Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

II. Komentarji

II.a Komentar k 5. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1 – 1. obravnava

V tem členu je podana definicija davčnih zavezancev, po kateri je davčni zavezanec vsak, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Kot davčni zavezanec se šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo v drugo državo članico.

Na novo je dodana določba glede pogoja neodvisne dejavnosti, ki iz definicije davčnih zavezancev izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem.

Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava se v zvezi s transakcijami, ki jih opravljajo kot organ oblasti, ne štejejo za davčne zavezance. Če pa bi njihovo opravljanje dejavnosti lahko pomenilo izkrivljanje konkurence, pa se v tem delu tudi te osebe štejejo za davčne zavezance (op. avtorice: v zakonskem besedilu je zapisano, da se te osebe štejejo za davčne zavezance, če bi opravljanje te dejavnosti ali transakcij vodilo do znatnega izkrivljanja konkurence).

V tem členu so vključene rešitve iz 13. in 13.a člena prejšnjega zakona s tem, da je besedilo redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

Komentar k celotnemu 5. členu zakona (9., 10. in 13. člena Direktive Sveta 2006/112/ES):

Davčni zavezanec je lahko vsaka oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

  • dejavnost opravlja neodvisno oziroma samostojno;
  • opravlja dejavnosti, ki so naštete v drugem odstavku 5. člena ZDDV-1;
  • opravlja dejavnost ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti;
  • dejavnost je namenjena trajnemu doseganju dohodka, če dejavnost obsega izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic.

V komentarju Zakona o gospodarskih družbah je zapisano, da samostojno opravljanje dejavnosti pomeni, da oseba opravlja to dejavnost ne le v svojem imenu, ampak na svoj račun, torej v svojo korist in ob svojem riziku. ZGD v 1. členu ne omenja trajnosti v povezavi z opravljanjem dejavnosti, ker je trajnost povezana že s pojmom dejavnosti; ne gre za dejavnost, če gre za enkraten posel ali občasne posle.

Davčna zavezanka je tudi tuja oseba, ki opravlja dejavnost v Sloveniji. Zanjo v njenem imenu in za njen račun izpolnjuje davčne obveznosti njena podružnica v Sloveniji. Če tuja oseba nima podružnice v Sloveniji in se je identificirala za namene DDV, lahko imenuje davčnega zastopnika. Davčni zastopnik v njenem imenu in za njen račun izpolnjuje obveznosti po ZDDV-1. Osebe, ki morajo plačati DDV so določene v 76. členu ZDDV-1.

Davčni zavezanec je tudi Evropsko gospodarsko interesno združenje, ki opravlja obdavčljive transakcije, če proti plačilu dobavlja blago svojim članom ali tretjim osebam ali zanje opravlja storitve (Uredba Sveta ES, št. 1777/2005).

Komentar k 1. in 4. odstavku 5. člena zakona:

Davčni zavezanci so vse osebe, ki kakorkoli opravljajo samostojno, neodvisno dejavnost. To pomeni, da se na storitve oseb, ki opravljajo odvisno (nesamostojno) dejavnost oziroma opravljajo delo na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi ali drugih vrst pogodb, ki kažejo na odvisno razmerje, ne zaračunava DDV. Za presojo vrste razmerja nam lahko služi pojasnilo Ministrstva za finance k 13. členu prejšnjega ZDDV, št. 426-02-2/2004, 21. 1. 2004: Kriteriji za presojo neodvisnega (samostojnega) opravljanja dejavnosti po ZDDV-1.

V povezavi s to zakonsko določbo želimo omeniti še pojasnilo davčnega organa, št. 4236-11/2006, 26.10.2006 (Obdavčitev prometa z nepremičninami ). Izpostaviti želimo nekaj stališč davčnega organa iz omenjenega pojasnila (kdaj se fizična oseba, ki prodaja nove objekte šteje za davčnega zavezanca):

“Zavezanec prosi, da mu pojasnimo obdavčitev prodaje nepremičnin za različne primere, v zvezi s katerimi pa je navedel le število prodaj, ki jih opravi fizična oseba (navaja: fizična oseba prodaja prvič v zadnjih 12 mesecih novo nepremičnino, fizična oseba prodaja drugič v zadnjih 12 mesecih novo nepremičnino in s kupnino preseže 5 milijonov SIT, fizična oseba prodaja nezazidano stavbno zemljišče prvič v zadnjih 12 mesecih …), ni pa opisal načina pridobitve nepremičnin in drugih za obdavčitev pomembnih okoliščin.

Na ugotavljanje dejstev in okoliščin v konkretnih primerih opravljenih prodaj novih objektov poleg števila prodaj, kakor jih navaja zavezanec, vplivajo različni dejavniki, med njimi tudi način pridobitve nepremičnine, ki se prodaja. Tako so nepremičnine, ki jih prodajajo fizične osebe, lahko pridobljene na različne načine (dedovanje, podaritev, nakup, razdelitev …).

Z davčnega vidika se drugače obravnava prodaja nepremičnine, ki jo je fizična oseba podedovala, in prodaja nepremičnine, ki jo je fizična oseba kupila, da jo bo prodala. Kadar fizična oseba na primer prodaja nov objekt, ki ga je podedovala, ne opravlja dejavnosti prodaje nepremičnin, zato pri prodaji plača DPN ne glede na znesek opravljenega prometa. Kadar pa fizična oseba prodaja nov objekt, ki ga je nabavila, da ga bo prodala, pa že opravlja dejavnost, in če vrednost prodaje preseže 5 milijonov SIT, mora pri prodaji obračunati in plačati DDV, pred tem pa pridobiti tudi identifikacijsko številko za DDV.

ZDDV-1 in Pravilnik ne predpisujeta natančnih kriterijev za določitev zavezanosti za DDV za fizične osebe, ki prodajo nepremičnine, zato je treba presojati vsak posamezen primer glede na okoliščine. Takšno napotilo (presojanje od primera do primera) je dano tudi v mnogih sodbah sodišča Evropske skupnosti.”

V 12. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (3. točka 4. člena Šeste direktive) je zapisano, da lahko države članice štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki občasno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz 2. pododstavka člena 9(1) Direktive Sveta 2006/112/ES (primerljivo z 2. odstavkom 5. člena ZDDV-1) in zlasti eno od naslednjih: a) dobavo objektov ali delov objektov in zemljišča, na katerem objekt stoji pred prvo uporabo;[1] b) dobavo zemljišča za gradnjo. Naj pa povemo, da v slovenskem ZDDV-1 nimamo posebej zapisane zakonske določbe, ki bi določala obdavčitev občasnih transakcij davčnega zavezanca, zato iz določb 5. člena ZDDV-1 ne moremo ugotoviti oziroma zaključiti, da je potrebna obdavčitev občasnih transakcij.

Iz novejšega pojasnila davčnega organa Prodaja nepremičnin in zavezanost za DDV , pojasnilo DURS, št. 060-87/2007-2, 11. 5. 2007 pa izhaja tudi naslednje:

“Mnenje generalnega pravobranilca g. Lenza v zadevi Wellcome trust je bilo, da za obdavčitev z DDV nista odločilna obseg in trajanje aktivnosti, ampak izključno to, da je ta aktivnost ekonomska aktivnost. Eden od možnih kriterijev je bil naveden tudi v zadevi Rompelman, in sicer »druge aktivnosti«, ki jih oseba še opravlja. Dejstvo, da oseba opravlja še vrsto drugih aktivnosti lahko kaže na to, da oseba namerava opravljati dejavnost kot davčni zavezanec. Na splošno velja, da oseba, ki občasno opravi transakcijo, te transakcije ne spremljajo druge (ekonomske) aktivnosti, medtem ko oseba, ki namerava (trajno) opravljati določene transakcije, običajno opravlja še druge ekonomske aktivnosti. V komentarju k Šesti direktivi pa je ob citatu iz te sodbe dodano, da navedeno še ne da jasnih kriterijev.

Iz navedenega izhaja, da enoznačnih in za vse primere veljavnih kriterijev za opredelitev določene osebe kot davčnega zavezanca za DDV, ni moč napisati. Poleg tega bi s postavitvijo kriterijev zožili osnovno definicijo davčnega zavezanca po Šesti direktivi, ki pa je namenoma široka (…davčni zavezanec je vsaka oseba…) in mora biti takšna zato, da zagotavlja izpolnjevanje načela nevtralnosti, ki zahteva, da se vse ekonomske dejavnosti obravnavajo enako in se s tem prepreči izkrivljanje konkurence. Iz istega razloga tudi ne moremo napisati pri koliko opravljenih transakcijah se mora določena oseba identificirati za namene DDV, saj število opravljenih transakcij ni in ne sme biti edini kriterij za presojanje.”

V zvezi z navedeno problematiko, to je ugotavljanjem ali neka aktivnost pomeni opravljanje ekonomske dejavnosti in posledično zavezanost k obračunavanju DDV, bi bilo smiselno uporabiti pristop, podoben tistemu, ki ga je uporabila davčna uprava Združenega kraljestva in je predstavljen v njihovem vodiču z oznako V1-6: Business/Non-Busines. Pri ugotavljanju, ali gre za ekonomsko dejavnost ali ne, si namreč pomagajo s t. i. »business testom«, v obliki šestih vprašanj. Naveden test so uvedli prav zaradi pomanjkanja kriterijev in meril v zakonodaji Skupnosti oziroma nacionalni DDV zakonodaji in temelji na sprejetih posameznih odločitvah njihovih nacionalnih sodišč.«

Komentar k 2. odstavku 5. členu zakona:

Davčni organ je v preteklosti pojem »trajno doseganje dohodka« pojasnil v enem izmed pojasnil (Pojasnilo DURS, št. 447-209/2002 01 510, z dne 19. 5. 2003):

“Ministrstvo za finance RS pojem "trajno doseganje dohodka" pojasnjuje kot "Dejavnost iz drugega odstavka 13. člena ZDDV (op. avtorice: po novem: 2. odstavek 5. člena ZDDV-1) je tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Uradne definicije oziroma razlage "trajno doseganje dohodka" ni mogoče podati, saj je v pretežni meri odvisna od konkretnega posla, zato je potrebno izvajanje te določbe presojati od primera do primera. Namen določbe pa je, da se iz pojma "davčni zavezanec" izločijo osebe, ki sicer priložnostno opravijo promet blaga ali storitev, ki bi se lahko štel za obdavčljiv promet v smislu DDV, ni pa ta del trajne (ponavljajoče) dejavnosti.[2] Določba drugega odstavka 13. člena ZDDV je povzeta in tudi usklajena z drugim odstavkom 4. člena Šeste direktive (77/388/EEC), ki prav tako ne definira tega pojma in ki prav tako loči med trajno dejavnostjo in občasnim priložnostnim prometom blaga ali storitev. V primeru, da se daje nepremičnine v najem več kot 12 mesecev, pomeni, da gre za trajno doseganje dohodka (saj gre za ponavljajočo se storitev). “

Komentar k 5. odstavku 5. člena zakona:

Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti in druge osebe javnega prava niso davčni zavezanci, kadar opravljajo dejavnosti oziroma transakcije, ki jih opravljajo kot organi oblasti. Če pa te osebe opravljajo ekonomsko ali drugo dejavnost in bi neobdavčitev takšnih transakcij lahko vodila do (znatnega) izkrivljanja konkurence, se po zakonu štejejo za davčne zavezance. V zakonu ni posebej pojasnjeno, kaj predstavlja znatno (precejšnje) izkrivljanje konkurence. Očitno se bo to presojalo posamič v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine. V vsakem primeru se te osebe štejejo za davčne zavezance, če opravljajo katero od dejavnosti, ki so naštete v drugem odstavku tega člena (npr. dajanje v najem več kot 12 mesecev, če od najemnin obračunavajo DDV).


[1]Države članice lahko namesto kriterija prve uporabe uporabljajo tudi drug kriterij, kot je obdobje od datuma dokončanja objekta do datuma prve dobave ali obdobje od datuma prve uporabe do datuma naslednje dobave, pod pogojem, da ta obdobja niso daljša od petih ali dveh let.

[2] Iz prej omenjenega pojasnila davčnega organa št. 4236-11/2006, 26. 10. 2006 smo lahko razbrali, da je kasneje davčni organ v določenem delu zavzel drugačno stališče glede občasnih transakcij, kar pa po našem mnenju ne vpliva na tisti del opravljanja dejavnosti, ki se nanaša na izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ki se šteje za ekonomsko dejavnost le, če je namenjena trajnemu doseganju dohodka.