Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

II. Komentarji

II.a Komentar k 29. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V ta člen so povzete določbe tretjega odstavka 17. člena prejšnjega zakona, ki navaja storitve, pri katerih se uporabi načelo obrnjene davčne obveznosti. Besedilo je redakcijsko popravljeno.

II.b Komentar avtorice

To področje je obravnavano v 56., 58. in 59. členu Direktive Sveta 2006/112/ES (vsebina iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 ustreza vsebini iz 2 (e) odstavka 9. člena Šeste direktive, vsebina 4. odstavka 29. člena ZDDV-1 ustreza vsebini iz 3. odstavka 9. člena Šeste direktive, vsebina 3. odstavka 29. člena ZDDV-1 pa je vključena v 2(e) odstavku 9. člena Šeste direktive).

Komentar k 1. odstavku 29. člena tega zakona:

Po splošnem pravilu tega člena je določeno, da je kraj opravljanja storitev tam, kjer ima naročnik sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena. Če takega kraja ni, je kraj obdavčitve kraj, kjer ima naročnik stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva, če so storitve opravljene za naročnika s sedežem izven Skupnosti ali za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici.

  • Iz zakonskih določil izhaja, da ni pomembno, če je naročnik, ki ima sedež ali stalno prebivališče izven Skupnosti, davčni zavezanec ali pa ni. V obeh primerih se slovenski DDV ne obračunava. Vendar je potrebno v tem primeru upoštevati še pravila iz 4. odstavka 29. člena ZDDV-1 oziroma 29. člena PZDDV, skladno s katerim so storitve obdavčene v kraju, kjer se dejansko uporabijo oziroma užijejo, če se storitve nanašajo na tiste iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1. Po tem pravilu je kraj opravljenih storitev, ki bi bil v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1 v Sloveniji, zunaj Skupnosti, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Skupnosti oziroma je kraj opravljenih storitev, ki bi bil v skladu prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1 zunaj Skupnosti, v Sloveniji, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo v Sloveniji.
  • Če ima naročnik sedež v drugi državi članici EU, se slovenski DDV ne obračunava le v primeru, ko je naročnik davčni zavezanec. Če se storitev opravi za naročnika, ki je fizična oseba s prebivališčem v državi članici Skupnosti, DDV obračuna davčni zavezanec, ki v Sloveniji opravi tako storitev. Vendar opozarjamo, da je potrebno poleg zgornjih pravil upoštevati še pravila iz 29. člena PZDDV, skladno s katerimi so storitve obdavčene v kraju, kjer se dejansko uporabijo oziroma užijejo, če se storitve nanašajo na tiste iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1. Po tem pravilu je kraj opravljenih storitev, ki bi bil v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1 v Sloveniji, zunaj Skupnosti, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Skupnosti oziroma je kraj opravljenih storitev, ki bi bil v skladu prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1 zunaj Skupnosti, v Sloveniji, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo v Sloveniji.

Primer:

Slovenski davčni zavezanec z ID za DDV opravi davčnemu zavezancu iz Hrvaške računovodsko storitev v Sloveniji, ki jo potrebuje v zvezi z njegovim poslovanjem v Republiki Sloveniji (storitve uporabi v RS). Po splošnem pravilu bi bil kraj obdavčitve v primeru tako opravljene računovodske storitve tam, kjer je sedež naročnika (torej na Hrvaškem). Zaradi dodatnega pravila (4. odstavek 29. člena ZDDV-1) pa je takšna storitev obdavčena v Sloveniji, saj jo davčni zavezanec s sedežem v Hrvaški uporabi v Sloveniji. Enako bi veljalo v primeru, če bi računovodsko storitev opravili za končnega potrošnika ali malega davčnega zavezanca, če bi omenjene osebe to storitev uporabile v Sloveniji.

V zvezi s samoobdavčitvijo pri storitvah iz 3. odstavka 29. člena ZDDV-1 bi omenili še Pojasnilo DURS, št. 4230-413/2006-2, z dne 12. 12. 2006 (Plačnik). Pojasnilo je sicer izdano k prejšnjemu 3. odstavku 17. člena in 12. člena ZDDV, vendar menimo, da je še vedno uporabno glede na zakonske tekste v novem ZDDV-1.

“Davčni zavezanec je navedel, da storitve, naštete v 3. točki tretjega odstavka 17. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4), zanj oziroma njemu opravijo naslednje osebe: fizična oseba iz druge države članice, fizična oseba iz tretje države ali »mali« davčni zavezanec iz druge države. Nobena od navedenih oseb ni identificirana za namene DDV. Sprašuje, ali mora od prejetih storitev v Sloveniji plačati DDV na podlagi 12. člena ZDDV.

V navedenih primerih davčnemu zavezancu ni treba v Sloveniji plačati DDV na podlagi 12. člena ZDDV.

V tretjem odstavku 17. člena ZDDV je med drugim določeno, da velja pri storitvah svetovalcev, inženirjev, odvetnikov … za kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima naročnik sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena, oziroma če takšnega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali navadno prebiva, če so storitve opravljene za naročnika s sedežem izven Skupnosti ali za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici.

V prvem odstavku 12. člena ZDDV pa je določeno, da je oseba, ki mora plačati DDV, med drugim tudi davčni zavezanec, ki so mu opravljene storitve iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona.

V navedenih dveh določbah sta opredeljena kraj obdavčitve in plačnik DDV v državi naročnika storitve. Pri tem je uporabljeno pravilo obrnjene davčne obveznosti (reverse charge mechanism). To pravilo pomeni poenostavitev, saj se tujemu davčnemu zavezancu, ki v drugi državi opravi neko storitev, tam ni treba identificirati za namene DDV, ker davek »namesto njega« plača prejemnik njegove storitve. Vendar pa pri storitvah iz tretjega odstavka 17. člena ZDDV nastopi prenos kraja obdavčitve v državo naročnika samo, kadar neko storitev opravi oseba, identificirana za namene DDV, saj bi z drugačno razlago z DDV obdavčevali transakcije, ki jih opravijo »nezavezanci«, to pa ne bi bilo v skladu s splošnim sistemom DDV, po katerem morajo ta davek obračunavati in plačevati le osebe, identificirane za namene DDV. Tudi tedaj se namreč, ko davčnemu zavezancu, identificiranemu na namene DDV, opravi katero od storitev iz tretjega odstavka 17. člena ZDDV fizična oseba ali »mali« davčni zavezanec iz Slovenije, DDV ne obračuna in ne plača.”

Davčni organ je v Davčnem biltenu (maj 2000, letnik 1, št. 5) podrobno opisal sistem določanja kraja obdavčitve storitev. Kljub določenim zakonskim spremembam je ta Davčni bilten zelo dober pripomoček pri študiju in uporabi pravil obdavčitve storitev, predvsem pa pomoč pri razvrščanju posamezne stroitve v ustrezno skupino storitev.

Storitve zastopnikov iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1 zajemajo tako storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun naročnika opravljene storitve, kot tudi storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun izvajalca opravljene storitve.

Med storitve svetovalcev, odvetnikov, računovodij in drugih podobnih storitev se uvrščajo tudi storitve vložitve zahtevka za vračilo DDV ali prejema vračila DDV.

V c točki 29. člena ZDDV-1, ki ureja podobne storitve, ne zasledimo več računalniških storitev. Računalniške storitve so zajete med elektronsko opravljenimi storitvami iz k točke 29. člena ZDDV-1. Tovrstne račualniške storitve oziroma elektronsko opravljene storitve so storitve, ki se opravljajo preko interneta ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem, v odsotnosti informacijske tehnologije pa ne bi mogle obstajati. Ostale računalniške storitve, ki niso zajete med elektronsko opravljenimi storitvami, se obravnavajo po njihovi vsebini (vzdrževanje strojne računalniške opreme se obravnava kot storitev na premičnini, nadgradnja programske opreme na naročnikovem računalniku kot storitev inženirja, kar izhaja iz Sodbe sodišče ES, št. C 41/04, dobava CD, videokaset, DVD pa kot dobava blaga).