Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

II. Komentarji

II.a Komentar k 20. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

S tem členom se določa pravilo za kraj dobave blaga, ki se odpošilja ali prevaža (dobava s prevozom). Načeloma se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga.

V primeru, kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave blaga in kraj vsakršnih kasnejših dobav v državi članici uvoza.

Pri t.im. prodajah na daljavo, ki se opravijo končnim potrošnikom, je kraj dobave kraj, kjer se pošiljanje ali prevoz kupcu konča, če vrednost opravljenih dobav v isto državo članico preseže prag (35.000 ali 100.000 eurov), ki ga določi posamezna država članica. Dokler ta prag v posamezni državi članici ni presežen, je kraj obdavčitve v državi članici, kjer se začne pošiljanje ali prevoz blaga. Ne glede na ta pogoj, pa se davčni zavezanec lahko odloči, da bo kraj obdavčitve namembna država članica. V tem primeru mora izbiro priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti.

Ta pravila se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV po posebni ureditvi.

V kolikor se blago odpošlje ali prevaža z namenom, da se blago instalira oz. montira, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano oz. montirano.

Ta člen povzema določbe prve alineje prvega odstavka 15. člena, tretjega odstavka 15. člena in 15. a člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

V tem členu so povzeta pravila določitve kraja dobave blaga s prevozom iz 32.-36. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.

Komentar k 7. odstavku 20. člena ZDDV-1:

Eden izmed primerov, ko se smatra, da ni bila opravljena dobava blaga za plačilo skladno z 2. odstavkom 9. člena ZDDV-1, je tudi primer prenosa blaga, ki ga na sejem v državo članico za razstavo na sejmu prenese slovenski davčni zavezanec v okviru določb drugega odstavka 9. člena ZDDV-1.  Če davčni zavezanec takšno blago na sejmu proda, pa je potrebno upoštevati naslednja pravila obdavčitve:

  • če slovenski davčni zavezanec proda v državi članici EU na sejmu proizvod zavezancu za DDV iz druge države članice, je to oproščeni promet za slovenskega davčnega zavezanca po 4. točki 46. člena ZDDV-1, ker zavezanec iz države članice opravi pridobitev blaga in mora na tej podlagi obračunati DDV;
  • če slovenski zavezanec za DDV proda blago na sejmu fizičnim osebam, »kmetom pavšalistom«, davčnim zavezancem, ki opravljajo samo dobave blaga, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV, ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, pa se takšen promet v skladu z 20. členom ZDDV-1 obdavči v državi članici, kjer je razstavljalec identificiran za namene DDV (v Sloveniji), če skupna vrednost razstavljalčevih dobav v tekočem in preteklem koledarskem letu ne preseže limita, določenega v državi članici, kjer poteka sejemska prireditev. Navedeni limit se po državah članicah razlikuje in je lahko na primer 35.000 ali pa tudi 100.000 evrov. Razstavljalec se lahko odloči in priglasi obdavčitev po kraju, kjer se prevoz ali odpošiljanje konča (v našem primeru: tam, kjer poteka sejemska prireditev). To izbiro mora uporabljati najmanj dve leti. Pozorni moramo biti tudi na določila zakonodaje države, v kateri poteka sejemska prireditev, saj so lahko pravila obdavčitve dobav in pridobitev blaga urejena drugače.  

Komentar k 10. odstavku 20. člena tega zakona:

Ena izmed izjem od splošnega pravila o določitvi kraja dobave blaga je primer, ko blago vgradi (inštalira) ali sestavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez. V takšnem primeru se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer je blago instalirano ali sestavljeno. Če slovenski davčni zavezanec nabavi pri tujem (EU) dobavitelju, ki je identificiran za DDV, stroj, ki mu ga bo tuj dobavitelj tudi inštaliral v Sloveniji, se je dolžan tuj dobavitelj identificirati za DDV v Sloveniji (ker je za takšno dobavo s slovensko zakonodajo določeno, da se mora identificirati za namene DDV) ali pa najeti davčnega zastopnika, ki bo v njegovem imenu in za njegov račun obračunal in plačal slovenski DDV. Dobava blaga, ki ga instalira dobavitelj, se ne obravnava kot oproščena dobava blaga znotraj Skupnosti in se ne obdavčuje kot pridobitev blaga v drugi državi članici.

Obraten primer imamo, če slovenski davčni zavezanec proda stroj in ga tudi montira na ozemlju druge države članice. V tem primeru velja, da je slovenski davčni zavezanec opravil dobavo blaga z montažo na ozemlju te druge države članice. Za obdavčitev takšne dobave dobavitelj ne uporablja slovenskega ZDDV-1, ampak upošteva zakonodajo države članice, v katero je blago dobavil in ga tam tudi montiral. Če slovenski dobavitelj proda stavbno pohištvo z montažo v drugo državo članico, ne obračuna slovenskega DDV. To velja, če je kupec fizična oseba, pa tudi, kadar je kupec oseba, identificirana za DDV. Davčni zavezanec je dolžan v tej državi članici preveriti, ali se je dolžan v zvezi z dobavami blaga, ki jih opravi, identificirati za DDV.

Plačnik DDV je praviloma oseba, ki opravi obdavčeno dobavo blaga oziroma storitev, vendar lahko država članica v primeru, ko obdavčeno dobavo blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici, v svoji zakonodaji predpiše, da je plačnik DDV oseba, ki ji je opravljena dobava blaga oziroma storitev – prejemnik blaga ali storitve (205. člen Direktive Sveta 2006/112/ES oziroma 28.g člen Šeste direktive), če ta davčni zavezanec-dobavitelj sam ne obračuna DDV in tudi ne imenuje davčnega zastopnika, ki bi v njegovem imenu plačal DDV v državi montaže blaga. Takšno možnost je izkoristila tudi Slovenija, kar imamo zapisano v 76. členu ZDDV-1 (3. odstavek).