaga, če so bili dogovorjeni neposredno med dobaviteljem in prejemnikom.

(3) Zmanjšanje davčne osnove po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 se pri dobavitelju lahko opravi ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil odbitek DDV.

(4) Če je prejemnik blaga ali storitev končni potrošnik, lahko davčni zavezanec, ne glede na drugi stavek drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, zmanjša davčno osnovo, če razpolaga z dokumentom, ki dokazuje prekinitev pogodbe oziroma odpoved dobave blaga oziroma storitve, in če dokaže, da je bila kupnina ali del kupnine vrnjen kupcu ali njeno plačilo odpuščeno.

44. člen- P (Poenostavitve glede tečaja eura)

(1) Ne glede na peti odstavek 39. člena ZDDV-1 se davčni zavezanec lahko odloči, da bo pod pogoji iz tega člena za vse preračune vrednosti v tekočem mesecu uporabljal enoten mesečni tečaj.

(2) Mesečni tečaj iz prejšnjega odstavka je referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavi Banka Slovenije predzadnjo sredo meseca pred mesecem, za katerega davčni zavezanec preračunava vrednosti.

(3) Če se referenčni tečaj Evropske centralne banke za posamezno valuto, ki ga uporablja v skladu z drugim odstavkom tega člena, spremeni za 1% ali več, mora davčni zavezanec ne glede na prvi odstavek tega člena uporabiti spremenjeni tečaj v tem mesecu. V tem primeru davčni zavezanec kot mesečni tečaj za preračun vrednosti v zvezi z davčnimi obveznostmi, ki nastanejo v okviru preostanka koledarskega meseca, uporablja referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavi Banka Slovenije v sredo pred tednom, v katerem je zavezanec ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za spremembo tečaja.

(4) Davčni zavezanec mora na zahtevo davčnega organa zagotoviti podatke o uporabljenih tečajih.

146. člen- P (Popravek obračunanega DDV)

(1) Davčni zavezanec lahko popravi znesek DDV, izkazan na računu za dobavljeno blago oziroma opravljene storitve, pred iztekom roka za predložitev obračuna DDV davčnemu organu, če kupec blaga oziroma naročnik storitve po tem računu še ni uveljavil pravice do odbitka DDV. V tem primeru mora izdajatelj računa pisno obvestiti prejemnika tega računa o popravku, mu izdati nov račun s sklicevanjem na številko prvotnega računa in popraviti obračun DDV.

(2) Če davčni zavezanec – izdajatelj računa ugotovi napako na izdanem računu in s tem previsoko obračunan znesek DDV po izteku roka za predložitev obračuna, prejemnik računa pa je že uveljavil pravico do odbitka DDV po tem računu, dobavitelj blaga oziroma opravljene storitve davčno obveznost popravi (zmanjša) v obračunu DDV v tistem davčnem obdobju, ko je od kupca blaga oziroma naročnika storitve dobil pisno obvestilo o popravku (zmanjšanju) odbitka DDV.

(3) V primeru povečanja davčne obveznosti pisno obvestilo prejemnika računa ni potrebno, davčno obveznost pa davčni zavezanec izkaže v obračunu DDV v davčnem obdobju, v katerem je ugotovil napako.

(4) Če davčni zavezanec – izdajatelj računa ugotovi napako na računu, ki ga je izdal končnemu potrošniku, lahko popravi davčno obveznost v davčnem obdobju, ko je bila kupnina ali del kupnine vrnjen kupcu ali njeno plačilo odpuščeno in razpolaga z ustreznim dokazilom o vračilu kupnine oziroma odpustitvi kupnine.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Vračljiva embalaža – davčni vidik, Pojasnilo MF, št. 423-172/2006/2, 13. 12. 2006,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Zaračunavanje kavcije za embalažo, Pojasnilo DURS, št. 4230-55/2007, 7. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Obdavčitev predplačniških kartic mobilnega operaterja, Pojasnilo DURS, št. 4230-108/2007, 18. 6. 2007:

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Sodna praksa k 11. členu (C) Šeste direktive (11. člen-Davčna osnova), npr.:[1]

11                        Case 324/82 (Commission/Belgium)

                            Case 391/85 (Commission/Belgium)

                            Case C-131/91 (‘K’-Line)

                            Case C-10/92 (Balocchi)

                            Case C-308/96 (Howden Court Hotel)

                            Case C-94/97 (Howden Court Hotel II)

11C(1)                 Case C-317/94 (Elida Gibbs)

                            Case C-330/95 (Goldsmiths (Jewellers))

                            Case C-427/98 (Commission/Germany)

                            Case C-86/99 (Freemans)

                            Case C-398/99 (Yorkshire Co-operatives)


[1] Druge določbe so vključene v 90.-92. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (11. člen (C) Šeste direktive).

40. člen ZDDV-1– Uporaba stopnje

I. Vsebina zakona

(1) DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava po stopnji, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV, v naslednjih primerih:

a) v primerih iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona;

b) v primeru pridobitve blaga znotraj Skupnosti;

c) v primerih uvoza blaga iz tretjega in četrtega odstavka 35. člena tega zakona.

(3) Stopnja, ki se uporablja za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, je stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju Slovenije.

II. Komentarji

II.a Komentar k 40. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je določeno, da se uporabi tista stopnja DDV, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene) ter, da se za pridobljeno blago znotraj Skupnosti uporablja enaka stopnja DDV kot bi se, če bi bilo enako blago dobavljeno na ozemlju Slovenije. V členu so tudi taksativno navedene izjeme od splošnega pravila o uporabi stopnje DDV, ko se uporabi tista, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV.

II.b Komentar avtorice

Pravila uporabe stopenj so v Direktivi Sveta 2006/112/ES vključena v 93.-95. členu.

Komentar k 1. odstavku 40. člena tega zakona

Načeloma se pri dobavi blaga oziroma storitev uporabi stopnja DDV, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (po splošnem pravilu je to takrat, ko je blago dobavljeno ali storitev opravljena). Za določitev nastanka obdavčljivega dogodka je potrebno upoštevati pravila iz 33., 34. in 35. člena ZDDV-1.

Komentar k 2. odstavku 40. člena tega zakona:

V tem odstavku so določene izjeme prometa blaga in storitev, pri katerih uporabimo stopnjo DDV, ki velja v trenutku nastanka obveznosti za DDV (in ne v trenutku nastanka obdavljivega dogodka). To pravilo se uporablja v naslednjih primerih:

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Informacija o uveljavljenih prehodnih obdobjih v zvezi z uporabo nižje stopnje DDV od stanovanjske gradnje, Pojasnilo MF, št. 423-228/2006, 18. 12. 2006,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Storitve gradnje, obnove in popravil stanovanjskih objektov, Pojasnilo DURS, št. 092-31/2007, 24. 1. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Uporaba nižje davčne stopnje, Pojasnilo DURS, št. 4230-52/2007-2, 28. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Sodna praksa k 12. členu Šeste direktive (12. člen-Stopnje), npr.:[1]

12                        Case C-83/99 (Commission/Spain)

12(3)                    Case C-276/98 (Commission/Portugal)

                            Case C-36/99 (Idéal Tourisme)

                            Case C-462/05 (Commission/Portugal)

12(3)(a)               Case C-384/95 (Landboden-Agrardienste)

                            Case C-481/98 (Commission/France)

                            Case C-143/01 (Commission/Spain)

                            Case C-144/01 (Commission/Spain)

                            Case C-384/01 (Commission/France)

                            Case C-341/01 (Plato Plastik)

                            Case C-109/02 (Commission/Germany)

12(3)(b)               Case C-143/01 (Commission/Spain)

                            Case C-384/01 (Commission/France)


[1] Vsebina 40. člena ZDDV-1 oziroma pravila uporabe stopenj so v Direktivi Sveta 2006/112/ES vključena v 93.-95. členu (1. odstavek 12. člena Šeste direktive).

41. člen ZDDV-1– Stopnja DDV

I. Vsebina zakona

(1) DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 20% od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del.

(3) DDV se po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, in vključno z gradnjo, obnovo in popravili teh.[1]


[1] V postopku sprejemanja zakona o DDV je bil podan predlog, da se v tretjem odstavku doda nova alinea: »obnove in popravil objektov, ki so kulturni spomeniki in nepremičnina kulturna dediščina.....«.

Razlog za zavrnitev:

Predlagano ni v skladu s Šesto direktivo.

147. člen ZDDV-1 (nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju)

(1) Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.
(2) Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

II. Komentarji

II.a Komentar k 41. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu sta določeni višini stopenj DDV, ki se uporabljata za dobave blaga in storitev. Stopnji DDV sta določeni v odstotku od davčne osnove.

Splošna stopnja DDV je določena v višini 20% ter nižja v višini 8,5%, ki je določena za kategorije blaga in storitev, navedene v Prilogi I k zakonu. Nižja stopnja DDV v tretjem odstavku je določena za kategorije blaga in storitev, za katere je Sloveniji to odobreno v prehodnem obdobju (dobava in gradnja stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike; obnova in popravila zasebnih stanovanj).

Nižja stopnja DDV je določena za blago in storitve, ki so predvsem namenjeni za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb končnih uporabnikov (hrana - vključno s pripravo jedi), žive živali, semena, rastline in primesi, ki so namenjene za pripravo hrane; dobava vode; zdravila, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito; medicinska oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo; prevoz oseb in njihove osebne prtljage; knjige, časopisi in periodične publikacije (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv); vstopnine za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve; avtorske pravice književnikov in skladateljev ter storitve izvajalskih umetnikov; dobava določenih umetniških predmetov, zbirk in starin; stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili; živali za pitanje, semena, sadike, gnojila, fitofarmacevtska sredstva ter storitve, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu; dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanjem prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte; uporaba športnih objektov; storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je z njimi neposredno povezan in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev; storitve javne higiene).

Ureditev povzema rešitve iz 24. in 25. člena prejšnjega zakona in ne pomeni vsebinskih sprememb. Po novem so le, zaradi večje preglednosti, kategorije blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV, vključene v Prilogo k zakonu, in ne več v členu zakona.

Zaradi preglednosti je v ta člen umeščena tudi prehodna določba prej veljavnega zakona (70. člen), ki določa nižjo stopnjo DDV za dobave in gradnjo stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike.

II.b Komentar avtorice

Pravila uporabe nižje davčne stopnje DDV so vključena v 98.-130. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (nekatere od teh določb se ne nanašajo na Slovenijo oziroma jih v slovensko ureditev ne moremo vnesti).

V 47. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost najdemo sklicevanje na Uredbo Komisije ES št. 1549/2006 z dne 17.10.2006 o spremembi priloge I k uredbi sveta EGS 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L, št. 301 z dne 31.10.2006), zato se seznam blaga in storitev, ki je obdavčen z nižjo stopnjo za namene DDV, lahko spremeni zaradi spremembe pri uvrščanju v tarifno in statistično nomenklaturo. Tako se lahko spremeni seznam blaga in storitev, ki je obdavčen z nižjo stopnjo DDV, ne da bi se spremenila DDV zakonodaja.

Komentar k 2. in 3. odstavku 41. člena tega zakona:

Po stopnji 8,5 % se obdavčuje dobava stanovanj, stanovanjskih objektov ali njim pripadajočih delov in stanovanjskih stavb za posebne namene ali njim pripadajočih delov (stanovanjski objekti), če so del socialne politike ter njihova gradnja, obnova in popravila, kadar so zaračunana neposredno investitorju. Zaradi tega podizvajalci, ki zaračunajo svoje opravljene storitve izvajalcem (nosilcu izvedbe gradnje), ne morejo obračunati DDV od teh storitev po nižji stopnji DDV.

Posebej je določeno, da se po nižji stopnji obračunava in plačuje DDV tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, in od delov teh objektov, ki niso del socialne politike, vključno z njihovo gradnjo, obnovo in popravili. Iz prehodne določbe novega zakona je razvidno, da se nižja stopnja za DDV za te namene uporablja do konca prehodnega obdobja iz pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določeno v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.

V odločbi 2006/774/ES je v 15. členu določeno, da se Sloveniji od 1.1.2006 do 31.12.2010 dovoli, da uporabi nižjo stopnjo za obnovo in popravilo zasebnih stanovanj, razen materialov, ki so bistveni del vrednosti opravljene storitve iz točke 2 priloge K direktive 77/388/EGS, storitve pa so gradnje in obnove stanovanj. Glede na to, da je določilo 41. člena ZDDV-1 za davčne zavezance ugodnejše, velja in se v letu 2007 uporablja 41. člen, ne pa 15. člen odločbe 2006/774/ES. To pomeni, da so v letu 2007 obnove in popravila stanovanj v zasebni lasti, pri katerih je vrednost storitve večja od vrednosti vgrajenega materiala, še vedno obdavčena z 8,5 % stopnjo DDV (15. člen odločbe 2006/774/ES naj bi se začel uporabljati s 1.1.2008).

V praksi se dostikrat dogaja, da se kupcem stanovanj, ki so pravne osebe ali zasebniki, zaračuna ob prodaji 20 % DDV, ne pa 8,5 %. Pri dobavi stanovanj ni pomembno, kakšen status ima kupec stanovanja, pomembno je le, da gre za prodajo enote (objekta), ki je po svoji namembnosti stanovanjski in je namenjen trajnemu bivanju. Na primer pravna oseba lahko kupi stanovanje z 8,5-odstotno davčno stopnjo in ga oddaja zaposlenemu za bivanje. Če bi želela pravna oseba oddajati ta objekt kot poslovni prostor, bi bilo potrebno predhodno spremeniti namembnost tega stanovanja. Vsa dodatna vlaganja v to stanovanje (s spremenjeno namembnostjo) so obdavčena z 20-odstotnim DDV.

Preglednica: Seznam kategorij blaga, za katere je določena nižja davčna stopnja

 

 


 

Seznam kategorij blaga, za katere je določena nižja davčna stopnja

Določbe iz PZDDV


 

1)

Hrana (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali; žive živali, semena, rastline in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelki, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek; priprava jedi;

48. člen- P (Izdelki iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1)

(1) Med izdelke (blago) iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo izdelki in kmetijski pridelki, ki so samostojno ali kot dodatki in nadomestki, primerni za zaužitje brez predhodne priprave ali po običajnem postopku priprave hrane kot hrana za ljudi oziroma krma za živali (v nadaljevanju: hrana), ter kmetijski pridelki (semena, rastline in žive živali), ki se pridelujejo z namenom zagotavljanja surovin za pripravo hrane za ljudi oziroma krme za živali in spadajo pod naslednje oznake kombinirane nomenklature (v nadaljnjem besedilu: tarifna oznaka):

1. žive živali (tarifne oznake: od 0101 do vključno 0105), žive ribe, raki, mehkužci in drugi vodni nevretenčarji (tarifne oznake: 0301 razen 0301 10, 0306 in 0307) ter živi kunci, žabe, srnjad, jerebice, fazani in druga divja perutnina;

2. meso in drugi užitni klavnični izdelki (tarifne oznake: od 0201 do vključno 0210);

3. ribe, raki, mehkužci in drugi vodni nevretenčarji (tarifne oznake: 0301, razen 0301 10, ter od 0302 do vključno 0307);

4. mlečni izdelki (tarifne oznake: od 0401 do vključno 0406);

5. perutninska in ptičja jajca (tarifni oznaki: 0407 00 in 0408);

6. naravni med (tarifna oznaka: 0409 00 00);

7. drugi užitni izdelki živalskega izvora (tarifni oznaki: 0410 00 00 in 0504 00 00);

8. užitne vrtnine, koreni in gomolji (tarifne oznake: od 0701 do vključno 0714);

9. užitno sadje in oreški (tarifne oznake: od 0801 do vključno 0813);

10. kava, čaj in začimbe (tarifne oznake: od 0901 do vključno 0910);

11. žita (tarifne oznake: od 1001 do vključno 1008);

12. proizvodi mlinske industrije (tarifne oznake: od 1101 00 do vključno 1106), škrob pod tarifno oznako 1108;

13. oljna semena in plodovi (tarifne oznake: 1201 00, 1202 10 90, 1202 20 00, 1203 00 00, 1204 0090, 1206 00 91 in 1206 00 99), moka iz soje (tarifna oznaka 1208 10 00), semena za kaljenje pod tarifnima oznakama 1209 21 00 in 1209 91 90, mak za prehrano pod tarifno oznako 1207 91 90, sezam za prehrano pod tarifno oznako 1207 40 90 in bučna semena pod tarifnima oznakama 1209 91 90 in 1207 99 97;

14. razne rastline in njihovi deli (tarifna oznaka: 1211), rožiči (tarifna oznaka: 1212 99 30), alge (tarifna oznaka: 1212 20 00), koščice in jedra (tarifna oznaka: 1212 30 00) in drugo, primerno za človeško prehrano (tarifna oznaka: 1212 99 70), rastlinski sokovi in ekstrakti pod tarifno oznako 1302 19 80;

15. žitna slama in pleve (tarifna oznaka: 1213 00 00), krmna koleraba, krmna pesa, korenje za krmo; seno, lucerna, detelja, esparzeta, krmni ohrovt, volčji bob, grašica in podobni pridelki za krmo (tarifna oznaka: 1214);

16. masti in olja živalskega in rastlinskega izvora (tarifne oznake: od 1501 00 do vključno 1502 00, od 1506 00 00 do vključno 1509, od 1511 do vključno 1517), masti in olja rib in morskih sesalcev pod tarifno oznako 1504;

17. izdelki iz mesa, rib, rakov, mehkužcev ali drugih vodnih nevretenčarjev (tarifne oznake: od 1601 00 do vključno 1605);

18. sladkor in sladkorni proizvodi (tarifne oznake: od 1701 do vključno 1704);

19. kakav v prahu, brez dodatka sladkorja ali drugih sladil (tarifna oznaka: 1805 00 00) ter čokolada in druga živila, ki vsebujejo kakav (tarifna oznaka: 1806);

20. izdelki iz žit, moke, škroba ali mleka; slaščičarski izdelki (tarifne oznake: od 1901 do vključno 1905);

21. proizvodi iz vrtnin, sadja, oreškov ali drugih delov rastlin (tarifne oznake: od 2001 do vključno 2009);

22. razna živila (tarifne oznake: od 2101 do vključno 2106);

23. pijače (tarifne oznake: 2009 in 2201 do vključno 2202), kis in nadomestki kisa (tarifna oznaka: 2209 00);

24. ostanki in odpadki živilske industrije (tarifne oznake: od 2301 do vključno 2306, 2308 00);

25. izdelki, ki se uporabljajo kot krma (hrana) za živali (tarifna oznaka: 2309);

26. sol pod tarifnima oznakama 2501 00 10 in 2501 00 91;

27. morska pena pod tarifno oznako 2530 90 20;

28. sladila, in sicer manitol (tarifna oznaka: 2905 43 00), sorbitol (tarifni oznaki: 2905 44 in 3824 60) in acesulfam (tarifna oznaka: 2934 99 90); lecitin (tarifna oznaka 2923 20 00); saharin in njegove soli (tarifna oznaka: 2925 11 00), provitamini in vitamini (tarifna oznaka: 2936); matični mleček pod tarifno oznako 3001 20 90;

29. preparati za zaslajevanje in dietetična sol pod tarifno oznako 3824 90 98.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se uporabi splošna stopnja DDV za izdelke in kmetijske pridelke, ki so sicer uvrščeni v eno izmed tarifnih oznak iz prejšnjega odstavka, vendar se ne uporabljajo kot hrana ali kot surovina za pripravo hrane niti niso uvrščeni med živali za pitanje ter semena in sadike, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, določene v prvem, drugem in tretjem odstavku 55. člena tega pravilnika. Prav tako se splošna stopnja DDV, ne glede na prejšnji odstavek, uporabi za izdelke, ki vsebujejo več kot 0,5 volumskega odstotka alkohola pri 20 °C oziroma 0,4 masnega odstotka alkohola v izdelku.

(3) Priprava jedi iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1 pomeni pripravo in strežbo jedi v dejavnosti, ki se po predpisih šteje za gostinsko dejavnost.

(4) Po 1. točki Priloge I k ZDDV-1 je obdavčena tudi prodaja pijač in hrane iz prodajnih avtomatov (sendvičev, čokolad, prigrizkov ...) in prodaja toplih in hladnih napitkov iz prodajnih avtomatov (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: G/52.63), razen alkoholnih pijač in izdelkov, ki vsebujejo več kot 0,5 volumenskega odstotka alkohola pri 20 °C oziroma 0,4 masnega odstotka alkohola v izdelku.

2)

Dobava vode;


 

3)

Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito;

49. člen- P (Zdravila, izdelki za nadzorovanje rojstev in izdelki za higiensko zaščito)

(1) Med zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, iz 3. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

    - zdravila pod tarifnima oznakama 3003 in 3004 za uporabo v zdravljenju ali preprečevanju internih in eksternih bolezni ljudi in živali;

    - antiserumi in druge frakcije krvi; cepiva; toksini; človeški, živalski in rastlinski virusi in antivirusi in bakteriofagi pod tarifno oznako 3002.

(2) Med izdelke za nadzorovanje rojstev iz 3. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

    - kemična sredstva za kontracepcijo na osnovi hormonov ali spermicidov (tarifna oznaka: 3006.60);

    - preservativi pod tarifnima oznakama 3926 90 97 in 4014 10 00;

    - kontracepcijske spirale (tarifna oznaka: 9018 90 85).

(3) Med izdelke za higiensko zaščito iz 3. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

    - vata, gaza, obveze in podobni proizvodi (npr. obliži, obkladki) pod tarifno oznako 3005;

    - izdelki pod tarifno oznako 3006 10 (sterilni kirurški katgut, sterilni materiali in sterilni adhezivi v kirurgiji za zapiranje ran; sterilna laminarija in sterilni tamponi; sterilna absorpcijska sredstva za zaustavljanje krvavitev v kirurgiji in zobarstvu);

    - izdelki pod tarifno oznako 3006 40 00 (zobarski cementi in druga zobarska polnila; cementi za rekonstrukcijo kosti).

(4) Med izdelke iz prve alineje prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo: medicinski preparati, našteti v uradni zdravilniški knjigi (farmakopeji), ki ne vsebujejo zadosti aktivnih sestavin, da bi jih lahko šteli kot primerne za terapevtsko ali profilaktično rabo (na primer: preparati zoper aknavost, ki so namenjeni predvsem čiščenju kože); koloidno žveplo pod tarifno oznako 2802, razen, če je pripravljeno v odmerkih ali pakiranjih za prodajo na drobno za terapevtske ali profilaktične namene; koloidi plemenitih kovin, tudi če so pripravljeni za medicinsko rabo (tarifna oznaka: 2843); vodni destilati in vodne raztopine eteričnih olj in preparati pod tarifnimi oznakami od 3303 do 3307, tudi če imajo terapevtske ali profilaktične lastnosti; medicinska mila (tarifna oznaka: 34 01); insekticidi, dezinfekcijska sredstva in druga sredstva pod tarifno oznako 3808.

(5) Med izdelke iz druge alineje prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo: človeška kri in živalska kri, pripravljena za terapevtsko, profilaktično ali diagnostično uporabo, ki je oproščena plačila DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1; mikroorganske kulture in diagnostični seti.

(6) Med izdelke iz prve alineje tretjega odstavka tega člena se ne uvrščajo: povoji, obliži itd., ki vsebujejo cinkov oksid, in povoji za zlome, ki so prevlečeni z mavcem in niso pripravljeni v pakiranjih za prodajo na drobno za medicinske, kirurške, zobarske ali veterinarske namene; sadra, specialno žgana in fino zmleta za zobarske potrebe, in preparati na osnovi sadre za uporabo v zobarstvu (tarifne oznake: 2520 ali 3407); izdelki pod tarifno oznako 3006 in sanitarne brisače in sanitarni tamponi (tarifne oznake: 4818, 5601 ali 6307).


 


 

4)

Medicinske oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem;[2}

50. člen- P (Medicinska oprema in pripomočki)

(1) Med izdelke iz 4. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

1. invalidski vozički (tarifna oznaka: 8713) ter deli in pribor za invalidske vozičke (tarifna oznaka: 8714 20 00);

2. ortopedske priprave, tudi bergle, kirurški in kilni pasovi; opornice in druge priprave za prelome; umetni deli telesa; aparati za izboljšanje sluha in druge priprave, ki se nosijo na telesu ali vdelajo v telo, da bi odpravile hibo ali invalidnost (tarifna oznaka: 9021);

3. prsna proteza pod tarifno oznako 3926 90 97;

4. otroški tricikel za otroke z motorično prizadetostjo (tarifna oznaka: 8712 00 80), lesen stolček za otroke z motorično prizadetostjo (tarifna oznaka: 9401), terapevtski valji, terapevtske žoge, terapevtske gibalne deske in terapevtske blazine za otroke z motorično prizadetostjo (tarifne oznake: 3926 90 97 in 9506), sobno dvigalo in dvigalo za kopalnico (tarifna oznaka: 8428 90 98);

5. ortopedski čevlji, izdelani po meri (tarifna oznaka: 9021 90 90), in začasni čevlji, namenjeni za uporabo po težkih operacijah na stopalih (64. poglavje carinske tarife);

6. električni stimulatorji pri inkontinenci blata in urina ter mišično-živčni stimulatorji (tarifna oznaka: 9018 90 75);

7. dihalni aparati (tarifna oznaka: 9019 20 00), merilnik pretoka zraka (tarifna oznaka: 9018 90 85), ventilator (tarifni oznaki: 84 14 51 in 84 14 59);

8. pripomočki pri umetno izpeljanem črevesju (tarifne oznake: 3214 10 10, 3506 10 00, 3923 21 00 do 3923 29 90 in 9018 39 00);

9. pripomočki pri težavah z odvajanjem seča (pod tarifnimi oznakami: 3923, 9018 39 00, 4818 40 90, 5601 10 10 ali 5601 10 90 in 9021 90 90, 3214 10 10, 3506 10 00), urinske vrečke (pod tarifno oznako: 9018 90 85), podloge za bolnike (pod tarifno oznako: 4803 00 90), pletene mrežaste spodnje hlače za namestitev inkontinenčnih vložkov (pod tarifnimi oznakami 6108 21, 6108 22 in 6108 29);

10. aparati za določanje glukoze v krvi (tarifna oznaka: 9027), diagnostični trakovi za aparate za določanje glukoze v krvi (tarifna oznaka: 9027 90 50), mehanski injektorji (tarifni oznaki: 9018 31 10 in 9018 31 90), igle za mehanski injektor (tarifna oznaka: 9018 32 10), prožilna naprava in lanceta za prožilno napravo (tarifna oznaka: 9018 90 85), brizga z iglo za enkratno uporabo (tarifni oznaki: 9018 31 10 in 9018 31 90), igle za enkratno uporabo (tarifna oznaka: 9018 32 10), diagnostični trakovi za optično branje in diagnostični testi (tarifni oznaki: 3822 00 00 in 9027 90 50) in lanceta (tarifna oznaka: 9018 90 85), inzulinska črpalka (tarifna oznaka: 9021 90 90), infuzijski set za inzulinsko črpalko (tarifni oznaki: 9021 90 90 in 9018 39 00), rezervoar za inzulinsko črpalko (tarifni oznaki: 9021 90 90, 90 18 39 00), potisna paličica z navojem za inzulinsko črpalko (tarifni oznaki: 9021 90 90 in 9018 39 00);

11. kanile in katetri (tarifna oznaka 9018 39 00) in razpoznaven pribor za traheostomo;

12. rokavice za poganjanje vozička (tarifne oznake: 6216 00 00, 4203 29 91 in 4203 29 99), navleke za krn, terapevtske kompresijske nogavice (tarifna oznaka: 6115), če imajo stopnjo kompresije 18 mmHg ali več;

13. pripomočki za slepe in slabovidne: očala za korekcijo vida (tarifne oznake: 9004 10 10, 9004 10 91, 9004 90 10 in 9004 90 90); leče (tarifni oznaki: 9001 40 in 9001 50); kukala za slabovidne (tarifna oznaka: 9005); lupe za slabovidne (tarifna oznaka: 9013); stekla (tarifni oznaki: 9002 90 00 in 9004 90 10), Fresnelova prizma in dodatek za prizmo (tarifna oznaka: 9002 90 90); kontaktne leče (tarifna oznaka: 9001 30 00); palice za slepe (tarifni oznaki 6602 00 00 ali 9021 90 90).

(2) Med pripomočke za oskrbo stome iz 8. točke prvega odstavka se uvrščajo tudi vrečke za tanko črevo, debelo črevo ali sečila, prilagojevalniki, prilagojevalniki v kombinaciji z različnimi vrečkami pod tarifno oznako 3006 91 00.

(3) Med izdelke iz prvega odstavka tega člena se uvrščajo tudi deli in pribor za navedene izdelke, če se uvrščajo v isto tarifno oznako kot izdelek ter črpalke (kot del inzulinske dozirne naprave) pod tarifno oznako 8413.

(4) Po nižji stopnji DDV se v skladu s 4. točko Priloge I k ZDDV-1 obdavčuje tudi vzdrževanje in popravilo izdelkov iz tega člena.

(5) Med blago iz 1. točke prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo vozila, ki so preprosto preurejena tako, da jih invalid lahko vozi (kot npr.: avtomobili z ročno krmiljeno sklopko, s pospeševalnikom itd., ki se uvrščajo pod tarifno oznako 8703, ali bicikli, opremljeni s posebnim dodatkom, s pomočjo katerega jih invalid lahko poganja z eno nogo, ki se uvrščajo pod tarifno oznako 8712), in nosilni vozički za premeščanje bolnikov v bolnicah, na klinikah itd., ki se uvrščajo pod tarifno oznako 9402.

(6) Med pripomočke iz prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo: nogavice za krčne žile (tarifna oznaka: 6115), razen kompresijskih nogavic iz 12. točke prvega odstavka tega člena; navadna zaščitna sredstva in naprave, namenjeni za zmanjševanje pritiska na nekatere dele stopala (tarifni oznaki: 3926, če so iz plastičnih mas, ali 4014, če so iz celularne gume, pritrjene z lepljivim obližem na gazo); oporni pasovi ali drugi podporni izdelki iz tekstila, katerih osnovna funkcija za podpiranje ali držanje organov izhaja iz njihove elastičnosti (na primer nosečniški pasovi, prsni povoji, trebušni povoji, trakovi za sklepe in mišice, navadno tarifni oznaki: 6212 ali 6307; serijsko izdelana obutev z dvignjenim lokom notranjega podplata za ublažitev ravnih stopal (64. poglavje carinske tarife), razen začasnih čevljev, namenjenih po težkih operacijah na stopalih iz četrte točke prvega odstavka tega člena; pripomočki, ki se namestijo v posteljo ali na podstavek (zaščitne obloge na postelji, naprave za raztegovanje zlomov, izdelane iz cevi itd.).

(7) Med ortopedske pripomočke iz 2. točke prvega odstavka tega člena se, ne glede na to, da so pod tarifno oznako 9021, ne uvrščajo ortopedski pripomočki za živali.


 

5)

Prevoz oseb in njihove osebne prtljage;

51.člen- P (Prevoz oseb in njihove osebne prtljage)

(1) Prevoz oseb in njihove osebne prtljage iz 5. točke Priloge I k ZDDV-1 vključuje potniški promet na rednih ali izrednih linijah po železnici (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/60.1), cestah (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/60.2), vodi (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/61) ali zraku (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/62).

(2) Med storitve iz prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo prevozi, ki so oproščeni plačila DDV.

(3) Osebna prtljaga je prtljaga, ki jo imajo uporabniki prevoznih storitev med prevozom s seboj, ter prtljaga, ki jo je potnik oddal zaradi prevoza istemu prevozniku v času začetka prevoza, prepeljana pa je bila pozneje, vendar le, če ta prevoz ni bil zaračunan posebej.


 

6)

Knjige (vključno z brošurami, letaki in podobnim tiskanim materialom, otroškimi slikanicami ter otroškimi knjigami za risanje in barvanje, tiskanimi notami ter notnimi rokopisi, zemljevidi ter hidrografskimi in podobnimi kartami), časopisi[3] in periodične publikacije (vključno s knjižnično izposojo [4]teh gradiv, če le-ta ni oproščena plačila DDV v skladu z 42. členom tega zakona), razen tistih, ki v celoti ali v večini vključujejo reklamne vsebine;

52. člen- P (Knjige, časopisi in periodične publikacije)

(1) Med izdelke iz 6. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

    - tiskane knjige, brošure, letaki in podobno gradivo (tarifna oznaka: 4901);

    - časopisi, revije in druge periodične publikacije (tarifna oznaka: 4902);

    - otroške slikanice (tarifna oznaka: 4903);

    - glasbena dela (tarifna oznaka: 4904 00 00);

    - zemljevidi ter hidrografske in podobne karte vseh vrst (tarifna oznaka: 4905).

(2) Med izdelke iz prejšnjega odstavka tega člena se ne uvrščajo izdelki, ki vključujejo nad 50% reklamnih vsebin.


 

7)

Vstopnine za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve;[5]


 

8)

Avtorske pravice književnikov in skladateljev ter storitve izvajalskih umetnikov;

53. člen-P (Storitve izvajalskih umetnikov)

Storitve izvajalskih umetnikov iz 8. točke Priloge I k ZDDV-1 so: igranje, petje, plesanje, recitiranje ali drugačno umetniško izvajanje avtorskih ali folklornih del igralcev, pevcev, glasbenikov, plesalcev in podobnih oseb. Za izvajalske umetnike se štejejo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki.

9)

Uvoz umetniških predmetov, zbirk in starin iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona;


 

10)

Umetniški predmeti iz 2. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona, če jih proda:

-avtor ali njegovi zakoniti oziroma pravni nasledniki ali

-davčni zavezanec, ki ni preprodajalec, če prodajo opravi priložnostno, in če je te predmete uvozil sam ali so mu jih prodali avtorji ali njegovi zakoniti oziroma pravni nasledniki, ali če je imel pri nabavi pravico do popolnega odbitka vstopnega DDV;[6]


 

11)

Stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike [7]vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh;[8]

54. člen- P (Stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje ter deli teh objektov)[9]

(1) Po stopnji 8,5% iz 11. točke Priloge I k ZDDV-1 se obdavčuje gradnja in dobava stanovanj, stanovanjskih objektov ali njim pripadajočih delov in stanovanjskih stavb za posebne namene ali njim pripadajočih delov (v nadaljnjem besedilu: stanovanjski objekti) ter njihova gradnja, obnova in popravila, kadar so zaračunani neposredno investitorju.

(2) Če so stanovanjski objekti iz prvega odstavka tega člena sestavni del poslovnih stavb, se nižja stopnja uporabi v pripadajočem deležu.

(3) Za pripadajoče dele stanovanjskih objektov se štejejo individualni prostori ter skupni prostori ali gradbeni elementi ali inštalacije, naprave in oprema tega objekta, kadar so zaradi trajnega bivanja v souporabi stanovalcev in v lasti lastnikov stanovanj v tem objektu.

(4) Stanovanjske stavbe za posebne namene iz prvega odstavka tega člena so na primer: stavbe, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, stavbe za bivanje starejših, dijakov, študentov in otrok.

(5) Storitve gradnje, obnove in popravil stanovanjskih objektov so storitve, uvrščene pod šifro F/45 standardne klasifikacije dejavnosti.

(6) Med storitve gradnje, obnove in popravila stanovanjskih objektov se, ne glede na uvrstitev takih storitev v standardno klasifikacijo dejavnosti, uvršča tudi postavljanje montažnih stavb ter vgradnja stavbnega pohištva, ki ga izdela sam izvajalec storitve.

(7) Za namene 11. točke Priloge I k ZDDV-1, je stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski hiši ne presega 120 m2 oziroma v individualni hiši ne presega 250 m2 uporabne površine stanovanja. Uporabna površina stanovanja je seštevek površine bivalnih prostorov.

12)

Živali za pitanje, semena, sadike, gnojila, fitofarmacevtska sredstva ter storitve, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu;

55. člen (12. točka Priloge I k ZDDV-1)

(1) Med živali za pitanje iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 uvrščajo domače živali, ki so običajno namenjene za razplod (reprodukcijo) in rejo v okviru dejavnosti živinoreje (šifra standardne klasifikacije dejavnosti:

A/01.2) in ribogojstva (šifra standardne klasifikacije dejavnosti:

B/05.02) in se uvrščajo pod naslednje tarifne oznake:

    - žive živali za razplod in nadaljnjo rejo (tarifne oznake: od 0101 do vključno 0105 ter kunci in čebele);

    - žive ribe za razplod (tarifna oznaka: 0301 razen 0301 10);

    - raki in mehkužci za razplod pod tarifnima oznakama: 0306 in 0307.

(2) Med živali iz prvega odstavka tega člena se uvrščajo tudi ptičja valilna jajca (tarifne oznake: od vključno 0407 00 11 do vključno 0407 00 19) ter bikovo seme (tarifna oznaka: 0511 10 00) in seme drugih živali pod tarifno oznako: 0511 99 90.

(3) Med semena in sadike iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo semena in sadike kmetijskih in gozdnih rastlin, ki so dane v promet v skladu s predpisi, ki urejajo promet s semeni in sadikami in so uvrščene pod naslednje tarifne oznake:

    - žive rastline, razen okrasnih (tarifne oznake: 0602 10, 0602 20, 0602 90 10, 0602 90 30 in 0602 90 41);

    - semenski krompir (tarifna oznaka: 0701 10 00), čebulček, semenski česen in šalotka, druga semena užitnih čebulnic (tarifna oznaka: 0703), semenski hibrid sladke koruze (tarifna oznaka: 0712 90 11), sušena semena stročnic (tarifna oznaka: 0713);

    - seme začimb (tarifni oznaki: 0909 in 0910 99 10);

    - semenska žita (tarifne oznake: od 1001 do vključno 1008);

    - oljna semena za setev (tarifne oznake: od 1201 00 do vključno 1207), seme, plodovi in trosi za setev (tarifna oznaka: 1209, razen 1209 30 00 in 1209 99 91), seme rožiča (tarifna oznaka: 1212 99 49).

(4) Med gnojila iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo gnojila pod tarifnimi oznakami: od 3101 00 00 do vključno 3105.

(5) Med fitofarmacevtska sredstva iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo izdelki, ki so v skladu s predpisi o fitofarmacevtskih sredstvih uvrščeni na seznam fitofarmacevtskih sredstev, ki so registrirana za promet in uporabo v Republiki Sloveniji.

(6) Med storitve iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

    -storitve za rastlinsko pridelavo pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: A/01.412;

    - storitve za živinorejo pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: A/01.42, razen nege, čuvanja in oskrbe hišnih živali ter storitev zatočišč za živali in reja živali ali posamezna dela v okviru reje živali pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti A/01.2, kadar se izvajajo kot storitve proti plačilu, razen storitev v okviru gojenja hišnih živali;

    - gozdarske storitve pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti:

A/02.02; dela pri vzdrževanju gozdnih cest in vlak ter dela pri gojenju, varstvu in izkoriščanju gozda;

    - ribiške in ribogojske storitve pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: B/05.02;

    - veterinarske storitve pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.20 za živali, navedene v prvem odstavku tega člena.


 

13)

Dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanje prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte;

56. člen- P (Nastanitvene zmogljivosti v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih)

Nastanitvene zmogljivosti iz 13. točke Priloge I k ZDDV-1, katerih oddaja v najem je obdavčena po stopnji 8,5%, so:

    - hoteli in podobni obrati pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti H/ 55.1;

    - domovi, kampi in drugi nastanitveni obrati pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti H/ 55.2.


 

14)

Uporaba športnih objektov;

57. člen- P (Uporaba športnih objektov)[10]

(1) Športni objekti iz 14. točke Priloge I k ZDDV-1 so za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori.

(2) V skladu s 14. točko Priloge I k ZDDV-1 se DDV obračunava od uporabe športnih objektov, ki jih upravljavec športnega objekta (lastnega ali najetega) za plačilo oddaja v uporabo končnim potrošnikom – osebam, ki objekt uporabljajo za ukvarjanje s športom, ali drugim osebam, ki športni objekt dajejo na razpolago svojim članom oziroma zaposlenim za ukvarjanje s športom.

(3) Če se športni objekti iz prvega odstavka tega člena dajejo v najem (šifra standardne klasifikacije: K/70.2), se ta dobava obravnava kot oproščena dobava v skladu z 2. točko 44. člena ZDDV-1 ali kot obdavčena v skladu s 45. členom ZDDV-1.

 

15)

Storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je neposredno povezan s pokopom ali upepelitvijo in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev;

58. člen- P (Storitve pokopa in upepelitev)

(1) Med storitve pokopa in upepelitve v skladu s 15. točko Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo storitve pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti 0/93.030, in sicer:

    - pokop in upepelitev;

    - priprava mrtvih za pokop ali upepelitev in balzamiranje ter storitve grobarjev;

    - priprava pogrebnih in upepelitvenih obredov;

    - izposojanje opremljenih prostorov in mrliških vež;

    - prevoz pokojnikov.

(2) Za dejavnosti, ki niso navedene v prvem odstavku tega člena, uvrščajo pa se v šifro standardne klasifikacije 0/93.030, se uporabi splošna stopnja DDV.

(3) Med dobave blaga, ki je neposredno povezano s pogrebnimi storitvami, se, pod pogojem, da jih opravi izvajalec teh storitev, uvrščajo: krste, sarkofagi, vključno z vložki za pogreb, žare, zabojčki za kosti, pogrebni simboli izključno za na krsto in sarkofag, tekstil za krsto in sarkofag, tekstil za pokojnika, pregrinjala, pogrebne vreče za pokojnika in žalne knjige.


 

16)

Storitve javne higiene

59. člen- P (Storitve javne higiene)

Med storitve javne higiene iz 16. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

    - ravnanje z odplakami pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/90.01;

    - ravnanje z odpadki pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/90.02;

    - čiščenje okolja in druge storitve javne higiene pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/90.03.


 

 


[2] Točka 4. navaja druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem. Znane so nekatere pretekle zlorabe te rešitve, ko je bil še v veljavi zakon o prometnem davku, v okviru katerega je bila zajeta tudi rešitev za invalide z več kot 80-odstotno telesno okvaro spodnjih okončin in so bili zaradi tega oproščeni plačila prometnega davka Zaradi tega so Služba za zakonodajo in ministrstva izrazila željo, da bi pri oblikovanju pravilnika sodelovali tudi predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da bi v čim večji meri zajezili možnost zlorab, hkrati pa omogočili nekaterim skupinam invalidov nakup pripomočkov in drugih sredstev z znižano stopnjo DDV-ja (Prispele pripombe Službe za zakonodajo in ministrstev k predlogu ZDDV-1).

[3] Ministrstvo za kulturo je podalo predlog, da se v točki 6 se za besedno zvezo: »… in podobnimi kartami), časopisi «doda beseda »revije«, tako da se besedilo glasi: »časopisi, revije in periodične publikacije«.

Obrazložitev:

Besedilo je potrebno popraviti, tako da bo ustrezalo veljavni terminologiji, ki jo opredeljuje Uredba o uvedbi in uporabi klasifikacije proizvodov po dejavnosti na podlagi Zakona o državni statistiki.

Razlog za zavrnitev:

Ureditev je povzeta po Šesti DDV direktivi in je usklajena s kombinirano nomenklaturo carinske tarife. Revije so po KN obravnavane bodisi kot periodične publikacije (ki izhajajo npr. tedensko, petnajstdnevno, mesečno...), bodisi kot knjige oz. drug tiskan material (npr. referenčne knjige).

[4]Ministrstvo za kulturo je podalo predlog, da se črta besedilo v oklepaju za besedo »publikacije«: (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv, če le-ta ni oproščena plačila DDV v skladu z 42. členom tega zakona).«

Obrazložitev:

Knjižnična izposoja je na podlagi 8. člena Zakona o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/01) brezplačna. Poleg tega je opredelitev tudi v nasprotju s 13. točko 42. člena zakona. Rešitev v 25. členu prejšnjega Zakona o DDV, iz katere izhaja tudi sporna navedba v uvodu zakonskega predloga, je zato v neskladju z zakonodajo na področju knjižničarstva.

Razlog za zavrnitev:

Črtanje ni sprejemljivo. Ureditev je povzeta po Šesti DDV direktivi in se nanaša na knjižnično izposojo gradiv, ki so dane v izposojo s strani drugih subjektov (ne pa s strani javnih zavodov).

[5] Ministrstvo za kulturo je podalo predlog, da se na začetku točke 7 doda področje vpisnin, članarin in podobnih plačil storitev javnih zavodov v kulturi, tako da se besedilo glasi: » (7) vstopnine, vpisnine, članarine in druga podobna plačila za razstave, gledališča, muzeje, knjižnice, arhive in podobne kulturne institucije, …«

Obrazložitev:

Menimo, da morajo biti v to točko vključene vse primerljive vrste transakcij v vseh kulturnih institucijah. Ni mogoče delati razlike med vstopnino za razstavo ali ogled muzeja od članarine ali vpisnine, s katero postane oseba član knjižnice in lahko knjižnico uporablja (ob tem je Ministrstvo za kulturo posebej opozorili na dejstvo, da se članarina ali vpisnina v knjižnico ne šteje kot plačilo izposoje gradiva – glejte 5. člen Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic, Uradni list RS, št. 29/03).

Razlog za zavrnitev:

Predlagana širitev ni v skladu s Šesto DDV direktivo.

[6] Ministrstvo za kulturo je podalo predlog, da se v točki 10 doda nova alinea: »- galerija in starinarnica, ki na podlagi vpisa v sodni register opravlja kot osnovno dejavnost razstavljanje in prodajo umetnin«.

Obrazložitev Ministrstva za kulturo:

Po stari dikciji ni bilo povsem jasno, kdo je upravičen do uveljavljanja nižje stopnje DDV, predvsem pa so bile izključene vse galerije (in starinarnice), ki se ukvarjajo s promocijo, posredovanjem in prodajanjem umetniških artefaktov. V Sloveniji, ki že tako ali tako nima trga umetnin, zaradi česar cveti siva ekonomija (po neuradnih podatkih se izvrši letno 70 % nelegalne prodaje) in je dopuščena samovolja nekaterih prodajalcev in avtorjev, je bilo to slabo tudi za kulturno dediščino, saj tak način ni omogočal pregleda nad prometom umetniških predmetov v Sloveniji. Pretirano stroga merila v prometu tovrstnih artefaktov niso v skladu z evropsko prakso, kjer se pod določenimi pogoji na dražbah prodajajo tudi spomeniki I. kategorije, zavirajo delovanje trga, pripomorejo k slabemu položaju likovnih umetnikov, glede kontrole pa dosegajo prav nasproten učinek, tj., da gredo umetnine mimo muzejev (neregistrirane) v neznane roke, tudi v tujino. Predlog omogoča diferenciacijo vseh delujočih prodajnih galerij in starinarnic, zagotavlja realne možnosti za vzpostavitev trga in ustanovitev avkcijske hiše (s tem tudi realnejše in v mednarodnem prostoru primerljive cene), omejuje sivo ekonomijo, omogoča večjo transparentnost prometa z artefakti, kjer je področje starin še posebej občutljivo, spodbuja posameznike in podjetja k nakupu (in ohranjanju) dediščine, posredno pa zagotavlja tudi ekonomsko boljši in od države manj odvisen položaj umetnika. Seveda bi se za nižjo stopnjo DDV lahko uveljavljali le umetniški artefakti in starine, ki bi poleg računa imele tudi jamstveno potrdilo z vsemi podatki o predmetu prodaje in avtorju (avtor, naslov dela, leto nastanka, tehnika, dimenzije, signatura, provenienca prodajna vrednost, datum prodaje), verificirano s podpisom in žigom odgovorne osebe in strokovnjaka s področja. Predkupna pravica ostaja nacionalnim muzejem in galerijam.

Razlog za zavrnitev:

Predlagana širitev ni v skladu s Šesto DDV direktivo.

[7] Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je podalo predlog, da se 11. točka dopolni z besedami: »občasno bivanje« in »invalidska politika«, tako da se besedilo glasi: »(11) stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno in občasno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne in invalidske politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh;

Obrazložitev:

Invalidi zaradi svojih specifičnih potreb uporabljajo prilagojene prostore za udeležbo na posebnih socialnih programih, ki jih izvajajo reprezentativne in druge invalidske organizacije na državni ravni za svoje člane oziroma za določeno populacijo invalidov v skladu z namensko prejetimi sredstvi. Ti specifično prilagojeni prostori v lasti invalidskih organizacij so financirani s strani namenskih sredstev, ki jih je prek zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije odstopila slovenska država. Domovi za ohranjevanje zdravja invalidov, za izvajanje rehabilitacijskih programov in za izvajanje različnih posebnih socialnih programov v skladu z 10. členom Zakona o invalidskih organizacijah so namenjeni večjemu številu invalidov, ki ne bivajo v teh domovih stalno, temveč začasno v skladu s cilji in nalogami socialnega programa.

Razlog za zavrnitev:

Pripomba ni sprejemljiva, saj razširja možnost uporabe nižje stopnje za dodatne kategorije objektov, kar pa ni predvideno po Šesti direktivi oz. po Pristopni pogodbi.

[8] Ministrstvo za kulturo je podalo predlog, da se v Prilogi I, za točko 11 doda nova točka: »objekti, ki so kulturni spomeniki in nepremična kulturna dediščina, vpisana v register na podlagi predpisov s področja kulturne dediščine.«

Obrazložitev:

Lastniki kulturnih spomenikov, ki morajo spomenik varovati oz. ohranjati na lastne stroške, bodo na eni strani soočeni z visokimi stroški vzdrževanja in obnove (povečanje zaradi varovanja in prenove spomeniških lastnosti in še zaradi povečanja DDV), po drugi strani pa ne bodo deležni nikakršnih dodatnih davčnih olajšav za varovanje spomeniško-varstvenih lastnosti kulturne dediščine. Edina davčna spodbuda za lastnike kulturnih spomenikov je bila v 112. členu prejšnjega Zakona o dohodnini, ki je določal, da lahko fizična oseba – rezident uveljavlja kot olajšavo pri odmeri dohodnine za plačane zneske v obnovo spomeniških lastnosti razglašenega in v državni register vpisanega kulturnega spomenika. Ker koncept novega zakona o dohodnini ne predvideva več tovrstnih davčnih olajšav za lastnike kulturnih spomenikov, je uvedba 8,5 % davčne stopnje za gradnjo, obnovo in vzdrževanje stanovanjskih prostorov, stanovanj oz. stanovanjskih hiš po mnenju Ministrstva za kulturo nujna, saj bodo na ta način lastniki kulturnih spomenikov stimulirani za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine, manj bo tudi sive ekonomije. Primer države s tovrstnimi davčnimi olajšavami oz. oprostitvami: Velika Britanija.

Razlog za zavrnitev:

Predlagana širitev ni v skladu s Šesto DDV direktivo. DDV se po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, in vključno z gradnjo, obnovo in popravili teh.

147. člen ZDDV-1 (nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju)

(1) Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV. (2) Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.

 [9]Spremembe tega člena so bile objavljene v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list, št. 52/07).

[10]Spremembe tega člena so bile objavljene v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list, št. 52/07).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (45.,46.,47.,48.,49.,50., 51.,52.,53.,54.,55.,56.,57.,58.,59. člen)

45. člen- P (Stopnji DDV)

(1) DDV se obračunava po stopnji 20% oziroma 8,5% od davčne osnove.

(2) Pri izračunu zneska DDV, ki je vsebovan v plačilu, se uporablja preračunana davčna stopnja, ki se izračuna na naslednji način:

          stopnja DDV x 100

preračunana davčna stopnja = -------------------------------

         100 + stopnja DDV

(3) Preračunana stopnja 20% znaša 16,6667%, preračunana stopnja 8,5% znaša 7,8341%.

(4) Če je za posamezno blago ob uvozu, glede na namen uporabe, mogoče uporabiti splošno ali nižjo davčno stopnjo, se lahko nižja davčna stopnja uporabi le, če davčni zavezanec blago uporabi za namen, za katerega je predpisana nižja davčna stopnja.

46. člen- P (Predplačila)

Od plačil, izvršenih v skladu s tretjim odstavkom 33. člena ZDDV-1, se DDV obračuna po preračunani stopnji.

47. člen- P (Sklicevanje na kombinirano nomenklaturo)

Tarifne oznake, uporabljene v tem pravilniku, so navedene v carinski tarifi Evropske Skupnosti, objavljene kot Priloga I Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (ES) št. 1549/2006 z dne 17. oktobra 2006 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L, št. 301 z dne 31. 10. 2006, str. 1).

48. člen- P (Izdelki iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1)

(1) Med izdelke (blago) iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo izdelki in kmetijski pridelki, ki so samostojno ali kot dodatki in nadomestki, primerni za zaužitje brez predhodne priprave ali po običajnem postopku priprave hrane kot hrana za ljudi oziroma krma za živali (v nadaljevanju: hrana), ter kmetijski pridelki (semena, rastline in žive živali), ki se pridelujejo z namenom zagotavljanja surovin za pripravo hrane za ljudi oziroma krme za živali in spadajo pod naslednje oznake kombinirane nomenklature (v nadaljnjem besedilu: tarifna oznaka):

1. žive živali (tarifne oznake: od 0101 do vključno 0105), žive ribe, raki, mehkužci in drugi vodni nevretenčarji (tarifne oznake: 0301 razen 0301 10, 0306 in 0307) ter živi kunci, žabe, srnjad, jerebice, fazani in druga divja perutnina;

2. meso in drugi užitni klavnični izdelki (tarifne oznake: od 0201 do vključno 0210);

3. ribe, raki, mehkužci in drugi vodni nevretenčarji (tarifne oznake: 0301, razen 0301 10, ter od 0302 do vključno 0307);

4. mlečni izdelki (tarifne oznake: od 0401 do vključno 0406);

5. perutninska in ptičja jajca (tarifni oznaki: 0407 00 in 0408);

6. naravni med (tarifna oznaka: 0409 00 00);

7. drugi užitni izdelki živalskega izvora (tarifni oznaki: 0410 00 00 in 0504 00 00);

8. užitne vrtnine, koreni in gomolji (tarifne oznake: od 0701 do vključno 0714);

9. užitno sadje in oreški (tarifne oznake: od 0801 do vključno 0813);

10. kava, čaj in začimbe (tarifne oznake: od 0901 do vključno 0910);

11. žita (tarifne oznake: od 1001 do vključno 1008);

12. proizvodi mlinske industrije (tarifne oznake: od 1101 00 do vključno 1106), škrob pod tarifno oznako 1108;

13. oljna semena in plodovi (tarifne oznake: 1201 00, 1202 10 90, 1202 20 00, 1203 00 00, 1204 0090, 1206 00 91 in 1206 00 99), moka iz soje (tarifna oznaka 1208 10 00), semena za kaljenje pod tarifnima oznakama 1209 21 00 in 1209 91 90, mak za prehrano pod tarifno oznako 1207 91 90, sezam za prehrano pod tarifno oznako 1207 40 90 in bučna semena pod tarifnima oznakama 1209 91 90 in 1207 99 97;

14. razne rastline in njihovi deli (tarifna oznaka: 1211), rožiči (tarifna oznaka: 1212 99 30), alge (tarifna oznaka: 1212 20 00), koščice in jedra (tarifna oznaka: 1212 30 00) in drugo, primerno za človeško prehrano (tarifna oznaka: 1212 99 70), rastlinski sokovi in ekstrakti pod tarifno oznako 1302 19 80;

15. žitna slama in pleve (tarifna oznaka: 1213 00 00), krmna koleraba, krmna pesa, korenje za krmo; seno, lucerna, detelja, esparzeta, krmni ohrovt, volčji bob, grašica in podobni pridelki za krmo (tarifna oznaka: 1214);

16. masti in olja živalskega in rastlinskega izvora (tarifne oznake: od 1501 00 do vključno 1502 00, od 1506 00 00 do vključno 1509, od 1511 do vključno 1517), masti in olja rib in morskih sesalcev pod tarifno oznako 1504;

17. izdelki iz mesa, rib, rakov, mehkužcev ali drugih vodnih nevretenčarjev (tarifne oznake: od 1601 00 do vključno 1605);

18. sladkor in sladkorni proizvodi (tarifne oznake: od 1701 do vključno 1704);

19. kakav v prahu, brez dodatka sladkorja ali drugih sladil (tarifna oznaka: 1805 00 00) ter čokolada in druga živila, ki vsebujejo kakav (tarifna oznaka: 1806);

20. izdelki iz žit, moke, škroba ali mleka; slaščičarski izdelki (tarifne oznake: od 1901 do vključno 1905);

21. proizvodi iz vrtnin, sadja, oreškov ali drugih delov rastlin (tarifne oznake: od 2001 do vključno 2009);

22. razna živila (tarifne oznake: od 2101 do vključno 2106);

23. pijače (tarifne oznake: 2009 in 2201 do vključno 2202), kis in nadomestki kisa (tarifna oznaka: 2209 00);

24. ostanki in odpadki živilske industrije (tarifne oznake: od 2301 do vključno 2306, 2308 00);

25. izdelki, ki se uporabljajo kot krma (hrana) za živali (tarifna oznaka: 2309);

26. sol pod tarifnima oznakama 2501 00 10 in 2501 00 91;

27. morska pena pod tarifno oznako 2530 90 20;

28. sladila, in sicer manitol (tarifna oznaka: 2905 43 00), sorbitol (tarifni oznaki: 2905 44 in 3824 60) in acesulfam (tarifna oznaka: 2934 99 90); lecitin (tarifna oznaka 2923 20 00); saharin in njegove soli (tarifna oznaka: 2925 11 00), provitamini in vitamini (tarifna oznaka: 2936); matični mleček pod tarifno oznako 3001 20 90;

29. preparati za zaslajevanje in dietetična sol pod tarifno oznako 3824 90 98.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se uporabi splošna stopnja DDV za izdelke in kmetijske pridelke, ki so sicer uvrščeni v eno izmed tarifnih oznak iz prejšnjega odstavka, vendar se ne uporabljajo kot hrana ali kot surovina za pripravo hrane niti niso uvrščeni med živali za pitanje ter semena in sadike, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, določene v prvem, drugem in tretjem odstavku 55. člena tega pravilnika. Prav tako se splošna stopnja DDV, ne glede na prejšnji odstavek, uporabi za izdelke, ki vsebujejo več kot 0,5 volumskega odstotka alkohola pri 20 °C oziroma 0,4 masnega odstotka alkohola v izdelku.

(3) Priprava jedi iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1 pomeni pripravo in strežbo jedi v dejavnosti, ki se po predpisih šteje za gostinsko dejavnost.

(4) Po 1. točki Priloge I k ZDDV-1 je obdavčena tudi prodaja pijač in hrane iz prodajnih avtomatov (sendvičev, čokolad, prigrizkov ...) in prodaja toplih in hladnih napitkov iz prodajnih avtomatov (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: G/52.63), razen alkoholnih pijač in izdelkov, ki vsebujejo več kot 0,5 volumenskega odstotka alkohola pri 20 °C oziroma 0,4 masnega odstotka alkohola v izdelku.

49. člen- P (Zdravila, izdelki za nadzorovanje rojstev in izdelki za higiensko zaščito)

(1) Med zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, iz 3. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

(2) Med izdelke za nadzorovanje rojstev iz 3. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

(3) Med izdelke za higiensko zaščito iz 3. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

(4) Med izdelke iz prve alineje prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo: medicinski preparati, našteti v uradni zdravilniški knjigi (farmakopeji), ki ne vsebujejo zadosti aktivnih sestavin, da bi jih lahko šteli kot primerne za terapevtsko ali profilaktično rabo (na primer: preparati zoper aknavost, ki so namenjeni predvsem čiščenju kože); koloidno žveplo pod tarifno oznako 2802, razen, če je pripravljeno v odmerkih ali pakiranjih za prodajo na drobno za terapevtske ali profilaktične namene; koloidi plemenitih kovin, tudi če so pripravljeni za medicinsko rabo (tarifna oznaka: 2843); vodni destilati in vodne raztopine eteričnih olj in preparati pod tarifnimi oznakami od 3303 do 3307, tudi če imajo terapevtske ali profilaktične lastnosti; medicinska mila (tarifna oznaka: 34 01); insekticidi, dezinfekcijska sredstva in druga sredstva pod tarifno oznako 3808.

(5) Med izdelke iz druge alineje prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo: človeška kri in živalska kri, pripravljena za terapevtsko, profilaktično ali diagnostično uporabo, ki je oproščena plačila DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1; mikroorganske kulture in diagnostični seti.

(6) Med izdelke iz prve alineje tretjega odstavka tega člena se ne uvrščajo: povoji, obliži itd., ki vsebujejo cinkov oksid, in povoji za zlome, ki so prevlečeni z mavcem in niso pripravljeni v pakiranjih za prodajo na drobno za medicinske, kirurške, zobarske ali veterinarske namene; sadra, specialno žgana in fino zmleta za zobarske potrebe, in preparati na osnovi sadre za uporabo v zobarstvu (tarifne oznake: 2520 ali 3407); izdelki pod tarifno oznako 3006 in sanitarne brisače in sanitarni tamponi (tarifne oznake: 4818, 5601 ali 6307).

50. člen- P (Medicinska oprema in pripomočki)

(1) Med izdelke iz 4. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

1. invalidski vozički (tarifna oznaka: 8713) ter deli in pribor za invalidske vozičke (tarifna oznaka: 8714 20 00);

2. ortopedske priprave, tudi bergle, kirurški in kilni pasovi; opornice in druge priprave za prelome; umetni deli telesa; aparati za izboljšanje sluha in druge priprave, ki se nosijo na telesu ali vdelajo v telo, da bi odpravile hibo ali invalidnost (tarifna oznaka: 9021);

3. prsna proteza pod tarifno oznako 3926 90 97;

4. otroški tricikel za otroke z motorično prizadetostjo (tarifna oznaka: 8712 00 80), lesen stolček za otroke z motorično prizadetostjo (tarifna oznaka: 9401), terapevtski valji, terapevtske žoge, terapevtske gibalne deske in terapevtske blazine za otroke z motorično prizadetostjo (tarifne oznake: 3926 90 97 in 9506), sobno dvigalo in dvigalo za kopalnico (tarifna oznaka: 8428 90 98);

5. ortopedski čevlji, izdelani po meri (tarifna oznaka: 9021 90 90), in začasni čevlji, namenjeni za uporabo po težkih operacijah na stopalih (64. poglavje carinske tarife);

6. električni stimulatorji pri inkontinenci blata in urina ter mišično-živčni stimulatorji (tarifna oznaka: 9018 90 75);

7. dihalni aparati (tarifna oznaka: 9019 20 00), merilnik pretoka zraka (tarifna oznaka: 9018 90 85), ventilator (tarifni oznaki: 84 14 51 in 84 14 59);

8. pripomočki pri umetno izpeljanem črevesju (tarifne oznake: 3214 10 10, 3506 10 00, 3923 21 00 do 3923 29 90 in 9018 39 00);

9. pripomočki pri težavah z odvajanjem seča (pod tarifnimi oznakami: 3923, 9018 39 00, 4818 40 90, 5601 10 10 ali 5601 10 90 in 9021 90 90, 3214 10 10, 3506 10 00), urinske vrečke (pod tarifno oznako: 9018 90 85), podloge za bolnike (pod tarifno oznako: 4803 00 90), pletene mrežaste spodnje hlače za namestitev inkontinenčnih vložkov (pod tarifnimi oznakami 6108 21, 6108 22 in 6108 29);

10. aparati za določanje glukoze v krvi (tarifna oznaka: 9027), diagnostični trakovi za aparate za določanje glukoze v krvi (tarifna oznaka: 9027 90 50), mehanski injektorji (tarifni oznaki: 9018 31 10 in 9018 31 90), igle za mehanski injektor (tarifna oznaka: 9018 32 10), prožilna naprava in lanceta za prožilno napravo (tarifna oznaka: 9018 90 85), brizga z iglo za enkratno uporabo (tarifni oznaki: 9018 31 10 in 9018 31 90), igle za enkratno uporabo (tarifna oznaka: 9018 32 10), diagnostični trakovi za optično branje in diagnostični testi (tarifni oznaki: 3822 00 00 in 9027 90 50) in lanceta (tarifna oznaka: 9018 90 85), inzulinska črpalka (tarifna oznaka: 9021 90 90), infuzijski set za inzulinsko črpalko (tarifni oznaki: 9021 90 90 in 9018 39 00), rezervoar za inzulinsko črpalko (tarifni oznaki: 9021 90 90, 90 18 39 00), potisna paličica z navojem za inzulinsko črpalko (tarifni oznaki: 9021 90 90 in 9018 39 00);

11. kanile in katetri (tarifna oznaka 9018 39 00) in razpoznaven pribor za traheostomo;

12. rokavice za poganjanje vozička (tarifne oznake: 6216 00 00, 4203 29 91 in 4203 29 99), navleke za krn, terapevtske kompresijske nogavice (tarifna oznaka: 6115), če imajo stopnjo kompresije 18 mmHg ali več;

13. pripomočki za slepe in slabovidne: očala za korekcijo vida (tarifne oznake: 9004 10 10, 9004 10 91, 9004 90 10 in 9004 90 90); leče (tarifni oznaki: 9001 40 in 9001 50); kukala za slabovidne (tarifna oznaka: 9005); lupe za slabovidne (tarifna oznaka: 9013); stekla (tarifni oznaki: 9002 90 00 in 9004 90 10), Fresnelova prizma in dodatek za prizmo (tarifna oznaka: 9002 90 90); kontaktne leče (tarifna oznaka: 9001 30 00); palice za slepe (tarifni oznaki 6602 00 00 ali 9021 90 90).

(2) Med pripomočke za oskrbo stome iz 8. točke prvega odstavka se uvrščajo tudi vrečke za tanko črevo, debelo črevo ali sečila, prilagojevalniki, prilagojevalniki v kombinaciji z različnimi vrečkami pod tarifno oznako 3006 91 00.

(3) Med izdelke iz prvega odstavka tega člena se uvrščajo tudi deli in pribor za navedene izdelke, če se uvrščajo v isto tarifno oznako kot izdelek ter črpalke (kot del inzulinske dozirne naprave) pod tarifno oznako 8413.

(4) Po nižji stopnji DDV se v skladu s 4. točko Priloge I k ZDDV-1 obdavčuje tudi vzdrževanje in popravilo izdelkov iz tega člena.

(5) Med blago iz 1. točke prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo vozila, ki so preprosto preurejena tako, da jih invalid lahko vozi (kot npr.: avtomobili z ročno krmiljeno sklopko, s pospeševalnikom itd., ki se uvrščajo pod tarifno oznako 8703, ali bicikli, opremljeni s posebnim dodatkom, s pomočjo katerega jih invalid lahko poganja z eno nogo, ki se uvrščajo pod tarifno oznako 8712), in nosilni vozički za premeščanje bolnikov v bolnicah, na klinikah itd., ki se uvrščajo pod tarifno oznako 9402.

(6) Med pripomočke iz prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo: nogavice za krčne žile (tarifna oznaka: 6115), razen kompresijskih nogavic iz 12. točke prvega odstavka tega člena; navadna zaščitna sredstva in naprave, namenjeni za zmanjševanje pritiska na nekatere dele stopala (tarifni oznaki: 3926, če so iz plastičnih mas, ali 4014, če so iz celularne gume, pritrjene z lepljivim obližem na gazo); oporni pasovi ali drugi podporni izdelki iz tekstila, katerih osnovna funkcija za podpiranje ali držanje organov izhaja iz njihove elastičnosti (na primer nosečniški pasovi, prsni povoji, trebušni povoji, trakovi za sklepe in mišice, navadno tarifni oznaki: 6212 ali 6307; serijsko izdelana obutev z dvignjenim lokom notranjega podplata za ublažitev ravnih stopal (64. poglavje carinske tarife), razen začasnih čevljev, namenjenih po težkih operacijah na stopalih iz četrte točke prvega odstavka tega člena; pripomočki, ki se namestijo v posteljo ali na podstavek (zaščitne obloge na postelji, naprave za raztegovanje zlomov, izdelane iz cevi itd.).

(7) Med ortopedske pripomočke iz 2. točke prvega odstavka tega člena se, ne glede na to, da so pod tarifno oznako 9021, ne uvrščajo ortopedski pripomočki za živali.

51.člen- P (Prevoz oseb in njihove osebne prtljage)

(1) Prevoz oseb in njihove osebne prtljage iz 5. točke Priloge I k ZDDV-1 vključuje potniški promet na rednih ali izrednih linijah po železnici (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/60.1), cestah (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/60.2), vodi (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/61) ali zraku (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: I/62).

(2) Med storitve iz prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo prevozi, ki so oproščeni plačila DDV.

(3) Osebna prtljaga je prtljaga, ki jo imajo uporabniki prevoznih storitev med prevozom s seboj, ter prtljaga, ki jo je potnik oddal zaradi prevoza istemu prevozniku v času začetka prevoza, prepeljana pa je bila pozneje, vendar le, če ta prevoz ni bil zaračunan posebej.

52. člen- P (Knjige, časopisi in periodične publikacije)

(1) Med izdelke iz 6. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

(2) Med izdelke iz prejšnjega odstavka tega člena se ne uvrščajo izdelki, ki vključujejo nad 50% reklamnih vsebin.

53. člen-P (Storitve izvajalskih umetnikov)

Storitve izvajalskih umetnikov iz 8. točke Priloge I k ZDDV-1 so: igranje, petje, plesanje, recitiranje ali drugačno umetniško izvajanje avtorskih ali folklornih del igralcev, pevcev, glasbenikov, plesalcev in podobnih oseb. Za izvajalske umetnike se štejejo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki.

54. člen- P (Stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje ter deli teh objektov)[1]

(1) Po stopnji 8,5% iz 11. točke Priloge I k ZDDV-1 se obdavčuje gradnja in dobava stanovanj, stanovanjskih objektov ali njim pripadajočih delov in stanovanjskih stavb za posebne namene ali njim pripadajočih delov (v nadaljnjem besedilu: stanovanjski objekti) ter njihova gradnja, obnova in popravila, kadar so zaračunani neposredno investitorju.

(2) Če so stanovanjski objekti iz prvega odstavka tega člena sestavni del poslovnih stavb, se nižja stopnja uporabi v pripadajočem deležu.

(3) Za pripadajoče dele stanovanjskih objektov se štejejo individualni prostori ter skupni prostori ali gradbeni elementi ali inštalacije, naprave in oprema tega objekta, kadar so zaradi trajnega bivanja v souporabi stanovalcev in v lasti lastnikov stanovanj v tem objektu.

(4) Stanovanjske stavbe za posebne namene iz prvega odstavka tega člena so na primer: stavbe, namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, stavbe za bivanje starejših, dijakov, študentov in otrok.

(5) Storitve gradnje, obnove in popravil stanovanjskih objektov so storitve, uvrščene pod šifro F/45 standardne klasifikacije dejavnosti.

(6) Med storitve gradnje, obnove in popravila stanovanjskih objektov se, ne glede na uvrstitev takih storitev v standardno klasifikacijo dejavnosti, uvršča tudi postavljanje montažnih stavb ter vgradnja stavbnega pohištva, ki ga izdela sam izvajalec storitve.

(7) Za namene 11. točke Priloge I k ZDDV-1, je stanovanje del socialne politike, če v večstanovanjski hiši ne presega 120 m2 oziroma v individualni hiši ne presega 250 m2 uporabne površine stanovanja. Uporabna površina stanovanja je seštevek površine bivalnih prostorov.

55. člen (12. točka Priloge I k ZDDV-1)

(1) Med živali za pitanje iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 uvrščajo domače živali, ki so običajno namenjene za razplod (reprodukcijo) in rejo v okviru dejavnosti živinoreje (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: A/01.2) in ribogojstva (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: B/05.02) in se uvrščajo pod naslednje tarifne oznake:

(2) Med živali iz prvega odstavka tega člena se uvrščajo tudi ptičja valilna jajca (tarifne oznake: od vključno 0407 00 11 do vključno 0407 00 19) ter bikovo seme (tarifna oznaka: 0511 10 00) in seme drugih živali pod tarifno oznako: 0511 99 90.

(3) Med semena in sadike iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo semena in sadike kmetijskih in gozdnih rastlin, ki so dane v promet v skladu s predpisi, ki urejajo promet s semeni in sadikami in so uvrščene pod naslednje tarifne oznake:

(4) Med gnojila iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo gnojila pod tarifnimi oznakami: od 3101 00 00 do vključno 3105.

(5) Med fitofarmacevtska sredstva iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo izdelki, ki so v skladu s predpisi o fitofarmacevtskih sredstvih uvrščeni na seznam fitofarmacevtskih sredstev, ki so registrirana za promet in uporabo v Republiki Sloveniji.

(6) Med storitve iz 12. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:

56. člen- P (Nastanitvene zmogljivosti v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih)

Nastanitvene zmogljivosti iz 13. točke Priloge I k ZDDV-1, katerih oddaja v najem je obdavčena po stopnji 8,5%, so:

57. člen- P (Uporaba športnih objektov)[2]

(1) Športni objekti iz 14. točke Priloge I k ZDDV-1 so za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori.

(2) V skladu s 14. točko Priloge I k ZDDV-1 se DDV obračunava od uporabe športnih objektov, ki jih upravljavec športnega objekta (lastnega ali najetega) za plačilo oddaja v uporabo končnim potrošnikom – osebam, ki objekt uporabljajo za ukvarjanje s športom, ali drugim osebam, ki športni objekt dajejo na razpolago svojim članom oziroma zaposlenim za ukvarjanje s športom.

(3) Če se športni objekti iz prvega odstavka tega člena dajejo v najem (šifra standardne klasifikacije: K/70.2), se ta dobava obravnava kot oproščena dobava v skladu z 2. točko 44. člena ZDDV-1 ali kot obdavčena v skladu s 45. členom ZDDV-1.

58. člen- P (Storitve pokopa in upepelitev)

(1) Med storitve pokopa in upepelitve v skladu s 15. točko Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo storitve pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti 0/93.030, in sicer:

(2) Za dejavnosti, ki niso navedene v prvem odstavku tega člena, uvrščajo pa se v šifro standardne klasifikacije 0/93.030, se uporabi splošna stopnja DDV.

(3) Med dobave blaga, ki je neposredno povezano s pogrebnimi storitvami, se, pod pogojem, da jih opravi izvajalec teh storitev, uvrščajo: krste, sarkofagi, vključno z vložki za pogreb, žare, zabojčki za kosti, pogrebni simboli izključno za na krsto in sarkofag, tekstil za krsto in sarkofag, tekstil za pokojnika, pregrinjala, pogrebne vreče za pokojnika in žalne knjige.

59. člen- P (Storitve javne higiene)

Med storitve javne higiene iz 16. točke Priloge I k ZDDV-1 se uvrščajo:


[1] Spremembe tega člena so bile objavljene v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list, št. 52/07).

[2] Spremembe tega člena so bile objavljene v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list, št. 52/07).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Prehodno obdobje iz Pristopne pogodbe – gradnja, obnova in vzdrževanje stanovanjskih objektov, Pojasnilo MF z dne 13.02.2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Obdavčitev gostinskih storitev z DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-97/2007, 19. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Storitve javne higiene in DDV, Pojasnilo DURS, št. 4230-151/2007-2, 8. 5. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Stopnja DDV za dobavo apartmajev, Pojasnilo DURS, št. 4230-198/2007-2, 28. 11. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

5. Podaljšanje prehodnega obdobja v zvezi z uporabo znižane stopnje DDV od priprave jedi in stanovanjske gradnje za trg, Pojasnilo MF, št. 423-36/2007, 423-5/2007, 5. 12. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno, z upoštevanjem spremembe zakonodaje, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 25. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa k 12. členu Šeste direktive (12. člen-Stopnje; vsebina 41. člena ZDDV-1 je ustrezna 3. odstavku 12. člena Šeste direktive),

12                        Case C-83/99 (Commission/Spain)

12(3)                    Case C-276/98 (Commission/Portugal)

                            Case C-36/99 (Idéal Tourisme)

                            Case C-462/05 (Commission/Portugal)

12(3)(a)               Case C-384/95 (Landboden-Agrardienste)

                            Case C-481/98 (Commission/France)

                            Case C-143/01 (Commission/Spain)

                            Case C-144/01 (Commission/Spain)

                            Case C-384/01 (Commission/France)

                            Case C-341/01 (Plato Plastik)

                            Case C-109/02 (Commission/Germany)

12(3)(b)               Case C-143/01 (Commission/Spain)

                            Case C-384/01 (Commission/France)

V. Priloga I: Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja DDV

Seznam dobav blaga in storitev, za katere se uporablja nižja stopnja ddv

(1) Hrana (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali; žive živali, semena, rastline in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelki, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek; priprava jedi;

(2) dobava vode;

(3) zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito;

(4) medicinske oprema, pripomočki in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem;

(5) prevoz oseb in njihove osebne prtljage;

(6) knjige (vključno z brošurami, letaki in podobnim tiskanim materialom, otroškimi slikanicami ter otroškimi knjigami za risanje in barvanje, tiskanimi notami ter notnimi rokopisi, zemljevidi ter hidrografskimi in podobnimi kartami), časopisi in periodične publikacije (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv, če le-ta ni oproščena plačila DDV v skladu z 42. členom tega zakona), razen tistih, ki v celoti ali v večini vključujejo reklamne vsebine;

(7) vstopnine za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve;

(8) avtorske pravice književnikov in skladateljev ter storitve izvajalskih umetnikov;

(9) uvoz umetniških predmetov, zbirk in starin iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona;

(10) umetniški predmeti iz 2. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona, če jih proda:

– avtor ali njegovi zakoniti oziroma pravni nasledniki ali

– davčni zavezanec, ki ni preprodajalec, če prodajo opravi priložnostno, in če je te predmete uvozil sam ali so mu jih prodali avtorji ali njegovi zakoniti oziroma pravni nasledniki, ali če je imel pri nabavi pravico do popolnega odbitka vstopnega DDV;

(11) stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh;

(12) živali za pitanje, semena, sadike, gnojila, fitofarmacevtska sredstva ter storitve, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu;

(13) dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanje prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte;

(14) uporaba športnih objektov;

(15) storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je neposredno povezan s pokopom ali upepelitvijo in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev;

(16) storitve javne higiene.

VIII. 1. Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu

42. člen ZDDV-1– Oproščene dejavnosti v javnem interesu

I. Vsebina zakona

(1) Plačila DDV so oproščeni:

1. bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije;

2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;

3. oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje;

4. storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik;

5. storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

6. socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč;

7. storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije;

8. predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

9. zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko izobraževanje;

10. zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;

11. storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

12. storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje;

13. kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne institucije;

14. dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

15. reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene, posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo pooblaščene osebe;

16. prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije.

(2) Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena, če:

II. Komentarji

II.a Komentar k 42. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V prvem odstavku tega člena so določene oprostitve plačila DDV za nekatere dejavnosti, ki so v javnem interesu (zdravstvo, socialno varstvo, izobraževanje, verske skupnosti, šport in športna vzgoja, kultura...).

Davčni zavezanci, ki dobavljajo blago oz. storitve v okviru dejavnosti, oproščenih DDV po tem členu, od svojih dobav ne obračunavajo DDV, istočasno pa nimajo pravice uveljavljati odbitka vstopnega DDV od navedenih dobav.

Drugi odstavek postavlja dodatne pogoje za oprostitve DDV od storitev in blaga iz 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točke prvega odstavka 41. člena in s tem preprečuje izkrivljanje konkurence. Tako oprostitve DDV niso mogoče za tiste dobave blaga in storitev, ki niso bistvene za opravljanje oproščenih dejavnosti oz. je le-te mogoče opravljati brez njih in katerih osnovni namen je pridobiti dodatni dohodek.

Oprostitve so vključene tudi v veljavnem 26. členu prejšnjega zakona in se vsebinsko ne spreminjajo.[1]

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES so oprostitve (splošne določbe in oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu) obravnavane v 131.-134. členu.

Komentar k celotnemu 42. členu tega zakona:

Na splošno se davčne oprostitve po ZDDV-1 nanašajo na različna področja prometa blaga in storitev ter se razlikujejo po pravici do odbitka vstopnega DDV. Po ZDDV-1 davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ne sme odbiti vstopnega DDV od blaga in storitev, ki jih je uporabil za promet blaga in storitev, za katerega je predpisana »neprava« oprostitev. DDV se sme odbijati le pri »pravih« oprostitvah (npr.: oprostitve pri izvozu, dobavah blaga v Skupnost). Nabave, pri katerih se sme odbiti vstopni DDV, so določene v členu, ki določa pravico do odbitka vstopnega DDV. Posledica nepravih oprostitev je, da davčni zavezanec pri nabavi na tej podlagi ne pridobi pravice do odbitka vstopnega DDV, pri pravih oprostitvah pa davčni zavezanec pridobi pravico do odbitka vstopnega DDV.

Komentar k 1. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona:

Opozorili bi vas na to, da vse vrste »alternativnih« zdravljenj niso predmet oprostitev iz 1. točke 42. člena tega zakona, temveč so nekatere obdavčene po splošni stopnji 20 % (npr. homeopatija, bioenergija, akupunktura, kiropraktika, hagioterapija).

Komentar k 7. in 8. točki 42. člena tega člena:

V okviru tovrstnih oprostitev sodi tudi prehrana, pod pogojem, da jo zagotavljajo izvajalci storitev varstva otrok in mladostnikov neposredno otrokom oziroma mladostnikom, če jo prodajajo po nižjih cenah od tržnih (65. člen PZDDV). V povezavi z 8. odstavkom tega člena (upoštevajoč 66. člen PZDDV) pa so oproščeni tudi organizirani prevozi in prehrana pod pogojem, da prevoze in prehrano opravljajo izvajalci izobraževanja neposredno za udeležence izobraževanja, če jih prodajajo po nižjih cenah od tržnih in ni verjetno, da takšna storitev vodi k izkrivljanju konkurence.

Komentar k 8. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona:

Storitve poklicnega usposabljanja ali preusposabljanja, ki se izvajajo pod pogoji iz člena 13(A)(1)(i) Direktive 77/388/EGS, vključujejo izobraževanje, ki je neposredno povezano s poklicem ali stroko, pa tudi izobraževanje, usmerjeno v pridobivanje ali posodabljanje znanja za poklicne namene. Trajanje poklicnega usposabljanja ali preusposabljanja je za ta namen brez pomena. Slednje velja za primere izobraževanja otrok ali mladine, šolsko ali univerzitetno izobraževanje, poklicno usposabljanje ali prekvalifikacijo, vključno z opravljanjem storitev in dobavo blaga, tesno povezano s temi storitvami, če te dejavnosti opravljajo osebe javnega prava, ki so temu namenjene, ali druge organizacije, ki jim država priznava podoben namen (Uredba Sveta ES, št. 1777/2005).


[1] V postopku sprejemanja Zakona o DDV je bil podan predlog, da bi bilo smiselno med oprostitve vključiti tudi opravljanje storitev javnih poštnih služb.

Razlog za zavrnitev:
Zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS (UR.l., RS 17/00) o razveljavitvi 1. točke 26. člena ZDDV-1 – neenaka obravnava glede na subjekte, ki izvajajo poštne storitve, predlog ni sprejemljiv.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (60.,61.,62.,63.,64.,65., 66.,67.,68.,69.,70. člen)

60. člen- P (Bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba)

Med bolnišnično in izvenbolnišnično zdravstveno oskrbo in z njo neposredno povezane dejavnosti iz 1. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije, uvrščajo:

61. člen- P (Zdravstvena oskrba v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti)

Med zdravstveno oskrbo iz 2. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jo opravljajo zdravstveni delavci v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti, uvrščajo dejavnosti iz prejšnjega člena in samostojne zdravstvene dejavnosti pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.141, razen dejavnosti zobnih tehnikov (ki se uvršča v okvir 4. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1) in prevozov z rešilnimi avtomobili, helikopterji ali drugimi vozili, z zdravstvenim osebjem ali brez njega (ki se uvršča v okvir 15. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1).

62. člen- P (Storitve zobnih tehnikov in zobna protetika)

Med storitve zobnih tehnikov in zobno protetiko iz 4. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se uvrščajo:

63. člen- P (Storitve neodvisnih skupin oseb, ki opravljajo oproščeno ali neobdavčljivo dejavnost in so opravljene lastnim članom)

(1) Storitve neodvisnih skupin oseb iz 5. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 so storitve, ki jih združenja, zbornice in podobne neodvisne skupine oseb (npr.: Zdravniška zbornica Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, Združenje zavarovalnih agencij ipd.) opravljajo svojim članom v zvezi z uresničevanjem nalog in ciljev, zaradi katerih so ustanovljene.

(2) Storitve iz prejšnjega odstavka tega člena so oproščene plačila DDV, če:

64. člen-P (Socialnovarstvene storitve)

Med socialnovarstvene storitve in dobave blaga, ki je z njimi neposredno povezan iz 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih kot javno službo opravljajo javni socialnovarstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije oziroma druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč, uvršča:

65. člen- P (Varstvo otrok in mladostnikov)

(1) Med storitve varstva otrok in mladostnikov iz 7. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih kot javno službo opravljajo javni zavodi, druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije, uvršča:

(2) Med dobave blaga in storitev, ki so neposredno povezane s storitvami iz prvega odstavka tega člena, se šteje tudi prehrana, pod pogojem, da jo nudijo izvajalci storitev varstva otrok in mladostnikov neposredno otrokom oziroma mladostnikom in da se prodaja po nižjih cenah od tržnih in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.

66. člen- P (Vzgoja, izobraževanje in usposabljanja)

(1) Med storitve vzgoje, izobraževanja in usposabljanja v skladu z 8. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se uvrščajo storitve, ki so v okviru predpisanih programov namenjene pridobitvi javnoveljavne izobrazbe in jih javni zavodi ali druge organizacije pod predpisanimi pogoji izvajajo na področju:

(2) Med usposabljanja iz 8. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih opravljajo javni zavodi ali druge organizacije pod predpisanimi pogoji za opravljanje teh storitev, uvrščajo storitve poklicnega oziroma strokovnega izpopolnjevanja, ki se izvajajo na področju drugega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.422.

(3) Med dobave blaga in storitev, neposredno povezane s storitvami iz tega člena, se uvrščajo tudi organizirani prevozi in prehrana, pod pogojem, da jih opravijo izvajalci izobraževanja neposredno udeležencem izobraževanja in da se prodajajo po nižjih cenah od tržnih in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.

67. člen- P (Storitve nepridobitnih organizacij, opravljene lastnim članom kot povračilo za članarino)

(1) Med storitve nepridobitnih organizacij iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se uvrščajo:

(2) Opravljanje storitev iz prvega odstavka tega člena ter dobava blaga, neposredno povezana s temi storitvami, je oproščena plačila DDV le, če:

68. člen- P (Storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo)

(1) Storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije ponujajo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje, v skladu z 12. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, so storitve, ki se opravljajo na področjih športne vzgoje in/ali športne rekreacije.

(2) Športna vzgoja in športna rekreacija iz prvega odstavka tega člena vključujeta športno dejavnost otrok, mladine ter odraslih vseh starosti in družin, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom, ne glede na njegovo pojavno obliko.

69. člen- P (Kulturne storitve)

(1) Za kulturne storitve v skladu s 13. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, ki jih opravljajo javni zavodi, se štejejo:

(2) Med storitve iz prve alineje prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo storitve izvajalskih umetnikov iz okvira 8. točke Priloge I k ZDDV-1.

(3) Kulturne storitve iz prvega odstavka tega člena so oproščene plačila DDV, tudi če jih opravljajo društva s podeljenim statusom društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture, ali druge osebe s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu na področju kulture, če je ob tem izpolnjen en ali več naslednjih pogojev:

(4) Dobava blaga, ki jo opravijo javni zavodi, je oproščena plačila DDV, če je neposredno povezana s storitvami iz prvega odstavka tega člena (kot npr. katalogi, plakati, kostumi, scena).

70. člen- P (Reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb)

Reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb iz 15. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 so prevozi, ki so, z zdravstvenim osebjem ali brez njega, opravljeni z rešilnimi avtomobili, helikopterji, drugimi vozili ali plovili, ki so za te namene posebej prirejeni (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.141).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 26. členu prejšnjega zakona (ZDDV-1).

Sodna praksa k 13 (A) členu Šeste direktive (13. člen-Oprostitve na ozemlju države; 13(A) člen- Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu), npr.:[1]

13A(1)                 Case C-149/97 (Institute of the Motor Industry)

                            Case C-216/97 (Gregg)

13A(1)(a)             Case 107/84 (Commission/Germany)

13A(1)(b)             Case C-76/99 (Commission/France)

                            Case C-45/01 (Christoph-Dornier-Stiftung)

                            Case C-394/04 (Diagnostikon kai Therapeftikan Kentron Athinon)

                            Case C-395/04 (Diagnostikon kai Therapeftikan Kentron Athinon)

                            Case C-106/05 (L.u..P. GmbH)

13A(1)(c)             Case 353/85 (Commission/UK)

                            Case 122/87 (Commission/Italy)

                            Case C-384/98 (D. (Minor))

                            Case C-45/01 (Christoph-Dornier-Stiftung)

                            Case C-141/00 (Kügler GmbH)

                            Case C-212/01 (Margarete Unterpertinger)

                            Case C-307/01 (Dr Peter L. d’Ambrumenil)

                           Case C-443/04 (Solleveld)

                            Case C-444/04 (van den Hout-van Ejnsbergen)

13A(1)(d)

13A(1)(e)             Case C-240/05 (Eurodental)

                            Case C-401/05 (VDP Dental Laboratories)[2]

                            eur-lex.europa.eu

13A(1)(f)              Case 348/87 (SUFA)

                            Case C-8/01 (Assurandør-Societet)

13A(1)(g)             Case C-141/00 (Kügler GmbH)

                            Case C-498/03 (Kingscrest)

                            Case C-415/04 (Stichting Kinderopvang Enschedé)

13A(1)(h)             Case C-498/03 (Kingscrest)

                            Case C-415/04 (Stichting Kinderopvang Enschedé)

13A(1)(i)              Case C-287/00 (Commission/Germany)

                            Case C-415/04 (Stichting Kinderopvang Enschedé)

                           Case C-434/05 (Horizon College):

                           eur-lex.europa.eu[3]

13A(1)(j),    primerjalno: člen 132 (1) (j) Direktive Sveta 2006/112/ES, ki je podlaga za 9.točko 1. odstavka 42. člena ZDDV-1    

                            Case C-445/05 (Werner Haderer):

                            eur-lex.europa.eu[4]

13A(1)(l)              Case C-149/97 (Institute of the Motor Industry)

13A(1)(m)            Case C-124/96 (Commission/Spain)

                            Case C-174/00 (Kennemer Golf & Country Club)

13(A(1)(n)            Case C-144/00 (Matthias Hoffmann)

Preglednica: Primerjalna tabela med 6. Direktivo in Direktivo Sveta 2006/112/ES za 13.(A) (1) člen 6. Direktive

Direktiva 77/388/EGS

Direktiva Sveta 2006/112/ES

člen 13(A)(1),

uvodni stavek člen 131


 

člen 13(A)(1)(a) do (n) člen

člen 132(1)(a) do (n)


 

člen 13(A)(1)(o), prvi stavek

člen 132(1)(o)


 

člen 13(A)(1)(o), drugi stavek

člen 132(2)


 

člen 13(A)(1)(p) in (q)

člen 132(1)(p) in (q)


 

člen 13(A)(2)(a), prva do četrta alinea

člen 133(a) do (d)


 

člen 13(A)(2)(b), prva in druga alinea

člen 134(a) in (b)


 


[1] V Direktivi Sveta 2006/112/ES so oprostitve (splošne določbe in oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu) obravnavane v 131.-134. členu (13. člen (A) Šeste direktive).

[2]Izrek:
Člen 13(A)(1)(e) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES/ z dne 10. aprila 1995, je razlagati tako, da se ne uporablja za dobave zobne protetike, ki jih opravi posrednik, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki nima statusa zobozdravnika ali zobnega tehnika, vendar je te protetike pridobil od zobnega tehnika.

[3] Razsodba
1) Člen 13(A)(1)(i) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da se besedilo „izobraževanje otrok ali mladine, šolsko ali univerzitetno izobraževanje, poklicno usposabljanje ali prekvalifikacija“ v smislu te določbe ne nanaša na dejstvo, da se učitelj proti plačilu posreduje izobraževalni ustanovi, v kateri pod odgovornostjo slednje ta učitelj začasno poučuje, tudi če je sama ustanova, ki posreduje učitelja, oseba javnega prava, katere namen je izobraževanje ali druga organizacija, ki ji zadevna država članica priznava podoben namen.
2) Člen 13(A)(1)(i) Šeste direktive 77/388 v povezavi z odstavkom 2 tega istega člena, je treba razlagati tako, da dejstvo, da se učitelja proti plačilu posreduje izobraževalni ustanovi, v kateri pod odgovornostjo te ta učitelj začasno poučuje, lahko pomeni transakcijo, oproščeno davka na dodano vrednost, če gre za opravljanje storitev, „tesno povezanih“ s poučevanjem v smislu te iste določbe, če se tako izboljšajo pogoji poučevanja, ki šteje za glavno storitev, vendar pod pogojem, da nacionalno sodišče preveri, ali:
– tako to glavno storitev kot posredovanje, ki je z njo tesno povezano, opravljajo organi iz navedenega člena 13(A)(1)(i), ob upoštevanju, glede na okoliščine primera, pogojev, ki jih je morebiti uporabila zadevna država članica na podlagi odstavka 2(a) tega istega člena,
– je navedeno posredovanje take narave oziroma kakovosti, da brez poseganja po taki storitvi ustanovi prejemnici in s tem njenim učencem ne bi bilo mogoče zagotoviti poučevanja enake vrednosti, in
– ali tako posredovanje prvenstveno ni namenjeno pridobitvi dodatnega prihodka z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam komercialnih podjetij, ki so zavezana davku na dodano vrednost.

[4]Razsodba
V okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, je za dejavnosti posameznika kot neodvisnega sodelavca, ki vključujejo pomoč pri šolskem pouku ter tečaje keramike in lončarstva v izobraževalnih središčih za odrasle, oprostitev plačila davka na dodano vrednost iz člena 13(A)(1)(j) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero mogoče uveljavljati, le če te dejavnosti pomenijo poučevanje, ki ga učitelj opravlja v svojem imenu in za svoj račun in ki se nanaša na šolsko ali univerzitetno izobraževanje. Predložitveno sodišče mora preizkusiti, ali gre v postopku v glavni stvari za tak primer.

V. Preglednica: Kategorije blaga in storitev, ki so oproščene plačila DDV

Zap.

št.

Kategorije blaga in storitev, ki so oproščene plačila DDV (ZDDV-1)- 1. odstavek 42. člena ZDDV-1

Določbe iz Pravilnika o izvajanju ZDDV-1

1.

Bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije;[1]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

60. člen- P (Bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba)

Med bolnišnično in izvenbolnišnično zdravstveno oskrbo in z njo neposredno povezane dejavnosti iz 1. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije, uvrščajo:

    - bolnišnična zdravstvena dejavnost pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.11;

    - izvenbolnišnična zdravstvena dejavnost pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.12;

    - zobozdravstvena dejavnost pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.13, razen zobne protetike, ki jo izdela zobozdravnik, ki se uvršča v okvir 4. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1.


 

2.

Zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;

61. člen- P (Zdravstvena oskrba v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti)

Med zdravstveno oskrbo iz 2. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jo opravljajo zdravstveni delavci v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti, uvrščajo dejavnosti iz prejšnjega člena in samostojne zdravstvene dejavnosti pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.141, razen dejavnosti zobnih tehnikov (ki se uvršča v okvir 4. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1) in prevozov z rešilnimi avtomobili, helikopterji ali drugimi vozili, z zdravstvenim osebjem ali brez njega (ki se uvršča v okvir 15. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1).


 

3.

Oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje;


 

4.

Storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik;

62. člen- P (Storitve zobnih tehnikov in zobna protetika)

Med storitve zobnih tehnikov in zobno protetiko iz 4. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se uvrščajo:

    - dejavnost zobnih tehnikov pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.141;

    - izdelovanje umetnih zob, zobnih protez in naprav, ki jih izdelujejo zobozdravniki pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.13 in zobotehniki pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: D/33.10.


 

5.

Storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;

63. člen- P (Storitve neodvisnih skupin oseb, ki opravljajo oproščeno ali neobdavčljivo dejavnost in so opravljene lastnim članom)

(1) Storitve neodvisnih skupin oseb iz 5. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 so storitve, ki jih združenja, zbornice in podobne neodvisne skupine oseb (npr.: Zdravniška zbornica Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, Združenje zavarovalnih agencij ipd.) opravljajo svojim članom v zvezi z uresničevanjem nalog in ciljev, zaradi katerih so ustanovljene.

(2) Storitve iz prejšnjega odstavka tega člena so oproščene plačila DDV, če:

    - so dejavnosti članov oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive,

    - te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov ter

    - ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.


 

6.

Socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge oisebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč;[2]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

64. člen-P (Socialnovarstvene storitve)

Med socialnovarstvene storitve in dobave blaga, ki je z njimi neposredno povezan iz 6. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih kot javno službo opravljajo javni socialnovarstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije oziroma druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč, uvršča:

    - socialno varstvo z nastanitvijo pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.31;

    - socialno varstvo brez nastanitve pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.32.


 

7.

Storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije;[3]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

65. člen- P (Varstvo otrok in mladostnikov)

(1) Med storitve varstva otrok in mladostnikov iz 7. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih kot javno službo opravljajo javni zavodi, druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije, uvršča:

    - vzgoja in predšolsko izobraževanje v vrtcih pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti M/80.101;

    - vzgoja in izobraževanje, ki se opravljata v domovih za učence in dijaških domovih pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti H/55.234.

(2) Med dobave blaga in storitev, ki so neposredno povezane s storitvami iz prvega odstavka tega člena, se šteje tudi prehrana, pod pogojem, da jo nudijo izvajalci storitev varstva otrok in mladostnikov neposredno otrokom oziroma mladostnikom in da se prodaja po nižjih cenah od tržnih in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.


 

8.

Predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;[4]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

66. člen- P (Vzgoja, izobraževanje in usposabljanja)

(1) Med storitve vzgoje, izobraževanja in usposabljanja v skladu z 8. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se uvrščajo storitve, ki so v okviru predpisanih programov namenjene pridobitvi javnoveljavne izobrazbe in jih javni zavodi ali druge organizacije pod predpisanimi pogoji izvajajo na področju:

    - osnovnošolskega splošnega izobraževanja pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.102, vključno z osnovnim glasbenim izobraževanjem, organiziranim v okviru javne mreže;

    - dejavnosti zavodov za izobraževanje otrok z motnjami v razvoju pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.103;

    - srednješolskega splošnega izobraževanja pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.21;

    - srednješolskega poklicnega in strokovnega izobraževanja, vključno z izobraževanjem v srednjih glasbenih šolah, ki so vključene v redni sistem izobraževanja pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.22;

    - višjega strokovnega, visokega strokovnega in univerzitetnega izobraževanja pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.30, vključno z izobraževanjem na glasbenih akademijah, organiziranim v okviru javne mreže.

(2) Med usposabljanja iz 8. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se, pod pogojem, da jih opravljajo javni zavodi ali druge organizacije pod predpisanimi pogoji za opravljanje teh storitev, uvrščajo storitve poklicnega oziroma strokovnega izpopolnjevanja, ki se izvajajo na področju drugega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: M/80.422.

(3) Med dobave blaga in storitev, neposredno povezane s storitvami iz tega člena, se uvrščajo tudi organizirani prevozi in prehrana, pod pogojem, da jih opravijo izvajalci izobraževanja neposredno udeležencem izobraževanja in da se prodajajo po nižjih cenah od tržnih in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.

9.

Zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko izobraževanje;


 

10.

Zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;


 

11.

Storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;[5]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

67. člen- P (Storitve nepridobitnih organizacij, opravljene lastnim članom kot povračilo za članarino)

(1) Med storitve nepridobitnih organizacij iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 se uvrščajo:

    - dejavnost sindikatov pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/91.2;

    - dejavnost verskih organizacij pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/91.31;

    - dejavnost političnih organizacij pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/91.32;

    - dejavnost drugih članskih organizacij pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: 0/91.33.

(2) Opravljanje storitev iz prvega odstavka tega člena ter dobava blaga, neposredno povezana s temi storitvami, je oproščena plačila DDV le, če:

    - se opravi lastnim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu s pravili nepridobitne organizacije, in

    - ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.


 


 

12.

Storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje;[6]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

68. člen- P (Storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo)

(1) Storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije ponujajo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje, v skladu z 12. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, so storitve, ki se opravljajo na področjih športne vzgoje in/ali športne rekreacije.

(2) Športna vzgoja in športna rekreacija iz prvega odstavka tega člena vključujeta športno dejavnost otrok, mladine ter odraslih vseh starosti in družin, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom, ne glede na njegovo pojavno obliko.


 


 

13.

Kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne institucije;[7]


 

2. odstavek 42. člena ZDDV-1:

Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV če:

  • ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali

  • je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

69. člen- P (Kulturne storitve)

(1) Za kulturne storitve v skladu s 13. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, ki jih opravljajo javni zavodi, se štejejo:

    - priprava in izvedba gledaliških, opernih ali plesnih predstav, koncertov, lutkovnih predstav ter drugih odrskih prireditev (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: O/92.310);

    - dejavnost knjižnic (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: O/92.511);

    - dejavnost arhivov (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: O/92.512);

    - dejavnost muzejev (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: O/92.521);

    - varstvo kulturne dediščine (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: O/92.522).

(2) Med storitve iz prve alineje prvega odstavka tega člena se ne uvrščajo storitve izvajalskih umetnikov iz okvira 8. točke Priloge I k ZDDV-1.

(3) Kulturne storitve iz prvega odstavka tega člena so oproščene plačila DDV, tudi če jih opravljajo društva s podeljenim statusom društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture, ali druge osebe s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu na področju kulture, če je ob tem izpolnjen en ali več naslednjih pogojev:

    -njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček kljub temu dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;

    -jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali prek drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti;

    -zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;

    -ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance za DDV.

(4) Dobava blaga, ki jo opravijo javni zavodi, je oproščena plačila DDV, če je neposredno povezana s storitvami iz prvega odstavka tega člena (kot npr. katalogi, plakati, kostumi, scena).

14.

Dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;


 

15.

Reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene, posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo pooblaščene osebe;

70. člen- P (Reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb)

Reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb iz 15. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 so prevozi, ki so, z zdravstvenim osebjem ali brez njega, opravljeni z rešilnimi avtomobili, helikopterji, drugimi vozili ali plovili, ki so za te namene posebej prirejeni (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: N/85.141).

16.

Prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije.


 


[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7] 43. člen ZDDV-1– Oprostitve za določene dejavnosti v javnem interesu, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki niso navedeni v 42. členu tega zakona
(1) Dobave blaga in storitev, za katere je oprostitev DDV določena v 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo davčni zavezanci, ki niso omenjeni v prvem odstavku 42. člena tega zakona, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev:

  • njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;
  • jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti;
  • zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;
  • ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance, ki obračunavajo DDV.
(2) Osebe iz prvega odstavka tega člena lahko uveljavljajo oprostitev plačila DDV po tem členu na podlagi predhodne priglasitve davčnemu organu.

 

43. člen ZDDV-1– Oprostitve za določene dejavnosti v javnem interesu, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki niso navedeni v 42. členu tega zakona

I. Vsebina zakona

(1) Dobave blaga in storitev, za katere je oprostitev DDV določena v 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo davčni zavezanci, ki niso omenjeni v prvem odstavku 42. člena tega zakona, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev:

(2) Osebe iz prvega odstavka tega člena lahko uveljavljajo oprostitev plačila DDV po tem členu na podlagi predhodne priglasitve davčnemu organu.

II. Komentarji

II.a Komentar k 43. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu so predpisane oprostitve plačila DDV iz predlagane 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točke prvega odstavka 42. člena mogoče tudi za osebe, ki niso javni zavodi oz. za druge, z zakonom določene osebe, kadar te osebe izpolnjujejo določene pogoje.

Oprostitve so vključene v drugem odstavku 26. člena prejšnjega zakona in jih vsebinsko ne spreminjajo.

II.b Komentar avtorice

Pravno podlago za ureditev v 43. členu ZDDV-1 najdemo v 133. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Na podlagi te določbe se razširjajo oprostitve iz točk 1.,6.,7.,8.,11.,12.,13. prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 tudi na druge davčne zavezance, ki niso omenjeni v prvem odstavku 42. člena ZDDV-1, opravljajo pa tovrstne dejavnosti. Pri tem mora biti pri vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen najmanj eden izmed štirih naštetih pogojev (omenjeni v 1. odstavku 43. člena ZDDV-1), oprostitev plačila DDV po omenjenih točkah pa je možno uveljaviti na podlagi predhodne priglasitve davčnemu organu. Za davčne zavezance, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, lahko zaključimo, da opravljajo nepridobitno dejavnost v smislu ZDDV-1. Ti davčni zavezanci morajo hkrati izpolnjevati tudi pogoja iz 2. odstavka 42. člena ZDDV-1. Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV, če ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave, ali je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.

S sodbo evropskega sodišča C-174/00 z dne 21.3.2002 smo pridobili dragoceno razlago pojma nepridobitna dejavnost in pomena pravnoorganizacijske oblike pri pridobitvi statusa dobrodelne organizacije. Sodišče ES je pojasnilo, da je namen določbe A (1) (m) 13. člena Šeste direktive (primerljivo z 12. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1) ugodnejša obravnava določenih dejavnosti, ki se ne opravljajo v pridobitne namene. Kategorizacija pravne osebe, da je nepridobitna, mora zato temeljiti na sami naravi organizacije in ne na storitvah, tako kot so opredeljene v določbi A (1) (m) 13. člena Šeste direktive. Tudi če taka organizacija pridobiva dobiček (sistematično ali ne), to ne vpliva na opravljeno kategorizacijo, vse dokler se dobiček ne porazdeli njenim članom.

Sodišče ES je nadalje pojasnilo, da Šesta direktiva 77/388/EEC ne postavlja kriterija pravnoorganizacijske oblike niti organiziranosti subjekta, temveč je poglavitni kriterij aktivnost oziroma dejavnost, ki jo subjekt opravlja, zato se lahko tudi oseba zasebnega prava šteje kot dobrodelna organizacija. Poglavitni kriterij za uvrstitev je lahko aktivnost oz. dejavnost, ki jo subjekt opravlja. Temu v podporo je potrebno navesti še načelo davčne nevtralnosti, ki prepoveduje, da bi se subjekti, ki opravljajo enake vrste prometa blaga ali storitev, z vidika DDV obravnavali drugače. Omenjeno načelo bi bilo kršeno, če bi subjektu zasebnega prava ne priznali enakega obravnavanja kot subjektu javnega prava, če bi oba opravljala enake dejavnosti.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa k 13. členu Šeste direktive (13. člen-Oprostitve na ozemlju države), npr.:[1]

13A(2)                  Case C-174/00 (Kennemer Golf & Country Club)

13A(2)(a)             Case C-453/93 (Bulthuis)

                            Case C-267/00 (Zoological Society)

Preglednica: Primerjalna tabela med 6. Direktivo in Direktivo Sveta 2006/112/ES za 13.(B) člen 6. Direktive

Direktiva 77/388/EGS

Direktiva Sveta 2006/112/ES

člen 13(A)(2)(a), prva do četrta alinea

člen 133(a) do (d)


 

člen 13(A)(2)(b), prva in druga alinea

člen 134(a) in (b)


 


[1] Vsebina 43. člena ZDDV-1 je povzeta po 2. odstavku 13. člena (A) Šeste direktive.

VIII. 2. Oprostitve za določene druge dejavnosti

44. člen ZDDV-1– Druge oproščene dejavnosti

I. Vsebina zakona

Plačila DDV so oproščene tudi naslednje transakcije:

1. zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;

2. najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom), razen:

3. dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma proizvodnji katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona;

4. finančne transakcije, in sicer:

a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec;

b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;

c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa;

d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz katere so izdelani;

e) transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži;

f) upravljanje investicijskih skladov;

5. dobava kolkov in drugih podobnih znamk;

6. igre na srečo;

7. dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve;

8. dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč;

9. dobava zlata Banki Slovenije.

II. Komentarji

II.a Komentar k 44. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V 44. členu zakona so določene »druge oproščene dejavnosti«, od katerih se ne obračunava DDV. Gre za oprostitve, ki so oproščene iz tehničnih, vsebinskih in konceptualnih razlogov in so podane v devetih skupinah.

Prva skupina dejavnosti, ki so oproščene plačila DDV v sklopu pričujočega člena zakona, so zavarovalne in pozavarovalne transakcije.

2. točka nadaljuje z najemom oziroma zakupom nepremičnin (vključno z leasingom) s štirimi taksativno naštetimi izjemami.

Tretja skupina oproščenih dejavnosti je dobava blaga, v celoti uporabljena za namene oproščenih dejavnosti brez pravice do odbitka DDV oziroma, pri kateri davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka davka v skladu z določbo, ki ureja pravico do odbitka davka.

Četrto skupino oproščenih dejavnosti predstavljajo finančne storitve, in sicer določene transakcije povezane z dajanjem kreditov oziroma posojil v denarni obliki, kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev, v zvezi z določenimi plačilnimi instrumenti, valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo ter vrednostnimi papirji. V skladu s to točko je oproščeno tudi upravljanje investicijskih skladov.

Peta skupina oproščenih dejavnosti so transakcije, povezane s kolki in drugimi podobnimi znamkami.

Šesta skupina oproščenih dejavnosti so igre na srečo.

Sedma skupina določa kot oproščene transakcije dobavo (delov) objektov in pripadajočih zemljišč.

Skladno z 8. točko so plačila davka na dodano vrednost oproščene dobave zemljišč z izjemo stavbnih zemljišč.

Zaključna deveta točka opredeljuje dobavo zlata Banki Slovenije kot oproščeno dejavnost.

Ta člen povzema določbe 27. člena prejšnjega zakona ter predstavlja delni odmik od prej veljavne ureditve v smislu redakcijskih popravkov ter izključitve oziroma prenosa pravice do izbire obdavčitve v primeru določenih transakcij z nepremičninami v drug člen, to je v 45. člen zakona.

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES so oprostitve za druge dejavnosti obravnavane v 135. in 136. členu.

Komentar k 2. točki 44. člena tega zakona:

Davčni organ je 11.9.2006 izdal pojasnilo št. 4224-19/2006 na temo zaračunavanja nadomestila za stavbno zemljišče najemniku. Davčni organ je pojasnil, da po Zakonu o davku na dodano vrednost nadomestilo za stavbno zemljišče ne pomeni plačila za opravljeni promet blaga oziroma storitev. Če se NUSZ zaračuna najemniku, pa znesek NUSZ povečuje davčno osnovo za obračun DDV od najemnine. Ali bo obračunan DDV, je odvisno od tega, ali je najemodajalec podpisal z najemnikom izjavo, da bo od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. Če pogodbeni stranki nista podpisali izjave, je takšen promet oproščen plačila DDV. Davčni organ je mnenja, da bi se najemodajalec lahko skliceval, da je to nadomestilo plačal v imenu najemnika le, če bi se odločba o NUSZ glasila na najemnika (v tem primeru zaračunanega nadomestila za stavbno zemljišče ne bi vključil v davčno osnovo); to je na podlagi zgoraj navedenih določil sicer možno, če občini sporoči, kdo je neposredni uporabnik zemljišča ali stavbe. V takšnem primeru bi se najemodajalec lahko skliceval na določbo c) točke 6. odstavka 36. člena ZDDV-1 (v davčno osnovo se ne vštevajo zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij).

Komentar k 3. točki 44. člena tega zakona:

Ta določba upošteva eno temeljnih načel davka na dodano vrednost, in sicer načelo nevtralnosti. Načelo nevtralnosti pomeni tudi, da transkacije ne smejo biti obdavčene (temveč oproščene), če za to blago nismo smeli uveljaviti vstopnega DDV.

Načelo nevtralnosti je večkrat omenjeno v sodbah Sodišča ES, tako npr. tudi v sodbi C-45/95, Komisija proti Italiji:

»Država članica, ki uvede predpis, po katerem dobave blaga niso oproščene plačila DDV, če za to blago ni bilo moč uveljaviti vstopnega davka, ravna v nasprotju s Šesto direktivo. Tudi eventuelno nizek znesek v primeru dvojnega obdavčenja ne odvezuje države članice od obveznosti uporabe Šeste direktive, katere namen je prav izogibanje dvojnega obdavčevanja, ki bi bilo v nasprotju z načelom nevtralnosti, ki je osnova skupnega sistema DDV.«

Komentar k 4.e točki 44. člena tega zakona:

V zvezi s storitvami trženja in prodaje investicijskih kuponov je Ministrstvo za finance izdalo pojasnilo št. 432-32/2006, 6. 11. 2006 (DDV od storitev trženja investicijskih skladov).

V 4. e točki 44. člena ZDDV-1 je določeno, da so plačila DDV oproščene finančne storitve: transakcije (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), vključno s posredovanjem z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen dokumentov o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži (primerljivo z določbo 4.e točko prvega odstavka 27. člena ZDDV-1-). Generalni davčni urad je že v enem izmed prejšnjih pojasnil presodil, da so storitve trženja in prodaje investicijskih kuponov in delnic investicijskih skladov, ki jih opravljajo borznoposredniške družbe obdavčene.

Ministrstvo za finance je pojasnilo, da je tako prodaja investicijskih kuponov in delnic investicijskih skladov kakor tudi storitve, ki jih v okviru trženja investicijskih skladov opravlja davčni zavezanec[1], predmet 40. točke sodbe C-235/00, kjer SES navaja storitve, ki ne sodijo v okvir posredovanja z vrednostnimi papirji in zato niso oproščene davka.[2] Iz omenjene sodbe izhaja, da Sodišče ES vse dejavnosti, ki jih davčni zavezanec navaja kot podlago za oprostitev v sklopu posredovanja z vrednostnimi papirji, uvršča med primere, ki jih ni mogoče opredeliti kot posredovanje. Z navedbo, v kateri SES izrecno navaja, da podizvajalec, ki ima položaj prodajalca finančnega produkta, ne more biti posrednik v smislu oprostitve iz člena 13(B)(d)(5) Šeste direktive, pa je iz pojma posredovanja z vrednostnimi papirji izključena tudi prodaja investicijskih kuponov in delnic investicijskih skladov, ki jo borznoposredniške družbe opravljajo za družbe za upravljanje. Ker je pri storitvah, ki jih navaja davčni zavezanec, davčna osnova jasno določena, je tudi temeljni pogoj za oprostitev neizpolnjen. Zato bi oprostitev navedenih storitev pomenila nedopustno širitev obsega oprostitev in je v nasprotju tako z določbami Šeste direktive kakor s prakso SES (oprostitve za določene druge dejavnosti so določene predvsem iz razloga, da je davčna osnova težko določljiva).

Komentar k 4.f točki 44. člena ZDDV-1:

V zvezi s storitvami upravljanja je Ministrstvo za finance izdalo pojasnilo št. 432-32/2006, 6. 11. 2006 (DDV od storitev trženja investicijskih skladov). V zvezi s tem je proučilo Sodbo ES št. C-169/04 (Abbey National plc, Inscape Investment Fund vs. Commissioners of Customs & Excise). MF je poudarilo, da v zadevni sodbi SES ne govori o storitvah trženja, ampak presoja možnost oprostitve upravnih in računovodskih storitev, ki jih družba za upravljanje prenese na podizvajalca. SES se je postavilo na stališče, da storitve upravljanja, ki jih opravi tretji upravljalec, načeloma sodijo na področje uporabe člena 13(B)(d), točka 6, Šeste direktive, vendar že iz naslednje točke izhaja, da ni nujno, da je vsaka storitev, ki je oproščena, kadar jo opravlja družba za upravljanje, opredeljena kot takšna tudi pri prenosu na tretjega podizvajalca. Tedaj je treba za uporabo oprostitve iz člena 13(B)(d), točka 6, Šeste direktive ločeno presojati, ali so prenesene storitve značilne za upravljanje investicijskih skladov. Odločilni kriterij, ki ga je pri tem treba upoštevati, navaja SES v že omenjeni 70. točki.[3]

Iz okvira uporabe oprostitve SES izrecno izključuje preproste materialne in tehnične storitve, ki ne izpolnjujejo kriterija specifičnih in nujnih dejavnikov upravljanja posebnih investicijskih skladov. Ob upoštevanju vsega navedenega in predvsem načela ozke razlage oprostitev iz člena 13 Šeste direktive je Ministrstvo za finance podalo mnenje, da storitve trženja in prodaje investicijskih kuponov in delnic investicijskih skladov, katerih vsebina so informiranje stranke o delovanju investicijskega sklada, identifikacija stranke, predaja potrebne dokumentacije (pristopna izjava) za vpis kuponov vzajemnih skladov in predaja izpolnjene dokumentacije družbi za upravljanje, kot posamične storitve, prenesene na podizvajalca, ne izpolnjujejo kriterija posebne celote, katere namen je, izpolniti specifične in nujne naloge storitve iz člena 13(B)(d), točka 6, Šeste direktive, in jih zato tudi ni mogoče uvrstiti med oprostitve iz 4.f točke prvega odstavka 27. člena ZDDV-1 (primerljivo z novo določbo 4.f točke 44. člena ZDDV-1).

Komentar k 5. točki 44. člena tega zakona:

Enako kot poštne so tudi davčne znamke ter upravni in sodni koleki oproščeni plačila DDV, ne glede na to, kdo jih zaračunava. Z upravnimi in sodnimi taksami se namreč plačujejo storitve upravnih (sodnih) organov, ki pa niso del obdavčene dejavnosti upravnega ali sodnega organa.

Komentar k 7. točki 44. člena tega zakona:

Davčni organ je k vsebinsko enaki določbi v prejšnjem Zakonu o davku na dodano vrednost izdal pojasnilo, da je prodaja objekta, ki je v uporabi že več kot dve leti in ni bila podana izjava za obdavčitev z DDV, predmet obdavčitve z davkom na promet nepremičnin (in ne DDV), čeprav je bil ta objekt pred prodajo prenovljen in adaptiran (ali rekonstruiran). DDV je potrebno obračunati le, če bi bila to gradnja novega objekta skladno z Zakonom o graditvi objektov (Obdavčitev nepremičnine ob odprodaji , Pojasnilo DURS, št. 4236-50/2006, 12. 10. 2006).

V povezavi s to zakonsko določbo želimo omeniti še pojasnilo davčnega organa, št. 4236-11/2006, 26.10.2006 (Obdavčitev prometa z nepremičninami ). Izpostavili bi nekaj stališč davčnega organa iz omenjenega pojasnila, saj menimo, da so kljub novemu zakonu tudi v bodoče uporabne (prodaja nepremičnine s strani občana, ki hkrati opravlja dejavnost kot s.p.):

“Zavezanec nadalje sprašuje, ali fizična oseba, ki drugače opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik, identificiran za DDV, plača pri prodaji nepremičnine davek kakor druge fizične osebe (ki niso s. p.), kadar proda nepremičnino, ki ni sredstvo podjetja, ampak je v lasti fizične osebe.

Kadar je fizična oseba, ki drugače opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik, identificirana za namene DDV in prodaja blago, na splošno velja, da mora ob prodaji tega blaga obračunati DDV. Način knjiženja blaga (med osnovna sredstva ali ne) ne sme vplivati na odločitev o obdavčitvi z DDV. Po ZDDV morajo namreč davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, od vseh prodaj blaga (tudi od novih objektov), ki jih opravijo v okviru svoje ekonomske dejavnosti, obračunati DDV, če ni podlage za oprostitev tega davka. Če pa fizična oseba prodaje blaga ne opravi v okviru svoje ekonomske dejavnosti in nastopa le kot fizična oseba, DDV ne obračuna. Ali neka oseba prodajo blaga opravi v okviru svoje ekonomske dejavnosti ali ne, je treba presojati v vsakem primeru posebej.”

Komentar k 8. točki 44. člena zakona:

V povezavi s to zakonsko določbo želimo omeniti pojasnilo davčnega organa, št. 4236-11/2006, 26.10.2006 (Obdavčitev prometa z nepremičninami ). Izpostavili bi nekaj stališč davčnega organa iz omenjenega pojasnila, saj menimo, da so kljub novemu zakonu tudi v bodoče uporabne (prodaja nezazidanih stavbnih zemljišč):

“Promet nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ga opravi fizična oseba, je lahko obdavčen z DDV ali pa z DPN, to je odvisno od tega, ali je fizično osebo – prodajalca nepremičnine mogoče opredeliti kot osebo, ki neodvisno opravlja dejavnost po 13. členu ZDDV-1, kakor je pojasnjeno že v 2. točki tega pojasnila.

Zavezanec je zastavil tudi vprašanje, kakšno vlogo ima komunalna opremljenost pri prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča.

Nezazidana stavbna zemljišča, tako tista, ki so komunalno opremljena, kakor tudi komunalno neopremljena, so obdavčena z DDV, razen če promet opravi oseba, ki ni identificirana za namene DDV, ko so obdavčena z DPN. Pri presojanju, ali je treba fizično osebo, ki prodaja nezazidano stavbno zemljišče, v posameznem primeru obravnavati kot davčnega zavezanca, ki opravlja dejavnost, pa lahko okoliščina, da je oseba zemljišče komunalno opremila, kaže na opravljanje dejavnosti davčnega zavezanca. Vložena sredstva v neko nepremičnino oziroma komunalno opremljanje zemljišča je torej lahko tudi eden od kriterijev pri presoji, ali je fizično osebo treba opredeliti kot davčnega zavezanca za DDV.”


[1]V vprašanju davčnega zavezanca so povzeta spremljajoča dejanja, ki jih davčni zavezanec opravlja v okviru trženja investicijskih skladov in jih hkrati navaja kot argumente za uvrstitev trženja in prodaje investicijskih kuponov in delnic investicijskih skladov v sklop oprostitev:

[2]»40. Na drugi strani pa ne gre za posredovanje v primeru, ko ena izmed strank podizvajalcu zaupa izvedbo določenih administrativnih formalnosti, povezanih s pogodbo, kot zagotavljanje informacij in sprejemanje ter obravnava prošenj za vpis vrednostnih papirjev, ki so predmet pogodbe. V tem primeru podizvajalec zaseda položaj stranke, ki prodaja finančni produkt in zato ne gre za posrednika, ki ne zaseda položaja ene izmed pogodbenih strank, skladno z vsebino zadevne določbe.«

[3] »70. Upravne in računovodske storitve skladov, ki jih opravlja tretji upravljalec, čeprav bi bile opredeljene kot transakcije iz člena 13 (B)(d), točke 6, Šeste direktive, morajo tvoriti posebno celoto, presojano celovito, katere namen je izpolniti specifične in nujne naloge storitve iz člena 13 (B)(d), točke 6, Šeste direktive.«

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (71.,72.,73.,74.,75.,76., 77. člen)

71. člen-P (Zavarovalni in pozavarovalni posli)

Zavarovalni in pozavarovalni posli iz 1. točke 44. člena ZDDV-1 so, v skladu s predpisi, sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem in življenjskem zavarovanju, pozavarovanju in sozavarovanju.

72. člen- P (Dobave blaga in storitev v zvezi z najemom oziroma zakupom nepremičnin)

(1) Storitve in dobave blaga v zvezi z najemom oziroma zakupom nepremičnin iz 2. točke 44. člena ZDDV-1, kot na primer: dobava vode, električne energije, plina, energije za ogrevanje, odvoz smeti, so, če jih najemodajalec ali upravnik stavbe le prerazdeli najemnikom oziroma lastnikom stavb, neobdavčljive.

(2) Če je vrednost storitev in blaga iz prejšnjega odstavka vključena v najemnino, so te storitve in blago oproščene plačila DDV v skladu z 2. točko 44. člena ZDDV-1.

73. člen- P (Najem oziroma zakup nepremičnin)[1]

(1) Najem oziroma zakup nepremičnin iz 2. točke 44. člena ZDDV-1 pomeni dajanje nepremičnin v najem oziroma zakup . Vključuje tudi dajanje nepremičnin v podnajem.

(2) Temeljna značilnost pogodbe o najemu oziroma zakupu nepremičnin (vključno s podnajemom) za namene uporabe 2. točke 44. člena ZDDV-1 je, da je najemniku oziroma zakupniku za dogovorjeno obdobje (za plačilo) dana pravica neovirano zasedati točno določeno nepremičnino ali njen del, kot da bi bil njen lastnik, in da iz te pravice izključi vsako drugo osebo.

(3) Če storitev nima značilnosti najema oziroma zakupa nepremičnin iz drugega odstavka tega člena, je pa povezana z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine, pri čemer to predstavlja njen postranski oziroma spremljajoči del (na primer: uporaba športnih objektov, rezervacija mize v restavraciji, postavitev prodajnega avtomata znotraj nepremičnine, uporaba WC ...), je obdavčitev take storitve odvisna od vsebine storitve.

74. člen- P (4.a in 4.b točka 44. ZDDV-1)

(1) Za finančne storitve iz 4.a in 4.b točke 44. člena ZDDV-1 se med drugim ne šteje zbiranje, analiziranje in posredovanje informacij o kreditni oziroma posojilni sposobnosti posameznikov ali podjetij, ki ni vezano na dajanje in upravljanje kreditov oziroma posojil ali na izdajanje garancij in drugih denarnih jamstev za kredite oziroma posojila.

(2) Izročitev nadomestnih stvari v skladu s posojilno pogodbo se ne šteje za storitev iz 4.a točke 44. člena ZDDV-1, ne glede na to, ali posojilojemalec vrne izposojene stvari ali denarni znesek, ki ustreza njihovi vrednosti v času in kraju, ki sta v pogodbi določena za vrnitev.

(3) Za storitev upravljanja kreditov oziroma posojil v denarni obliki se šteje tudi odkup kreditov.

(4) V skladu s 4.b točko 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščeno izdajanje kreditnih garancij in drugih jamstev za denarne obveznosti, ne glede na to, kdo opravi storitev, in upravljanje kreditnih garancij, kadar te storitve opravlja kreditodajalec.

75. člen- P (4.c točka 44. člena ZDDV-1)

(1) Za transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti, transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti po 4. c točki 44. člena ZDDV-1 se štejejo vse storitve, ki so neposredno povezane oziroma omogočajo izpolnitev denarne obveznosti.

(2) Med transakcije v zvezi z depoziti po 4.c točki 44. člena ZDDV-1 se uvrščajo: odprtje računa, vpisovanje terjatev in dolgovanj, obveščanje deponentov o vplačilih in izplačilih v okviru depozitne pogodbe, obveščanje banke deponenta o spremembi stanja na računu, o stanju računa ipd.

(3) Znesek depozita ni predmet DDV, ne glede na to, kdo depozit da oziroma ga sprejme.

(4) Pri depozitih se šteje, da finančno storitev opravi oseba, ki da depozit. Če da depozit davčni zavezanec, ki ne opravlja finančnih storitev kot svojo dejavnost, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da je finančna storitev opravljena občasno.

(5) Obresti od depozitov so oproščene plačila DDV. Če da depozit mali davčni zavezanec ali fizična oseba, obresti od depozitov niso predmet DDV.

(6) Za storitve, neposredno povezane z izpolnitvijo denarne obveznosti, se ne štejejo najem in vzdrževanje terminalov POS, vzdrževanje bankomatov in izdelava raznih poročil.

(7) Za transakcije iz 4.c točke 44. člena ZDDV-1 se šteje tudi opravljanje plačil z elektronskim denarjem, vključno z izdajo elektronskega denarja.

76. člen-P (4.d, 4.e in 4.f točka 44. člena ZDDV-1)

(1) Po 4.d točki 44. člena ZDDV-1 se za transakcije v zvezi s tujo valuto štejejo tudi prihodki od trgovanja s tujo valuto (tečajna marža). Tečajne razlike, ugotovljene iz preračuna stanj, ki so posledica obveznega preračunavanja tuje v domačo valuto, ne predstavljajo plačila za opravljeno storitev in niso predmet DDV.

(2) Izdaja priložnostnih kovancev, ki so zakonito plačilno sredstvo, je v skladu s 4.d točko 44. člena ZDDV-1 oproščena plačila DDV.

(3) Storitve posredovanja oziroma komisijskega posredovanja, ki jih opravijo banke (kot zastopniki ali komisionarji) pri prodaji priložnostnih kovancev, se ne štejejo za oproščene transakcije po 4.d točki 44. člena ZDDV-1.

(4) Transakcije s priložnostnimi kovanci, ki se dajejo v obtok po nominalni vrednosti in so zakonito plačilno sredstvo, so oproščene plačila DDV po 4.d točki 44. člena ZDDV-1.

(5) Za upravljanje iz 4.e točke 44. člena ZDDV-1 se šteje gospodarjenje z vrednostnimi papirji po nalogu in za račun posamezne stranke, ki se opravlja v skladu s predpisi, ki urejajo to področje.

(6) Donos iz vrednostnega papirja (dividende, obresti, kapitalski dobički), ki ne predstavlja plačila za opravljeno transakcijo, ni predmet DDV.

(7) Med storitve upravljanja investicijskih skladov iz 4.f točke prvega odstavka 44. člena ZDDV-1, se uvrščajo tudi storitve, ki jih upravljalec investicijskega sklada poveri zunanjim izvajalcem, vendar le, če te tvorijo posebno celoto in so specifične in nujne za upravljanje investicijskih skladov.

77. člen-P (Stavbna zemljišča)

Za stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 se štejejo parcele, na katerih je v skladu s predpisi dopustna gradnja objektov.


[1] Spremembe tega člena so bile objavljene v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list, št. 52/07).

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Posredovanje finančnih storitev, Pojasnilo DURS, št. 4230-475/2006, 21. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Zavarovalne transakcije in povezane storitve, Pojasnilo DURS, št. 4230-15/2007, 14. 2. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Plačilo na obroke in 39. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Pojasnilo DURS, št. 4230-71/2007-2, 20. 3. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

4. Obdavčitev posredovanja spremljevalnih storitev pri prodaji letalskih vozovnic, Pojasnilo DURS, št. 4230-22/2007, 18. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

 

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 27. členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Primer sodne prakse k 27. členu ZDDV: Sodba U 107/2004 z dne 11.09.2006 – povezano z obdavčitvijo prodaje nepremičnine z DDV oziroma DPN

povezava: http://www.racunovodja.com

Sodna praksa Sodišča ES k 13 (B) členu Šeste direktive (13. člen-Oprostitve na ozemlju države; 13(B) člen- Druge oprostitve), npr.:[1]

13B(a)                 Case C-4/94 (BLP)

                            Case C-349/96 (Card Protection Plan)

                            Case C-240/99 (Skandia)

                            Case C-8/01 (Assurandør-Societet)

                            Case C-472/03 (Arthur Andersont)

                            Case C-13/06 (Commission/Greece)

13B(b)                 Case 173/88 (Henriksen)

                            Case C-63/92 (Lubbock Fine)

                            Case C-346/95 (Blasi)

                            Case C-60/96 (Commission/France)

                            Case C-12/98 (Amengual Far)

                            Case C-409/98 (Mirror Group)

                            Case C-446/98 (Camara Municipal do Porto)

                            Case C-108/99 (Cantor Fitzgerald)

                            Case C-326/99 (Goed Wonen)

                            Case C-269/00 (Wolfgang Seeling)

                            Case C-315/00 (Rudolf Maierhofer)

                            Case C-275/01 (Sinclair Collis Lt)

                            Case C-284/03 (Temco Europe)

                            Case C-428/02 (Fonden Marselisborg)

                            Case C-63/04 (Centralan)

                            Case C-246/04 (Turn- und Sportunion Waldburg)

13B(c)                 Case C-45/95 (Commission/Italy)

                            Case C-280/04 (Jyske Finans)

                            Case C-18/05 (Salus)

                            Case C-155/05 (Villa maria Beatrice Hospital)

13B(d)                 Case C-4/94 (BLP)

                            Case C-16/00 (Cibo)

13B(d)(1)             Case 8/81 (Becker)

                            Case 255/81 (Grendel)

                            Case 70/83 (Kloppenburg)

                            Case 207/87 (Weissgerber)

                            Case C-281/91 (Muys en De Winter)

                            Case C-34/99  (Primback)

                            Case C-453/05 (Volker Ludwig)

                            Case C-174/06 (CO.GE.P Srl)

13B(d)(2) primerjalno 135 (1) (c) Direktive Sveta 112/2006/ES, ki je podlaga za 4.b točko 44. člena ZDDV-1

                            Case C-455/05 (Velvet & Steel Immobilien)[2]

                          eur-lex.europa.eu

13B(d)(3)             Case C-80/95 (Harnas & Helm)

                            Case C-305/01 (MKG-Kraftfahrzeuge-Factory)

13B(d)(3)-(5)       Case C-2/95 (Sparekassernes Datacenter)

13B(d)(5)             Case C-60/90 (Polysar)

                            Case C-80/95 (Harnas & Helm)

                          Case C-102/00 (Welthgrove)

                          Case C-235/00 (CSC Financial Services Ltd)

                          eur-lex.europa.eu

13B(d)(6)             Case C-08/03 (BBL)

                          Case C-169/04 (Abbey National)

                          Case C-363/05(Morgan Fleming Claverhouse Investment Trust)[3]

                          eur-lex.europa.eu

                          Case C-406/05 (Jurriëns Beheer)

13B(f)                  Case C-283/95 (Karlheinz Fischer)

                            Case C-453/02 (Linneweber)

                            Case C-462/02 (Akritidis)

                            Case C-89/05(United Utilities)

13B(g)                 Case 73/85 (Kerrut)

                            Case C-63/92 (Lubbock Fine)

13B(h)                 Case C-468/93 (Gemeente Emmen)

Preglednica: Primerjalna tabela med 6. Direktivo in Direktivo Sveta 2006/112/ES za 13.(B) člen 6. Direktive

Direktiva 77/388/EGS

Direktiva Sveta 2006/112/ES

člen 13(B), uvodni stavek

člen 131


 

člen 13(B)(a)

člen 135(1)(a)


 

člen 13(B)(b), prvi pododstavek

člen 135(1)(l)


 

člen 13(B)(b), prvi pododstavek,

točke (1) do (4)


 

člen 135(2), prvi pododstavek,

točke (a) do (d)


 

člen 13(B)(b), drugi pododstavek

člen 135(2), drugi pododstavek


 

člen 13(B)(c)

člen 136(a) in (b)


 

člen 13(B)(d)


 

člen 13(B)(d), točke (1) do (5)


 

člen 135(1)(b) do (f)


 

člen 13(B)(d), točke (1) do (5), prva in

druga alinea


 

člen 135(1)(f)


 

člen 13(B)(d), točka (6)

člen 135(1)(g)


 

člen 13(B)(e) do (h)

člen 135(1)(h) do (k)


 


[1] Vsebina 44. člena ZDDV-1 je povzeta po 13. členu (B) Šeste direktive.

[2] Razsodba:
Člen 13 B(d), točka 2, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da pojem „prevzem obveznosti“ izključuje s področja uporabe te določbe obveznosti, ki niso finančne narave, kot so obveznosti obnove nepremičnine.

[3]Izrek
1) Člen 13B(d)(6) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, je treba razlagati tako, da pojem „posebni investicijski skladi“ v tej določbi vključuje zaprte investicijske sklade, kot so zaprte investicijske družbe (Investment Trust Companies).
2) Člen 13B(d)(6) Šeste direktive je treba razlagati tako, da države članice pooblašča, da po prostem preudarku opredelijo sklade pod njihovo pristojnostjo, ki spadajo pod pojem „posebni investicijski skladi“ za namene oprostitve iz te določbe. Vendar pa morajo države članice pri izvajanju tega pooblastila spoštovati cilj, zasledovan z navedeno določbo, ki je vlagateljem olajšati vlagaje v vrednostne papirje prek naložbenih podjemov, ob zagotavljanju načela davčne nevtralnosti z vidika pobiranja davka na dodano vrednost za upravljanje s posebnimi investicijskimi skladi, kot so skladi, na katere se nanaša Direktiva Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/1/ES z dne 9. marca 2005, ki so konkurenčni drugim posebnim investicijskim skladom.
3) Člen 13(B)(d)(6) Šeste direktive ima neposredni učinek, tako da se davčni zavezanec nanj lahko sklicuje pred nacionalnim sodiščem, ko nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, ki naj bi bila nezdružljiva s to določbo.

V. Preglednica: Oprostitve za določene druge dejavnosti po 44. členu ZDDV-1

Preglednica: Kategorije blaga in storitev, ki so oproščene plačila DDV po 44. členu ZDDV-1 (oprostitve za določene druge dejavnosti)

Zap.št.

Plačila DDV so oproščene tudi naslednje transakcije

Določbe iz Pravilnika o izvajanju ZDDV-1

1.

Zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;

71. člen-P (Zavarovalni in pozavarovalni posli)

Zavarovalni in pozavarovalni posli iz 1. točke 44. člena ZDDV-1 so, v skladu s predpisi, sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem in življenjskem zavarovanju, pozavarovanju in sozavarovanju.

2.

Najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom), razen:

  • nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
  • dajanja v najem garaž in površin za parkiranje vozil;
  • dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
  • najema sefov;

72. člen- P (Dobave blaga in storitev v zvezi z najemom oziroma zakupom nepremičnin)

(1) Storitve in dobave blaga v zvezi z najemom oziroma zakupom nepremičnin iz 2. točke 44. člena ZDDV-1, kot na primer: dobava vode, električne energije, plina, energije za ogrevanje, odvoz smeti, so, če jih najemodajalec ali upravnik stavbe le prerazdeli najemnikom oziroma lastnikom stavb, neobdavčljive.

(2) Če je vrednost storitev in blaga iz prejšnjega odstavka vključena v najemnino, so te storitve in blago oproščene plačila DDV v skladu z 2. točko 44. člena ZDDV-1.

73. člen- P (Najem oziroma zakup nepremičnin)

(1) Najem oziroma zakup nepremičnin iz 2. točke 44. člena ZDDV-1 pomeni dajanje nepremičnin v najem oziroma zakup (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: K/70.2). Vključuje tudi dajanje nepremičnin v podnajem.

(2) Temeljna značilnost pogodbe o najemu oziroma zakupu nepremičnin (vključno s podnajemom) za namene uporabe 2. točke 44. člena ZDDV-1 je, da je najemniku oziroma zakupniku za dogovorjeno obdobje (za plačilo) dana pravica neovirano zasedati točno določeno nepremičnino ali njen del, kot da bi bil njen lastnik, in da iz te pravice izključi vsako drugo osebo.

(3) Če storitev nima značilnosti najema oziroma zakupa nepremičnin iz drugega odstavka tega člena, je pa povezana z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine, pri čemer to predstavlja njen postranski oziroma spremljajoči del (na primer: uporaba športnih objektov, rezervacija mize v restavraciji, postavitev prodajnega avtomata znotraj nepremičnine, uporaba WC ...), je obdavčitev take storitve odvisna od vsebine storitve.


 

3.

Dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma proizvodnji katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona;


 

4.

Finančne transakcije, in sicer:


 

a)

dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec;

74. člen- P (4.a in 4.b točka 44. ZDDV-1)

(1) Za finančne storitve iz 4.a in 4.b točke 44. člena ZDDV-1 se med drugim ne šteje zbiranje, analiziranje in posredovanje informacij o kreditni oziroma posojilni sposobnosti posameznikov ali podjetij, ki ni vezano na dajanje in upravljanje kreditov oziroma posojil ali na izdajanje garancij in drugih denarnih jamstev za kredite oziroma posojila.

(2) Izročitev nadomestnih stvari v skladu s posojilno pogodbo se ne šteje za storitev iz 4.a točke 44. člena ZDDV-1, ne glede na to, ali posojilojemalec vrne izposojene stvari ali denarni znesek, ki ustreza njihovi vrednosti v času in kraju, ki sta v pogodbi določena za vrnitev.

 
 

(3) Za storitev upravljanja kreditov oziroma posojil v denarni obliki se šteje tudi odkup kreditov.

(4) V skladu s 4.b točko 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščeno izdajanje kreditnih garancij in drugih jamstev za denarne obveznosti, ne glede na to, kdo opravi storitev, in upravljanje kreditnih garancij, kadar te storitve opravlja kreditodajalec.

b)

izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;

c)

transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa;

75. člen- P (4.c točka 44. člena ZDDV-1)

(1) Za transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti, transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti po 4. c točki 44. člena ZDDV-1 se štejejo vse storitve, ki so neposredno povezane oziroma omogočajo izpolnitev denarne obveznosti.

(2) Med transakcije v zvezi z depoziti po 4.c točki 44. člena ZDDV-1 se uvrščajo: odprtje računa, vpisovanje terjatev in dolgovanj, obveščanje deponentov o vplačilih in izplačilih v okviru depozitne pogodbe, obveščanje banke deponenta o spremembi stanja na računu, o stanju računa ipd.

(3) Znesek depozita ni predmet DDV, ne glede na to, kdo depozit da oziroma ga sprejme.

(4) Pri depozitih se šteje, da finančno storitev opravi oseba, ki da depozit. Če da depozit davčni zavezanec, ki ne opravlja finančnih storitev kot svojo dejavnost, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da je finančna storitev opravljena občasno.

(5) Obresti od depozitov so oproščene plačila DDV. Če da depozit mali davčni zavezanec ali fizična oseba, obresti od depozitov niso predmet DDV.

(6) Za storitve, neposredno povezane z izpolnitvijo denarne obveznosti, se ne štejejo najem in vzdrževanje terminalov POS, vzdrževanje bankomatov in izdelava raznih poročil.

(7) Za transakcije iz 4.c točke 44. člena ZDDV-1 se šteje tudi opravljanje plačil z elektronskim denarjem, vključno z izdajo elektronskega denarja.

d)

transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz katere so izdelani;

76. člen-P (4.d, 4.e in 4.f točka 44. člena ZDDV-1)

(1) Po 4.d točki 44. člena ZDDV-1 se za transakcije v zvezi s tujo valuto štejejo tudi prihodki od trgovanja s tujo valuto (tečajna marža). Tečajne razlike, ugotovljene iz preračuna stanj, ki so posledica obveznega preračunavanja tuje v domačo valuto, ne predstavljajo plačila za opravljeno storitev in niso predmet DDV.

(2) Izdaja priložnostnih kovancev, ki so zakonito plačilno sredstvo, je v skladu s 4.d točko 44. člena ZDDV-1 oproščena plačila DDV.

(3) Storitve posredovanja oziroma komisijskega posredovanja, ki jih opravijo banke (kot zastopniki ali komisionarji) pri prodaji priložnostnih kovancev, se ne štejejo za oproščene transakcije po 4.d točki 44. člena ZDDV-1.

(4) Transakcije s priložnostnimi kovanci, ki se dajejo v obtok po nominalni vrednosti in so zakonito plačilno sredstvo, so oproščene plačila DDV po 4.d točki 44. člena ZDDV-1.


 


 

(5) Za upravljanje iz 4.e točke 44. člena ZDDV-1 se šteje gospodarjenje z vrednostnimi papirji po nalogu in za račun posamezne stranke, ki se opravlja v skladu s predpisi, ki urejajo to področje.

(6) Donos iz vrednostnega papirja (dividende, obresti, kapitalski dobički), ki ne predstavlja plačila za opravljeno transakcijo, ni predmet DDV.


 


 


 


 


 

(7) Med storitve upravljanja investicijskih skladov iz 4.f točke prvega odstavka 44. člena ZDDV-1, se uvrščajo tudi storitve, ki jih upravljalec investicijskega sklada poveri zunanjim izvajalcem, vendar le, če te tvorijo posebno celoto in so specifične in nujne za upravljanje investicijskih skladov.

e)

transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži;

f)

upravljanje investicijskih skladov;

5.

Dobava kolkov in drugih podobnih znamk;


 

6.

Igre na srečo;


 

7.

Dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve;


 

8.

Dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč;

77. člen-P (Stavbna zemljišča)

Za stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 se štejejo parcele, na katerih je v skladu s predpisi dopustna gradnja objektov.

9.

Dobava zlata Banki Slovenije.


 

45. člen ZDDV-1- Pravica do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami)

I. Vsebina zakona

(1) Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena tega zakona, se lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji.

(2) Davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu uradu.

II. Komentarji

II.a Komentar k 45. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa pravico do izbire obdavčitve v primeru določenih transakcij v zvezi z nepremičninami, in sicer v primeru najema oziroma zakupa nepremičnin v skladu z 2. točko 44. člena zakona, dobave objektov in pripadajočih zemljišč iz 7. točke 44. člena in dobave zemljišč iz 8. točke 44. člena. Takšna prostovoljna obdavčitev sicer oproščenih transakcij je možna le na podlagi skupne izjave, ki jo obe strani podata pristojnemu davčnemu uradu.

II.b Komentar avtorice

Pravna podlaga za opcijsko obdavčitev je vključena v 136. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

V 45. členu tega zakona je dana možnost, da se dva davčna zavezanca kljub zakonskim določbam o oproščenem prometu lahko dogovorita, da bosta opravila tovrstni promet z obračunanim DDV (davčnemu zavezancu, ki opravi oproščen promet, zaradi deleža oproščenega prometa zato ni potrebno odbijati vstopnega DDV na podlagi odbitnega deleža in popravljati vstopnega DDV, ki ga je odbil pri nabavi nepremičnine). Pri tem bo davčni zavezanec, ki bo opravil takšen promet, dolžan na računu zaračunati DDV, prejemnik računa pa bo imel pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, seveda ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki jih bomo navedli v nadaljevanju. Omenjeno možnost daje zakon davčnim zavezanem, če nepremičnino dajo v najem (zakup), opravijo promet objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih so postavljeni ti objekti, in če opravijo promet z ostalimi zemljišči, kot so kmetijska in gozdna zemljišča. Na podlagi te določbe se lahko davčni zavezanec z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem ali pa kupcem nepremičnine dogovori, da bo opravil obdavčen promet (čeprav je ta načeloma oproščen). Pred opravljenim tovrstnim prometom sta dolžna podati vsak svojemu davčnemu organu skupno izjavo, ki jo sestavita v dveh izvodih. Pomembno je tudi to, da jo sestavita in oddata davčnemu organu pred opravljenim prometom, ne pa kasneje. V praksi se pogostokrat dogaja, da npr. najemodajalec že zaračuna DDV na računu za najemnino in šele po datumu izstavitve računa opravita skupaj z najemnikom svojo dolžnost do davčnega organa. Drug problem, ki v praksi pogosto nastopa je, da je npr. najemodajalec ob sklenitvi najemne pogodbe imel pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, kasneje pa je začel opravljati tudi oproščeno dejavnost, zaradi česar je izgubil pravico do celotnega odbitka (odbitni delež). V tem primeru (njegova) podana izjava ni več v skladu s pogoji, ki so v tem členu predpisani za opravljanje obdavčenega prometa. Dolžan jo je umakniti in najemodajalca opozoriti o neizpolnjevanju zakonsko predpisanih pogojev za podajo izjave o obdavčitvi. Dogovor o obdavčitvi omenjenih primerov prometa je dovoljen v primerih, ko je najemnik, zakupnik, leasingojemalec oziroma kupec nepremičnine:

- davčni zavezanec, ki opravlja samo obdavčeno dejavnost;

- davčni zavezanec, ki sicer opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost, vendar odbija vstopni DDV na podlagi dejanskih podatkov (odbija vstopni DDV za obdavčeno dejavnost, za katero ima pravico do odbitka vstopnega DDV po dejanskih podatkih, če v svojem knjigovodstvu ali izvenknjigovodski evidenci zagotovi podatke o celotnem vstopnem DDV in znesku vstopnega DDV, za katerega se prizna pravica do odbitka)- v tem primeru lahko podpiše izjavo za dejavnost, od katere obračunava DDV;

- davčni zavezanec, ki sicer opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost in odbija vstopni DDV v skladu s 7. odstavkom 65. členom ZDDV-1 (izračunava torej več odbitnih deležev za vsako področje svoje dejavnosti, vendar za posamezno področje dejavnosti odbija celotni vstopni DDV (100 %), tako da za to področje lahko poda izjavo).

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (78. člen)

78. člen- P (Skupna izjava)

(1) V skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1 sestavita davčna zavezanca skupno izjavo v dveh izvodih in ju predložita vsak svojemu pristojnemu davčnemu organu.

(2) V izjavi iz prejšnjega odstavka mora biti nepremičnina, na katero se izjava nanaša, opisana dovolj natančno, da opis omogoča nedvomno določitev predmeta dobave.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Sodna praksa Sodišča ES k 13 (C) členu Šeste direktive (13. člen-Oprostitve na ozemlju države; 13 C člen- Izbire), npr.:[1]

13C                      Case C-247/95 (Marktgemeinde Welden)

                            Case C-62/93 (BP Supergas)

                            Case C-291/92 (Armbrecht)

                            Case C-381/97 (Belgodex)

                            Case C-384/98 (D. (Minor))

                            Case C-487/01 (Leusden)

                            Case C-7/02 (Holin)

                            Case C-223/03 (University of Huddersfield)

                            Case C-269/03 (Kirchberg)

                            Case C-326/99 (Goed Wonen)

                            Case C-223/03 (University of Huddersfield)

                            Case C-184/04 (Uudenkaupungi kaupunki)

                            Case C-246/04 (Turn- und Sportunion Waldburg)


[1] Pravna podlaga za opcijsko obdavčitev je vključena v 136. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (13. člen (C) Šeste direktive).

VIII. 3. Oprostitve za transakcije znotraj Skupnosti

46. člen ZDDV-1- Oprostitve v zvezi z dobavami blaga

I. Vsebina zakona

Plačila DDV so oproščene:

1. dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici;

2. dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec;

3. dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti, razen trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument, trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano njeno plačilo v namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo trošarine;

4. dobave blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena tega zakona v drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.

II. Komentarji

II.a Komentar k 46. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu so določene oprostitve plačila davka v zvezi z dobavami blaga v druge države članice.

V skladu s 1. točko so oproščene dobave blaga v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, če pridobitelj blaga deluje kot davčni zavezanec ali kot pravna oseba, ki ni davčni zavezanec v drugi državi članici.

V skladu z 2. točko tega člena so oproščene dobave novih prevoznih sredstev, ki so odposlana ali odpeljana v drugo državo članico davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV ali kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec.

V skladu s 3. točko so oproščene dobave trošarinskih izdelkov, ki so odposlani ali odpeljani v drugo državo članico davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, kadar je za pošiljko izdan spremni dokument, trošarina je plačana v Sloveniji in njeno plačilo zavarovano v namembni državi članici.

V skladu s 4. točko so oproščene dobave blaga v obliki prenosa v drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v skladu s tem členom, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 138. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (28c (A) člen Šeste direktive).

Komentar k celotnemu členu tega zakona:

V 46. členu tega zakona so določene štiri skupine dobav blaga znotraj Skupnosti. Vsem skupinam oprostitvam je skupno, da so predvidene za primere, ko se uporablja načelo "namembne države". Pogoj za uveljavljanje teh oprostitev je, da sta kupec in prodajalec (ki sta dolžna obračunavati DDV) iz različnih držav članic Skupnosti, kraj odpošiljanja in namembna država pa ne sme biti ista država.

Komentar k 1. odstavku 46. člena tega zakona:

Prva skupina oprostitev vključuje oprostitve za blago, ki ga iz Slovenije odpošlje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za račun enega od njiju. Pri tej točki velja opozoriti, da je zelo pomembno dokazilo o tem, da je bilo blago resnično odpeljano oziroma odposlano v drugo državo članico. Kot dokaz za uveljavljanje te oprostitve služi račun in ustrezna prevozna listina ali drug dokument, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz konkretnega računa. Če kupec sam odpelje blago v drugo državo članico, zadostujeta za dokazovanje račun in izjava, ki pa mora vsebovati ustrezne elemente iz 79. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (79. in 26. člen PZDDV)

79. člen- P (46. člen ZDDV-1)

(1) Davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa.

(2) Če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga.

(3) V izjavi o prevozu blaga iz prejšnjega odstavka morajo biti navedeni naslednji podatki:

(4) Davčna oprostitev iz 3. točke 46. člena ZDDV-1 velja za dobavo trošarinskih izdelkov, od katerih je v skladu z zakonom, ki ureja trošarino, trošarina v Sloveniji že plačana, v namembni državi članici pa vsaj zavarovano njeno plačilo, in ki jih davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, dobavi davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, v drugo državo članico, ne glede na vrednost dobavljenih trošarinskih izdelkov.

(5) Če davčni zavezanec, identificiran za namene DDV dobavlja v drugo državo članico trošarinske izdelke v skladu z zakonom, ki ureja trošarino, pod režimom odloga uveljavlja oprostitev plačila DDV za tako dobavo pod pogoji iz 1. točke 46. člena ZDDV-1.

26. člen- P (Oproščene dobave novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti)

(1) Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ki dobavi novo prevozno sredstvo v drugo državo članico kateri koli osebi, ki ni identificirana za namene DDV, izpolni obrazec DDV-NPS-D1, ki je Priloga IV tega pravilnika in je njegov sestavni del.

(2) Obrazec DDV-NPS-D1 izpolni tudi vsaka oseba iz tretjega odstavka 5. člena ZDDV-1, ki dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz 2. točke 46. člena ZDDV-1.

(3) Davčni zavezanec iz prvega in oseba iz drugega odstavka tega člena predloži obrazec DDV-NPS-D1 davčnemu organu v kraju sedeža, stalnega oziroma običajnega prebivališča v 8 dneh od dneva opravljene dobave. Obrazec DDV-NPS-D1 se izpolni v treh izvodih (za pridobitelja, dobavitelja in davčni organ), v štirih izvodih pa se izpolni le, če se obrazec potrebuje za registracijski organ.

(4) Davčni organ vodi evidenco dobav novih prevoznih sredstev iz tretjega odstavka tega člena za namene izmenjave podatkov o dobavah novih prevoznih sredstev med državami članicami.

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Dodelava blaga v drugi državi EU, Pojasnilo DURS, št. 4230-5 1 7/2006, 30. 1. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k 31.a členu ZDDV.

Sodna praksa Sodišča ES k 28c (A) členu Šeste direktive (28c člen- Oprostitve; 28c (A)- Oproščene dobave blaga), npr.:

28c(A)                 Case C-395/02 (NV Transport service)

                            Case C-409/04 (Teleos)

                            Case C-146/05 (Albert Collée)[1]

                           eur-lex.europa.eu

                            Case C-184/05 (Twoh) [2]

                            eur-lex.europa.eu


[1] zrek:
Člen 28c(A)(a), prvi pododstavek, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 91/680/EGS z dne 16. decembra 1991, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da davčna uprava države članice oprostitev plačila davka na dodano vrednost za dobavo znotraj Skupnosti, do katere je dejansko prišlo, zavrne zgolj zato, ker dokaz o taki dobavi ni bil pravočasno predložen.
Pri preučitvi pravice do oprostitve plačila davka na dodano vrednost za takšno dobavo sme predložitveno sodišče dejstvo, da je davčni zavezanec prvotno zavestno prikrival obstoj dobave znotraj Skupnosti, upoštevati le, če obstaja tveganje izgube davčnih prihodkov in če davčni zavezanec tega tveganja ni v celoti odpravil.

[2] zrek:
Člen 28c(A)(a), prvi pododstavek, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995, v povezavi z Direktivo Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih oblasti držav članic na področju neposrednega in posrednega obdavčevanja, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992, in v povezavi z Uredbo Sveta (EGS) št. 218/92 z dne 27. januarja 1992 o upravnem sodelovanju na področju posrednega obdavčevanja je treba razlagati tako, da davčni organi države članice odhoda pošiljke ali prevoza blaga v okviru dobave znotraj Skupnosti niso dolžni zahtevati informacij od organov namembne države članice, ki jo navede dobavitelj.

47. člen ZDDV-1- Dobave blaga, za katere ne velja oprostitev

I. Vsebina zakona

(1) Oprostitev iz 1. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega zakona, ter na dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV.

(2) Oprostitev iz 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave trošarinskih izdelkov, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega zakona.

(3) Oprostitev iz 1. in 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi.

II. Komentarji

II.a Komentar k 47.členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu so opredeljene dobave blaga v drugo državo članico, ki so izvzete iz oprostitev DDV.

Iz oprostitev so izvzete dobave blaga, ki jih opravijo mali davčni zavezanci (vključno z dobavami trošarinskih izdelkov) in za dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV.

V skladu s tem členom nadalje niso oproščene dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške premete, zbirke in starine, ali posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 139. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (28c (A) člen Šeste direktive).

Komentar k 1. odstavku 47. člena ZDDV-1:

1. točka 46. člena tega zakona določa oprostitev za blago, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za račun enega od njiju, v drugo državo članico Skupnosti. Pogoj za oprostitev je, da je blago dobavljeno drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec. Oprostitev se ne nanaša na dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci iz 94. člena zakona (»mali« davčni zavezanci) in na dobave blaga davčnim zavezancem in pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci in v namembni državi članici ne obračunavajo DDV od pridobitve tega blaga, saj njihove pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV.

Komentar k 3. odstavku tega člena zakona:

Oprostitev obračuna DDV pa ne velja za dobave v EU, ki se nanašajo na rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali blago, prodano na javni dražbi, kar pomeni, da je v teh primerih potrebno obračunati DDV.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k 31.a členu ZDDV.

Sodna praksa Sodišča ES k 28c (A) členu Šeste direktive (28c člen- Oprostitve; 28c (A)- Oproščene dobave blaga), npr.:

28c(A)                 Case C-395/02 (NV Transport service)

                            Case C-409/04 (Teleos)

                            Case C-146/05 (Albert Collée)

                            Case C-184/05 (Twoh)

48. člen ZDDV-1- Oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti

I. Vsebina zakona

(1) Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Skupnosti:

a) katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV;

b) katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu s 1., 2., 3. in 5. do 12. točko 50. člena tega zakona;

c) pri katerem bi v skladu s 74. členom tega zakona oseba, ki pridobi blago, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega DDV, dolgovanega na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(2) Od pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki je v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

a) pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici;

b) pridobitev blaga je opravljena za namene nadaljnje dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka na ozemlju Slovenije;

c) blago, ki ga davčni zavezanec iz točke a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnje dobave;

d) prejemnik nadaljnje dobave blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV v Sloveniji, in

e) od nadaljnje dobave blaga, ki jo na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka, mora, v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačati DDV prejemnik blaga.

II. Komentarji

II.a Komentar k 48. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti. Plačila DDV so oproščene tiste pridobitve blaga, katerega dobave bi bile oproščene, če bi jih opravil davčni zavezanec na ozemlju Slovenije, katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV ter pri katerih bi pridobitelj blaga v vsakem primeru imel pravico do vračila celotnega DDV v skladu s 74. členom zakona.

Ta člen določa tudi oprostitev plačila DDV v primeru, ko na ozemlju Slovenije opravi pridobitev blaga davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je pa identificiran za DDV v drugi državi članici. Oprostitev v tem primeru je možna le, če je blago namenjeno nadaljnji dobavi, ki jo opravi ta davčni zavezanec v Sloveniji, če je odposlano iz države članice, ki ni tista, v kateri je pridobitelj identificiran za DDV in, če je namenjeno prejemniku nadaljnje dobave, ki je plačnik DDV v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena zakona.

Gre za določbe, ki so vključene v 28.b in 28.c členu prejšnjega zakona in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 140. in 141. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Komentar k 1. odstavku 48. člena tega zakona:

Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Skupnosti, katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV. S to določbo se izenačuje davčna obravnava nabav blaga v drugi državi članici in nabav blaga na nacionalnem davčnem območju oziroma izenačitev z davčnim obravnavanjem uvoženega blaga. Zaradi administrativne poenostavitve je v točki (c) 1. odstavka določena še oprostitev plačila DDV pri nabavah blaga, kjer bi pridobitelj lahko uveljavljal celotno vračilo DDV, plačanega ob nabavi takšnega blaga (pridobitelj v tem primeru uporabi blago za obdavčljivo dejavnost zunaj Slovenije).

Ta določba uzakonja zahtevo, določeno s Pogodbo o Evropski uniji, ki prepoveduje državam članicam, da bi blago, ki izvira iz drugih držav članic, obremenile neposredno ali posredno s kakršnimkoli davkom, ki bi bil višji kot davek, s katerim je neposredno ali posredno obremenjeno podobno domače blago.

Komentar k 2. odstavku 48. člena tega zakona:

V 2. odstavku 48. člena tega zakona je določena oprostitev plačila DDV pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti v t.i. trikotnih (verižnih) poslih znotraj Skupnosti. To so primeri dveh zaporednih pridobitev blaga. DDV se v pravem trikotnem poslu obračuna samo pri končnem prejemniku blaga.

Po splošnem pravilu je kraj pridobitve blaga pri pridobitvah blaga v državi članici, v kateri se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je nabavila. Če davčni zavezanec, ki ima sedež v eni izmed držav članic, blago preproda v drugo državo članico in blago tudi prepelje neposredno od prvega prodajalca h končnemu kupcu, je preprodajalec tista oseba, ki opravi pridobitev blaga v državi končnega kupca, zaradi česar bi se v tej državi moral identificirati za namene DDV. Z namenom olajšanja pretoka blaga znotraj Skupnosti so za trikotne posle predvidene poenostavitve. Šteje se, da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti na ozemlju države, ki je pridobitelju blaga izdala ID-številko, razen če pridobitelj dokaže, da je bila pridobitev obdavčena v državi, kjer je bilo blago, ko je bil prevoz končan.

V teh primerih je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti določen na ozemlju tiste države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago (končni prejemnik blaga), to blago pridobi, če so izpolnjeni določeni pogoji. Od pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki je skladno s pravili iz 1. odstavka 23. člena ZDDV-1 opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno lahko upoštevate pojasnilo davčnega organa k 28. c členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa Sodišča ES k 28c (B) členu Šeste direktive (28c člen- Oprostitve; 28c (B)- Oproščene pridobitve blaga znotraj Skupnosti), npr.:

28c(B)                 Case C-414/97 (Commission/Spain)

49. člen ZDDV-1- Oprostitve za določene prevozne storitve

I. Vsebina zakona

(1) Plačila DDV so oproščene prevozne storitve znotraj Skupnosti pri pošiljanju ali prevozu blaga na otoke, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire, ali z njih, kot tudi pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki.

(2) Plačila DDV je oproščen tudi mednarodni prevoz potnikov, razen mednarodnega cestnega prometa.

II. Komentarji

II.a Komentar k 49. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V tem členu, ki v prvem odstavku določa oprostitev prevoznih storitev pri pošiljanju ali prevozu blaga na ali z otokov, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire ter pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki, je vključena določba 31.b člena prejšnjega zakona.

Drugi odstavek izrecno določa oprostitev za mednarodni prevoz potnikov, razen v cestnem prometu.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 142. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Sloveniji je skladno s 389. členom Direktive Sveta 2006/112/ES dana možnost, da lahko pod pogoji, ki so veljali na dan pristopa v ES, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30.4.2004.[1]

Komentar k 1. odstavku 49. člena tega zakona:

V tem členu je določena oprostitev za prevozne storitve znotraj Skupnosti pri odpošiljanju ali prevozu blaga na ali z otokov, ki so del področja Azorov in Madeire. Oprostitev plačila DDV je določena ne glede na to, kdo je naročnik, če so kraj odpošiljanja in namembni kraj otoki, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire. Te storitve so oproščene zaradi posebnega, avtonomnega položaja omenjenih otokov in preprečevanja razlik v cenah med blagom v celinski Portugalski in blagom na področju Azorov in Madeire, ki nastajajo zaradi stroškov prevoza omenjenega blaga na Azore in Madeiro.

Ta člen vsebinsko povzema določbe 28c (C) Šeste smernice, določa pa izjemo od siceršnjega obdavčevanja storitev pri prevozu blaga v državah članicah Skupnosti in med njimi.

Komentar k 2. odstavku 49.člena tega zakona:

Pri mednarodnem zračnem in pomorskem prevozu se šteje, da se prevoz izven slovenskega davčnega območja začne in zaključi s potnikovim prestopom carinske kontrolne točke pri odhodu oziroma prihodu. Šteje se, da so storitve mednarodnega potniškega zračnega in pomorskega prometa v celoti opravljene zunaj območja Slovenije in se od njih ne obračunava DDV.


[1]Točka (10) dela B Priloge X (Transakcije, ki jih države članice lahko še naprej oproščajo davka): prevoz potnikov in blaga, kot so prtljaga in motorna vozila, ki spremljajo potnike in opravljanje storitev v zvezi s prevozom potnikov sta oproščena samo, če je prevoz oproščen.

III. Pripadajoči členi Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (ni)

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Obdavčitev posredovanja spremljevalnih storitev pri prodaji letalskih vozovnic, Pojasnilo DURS, št. 4230-22/2007, 18. 6. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

VIII. 4. Oprostitve pri uvozu

50. člen ZDDV-1- Oproščene transakcije

I. Vsebina zakona

(1) Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:

1. sprostitev blaga v prost promet, če bi dobava takega blaga, ki bi jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec, bila v vsakem primeru oproščena plačila DDV;

2. uvoz blaga iz 51. člena tega zakona;

3. uvoz blaga s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja Skupnosti, za katerega bi se lahko uporabila oprostitev iz 2. točke tega člena;

4. uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država članica, če je dobava takega blaga, ki jo opravi uvoznik, kot je opredeljen v 6. točki prvega odstavka 76. člena tega zakona, oproščena v skladu s 46. členom tega zakona;

5. uvoz blaga, ki ga v stanju, kakor je bilo izvoženo, ponovno uvaža oseba, ki ga je izvozila, če je blago v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;

6. uvoz blaga v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, ki je oproščeno plačila carine;

7. uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij in članov takih organizacij, z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali pogodbe o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo;[1]

8. blago, ki ga na ozemlje držav članic pogodbenic Severnoatlantske zveze uvozijo oborožene sile drugih držav pogodbenic te zveze za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;[2]

9. uvoz ulova, nepredelanega ali obdelanega po postopkih za ohranitev kakovosti, vendar še nedobavljenega, ki ga davčni zavezanci, ki opravljajo dejavnost ribištva, pripeljejo v pristanišče;

10. zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih uvaža Banka Slovenije;

11. uvoz plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin;

12. uvoz električne energije;

13. storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu s točko b) drugega odstavka 38. člena tega zakona.

(2) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu ter določi količinske ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katere upravičenci iz 6., 7. in 8. točke prvega odstavka tega člena lahko uveljavijo oprostitev.


[1]Med postopkom sprejemanja ZDDV-1 je bil podan predlog 7. točke 1. odstavka 50. člena ZDDV-1. Predlagano je bilo, da bi se besedilo te točke glasilo:
»7. uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij in članov takih organizacij, z omejitvami in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi organizacij ali delovanju ali o sedežu teh organizacij, ki veljajo za Slovenijo.«
Obrazložitev:
RS je ratificirala Sporazum o statusu Organizacije Severnoatlantske pogodbe, nacionalnih predstavnikov in mednarodnega osebja (Uradni list RS – MP, št. 22/2004) – Ottawski sporazum in Protokol o statusu mednarodnega vojaškega poveljstva, ustanovljenega v skladu s Severnoatlantsko pogodbo (Uradni list RS – MP, št. 22/2004) – Pariški protokol, ki vsebujeta nekatere določbe glede oprostitve plačila carin in davkov.
V skladu z zgoraj citiranim sporazumom PzM SOFA (4. točka XI. člena) lahko države pogodbenice uvozijo brez plačila carinskih dajatev opremo za silo in zmerne količine hrane, zalog in drugega blaga za silo in če to dovoli tudi država gostiteljica, tudi za njen civilni del in vzdrževane družinske člane.
Razlog za zavrnitev:
Oprostitve so v skladu s Šesto direktivo predvidene za države članice Severnoatlantske pogodbe. Širitev oprostitve ni mogoče.

[2]Med postopkom sprejemanja ZDDV-1 je bil podan predlog 8. točke 1. odstavka 50. člena ZDDV-1. Predlagano je bilo, da bi se besedilo te točke glasilo: »8. blago, ki ga na ozemlje držav članic, pogodbenic Severnoatlantske zveze ali Sporazuma med državami pogodbenicami Severnoatlantskega pakta in drugimi državami, ki sodelujejo v Partnerstvu za mir, glede statusa njihovih sil (Ur.l. RS – MP, št. 16/95), uvozijo oborožene sile drugih držav, pogodbenic, za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi.«
Obrazložitev:
RS je ratificirala Sporazum o statusu Organizacije Severnoatlantske pogodbe, nacionalnih predstavnikov in mednarodnega osebja (Uradni list RS – MP, št. 22/2004) – Ottawski sporazum in Protokol o statusu mednarodnega vojaškega poveljstva, ustanovljenega v skladu s Severnoatlantsko pogodbo (Uradni list RS – MP, št. 22/2004) – Pariški protokol, ki vsebujeta nekatere določbe glede oprostitve plačila carin in davkov. V skladu z zgoraj citiranim sporazumom PzM SOFA (4. točka XI. člena) lahko države pogodbenice uvozijo brez plačila carinskih dajatev opremo za silo in zmerne količine hrane, zalog in drugega blaga za silo in če to dovoli tudi država gostiteljica, tudi za njen civilni del in vzdrževane družinske člane.
Razlog za zavrnitev:
Oprostitve so v skladu s Šesto direktivo predvidene za države članice Severnoatlantske pogodbe. Širitev oprostitve ni mogoče.

II. Komentarji

II.a Komentar k 50. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu so določene oprostitve plačila DDV pri uvozu. Gre za redakcijsko popravljene določbe 28. člena prejšnjega zakona. Iz zakona so izključene določbe, ki so izvedbene narave in bodo po potrebi vključene v pravilnik. V 4. točki je povzeta določba 28.a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Oprostitve pri uvozu so obravnavane v 143.-145. členu Direktive Sveta 2006/112/ES.

Komentar k 4. točki 1. odstavka 50. člena Zakona o DDV:

Določba 4. točke 1. odstavka 50. člena Zakona o DDV se nanaša na situacije, ko je sicer blago uvoženo na carinsko območje Skupnosti, vendar je namenjeno v eno državo članico, dejansko uvoženo (sproščeno v prost promet) pa je v drugi državi članici. Po splošnem pravilu bi morala uvozni DDV v tem primeru obračunati država, v kateri je blago sproščeno v prost promet, zavezanec za plačilo DDV pa bi bil uvoznik v tej državi. S to določbo pa je urejena izjema od tega pravila za primere, kadar se blago, namenjeno drugi državi članici, sprosti v prost promet v Sloveniji. Uvoznik sme ob sprostitvi blaga v prost promet v Sloveniji uveljavljati oprostitev plačila uvoznega DDV, če gre za enega od primerov iz 46. člena zakona, obdavčitev v končni namembni državi članici pa je odvisna od pravil te države članice. Takšno pravilo predstavlja izpeljavo načela, da se DDV obračuna tam, kjer je blago dejansko porabljeno, hkrati pa je izenačena davčna obravnava blaga, ki se uvaža iz tretje države in blaga, ki se nabavlja v drugi državi članici EU.

V zvezi z izvajanjem postopka 42 (sprostitev blaga v prost promet) je Carinski organ na podlagi 11. člena Zakona o carinski službi izdal pojasnilo o izvajanju postopka sprostitve blaga v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico, št. 6/2006. Pojasnilo je bilo izdano z namenom enotnega in pravilnega izvajanja carinskega postopka sprostitve v prost promet za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico.

Tuja oseba lahko doseže oprostitev plačila DDV, če nima sedeža v Sloveniji, ima pa sedež v državi članici, kjer je identificirana za namene DDV. Tuji osebi se v takšnih primerih ni potrebno identificirati za namene DDV, če obveznost predložitve rekapitulacijskega poročila zanj prevzame zastopnik.

Komentar k 11. in 12. členu prvega odstavka 50. člena Zakona o DDV:

Dobave plina in električne energije distributerjem in končnim potrošnikom v EU, ki so opravljene iz tretjih držav, so vedno obdavčene v EU. V primerih uvoza bi tako lahko prišlo do dvakratne obdavčitve tega blaga (pri uvozu blaga in pri kasnejši dobavi), zato je potrebna oprostitev v 11. in 12. točki prvega odstavka 50. člena ZDDV-1.

III. Pripadajoči členi pravilnikov (80. člen PZDDV in Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve davkov za diplomatska predstavništva, konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo)

80. člen-P (4. točka prvega odstavka 50. člena ZDDV-1)

(1) Upravičenec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 4. točke prvega odstavka 50. člena ZDDV-1, mora skupaj s carinsko deklaracijo predložiti ustrezno prevozno listino glede na vrsto prevoza ali drug ustrezni dokument, iz katerega mora biti nedvomno razvidno, da je namembni kraj tega blaga druga država članica. Uvoznik mora v carinski deklaraciji navesti podatke o prejemniku blaga iz druge države članice, vključno z njegovo identifikacijsko številko za DDV.

(2) Če je uvoznik blaga oseba, identificirana za namene DDV v Sloveniji, je uvoz blaga na njeno zahtevo oproščen plačila DDV, če uvoznik lahko ob uvozu dokaže, da je blago namenjeno dobavi v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1.

(3) Če je uvoznik blaga oseba s sedežem v drugi državi članici ali v tretji državi oziroma na tretjem ozemlju, je uvoz blaga na njeno zahtevo oproščen plačila DDV, če lahko ob uvozu dokaže, da je blago namenjeno v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1 in če je identificiran za namene DDV v Sloveniji.

(4) Obveznost identifikacije iz tretjega odstavka tega člena se ne nanaša na tistega davčnega zavezanca (uvoznika), ki nima sedeža v Sloveniji, ima pa sedež v drugi državi članici, kjer je tudi identificiran za namene DDV in za katerega obveznost predložitve rekapitulacijskega poročila prevzame zastopnik v skladu s petim odstavkom 3. člena tega pravilnika.

 

PRAVILNIK o pogojih in načinu oprostitve davkov za diplomatska predstavništva, konzulate  ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo

povezava: http://www.racunovodja.com

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen (Vsebina pravilnika)

(1) Ta pravilnik določa pogoje in način uveljavljanja oprostitev plačila davkov za blago in storitve, namenjene za:

1. službene potrebe diplomatskih predstavništev in konzulatov v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) ter mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij med njihovim delovanjem v Sloveniji ter za osebne potrebe njihovega tujega osebja;

2. službene potrebe diplomatskih predstavništev, konzulatov ter mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij s sedežem v drugi državi članici Evropske unije ter za osebne potrebe njihovega osebja;

3. potrebe oboroženih sil drugih držav članic Severnoatlantske zveze ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri zagotavljanju skupne obrambe.

(2) Za davek se v skladu s tem pravilnikom štejejo davek na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) in trošarine.

(3) Upravičenost do oprostitev davka na motorna vozila, uvoznih dajatev oziroma davčnih oprostitev na podlagi mednarodnih pogodb se lahko dokazuje z obrazci, predpisanimi s tem pravilnikom.

2. člen (Način oprostitve plačila davkov)

(1) Oprostitev plačila davkov po temu pravilniku se lahko uveljavlja kot:

 – neposredna oprostitev,

– vračilo plačanega davka.

(2) Oprostitev plačila davkov, ki se plačujejo ob uvozu, se uveljavlja kot neposredna oprostitev.

II. DIPLOMATSKA PREDSTAVNIŠTVA IN KONZULATI V SLOVENIJI TER MEDNARODNE ORGANIZACIJE S SEDEŽEM ALI PREDSTAVNIŠTVOM V SLOVENIJI

3. člen (Upravičenci v Sloveniji)

Oprostitev plačila davkov lahko pod predpisanimi pogoji uveljavljajo:

1. diplomatska predstavništva in konzulati v Sloveniji;

2. mednarodne organizacije oziroma predstavništva mednarodnih organizacij v Sloveniji, če oprostitev plačila davkov določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo;

3. diplomatski agenti diplomatskih predstavništev iz 1. točke tega člena in njihovi družinski člani, ki z njimi živijo v skupnem gospodinjstvu, če niso državljani Slovenije ali nimajo v Sloveniji stalnega prebivališča;

4. konzularni funkcionarji razen častnih konzularnih funkcionarjev in njihovi družinski člani, ki z njimi živijo v skupnem gospodinjstvu, če niso državljani Slovenije ali nimajo v Sloveniji stalnega prebivališča;

5. člani diplomatskega osebja mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij iz 2. točke tega člena in njihovi družinski člani, ki z njimi živijo v skupnem gospodinjstvu, če niso državljani Slovenije oziroma nimajo v Sloveniji stalnega prebivališča, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo;

6. člani administrativnega in tehničnega osebja diplomatskih predstavništev in konzulatov razen članov osebja konzulatov, ki jih vodijo častni konzularni funkcionarji, če niso državljani Slovenije oziroma nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji;

7. člani administrativnega in tehničnega osebja mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij, če niso državljani Slovenije oziroma nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji in če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo.

4. člen (Dokazovanje upravičenosti)

(1) Upravičenci iz prejšnjega člena dokazujejo, da so upravičeni uveljavljati oprostitev plačila davkov v skladu s tem poglavjem z Osnovnim potrdilom za oprostitev dajatev (v nadaljnjem besedilu: osnovno potrdilo), ki ga na zahtevo upravičenca izda ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.

(2) Osnovno potrdilo je sestavljeno iz treh delov. Prvi in drugi del sestavljata zahtevek za izdajo osnovnega potrdila in ju izpolni upravičenec. Tretji del potrdila izpolni ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Nepravilno ali nepopolno izpolnjen zahtevek za izdajo osnovnega potrdila ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, zavrne. Upravičenec lahko v tem primeru ponovno vloži zahtevek.

(3) Zahtevek za izdajo osnovnega potrdila upravičenec lahko vloži od dneva prihoda na službovanje v Slovenijo oziroma izjemoma največ štirinajst dni pred prihodom v Slovenijo, z namenom oprostitve davkov, ki se plačujejo ob uvozu osebnega premoženja. Zahtevek, ki ga upravičenec predloži ministrstvu, pristojnemu za zunanje zadeve, ne sme biti starejši od enega meseca.

(4) Osnovno potrdilo se izda v treh izvodih, od katerih prejmeta po en izvod pristojni davčni organ in upravičenec, en izvod pa zadrži ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Izvod, namenjen davčnemu organu, lahko ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, v desetih dneh od prejema zahtevka pošlje v elektronski obliki prek sistema eDavki.

(5) Osnovno potrdilo in navodilo za njegovo izpolnjevanje je Priloga I tega pravilnika in njegov sestavni del.

(6) Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, vodi evidenco pooblaščenih oseb diplomatskih predstavništev in konzulatov ter pooblaščenih oseb mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij za podpis osnovnega potrdila.

(7) Če se oprostitev lahko prizna le ob pogoju vzajemnosti, ugotavlja izpolnjevanje tega pogoja ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. O ugotovljeni vzajemnosti oziroma dodatnih pogojih za priznanje vzajemnosti ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, sproti obvešča pristojni davčni in carinski organ. Omejitve oziroma izključitve oprostitev dajatev zaradi pogojev vzajemnosti med državo pošiljateljico in Slovenijo ministrstvo navede v prilogi, ki je sestavni del osnovnega potrdila.

5. člen (Dobavitelji v Sloveniji)

(1) Oprostitev plačila davkov v skladu s tem poglavjem se lahko uveljavi samo za blago, storitve oziroma trošarinske izdelke, nabavljene pri dobaviteljih, ki so identificirani za namene DDV.

(2) Dobavitelj mora upravičencu izdati račun v skladu z 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06), pri čemer v primeru neposredne oprostitve davkov dobavitelj namesto identifikacijske številke za DDV naročnika oziroma kupca vpiše številko neposrednega potrdila ter navede, da davek ni obračunan.

6. člen (Omejitev oprostitve plačila davkov)

(1) Posamezen upravičenec lahko uveljavi oprostitev plačila davkov po tem poglavju, če je vrednost kupljenega blaga ali storitev po posameznem računu (z vključenimi davki) višja od 60 eurov.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko oprostitev plačila davkov uveljavlja tudi, če vrednost blaga ali storitev na računu ni višja od 60 eurov, če gre za nabavo pogonskega goriva za prevozna sredstva posameznih upravičencev oziroma če se uveljavlja neposredna oprostitev plačila davkov na podlagi pogodbenega oziroma naročniškega razmerja za priključke, ki so vezani na poslovni oziroma stanovanjski prostor, ki je predmet oprostitve in se zaporedno zaračunava.

(3) Upravičenci iz 6. točke 3. člena tega pravilnika lahko v dvanajstih mesecih od dneva prihoda na službovanje v Slovenijo uveljavljajo oprostitev plačila davkov pri nabavi gospodinjskih predmetov, če je izpolnjen pogoj vzajemnosti.

(4) Ne glede na prvi do tretji in peti odstavek tega člena se lahko drugačne omejitve upoštevajo:

1. za upravičence iz 1., 3. in 4. točke 3. člena tega pravilnika na podlagi ugotovljenih pogojev vzajemnosti z državo pošiljateljico,

2. za upravičence iz 2., 5. in 7. točke 3. člena tega pravilnika skladno z določbami mednarodne pogodbe, ki obvezuje Slovenijo.

(5) Vrednostne omejitve iz prvega odstavka tega člena ne veljajo za oprostitev plačila davkov ob uvozu blaga.

7. člen (Prevozna sredstva)

(1) Za namen tega pravilnika se za prevozno sredstvo šteje vsako prevozno sredstvo, za katero je obvezna registracija v Sloveniji, ne glede na to, ali je namenjeno za cestni, vodni oziroma pomorski ali zračni promet.

(2) Upravičenci iz 1. točke 3. člena tega pravilnika lahko za službene potrebe uveljavljajo oprostitev plačila davkov pri nabavi neomejenega števila prevoznih sredstev.

(3) Prejšnji odstavek velja tudi za upravičence iz 2. točke 3. člena tega pravilnika, če ni z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo, drugače določeno.

(4) Ne glede na drugi, tretji in peti do osmi odstavek tega člena lahko ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, določi drugačne količinske omejitve na podlagi vzajemnosti ter s tem seznani pristojni davčni in carinski organ.

(5) Diplomatski agenti in konzularni funkcionarji razen častnih konzularnih funkcionarjev lahko v prvih dveh letih od nastopa službovanja v Sloveniji za osebne potrebe uveljavljajo oprostitev plačila davkov po tem pravilniku pri nabavi dveh prevoznih sredstev, njihovi polnoletni družinski člani, ki z njimi živijo v skupnem gospodinjstvu, pa v istem obdobju za eno prevozno sredstvo. Po preteku roka iz prejšnjega stavka lahko vsak upravičenec iz tega odstavka vsaki dve leti uveljavlja oprostitev plačila davkov pri nabavi enega prevoznega sredstva.

(6) Prejšnji odstavek se nanaša tudi na člane diplomatskega osebja mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij, če ni z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo, drugače določeno.

(7) Člani administrativnega in tehničnega osebja diplomatskih predstavništev in konzulatov razen konzulatov, ki jih vodijo častni konzularni funkcionarji, lahko v dvanajstih mesecih od dneva prihoda na službovanje v Slovenijo za svoje osebne potrebe uveljavljajo oprostitev plačila davkov pri nabavi enega prevoznega sredstva.

(8) Člani administrativnega in tehničnega osebja mednarodnih organizacij oziroma predstavništev mednarodnih organizacij lahko v dvanajstih mesecih od dneva prihoda na službovanje v Slovenijo za svoje osebne potrebe uveljavljajo oprostitev plačila davkov po tem pravilniku pri nabavi enega prevoznega sredstva, razen če ni z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo, drugače določeno.

(9) Ne glede na roke iz petega do sedmega odstavka tega člena lahko upravičenec uveljavlja oprostitev plačila davkov pred potekom predpisanih rokov:

1. če je vozilo uničeno ali

2. če je vozilo, za katero je uveljavil oprostitev plačila davkov, ukradeno in je bil o tem izdan uradni zapisnik policijske uprave, vendar le, če vozilo ni bilo ponovno najdeno v dveh mesecih po prijavi kraje.

(10) Šteje se, da je prevozno sredstvo uničeno, če je njegova vrednost zmanjšana za več kot 70%. Uničenje prevoznega sredstva se dokazuje z uradnim zapisnikom pristojne policijske uprave in zapisnikom pooblaščenega izvedenca. Iz slednjega mora biti razviden tudi podatek o zmanjšanju vrednosti prevoznega sredstva, izražen v odstotku.

(11) Če ima uničeno vozilo še prometno vrednost in ga upravičenec želi odtujiti, mora upravičenec pred odtujitvijo prometnega sredstva plačati davke od prometne vrednosti vozila.

8. člen (Količinska omejitev za pogonsko gorivo)

(1) V vsakem koledarskem trimesečju lahko upravičenci iz 1. in 2. točke 3. člena tega pravilnika za službene potrebe uveljavljajo oprostitev davkov za pogonska goriva, uporabljena za lastna prevozna sredstva, in sicer največ za:

– 2000 litrov za prvo prevozno sredstvo,

– 1500 litrov za drugo prevozno sredstvo in

– 900 litrov za vsako naslednje prevozno sredstvo.

(2) V vsakem koledarskem trimesečju lahko upravičenci iz 3. do 6. točke 3. člena tega pravilnika za osebne potrebe uveljavljajo oprostitev davkov za lastna prevozna sredstva, registrirana v Sloveniji, in sicer največ za:

– 900 litrov za prvo prevozno sredstvo in

– 300 litrov za vsako naslednje prevozno sredstvo.

(3) Če se je upravičenec odločil, da bo oprostitev plačila davkov za pogonsko gorivo uveljavljal z neposredno oprostitvijo, v obdobju veljavnosti potrdila za neposredno oprostitev za pogonsko gorivo ne more uveljavljati tudi vračila plačanih davkov.

(4) Če je upravičenec začel uveljavljati oprostitev plačila davkov za pogonsko gorivo za posamezno prevozno sredstvo med posameznim četrtletjem, se količine iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena sorazmerno zmanjšajo.

(5) Če upravičenec v posameznem četrtletju ni izkoristil oprostitve plačila davkov za celotno količino pogonskega goriva iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, neizkoriščene količine ne more prenesti v naslednje četrtletje.

9. člen (Neposredna oprostitev davkov)

(1) Neposredno oprostitev davkov po tem poglavju lahko posamezni upravičenec uveljavi, če je od pristojnega davčnega organa pridobil Potrdilo za neposredno oprostitev davkov (v nadaljnjem besedilu: neposredno potrdilo), ki je skupaj z navodilom za njegovo izpolnjevanje Priloga II tega pravilnika in njegov sestavni del.

(2) Za izdajo neposrednega potrdila je pristojen Davčni urad Ljubljana, ki izda neposredno potrdilo v dveh delovnih dneh od prejema popolnega zahtevka za neposredno oprostitev dajatev. Upravičenci lahko zahtevek predložijo tudi v elektronski obliki prek sistema eDavki.

(3) Davčni organ izda neposredno potrdilo v dveh izvodih, od katerih en izvod prejme upravičenec, enega pa za evidenco zadrži davčni organ.

(4) Upravičenec mora za uveljavitev neposredne oprostitve dobavitelju blaga ali izvajalcu storitev oziroma pristojnemu carinskemu organu predložiti pravilno izpolnjeno neposredno potrdilo.

(5) Upravičenci lahko uveljavljajo neposredno oprostitev davkov le, če oprostitev uveljavljajo za vse blago, navedeno na računu.

(6) Pri nabavi trošarinskih izdelkov se neposredna oprostitev plačila trošarine lahko uveljavlja pri trošarinskih zavezancih, vendar le, če se hkrati uveljavlja tudi oprostitev DDV.

(7) Ob uveljavljanju neposredne oprostitve mora dobavitelj:

1. zagotoviti podatke o opravljeni oproščeni dobavi, in sicer:

– podatke, ki omogočajo identifikacijo upravičenca do oprostitve,

– številko neposrednega potrdila,

– številko in datum računa,

– vrsto, količino in vrednost blaga ali storitev,

– znesek oproščenih dobav.

2. dobavo, za katero prizna neposredno oprostitev DDV, prikazati v obrazcu DDV-O pod zaporedno številko 13.

(8) Trošarinski zavezanec, pri katerem je upravičenec uveljavil neposredno oprostitev plačila trošarine za trošarinske izdelke, ki so že bili sproščeni v porabo, izvede poračun trošarine na ustreznem obrazcu za mesečni obračun trošarine tako, da znesek trošarine iz naslova oprostitve vključi v obračun trošarine kot odbitno postavko na podlagi 6. točke prvega odstavka 30. člena Zakona o trošarini (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUE in 122/06; v nadaljnjem besedilu: ZTro).

(9) Če so predmet oprostitve plačila davkov posamezni priključki najetega stanovanjskega oziroma poslovnega prostora, se neposredna oprostitev po tem pravilniku lahko uveljavlja le, če je edini uporabnik posameznega priključka upravičenec iz 3. člena tega pravilnika.

(10) Upravičenec, ki je uveljavljal neposredno oprostitev, je dolžan hraniti izvirnike računov tri leta od dneva nabave.

10. člen (Vračilo plačanega davka)

(1) Upravičenci lahko v skladu s tem členom uveljavljajo vračilo davkov, ki so jim bili zaračunani pri nabavah blaga in storitev v Sloveniji.

(2) Upravičenci predložijo Zahtevek za vračilo davkov (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za vračilo) pri Davčnem uradu Ljubljana. Upravičenci lahko predložijo zahtevek za vračilo tudi v elektronski obliki prek sistema eDavki.

(3) Zahtevek za vračilo je Priloga III tega pravilnika in njegov sestavni del.

(4) Upravičenec lahko zahtevek za vračilo vloži za obdobje najmanj treh mesecev in največ za obdobje koledarskega leta. Upravičenec lahko vloži zahtevek za vračilo v enem letu po koncu četrtletja, na katero se zahtevek za oprostitev nanaša.

(5) Zahtevku za vračilo morajo biti priloženi izvirniki računov, kronološko razvrščeni po posameznih dobaviteljih. Izjemoma lahko upravičenci iz 1. in 2. točke 3. člena tega pravilnika namesto izvirnikov priložijo kopije računov, če jih overijo njihove pooblaščene osebe. Če se zahtevek nanaša na več četrtletij, mora upravičenec račune, ki jih priloži zahtevku, ločiti po posameznih četrtletjih.

(6) Če upravičenec uveljavlja vračilo za priključke v smislu sedmega odstavka 9. člena tega pravilnika, mora zahtevku za vračilo poleg ustreznih računov priložiti dokument, iz katerega so razvidni ime, priimek in naslov lastnika, številka posameznega priključka, če ta obstaja, in upravičenec do oprostitve davkov po tem pravilniku.

(7) Če posamezen upravičenec uveljavlja vračilo davkov za pogonsko gorivo za svoje prevozno sredstvo, račune za to gorivo pripne na fotokopijo prometnega dovoljenja za to prevozno sredstvo in pripiše vrsto pogonskega goriva, ki se uporablja za to sredstvo, ter navede skupno število računov, ki se na to gorivo nanašajo.

11. člen (Postopek pri davčnem organu)

(1) Davčni organ mora vsak predložen račun ožigosati in ga vrniti vlagatelju.

(2) Davčni organ mora o zahtevku za vračilo odločiti v 45 dneh od vložitve zahtevka.

(3) Če davčni organ odobri vračilo, mora biti vračilo izvršeno v roku iz prejšnjega odstavka na račun upravičenca v Sloveniji. Davčni organ mora o vračilu pisno obvestiti upravičenca.

12. člen (Nabave v drugih državah članicah Evropske unije)

(1) Če želijo upravičenci iz 3. člena tega pravilnika uveljaviti oprostitev plačila davkov pri nabavi blaga oziroma storitev v drugi državi članici Evropske unije, namesto potrdila za neposredno oprostitev dobavitelju predložijo Potrdilo o oprostitvi (EXEMPTION CERTIFICATE), izpolnjeno v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 31/96 z dne 10. januarja 1996 o potrdilu o oprostitvi plačila trošarine (UL L št. 8 z dne 11. 1. 1996, str. 11); v nadaljnjem besedilu: Potrdilo o oprostitvi.

(2) Slovenska različica Potrdila o oprostitvi je Priloga IV tega pravilnika in njegov sestavni del. Namesto slovenske različice lahko upravičenec predloži tudi različico v enem od uradnih jezikov Evropske unije. Na zahtevo pristojnega davčnega urada mora priložiti seznam blaga oziroma storitev v slovenskem jeziku.

(3) Davčni urad Ljubljana izda Potrdilo o oprostitvi v treh izvodih, od katerih dva izvoda prejme upravičenec, enega pa za evidenco zadrži davčni organ. Upravičenec en izvod izroči dobavitelju blaga za njegovo evidenco, drug izvod pa spremlja blago. Če upravičenec s potrdilom uveljavlja oprostitev plačila davkov za trošarinske izdelke, mora biti drugi izvod potrdila priložen trošarinskemu dokumentu, ki ga je izdal dobavitelj.

(4) Upravičenec mora kopijo potrdila iz prvega odstavka tega člena hraniti skupaj z računom za prejeto blago oziroma storitve najmanj 3 leta od dneva pridobitve blaga oziroma storitve.

13. člen (Prepoved odtujitve)

(1) Če ni s tem pravilnikom drugače določeno, blaga, ki je v skladu s tem pravilnikom predmet oprostitve, pred potekom treh let od dneva nabave ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugim osebam ali kako drugače uporabiti za druge namene (v nadaljnjem besedilu: odtujitev), dokler davek ni plačan.

(2) Če upravičenec odtuji blago pred potekom roka, določenega v prvem odstavku tega člena, mora to prijaviti pristojnemu davčnemu ali carinskemu organu, ki ugotovi morebitno obveznost plačila davkov.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davkov ne plača, če je odtujitev posledica uradnega predčasnega odpoklica oziroma smrti upravičenca oziroma če blago odtuji družinski član upravičenca, ki preneha bivati v Sloveniji zaradi predčasnega odpoklica oziroma smrti upravičenca.

(4) Prepoved odtujitve iz prvega odstavka tega člena se ne nanaša na darila v vrednosti do 60 eurov, ki jih upravičenci iz 1. ali 2. točke 3. člena tega pravilnika podarijo drugim upravičencem iz 3. člena tega pravilnika in darila drugim osebam v skladu z njihovimi funkcijami.

(5) Če ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, ugotovi, da je zaradi spoštovanja pogoja vzajemnosti treba v zvezi s prepovedjo odtujitve iz prvega odstavka tega člena upoštevati drugačen rok od predpisanega v tem členu, izda o tem upravičencu ustrezno potrdilo.

III. DIPLOMATSKA PREDSTAVNIŠTVA IN KONZULATI V DRUGI DRŽAVI ČLANICI EVROPSKE UNIJE IN MEDNARODNE ORGANIZACIJE S SEDEŽEM
    ALI PREDSTAVNIŠTVOM V DRUGI DRŽAVI ČLANICI

14. člen (Neposredna oprostitev)

(1) Če diplomatska predstavništva in konzulati s sedežem v drugi državi članici Evropske unije in mednarodne organizacije s sedežem ali predstavništvom v eni od drugih držav članic Evropske unije ali njihovo osebje nabavljajo blago oziroma naročajo storitve pri zavezancih, identificiranih za namene DDV v Sloveniji, ali pri imetnikih trošarinskega skladišča v Sloveniji, lahko uveljavijo neposredno oprostitev plačila davkov na podlagi predložitve Potrdila o oprostitvi, ki ga potrdi pristojni organ države, v kateri imajo sedež, dobavitelju oziroma izvajalcu storitev.

(2) Dobavitelj oziroma izvajalec hrani kopijo potrdila iz prejšnjega odstavka v svojem knjigovodstvu skupaj z računom, pri trošarinskih izdelkih pa tudi skupaj s kopijo potrjenega trošarinskega dokumenta.

(3) Pri nabavi trošarinskih izdelkov se neposredna oprostitev plačila trošarine lahko uveljavlja tudi pri trošarinskih zavezancih, vendar le, če se hkrati uveljavlja tudi oprostitev DDV. Če dobavitelj trošarinskega blaga ni trošarinski zavezanec, pa se oprostitev lahko uveljavlja le za plačilo DDV.

15. člen (Vračilo plačanega davka)

(1) Upravičenci iz prvega odstavka prejšnjega člena lahko v skladu s tem členom uveljavljajo vračilo davkov, ki so jim bili zaračunani pri nabavah blaga in storitev pri zavezancih, identificiranih za namene DDV v Sloveniji.

(2) Upravičenci predložijo zahtevek za vračilo pri Davčnem uradu Ljubljana. Upravičenci lahko predložijo zahtevek za vračilo tudi v elektronski obliki prek sistema eDavki.

(3) Upravičenci lahko zahtevek za vračilo vložijo najpozneje v šestih mesecih od datuma izdaje računa za nabavo blaga oziroma za opravljene storitve.

(4) Zahtevku za vračilo davkov morajo biti priloženi računi v izvirniku, ki jih izda dobavitelj v skladu z 82. členom ZDDV-1, in Potrdilo o oprostitvi, ki ga potrdi pristojni organ države, v kateri ima upravičenec sedež.

16. člen (Postopek pri davčnem organu)

(1) Davčni organ mora vsak predložen račun ožigosati in ga vrniti vlagatelju.

(2) Davčni organ mora o zahtevku za vračilo odločiti v 45 dneh od vložitve zahtevka.

(3) Če davčni organ odobri vračilo, mora biti vračilo izvršeno v roku iz prejšnjega odstavka na račun, ki ga navede upravičenec v zahtevku. Če navede račun v tujini, stroške nakazila nosi upravičenec. Davčni organ mora o vračilu pisno obvestiti upravičenca.

IV. OBOROŽENE SILE DRUGIH DRŽAV ČLANIC SEVERNOATLANSKE ZVEZE ALI SPREMNEGA CIVILNEGA OSEBJA

17. člen (Neposredna oprostitev)

(1) Države članice Severnoatlantske zveze lahko za potrebe oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbovanje menz ali kantin, kadar gre za zagotavljanje skupne obrambe, nabavljajo blago oziroma naročajo storitve pri zavezancih, identificiranih za namene DDV v Sloveniji, ali pri imetnikih trošarinskega skladišča v Sloveniji z oprostitvijo plačila davkov na podlagi predložitve Potrdila o oprostitvi.

(2) Potrdilo o oprostitvi upravičencem po tem poglavju potrdi organ države, iz katere izhajajo oborožene sile ali spremno civilno osebje, ki bodo sodelovali pri zagotavljanju skupne obrambe.

(3) Pri nabavi trošarinskih izdelkov se neposredna oprostitev plačila trošarine lahko uveljavlja tudi pri trošarinskih zavezancih, vendar le, če se hkrati uveljavlja tudi oprostitev DDV. Če dobavitelj trošarinskega blaga ni trošarinski zavezanec, pa se oprostitev lahko uveljavlja le za plačilo DDV.

(4) Upravičenci lahko uveljavljajo neposredno oprostitev dajatev po tem poglavju le, če oprostitev uveljavljajo za vse blago, navedeno na računu.

18. člen (Dobavitelji v Sloveniji)

(1) Oprostitev plačila davkov v skladu s tem poglavjem se lahko uveljavi samo za blago, storitve oziroma trošarinske izdelke, nabavljene pri dobaviteljih, ki so identificirani za namene DDV.

(2) Dobavitelj mora upravičencu izdati račun v skladu z 82. členom ZDDV-1, pri čemer pri neposredni oprostitvi na podlagi Potrdila o oprostitvi dobavitelj namesto identifikacijske številke za DDV naročnika oziroma kupca vpiše številko Potrdila o oprostitvi ter navede, da davek ni obračunan.

(3) Ob uveljavljanju neposredne oprostitve po tem poglavju mora dobavitelj:

1. zagotoviti podatke o opravljeni oproščeni dobavi, in sicer:

– podatke, ki omogočajo identifikacijo upravičenca do oprostitve,

– številko Potrdila o oprostitvi,

– številko in datum računa,

– vrsto, količino in vrednost blaga ali storitev,

– znesek oproščenih dobav.

2. dobavo, za katero prizna neposredno oprostitev DDV, prikazati v obrazcu DDV-O pod zaporednost številko 13.

(4) Trošarinski zavezanec, pri katerem je upravičenec uveljavil neposredno oprostitev plačila trošarine za trošarinske izdelke, ki so že bili sproščeni v porabo, izvede poračun trošarine na ustreznem obrazcu za mesečni obračun trošarine tako, da znesek trošarine iz naslova oprostitve vključi v obračun trošarine kot odbitno postavko, na podlagi 6. točke prvega odstavka 30. člena ZTro.

(5) Upravičenec, ki je uveljavljal neposredno oprostitev, mora hraniti izvirnike računov tri leta od dneva nabave.

19. člen (Vračilo plačanega davka za pogonsko gorivo)

(1) Države članice Severnoatlantske zveze lahko za potrebe oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja, kadar gre za zagotavljanje skupne obrambe za nabavljeno pogonsko gorivo, uporabijo sistem vračila plačanih davkov.

(2) Upravičenci predložijo zahtevek za vračilo davkov, plačanih pri nabavi pogonskega goriva, pri Davčnem uradu Ljubljana.

(3) Upravičenci lahko zahtevek za vračilo vložijo najpozneje v šestih mesecih od datuma izdaje računa za nabavo pogonskega goriva.

(4) Zahtevku za vračilo davkov morajo biti priloženi računi v izvirniku, ki jih izda dobavitelj v skladu z 82. členom ZDDV-1, in Potrdilo o oprostitvi, ki ga potrdi pristojni organ države, iz katere izhajajo oborožene sile ali spremno civilno osebje, ki so sodelovali pri zagotavljanju skupne obrambe.

(5) Davčni organ obravnava zahtevke iz prejšnjega odstavka v skladu s 16. členom tega pravilnika.

V. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA

20. člen

Zahtevki za vračilo davkov, ki so bili vloženi pred 1. januarjem 2007, se obravnavajo v skladu s Pravilnikom o pogojih in načinu oprostitve dajatev za diplomatska predstavništva, konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Uradni list RS, št. 45/04 in 117/06 – ZDDV-1).

21. člen

(Začetek veljavnosti)

Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 2007.




Priloga I: Osnovno potrdilo za oprostitev davkov

Priloga II: Potrdilo za neposredno oprostitev davkov

Priloga III: Zahtevek za vračilo davka

Priloga IV: Potrdilo o oprostitvi

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

Ni pojasnil DURS in MF ter slovenske sodne prakse.

Smiselno, ob upoštevanju zakonskih sprememb, lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa k 28. in 28.c členu prejšnjega zakona (ZDDV).

Sodna praksa Sodišča ES k 14. členu Šeste direktive (14. člen-Oprostitve pri uvozu), npr.:

14                        Case 823/79 (Carciati)

                            Case C-414/97 (Commission/Spain)

14(1)(a)               Case 257/86 (Commission/Italy)

14(1)(c)               Case 249/84 (Profant)

                            Case 127/86 (Ledoux)

                            Case 10/87 (Tattersalls)

14(1)(d)               Case 125/86 (Commission/Italy)

                            Case C-247/97 (Schoonbroodt)

14(2)                    Case 249/84 (Profant)

51. člen ZDDV-1- Blago iz 2. točke 50. člena

I. Vsebina zakona

(1) Na podlagi 2. točke prvega odstavka 50. člena tega zakona se plačila DDV oprostijo:

1. pošiljke neznatne vrednosti, poslane neposredno iz tujine. Oprostitev se ne nanaša na tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode. Skupna vrednost blaga v posamezni pošiljki, ki se šteje za neznatno, ne sme presegati zneska, ki ga določi minister, pristojen za finance;

2. rabljeno osebno premoženje, ki pripada fizični osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;

3. predmeti, ki pripadajo osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo zaradi sklenitve zakonske zveze. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;

4. predmeti, ki jih fizična oseba, ki stalno živi v Sloveniji, pridobi z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, prevozna sredstva, opremo, zaloge surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske pridelke, ki presegajo običajne družinske potrebe;

5. učni pripomočki, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj dijaki in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z namenom šolanja;

6. blago v osebni prtljagi potnika, ki se uvaža v nekomercialne namene in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;

7. nekomercialno blago v pošiljkah, ki jih fizična oseba s prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na carinskem območju do vrednosti, za tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode pa do količin, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;

8. častna odlikovanja in nagrade, če njihova narava ali posamična vrednost kaže na to, da niso uvožene za komercialne namene; priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov, če ne odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmeti, namenjeni šefom tujih držav oziroma njihovim predstavnikom za njihove potrebe v času uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače ter tobak in tobačne izdelke;

9. terapevtske substance človeškega izvora in reagenti za določanje krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za nekomercialne medicinske ali znanstvene namene; farmacevtski izdelki za zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo na mednarodnih športnih prireditvah; laboratorijske živali, živalske, biološke in kemične substance, poslane brezplačno, ki so namenjene znanstvenim raziskavam, ter vzorci referenčnih substanc, namenjenih kontroli kvalitete medicinskih proizvodov, ki jih je odobrila Svetovna zdravstvena organizacija;

10. blago, ki ga brezplačno pridobijo državni organi, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev osebam, potrebnim pomoči, ali blago, poslano brezplačno in brez vsakih komercialnih namenov, z namenom, da se uporabi izključno zaradi zadovoljitve njihovih delovnih potreb ali izvrševanja njihovih nalog. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in pravi čaj ter motorna vozila (razen na reševalna vozila). Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV;

11. blago, ki ga uvozijo državni organi in organizacije, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn, ali blago, ki ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej omenjenim žrtvam. Oprostitev se ne nanaša na material in opremo, namenjeno za obnovo območij, ki jih je prizadela naravna in druga nesreča. Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV;

12. predmeti, ki so posebej izdelani za izobraževanje, usposabljanje ali zaposlovanje gibalno in senzorno oviranih oseb ter oseb z motnjo v duševnem razvoju, če so bili pridobljeni brezplačno ter uvoženi s strani ustanov oziroma organizacij, katerih dejavnost je izobraževanje oziroma nudenje pomoči tem osebam, in če pri donatorjih ni izražen komercialni namen;

13. oprema, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pa to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na prevozna sredstva, gorivo, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov ter živino, katere imetniki so trgovci;

14. rastlinski in živinorejski proizvodi, ki jih pridobijo kmetje – državljani Republike Slovenije na svojih posestvih v obmejnem območju sosednje države, ter naraščaj in drugi proizvodi, pridobljeni od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih del, paše ali prezimovanja; semena, gnojiva in podobni izdelki za obdelavo tal, ki jo uporabljajo kmetje – tuji državljani na svojih posestvih v Sloveniji;

15. vzorci blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za pridobivanje naročil tovrstnega blaga in ki so glede videza in količine neuporabni za kakršnekoli druge namene;

16. tiskovine in reklamni material, ki ga pošilja oseba s sedežem poslovanja zunaj Slovenije;

17. blago, namenjeno uporabi na sejmu, razstavi ali podobni prireditvi. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke ter goriva in kuriva;

18. blago, ki je zaradi določitve svoje sestave, kvalitete ali drugih tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju, preiskovanju ali testiranju in ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev se ne nanaša na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju ali testiranju zaradi pospeševanja prodaje;

19. predmeti in spremljajoči dokumenti, ki se v zvezi s pridobitvijo ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov pošiljajo organizacijam za varstvo pravic intelektualne lastnine;

20. turistično informativna dokumentacija, ki je namenjena za brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti tujo turistično ponudbo;

21. dokumenti, ki se pošiljajo državnim organom; publikacije tujih državnih organov ter mednarodnih organov in organizacij; obrazci za izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti v sodnih postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami; uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumenti, arhivi, ter obrazci za uporabo na mednarodnih srečanjih, konferencah ali kongresih; načrti, tehnične slike, modeli in podobni dokumenti za namene sodelovanja na mednarodnem natečaju, ki se organizira v Sloveniji; tiskani obrazci, ki se v skladu z mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v mednarodnem prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitivi, ki se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljski predmeti in umetniška dela, ki niso namenjeni prodaji in so uvoženi brezplačno s strani muzejev, galerij in drugih inštitucij ter so namenjeni za brezplačne oglede; zidni zemljevidi, filmi (razen kinematografskih) in drugi avdiovizualni izdelki vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih izdela OZN ali njene specializirane agencije;[1]

22. material, potreben za natovarjanje ter zavarovanje blaga med transportom; stelja in krma za živali med transportom, naložena na prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države v Slovenijo ali čez Slovenijo;

23. goriva in maziva v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v motorna vozila;

24. material za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih držav; krste s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter pogrebni artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.

(2) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način uveljavljanja oprostitev po tem členu.


[1]1) V postopku sprejemanja Zakona o DDV (ZDDV-1) 21. točki prvega odstavka 51. člena podan predlog, da se za besedilom »zbirateljske predmete in umetniška dela, ki niso namenjena prodaji« doda: »ali so donirana«.
Razlog za zavrnitev:
Predlagano ni v skladu s Šesto direktivo.
2) V postopku sprejemanja Zakona o DDV (ZDDV-1) k 21. točki prvega odstavka 51. člena podan predlog, da se za za besedilom »ter so namenjeni za brezplačne oglede« doda besedilo: »ali izpopolnitev zbirk v javnih institucijah«.
Razlog za zavrnitev:
Predlagana širitev ni v skladu s Šesto direktivo.

II. Komentarji

II.a Komentar k 51.členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

Ta člen opredeljuje blago, ki je pri uvozu oproščeno plačila DDV v skladu z 2. točko 50. člena zakona. Gre za določbe, ki so vključene v 29. členu prejšnjega zakona in ne pomenijo vsebinskih sprememb.

II.b Komentar avtorice

V 51. členu je določenih 24 primerov oprostitev pri uvozu blaga. Oprostitve se nanašjo predvsem na fizične osebe. Način in pogoji uveljavljanja teh oprostitev so natančneje predpisani s Pravilnikom o pogojih in načinu uveljavljanja oprostitev po 51. členu Zakona o davku na dodano vrednost.

III. Pripadajoči členi pravilnikov (PRAVILNIK o pogojih in načinu uveljavljanja oprostitev po 51. členu Zakona o davku na dodano vrednost in Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano vrednost in trošarin v mednarodnem potniškem prometu)

I. SPLOŠNO

1. člen (vsebina pravilnika)

Ta pravilnik podrobneje določa pogoje in način uveljavljanja oprostitev plačila davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) pri uvozu blaga iz prvega odstavka 51. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1) v skladu z Direktivo Sveta 83/181/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi področja uporabe člena 14(1)(d) Direktive 77/388/EGS glede oprostitve davka na dodano vrednost na končni uvoz določenega blaga (UL L št. 105 z dne 23. 4. 1983, str. 38), zadnjič spremenjena z Direktivo komisije 89/219/EGS z dne 7. marca 1989 o spremembi Direktive Sveta 83/181/EGS o določitvi področja uporabe člena 14(1)(d) Direktive 77/388/EGS glede oprostitve davka na dodano vrednost na končni uvoz določenega blaga, da upošteva uvedbo kombinirane nomenklature (UL L št. 92 z dne 5. 4. 1989, str. 13), in Direktivo Sveta 2006/79/ES z dne 5. oktobra 2006 o oprostitvi davkov na uvoz manjših pošiljk nekomercialnega značaja iz tretjih držav (kodificirana različica) (UL L št. 286 z dne 17. 10. 2006, str. 15).

2. člen (prepoved odtujitve ali drugačne uporabe)

(1) Blaga, oproščenega plačila DDV na podlagi prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 pred potekom roka, ki je za oprostitev plačila carine, določen v carinskih predpisih, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila DDV, preden DDV ni plačan. Teh predmetov prav tako ni mogoče zastaviti, posoditi ali drugače izročiti kot zavarovanje druge obveznosti.

(2) Če se blago pred potekom roka iz prejšnjega odstavka odtuji, da v uporabo drugemu ali kako drugače uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila DDV, se plača DDV, ki se obračuna po stopnji, ki velja na dan, ko se predmeti nenamensko uporabijo in na podlagi podatkov o davčni osnovi, ki jo na ta dan ugotovi pristojni carinski organ.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko blago, ki je predmet oprostitve DDV, s soglasjem pristojnega carinskega organa prenese brez obračuna DDV na drugo osebo, če dokaže, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za uveljavljanje zadevne oprostitve. Carinski organ lahko dovoli tudi, da se blago brez obračuna DDV izvozi ali uniči pod carinskim nadzorom.

3. člen (dokazovanje izpolnjevanja pogojev)

Za dokazovanje izpolnjevanja pogojev določenih z ZDDV-1 in tem pravilnikom za uveljavljanje oprostitve plačila DDV se smiselno uporabljajo carinski predpisi o dokazovanju pogojev za uveljavljanje oprostitve plačila carine v zadevnih primerih.

 

II. POŠILJKE NEZNATNE VREDNOSTI

4. člen (obseg oprostitve)

V skladu s 1. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščena pošiljka, poslana prejemniku kot pismo ali paket v skupni vrednosti, ki ne presega 22 eurov.


III. OSEBNO PREMOŽENJE

5. člen (obseg oprostitve)

(1) Osebno premoženje v skladu z 2. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 je vsako premoženje, namenjeno za osebno rabo ali uporabo v gospodinjstvu, ki:

(2) Za osebno premoženje iz prejšnjega odstavka se šteje predvsem naslednje blago:

(3) Za osebno premoženje se v skladu s prvim odstavkom tega člena štejejo tudi prenosni instrumenti in naprave, namenjene za opravljanje svobodnega poklica osebe, ki jih uvaža.

(4) Iz oprostitev po tem členu so izvzeta prevozna sredstva, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ter predmeti, ki se uporabljajo pri izvajanju obrti ali poklica, razen prenosne opreme za izvajanje uporabne ali svobodne umetnosti.

6. člen (priznavanje oprostitev)

(1) Oprostitve iz prejšnjega člena se priznajo v 12 mesecih od dneva, ko je fizična oseba pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji oziroma se je preselila v Slovenijo.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko upravičencu prizna oprostitev plačila DDV, preden se preseli oziroma spremeni običajno prebivališče oziroma pridobi dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, če se obveže, da se bo v šestih mesecih dejansko preselil, in če položi ustrezen instrument zavarovanja za plačilo morebitnega davčnega dolga.

(3) V primeru iz prejšnjega odstavka se šestmesečni rok iz prve alineje prvega odstavka 6. člena tega pravilnika ugotavlja glede na dan, ko je osebno premoženje dejansko uvoženo v Slovenijo.

(4) Pod pogoji, predvidenimi v carinskih predpisih lahko pristojni organi odobrijo oprostitev osebnega premoženja preden je zadevna oseba prijavila običajno prebivališče v Sloveniji oziroma lahko odobrijo oprostitev za osebno premoženje osebe, ki se seli zaradi izjemnih političnih okoliščin.

(5) Za blago iz prejšnjega člena velja prepoved iz prvega odstavka 2. člena tega pravilnika 12 mesecev od dneva sprostitve blaga v prost promet.


IV. BLAGO, UVOŽENO OB SKLENITVI ZAKONSKE ZVEZE

7. člen (obseg oprostitve)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na:

51. člena ZDDV-1, pošljejo osebe, ki imajo svoje običajno prebivališče zunaj Skupnosti, če vrednost posameznega darila ne presega 200 eurov.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko pristojni organ odobri oprostitev za več kot 200 eurov pod pogojem, da vrednost vsakega oproščenega darila ne presega 1000 eurov in da so bile v državi nakupa plačane uvozne dajatve in DDV.

8. člen (priznavanje oprostitev)

(1) Oprostitev plačila DDV se nanaša na blago, ki je uvoženo:

(2) Blago iz 7. člena tega pravilnika se lahko v rokih iz prejšnjega odstavka uvozi v več ločenih pošiljkah.

(3) Za blago iz prejšnjega člena velja prepoved iz prvega odstavka 2. člena tega pravilnika 12 mesecev od dneva sprostitve blaga v prost promet.

(4) Oprostitev iz 8. člena tega pravilnika se lahko prizna samo osebam, ki so imele običajno prebivališče zunaj Skupnosti neprekinjeno najmanj 12 mesecev in predložijo dokazilo o sklenjeni zakonski zvezi.


V. PREDMETI, PRIDOBLJENI Z DEDOVANJEM

9. člen (obseg oprostitve)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu s 4. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na osebno premoženje, ki ga fizična oseba pridobi z dedovanjem.

(2) Za prevozna sredstva iz 4. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1, za katera oprostitev ne velja, se štejejo prevozna sredstva, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti.

(3) Za opremo iz 4. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se ne štejejo prenosni instrumenti in naprave, ki jih je zapustnik uporabljal v svojem poklicu.

10. člen (priznavanje oprostitev)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu s prejšnjim členom se lahko uveljavlja za osebno premoženje, ki je bilo uvoženo najpozneje v dveh letih od dneva pridobitve dediščine.

(2) Podedovano blago se lahko uvozi v več ločenih pošiljkah, v roku, določenem v prejšnjem odstavku.

(3) Oprostitev se lahko uveljavlja tudi za osebno premoženje, ki ga z dedovanjem pridobijo pravne osebe s sedežem v Sloveniji, ki se ukvarjajo z nepridobitno dejavnostjo.


VI. UČNI PRIPOMOČKI

11. člen (obseg oprostitve)

Učni pripomočki iz 5. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 so predmeti in inštrumenti (vključno z računalniki in pisalnimi stroji), ki jih dijaki in študenti uporabljajo pri svojem šolanju.


VII. POŠILJKE NEKOMERCIALNEGA BLAGA

12. člen (obseg oprostitve)

V skladu s 7. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 nekomercialno blago pomeni pošiljko blaga, ki:

13. člen (količinske omejitve)

Če pošiljka vsebuje tobačne izdelke, alkoholne pijače, parfume ali toaletno vodo, se v skladu s 7. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 šteje za pošiljko nekomercialnega blaga, če količine posamezne vrste izdelkov v pošiljki ne presegajo naslednjih količin:

(a) tobačni izdelki:

(b) alkoholne pijače:

(c) parfumi: 50 gramov, ali toaletne vode: 0,25 litra;

(d) kava: 500 gramov ali 200 gramov ekstrakta ali esence;

(e) čaj: 100 gramov ali 40 gramov ekstrakta ali esence.

14. člen (omejitve za večje pošiljke)

Če količina izdelkov iz prejšnjega člena v pošiljki presega količine, navedene v prejšnjem členu in zato ni mogoče uveljavljati oprostitve plačila DDV, se DDV obračuna od vrednosti celotne pošiljke.


VIII. UVOZ V OKVIRU MEDNARODNIH ODNOSOV

 1. Častna odlikovanja in nagrade

15. člen (obseg oprostitve)

(1) Častna odlikovanja in nagrade so oproščeni plačila DDV v skladu z 8. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1, če upravičene osebe pristojnemu carinskemu uradu dokažejo, da narava ali posamična vrednost predmetov kaže na to, da niso komercialne narave.

(2) Za častna odlikovanja in nagrade se štejejo:

2. Darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov

16. člen (obseg oprostitve)

(1) V skladu z 8. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščeno blago, ki:

(2) Oprostitev plačila DDV iz prejšnjega odstavka se nanaša samo na:

3. Predmeti, namenjeni vladarjem in predsednikom držav

17. člen (obseg oprostitve)

(1) V skladu z 8. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1, se oprostitve nanašajo na:

(2) Prejšnji odstavek se nanaša tudi na osebe, ki uživajo posebne pravice v skladu z mednarodnim javnim pravom, podobne tistim, ki jih uživajo vladarji in predsedniki držav.


IX. UVOZ TERAPEVTSKIH SNOVI, FARMACEVTSKIH IZDELKOV, LABORATORIJSKIH ŽIVALI IN BIOLOŠKIH ALI KEMIČNIH SNOVI

1. Terapevtske snovi človeškega izvora in reagenti za določanje krvnih skupin in vrst tkiv

18. člen (obseg oprostitve)

V skladu z 9. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 so:

19. člen (pogoji)

(1) Izdelki iz prejšnjega člena so ob uvozu oproščeni plačila DDV, če:

(2) Oprostitev vključuje posebno embalažo, ki je nujno potrebna za prevoz snovi iz tega poglavja, ter tudi topila in dodatke, ki so potrebni za njihovo uporabo in so lahko priloženi v pošiljkah.

2. Farmacevtski izdelki, ki se uporabljajo na mednarodnih športnih prireditvah

20. člen (obseg oprostitev)

Oprostitev plačila DDV se nanaša na farmacevtske izdelke, ki so namenjeni športnikom ali živalim, ki sodelujejo na mednarodnih športnih prireditvah v Sloveniji, in sicer v mejah, ki so potrebne za zadovoljitev njihovih potreb med nastanitvijo v Sloveniji.

3. Laboratorijske živali in biološke ali kemične snovi, namenjene za raziskave

21. člen (obseg oprostitve)

Pod pogoji predvidenimi v carinskih predpisih so DDV oproščene:


X. BLAGO, KI GA UVAŽAJO DRŽAVNI ORGANI TER DOBRODELNE IN ČLOVEKOLJUBNE ORGANIZACIJE

22. člen (obseg oprostitve)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu z 10. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na:

(2) Osnovne življenjske potrebščine iz prve alineje prejšnjega odstavka zajemajo tisto blago, ki je namenjeno zadovoljevanju nujnih življenjskih potreb, kot na primer: hrana, zdravila, oblačila, posteljnina, šotori in bivalni kontejnerji.


XI. PREDMETI, KI SO UVOŽENI ZA KORIST ŽRTEV NARAVNIH NESREČ

23. člen (prenos blaga)

(1) Blago iz 11. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se potem, ko ga žrtve naravnih nesreč ne uporabljajo več, ne sme posojati, dati v najem ali prenesti za plačilo ali brezplačno brez plačila DDV.

(2) Če se blago posodi organizaciji, ki je sama upravičena do ugodnosti oprostitve v skladu z 11. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1, ali organizaciji, ki je upravičena do oprostitve v skladu z 10. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1, se ji odda v najem ali prenese nanjo, se oprostitev lahko odobri še naprej pod pogojem, da organizacija uporablja blago za namene, zaradi katerih ima pravico do take oprostitve.

24. člen (sklep Evropske komisije)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu z 11. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se lahko odobri le na podlagi sklepa Evropske komisije.

(2) Do odločitve Evropske komisije lahko carinski organ odobri začasno oprostitev plačila DDV za blago, uvoženo za te namene, vendar se mora uvoznik zavezati, da bo DDV plačal, če oprostitev ne bo odobrena.


XII. PREDMETI, UVOŽENI ZA POTREBE GIBALNO IN SENZORNO OVIRANIH OSEB TER OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU

25. člen (deli in orodje)

Oprostitev plačila DDV v skladu z 12. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša tudi na rezervne dele, sestavne dele ali dodatke in orodje, namenjeno vzdrževanju ali popravilu navedenih predmetov, pod pogojem, da so uvoženi hkrati kot predmeti, na katere se nanaša oprostitev. Če pa so uvoženi pozneje, mora upravičenec dokazati, da so namenjeni za predmete, ki so bili predhodno ob uvozu oproščeni plačila DDV oziroma bi bili oproščeni plačila DDV, če bi se uvozili hkrati s temi deli oziroma orodjem.

26. člen (posojanje, oddaja ali prenos predmetov)

Predmete, ki so v skladu z 12. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 oproščeni pri uvozu, lahko upravičene ustanove ali organizacije na nepridobitni osnovi posodijo, oddajo ali prenesejo, za plačilo ali brezplačno, upravičenim osebam, s katerimi se ukvarjajo, brez plačila DDV ob uvozu. Če se predmet posodi ustanovi ali organizaciji, ki je sama upravičena do oprostitve, se ji odda v najem ali prenese nanjo, je oprostitev odobrena še naprej pod pogojem, da organizacija uporablja predmete za namene, zaradi katerih ima pravico do take oprostitve.


XIII. OPREMA, KI SE UVOZI OB PRENOSU DEJAVNOSTI

27. člen (obseg oprostitve)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu s 13. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na opremo, ki:

(2) Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi za opremo, ki jo v Slovenijo uvažajo dobrodelne in človekoljubne organizacije zaradi prenosa sedeža dejavnosti v Slovenijo, če so od te opreme v državi izvoza plačale DDV in jim ni bil povrnjen.

(3) Oprostitev plačila DDV po tem členu se ne more uveljaviti, če se s preselitvijo ne vzpostavijo nove dejavnosti, temveč se v Sloveniji oprema vloži v že ustanovljeno podjetje.

(4) Za prevozna sredstva iz 13. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se štejejo motorna vozila, ki po svoji naravi ne pomenijo sredstva za proizvodno oziroma storitveno dejavnost.

(5) Oprostitev se lahko prizna pred potekom 12 mesecev od datuma, ko je podjetje prenehalo s svojimi dejavnostmi v državi odhoda, pod pogojem, da je imetnik vnaprej obvestil pristojni davčni urad o začetku opravljanja take dejavnosti v Sloveniji.


XIV. ŽIVINA TER KMETIJSKI IN GOZDARSKI PRIDELKI, KI JIH SLOVENSKI DRŽAVLJANI PRIDELAJO NA SVOJIH POSESTVIH NA OBMEJNEM OBMOČJU SOSEDNJE DRŽAVE, TER SEMENA IN GNOJILA, KI JIH UVOZIJO TUJI DRŽAVLJANI ZA SVOJA POSESTVA V SLOVENIJI

28. člen (rastlinski in živinorejski proizvodi)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu s 14. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na poljedeljske, živinorejske, čebelarske, vrtnarske in gozdarske proizvode s posestev, ki so v državi, ki meji na ozemlje Slovenije, ki jih slovenski kmetijski proizvajalci pridelajo in vnesejo v Slovenijo. Oprostitev je omejena na proizvode, ki niso bili obdelani razen običajne obdelave po spravilu ali pridelavi, in se nanaša samo na proizvode, ki jih uvozi kmetijski proizvajalec oziroma so uvoženi za njegov račun.

(2) Živinorejski proizvodi iz prejšnjega odstavka morajo biti dobljeni od živali, ki so rejene, pridobljene ali uvožene v skladu s splošnimi davčnimi predpisi, ki se uporabljajo v Sloveniji.

(3) Čistokrvni konji, ki niso starejši od šestih mesecev in so jih zunaj Slovenije skotile živali, ki so bile oplojene v Sloveniji in so nato začasno izvožene zaradi kotitve, so ob uvozu oproščeni plačila DDV.

(4) Oprostitev se smiselno uporablja za ribiške proizvode ali proizvode iz ribogojstva, ki jih v jezerih ali vodnih poteh, ki mejijo na ozemlje Slovenije opravljajo ribiči s sedežem v Sloveniji in na proizvode lovskih dejavnosti, ki jih na takih jezerih ali vodnih poteh opravljajo lovci in ribiči s sedežem v Sloveniji.

29.člen (semena, gnojila in izdelki za obdelavo tal)

(1) V skladu s 14. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščena semena, gnojila in izdelki za obdelavo zemlje in pridelkov, ki jih kmetijski pridelovalci s prebivališčem oziroma sedežem v državi, ki meji na Slovenijo, uvozijo za uporabo na svojih posestvih v Sloveniji.

(2) Oprostitev plačila DDV v skladu s prejšnjim odstavkom se lahko uveljavlja le za tolikšne količine semena, gnojil ali drugih izdelkov, kot so potrebne za opravljanje dejavnosti na posestvu upravičenca in jih uvozi kmetijski pridelovalec oziroma se uvozijo za njegov račun.


XV. VZORCI BLAGA NEZNATNE VREDNOSTI

30. člen (obseg oprostitve)

(1) Vzorec blaga neznatne vrednosti iz 15. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 je vsak predmet, ki predstavlja vrsto blaga ter glede na videz in količino ni uporaben za druge namene, razen za pospeševanje prodaje blaga iste vrste in kakovosti.

(2) Carinski organ lahko zahteva, da je treba vzorce narediti trajno neuporabne za trgovske namene (s tem da se žigosajo, preluknjajo ali drugače naredijo neuporabni), vendar tako, da ne izgubijo lastnost vzorca.


XVI. TISKOVINE IN REKLAMNO GRADIVO

31. člen (obseg oprostitve)

Oprostitev iz 16. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na:

1. tiskovine, kot so katalogi, ceniki, navodila za uporabo, brošure, če se nanašajo na:

2. predmete za reklamne namene, ki so brez prave komercialne vrednosti, ki jih dobavitelj pošlje svojim strankam brezplačno, in jih je mogoče uporabiti le v reklamne namene.

32. člen (pogoji)

Oprostitev iz 1. točke prejšnjega člena velja le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:


XVII. BLAGO, NAMENJENO UPORABI NA SEJMU, RAZSTAVI ALI PODOBNI PRIREDITVI

33. člen (obseg oprostitve)

(1) V skladu s 17. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščeno naslednje blago:

(2) Za namene iz prejšnjega odstavka izraz »sejem ali podobna prireditev« pomeni:

(3) Oprostitev iz prve alineje prvega odstavka tega člena je omejena na vzorce:

(4) Oprostitev iz druge alineje prvega odstavka tega člena je omejena na blago:

(5) Oprostitev iz četrte alineje prvega odstavka tega člena je omejena na tiskovine in predmete, namenjene oglaševanju:


XVIII. BLAGO, UVOŽENO ZARADI PREIZKUŠANJA, PREISKOVANJA ALI TESTIRANJA

34. člen (obseg oprostitve)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu z 18. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na blago, ki je namenjeno preizkušanju, preiskovanju ali testiranju zaradi zbiranja informacij ali za potrebe industrijskih ali komercialnih raziskav.

(2) Oprostitev iz prejšnjega odstavka velja le za količino blaga, ki je nujno potrebna za namene, zaradi katerih je blago uvoženo.

(3) Količino iz prejšnjega odstavka določi pristojni carinski organ, pri čemer upošteva omenjene namene.

(4) Carinski organ prizna oprostitev samo za blago, ki se med preizkušanjem, preiskovanjem ali testiranjem v celoti porabi ali uniči.

(5) Oprostitev se ne nanaša na blago, ki se uporablja pri pregledih, analizah ali preizkušanjih, ki sami po sebi pomenijo dejavnosti pospeševanja prodaje.

35. člen (blago, ki ni v celoti porabljeno ali uničeno)

(1) Ne glede na četrti odstavek prejšnjega člena se oprostitev nanaša tudi na blago, ki se med preizkušanjem, preiskovanjem ali testiranjem ne porabi v celoti ali uniči, pod pogojem, da se izdelki, ki ostanejo, s soglasjem in pod nadzorom pristojnega carinskega organa:

(2) Izraz »Izdelki, ki ostanejo« iz prejšnjega odstavka, pomeni izdelke, ki so rezultat preizkušanja, preiskovanja ali testiranja ali izdelke, ki dejansko niso bili uporabljeni.

36. člen (plačilo DDV od neporabljenega blaga)

(1) Razen v primerih iz prejšnjega člena se od blaga, ki ni v celoti porabljeno ali uničeno po končanem preizkušanju, preiskovanju ali testiranju, plača DDV. DDV se obračuna na dan, ko je preizkušanje, preiskovanje ali testiranje končano, na podlagi podatkov o davčni osnovi, ki jo na ta dan ugotovi carinski organ in po davčni stopnji, ki na ta dan velja za uvoženo blago.

(2) Če se neporabljeno blago predela v odpadek, lahko ne glede na prejšnji odstavek carinski organ obračuna DDV po stopnji, veljavni za tak odpadek med predelavo.

37. člen (rok)

Rok, v katerem mora biti preizkušanje, preiskovanje ali testiranje končano, in pogoje za zagotovitev predpisane uporabe blaga, določi carinski organ.


XIX. PREDMETI IN SPREMLJAJOČI DOKUMENTI V ZVEZI S PRIDOBITVIJO ALI VARSTVOM BLAGOVNIH ZNAMK, PATENTOV IN MODELOV

38. člen (obseg oprostitve)

Oprostitev plačila DDV v skladu z 19. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na blagovne znamke, vzorce, načrte in spremljajoče dokumente, ki se pošiljajo subjektom, ki se ukvarjajo z varstvom pravic intelektualne lastnine.


XX. TURISTIČNA INFORMATIVNA DOKUMENTACIJA

39. člen (obseg oprostitve)

V skladu z 20. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščeni:


XXI. MATERIAL, POTREBEN ZA NATOVARJANJE IN ZAVAROVANJE BLAGA MED PREVOZOM

40. člen (obseg oprostitve)

Material, potreben za natovarjanje in zavarovanje blaga med prevozom iz 22. točke prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 je material, ki se uporablja za natovarjanje oziroma zaščito (vključno s toplotno zaščito) blaga med prevozom v Slovenijo in običajno ni ponovno uporaben (kot so vrvi, slama, papir, karton, les, plastika ipd.).


XXII. GORIVO IN MAZIVO V REZERVOARJIH MOTORNIH VOZIL

41. člen (obseg oprostitve)

(1) Oprostitev plačila DDV v skladu s 23. točko prvega odstavka 51. člena ZDDV-1 se nanaša na količino goriva, ki je v:

(2) Za standardne rezervoarje po prejšnjem odstavku se štejejo:

(3) Komercialno motorno vozilo je vsako cestno motorno vozilo, vključno s traktorji in prikolicami, ki po konstrukciji in opremi omogoča prevoz bodisi za plačilo ali brezplačno:

(4) Zasebno motorno vozilo je vsako motorno vozilo, ki ni vozilo iz prejšnjega odstavka.

(5) Za posebne zabojnike se štejejo vsi zabojniki, ki so opremljeni s posebnimi napravami za hladilne sisteme, sisteme za dovajanje kisika, toplotno izolacijske ali druge sisteme.

(6) Gorivo, ki je ob uvozu oproščeno plačila DDV, se ne sme uporabljati v drugem vozilu, razen v tistem, v katerem je bilo uvoženo, niti se ne sme odstraniti iz vozila in skladiščiti, razen med potrebnim