Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

II. Komentarji

II.a Komentar k 36. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je opredeljeno kaj predstavlja davčno osnovo za dobave blaga ali storitev. Določeni so tudi primeri, kaj se ne všteva v davčno osnovo. Načeloma davčna osnova vključuje vse kar predstavlja plačilo,, ki ga dobavitelj prejme od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljene dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno dobav blaga oziroma storitev. V davčno osnovo pa se vštevajo tudi trošarine, drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve ter postranski stroški, razen DDV.

Predpisani so tudi posebni primeri za določitev davčne osnove, ko davčni zavezanec uporabi ali razpolaga z blagom, ki je del poslovnih sredstev podjetja, zadrži blago po prenehanju njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti oziroma zadržijo blago njegovi pravni nasledniki. V tem primeru je davčna osnova nabavna cena oziroma lastna cena blaga.

Pri storitvah za neposlovne namene oziroma brezplačno opravljanje storitev davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

Pri dobavah blaga, ko gre za prenos blaga v drugo državo članico, je davčna osnova nabavna cena oziroma lastna cena, določena v trenutku prenosa.

V davčno osnovo se ne vštevajo določena znižanja in popusti in zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika, če o tem zagotovi ustrezna dokazila, izdatke pa vodi na prehodnih postavkah.

V tem členu so smiselno povzete nekatere določbe 21. člena prejšnjega zakona.

II.b Komentar avtorice

Direktiva Sveta 2006/112/ES obravnava opredelitev davčne osnove ter določitev davčne osnove pri dobavi blaga in opravljanju storitev v členih 72.-82 (11. člen (A) Šeste direktive- velja za domače dobave blaga ali storitev; pri določanju davčne osnove pri dobavah blaga v Skupnost upoštevamo še 2. točka 28e člena Šeste direktive, s katero je določeno, da se davčna osnova pri takšnih dobavah določi skladno s členom 11(A)(1)b ter odstavkoma 2 in 3 omenjenega člena).

Komentar k 36. členu tega zakona

1) V tem delu bi želeli izpostaviti spremembo na področju določanja davčne osnove pri finančnem najemu. Transakcija finančnega najema je sestavljena iz dveh prometov: dobave blaga (izročitev blaga leasingojemalcu) in finančne storitve (storitev kreditiranja dobave blaga – plačilo obresti). Dosedaj je bil tisti del plačila finančnega najema, ki se je nanašal na plačilo storitve kreditiranja, vključen v davčno osnovo. Kot lahko razberemo iz 39. člena novega PZDDV, se po novem obresti in drugi stroški financiranja pri finančnem najemu ne vštevajo več v davčno osnovo, če so izkazani ločeno od vrednosti blaga. Prej se je davčna osnova pri finančnem najemu obravnavala v celoti kot obdavčen promet blaga in ni dopuščala ločenega obravnavanja obresti in drugih stroškov financiranja, v primeru, če so bile te obresti in drugi stroški financiranja ločeno prikazane od glavnice. Menimo, da je nova ureditev ustreznejša, saj so obresti pri finančnem najemu vsebinsko primerljive obrestim iz naslova kreditov oziroma posojil v denarni obliki. Potrditev za takšno razmišljanje dobimo posredno iz sodbe Sodišča ES C-281/91 (Muys' en De Winter's Bouw). V tej sodbi je sodišče obrazložilo, da je potrebno 13 (B) (d) (1) člen Šeste direktive (primerljivo s 4. a) točko 44. člena ZDDV-1) razlagati tako, da dobavitelj, ki svojemu kupcu odobri odlog plačila z obrestmi, v načelu opravlja oproščeno dejavnost storitev dajanja kreditov. Iz mnenja sodišča izhaja, da se pojem iz 4.a) točke 44. člena ZDDV-1 ne sme omejiti le na posojila in kredite, ki jih ponujajo banke in druge finančne institucije. Iz te sodbe pa lahko povzamemo pomembno pravilo: pomembno je, ali so obresti vezane na odlog plačila do dobave oziroma po dobavi, pri čemer pa ni pomemben način njihovega izkazovanja. Če so vezane na odlog plačila do dobave, se obresti za ta namen obravnavajo kot plačilo za dobavljeno blago ali storitev in ne del oproščene storitve (dajanje kredita). Ravno obratno pa je pri obrestih, ki so obračunane zaradi odloga plačila, vendar po dobavi blaga ali storitev. Zaradi nove obravnave stroškov financiranja v povezavi s finančnim najemom pa odpade tudi drug problem, ki smo ga lahko zaznali na tem področju, in sicer obveznost spreminjanja davčne osnove zaradi spreminjajoče (variabilne) obrestne mere. Lahko rečemo, da ta določba po našem mnenju ni imela pravne podlage v 21. členu prejšnjega ZDDV, saj v tem členu nismo zasledili pravne podlage za popravljanje davčne osnove zaradi tega razloga.

Naj pa na drugi strani opozorimo, da bodo najemodajalci, ki se bodo odločili za ločeno izkazovanje prometa blaga in stroškov financiranja (obresti in drugi stroški financiranja), opravljali obdavčen promet (če je njihova dejavnost obdavčena) in oproščeno finančno storitev. Hkratno opravljanje obdavčene in oproščene dejavnosti v sistemu DDV povzroči posledico pri odbitku vstopnega DDV, saj oproščene finančne storitve ne omogočajo pravico do odbitka vstopnega DDV. Davčni zavezanci, katerih oproščeni promet brez pravice do odbitka vstopnega DDV preseže odstotek, predpisan s 65. členom ZDDV-1, so dolžni izračunavati odbitni delež in v skladu z njim poračunavati vstopni DDV ali pa voditi ločene evidence za obdavčeno in oproščeno dejavnost.

2) Poleg tega lahko omenimo še Sodbo Sodišča ES C-305/01 v povezavi z obdavčitvijo factoringa in izterjave dolgov, iz katere lahko razberemo, da subjekt, ki kupuje terjatve in za to zaračuna provizijo, opravlja obdavčljivo dejavnost (izvaja obdavčljive transakcije) in ima pravico do odbitka vstopnega DDV. Factoring je dejavnost odkupa terjatve z namenom izterjave dolgov. Bistveni sestavini factoring pogodbe sta predčasno financiranje (finančna storitev, ki podjetju omogoči predčasno financiranje) in odstop kratkoročnih, nespornih in nezapadlih terjatev v korist factorja.

3) Države članice lahko preprečijo davčno utajo ali izogibanje davka z ukrepi, s katerimi zagotovijo, da je davčna osnova v zvezi z dobavo blaga ali storitev enaka tržni vrednosti.[1] Ta možnost se uporablja samo glede dobav blaga in storitev, ki vključujejo družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih opredeli država članica. Za namene te opredelitve lahko pravne vezi vključujejo tudi odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino zaposlenega in drugimi osebami, tesno povezanimi z zaposlenim. Slednjo ureditev je možno uporabiti le v naslednjih primerih:

  • če je plačilo manjše od tržne vrednosti, naročnik pa nima pravice do odbitka celotnega vstopnega DDV,
  • če je plačilo manjše od tržne vrednosti, dobavitelj pa nima pravice do odbitka celotnega vstopnega DDV in gre za oproščeno dobavo,
  • če je plačilo večje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do odbitka celotnega vstopnega DDV.

4)Subvencije, ki niso neposredno povezane s ceno prometa blaga ali storitev, ne predstavljajo plačila za določen promet in niso predmet obdavčitve z DDV, na drugi strani pa subvencije, ki so povezane s ceno prometa blaga oziroma storitev, predstavljajo plačilo ali del plačila za opravljen promet. Davčni zavezanec obračuna DDV od subvencije, ko opravi promet blaga oziroma storitve. DDV obračuna od celotne davčne osnove z vključeno subvencijo (Pojasnilo DURS, št. 447-280/2002, 2. 9. 2003 ).

Komentar k 1. odstavku 36. člena tega zakona:

Osnova za obračun davka je v načelu vedno celotno plačilo, ki je bilo zaračunano kupcu za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev oziroma plačilo davčnega zavezanca za opravljen promet blaga in storitev, prejeto od kupca, naročnika ali tretje osebe.

Kadar dobavitelj ali izvajalec storitev kot pogoj za sprejetje plačila s kreditno ali plačilno kartico zahteva, da naročnik njemu ali drugemu podjetju izplača določeno vsoto, in kadar skupni znesek, ki ga izplača naročnik, ostane nespremenjen ne glede na način plačila, je ta znesek sestavni del davčne osnove za dobavo blaga ali opravljanje storitev.

V davčno osnovo se vključujejo tudi subvencije, neposredno povezane s ceno prometa blaga ali storitev, ki so subvencije, ki omogočajo, da lahko davčni zavezanec blago ali storitev na trgu prodaja ceneje, kot bi da, če teh subvencij ne bi dobil.

Zamudne obresti do predpisane velikosti niso predmet obdavčitve, ker se obravnavajo kot odškodnina, ki ni predmet obdavčitve. Zamudne obresti nad predpisano višino se vštevajo v davčno osnovo dobave blaga oziroma opravljene storitve, za katero se zaračunajo.

Komentar k 2. odstavku 36. člena tega zakona:

Predpisani so tudi posebni primeri določitve davčne osnove, ko davčni zavezanec uporabi blago za neposlovne namene, za namene opravljanja dejavnosti (DDV obračunamo le v primeru, če je to potrebno skladno s 1. odstavkom 8. člena ZDDV-1), za namene neobdavčljivih transakcij ali zadrži blago po prenehanju njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti oziroma ga zadržijo njegovi pravni nasledniki. V tem primeru je davčna osnova nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga določena v trenutku uporabe, razpologanja ali zadržanja blaga. DDV se v teh primerih obračuna, če je davčni zavezanec ob pridobitvi blaga uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV, kar velja za neposlovno rabo blaga, pri uporabi blaga za namene neobdavčljivih transakcij in pri zadržanju blaga pa je merodajno, ali je bila davčnemu zavezancu dana pravica do celotnega ali delnega odbitka vstopnega DDV. Po novem je tako jasno, da je s pojmom nabavna vrednost v trenutku uporabe mišljena nabavna vrednost takega, že rabljenega blaga oziroma nabavna vrednost podobnega blaga v trenutku uporabe oziroma lastna cena blaga v določenem trenutku uporabe oziroma njegova tržna vrednost.

Komentar k 5. odstavku 36. člena tega zakona:

Davčno osnovo za obračun DDV povečujejo trošarine in drugi davki, če so predpisani, takse in druge dajatve, razen DDV, postranski stroški, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve. V davčno osnovo se ne vštevajo cenovni popusti za predčasno plačilo ter drugi cenovni popusti in rabati, odobreni in obračunani v času dobave. Znižanje cen in popusti (rabati) so neodvisni od roka, v katerem prejemnik blaga oziroma storitve plača račun. To ne velja za finančne (cenovne) popuste za predčasno plačilo. Slednje popuste (imenujemo jih tudi kasaskonto, blagajniški popust ali popust za hitro plačilo) lahko kupec koristi, če račun dejansko poravna v roku, ki je za njegovo upoštevanje predviden na računu. Če plača kasneje, je dolžan plačati poln znesek računa, se pravi znesek brez upoštevanja popusta.

Davčni organ je v pojasnilu št. 4230-326/2006 z dne 10.8.2006 pojasnil (pojasnilo k 21. členu prejšnjega ZDDV), da se tudi taksa za obremenitev voda, pa tudi druge takse, ki se zaračunavajo hkrati z nekim blagom (npr. vodo) oziroma storitvijo, vštevajo v davčno osnovo za obračun davka na dodano vrednost.

Komentar k 8. odstavku 36. člena tega zakona:

Če kupec iz različnih možnih vzrokov poravna dobavitelju kupnino v višjem znesku od tistega, ki je izkazan na izdanem računu, je dobavitelj dolžan obračunati DDV od razlike med zneskom prejetega plačila in zneskom na računu ter kupcu izdati ustrezno listino v skladu z določili ZDDV-1. Davčna osnova je tako prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV. Način reševanja preplačila in vrsta listin, s katerimi popravljamo pomote, sta odvisna od ugotovitve dejanskega stanja (višje plačilo zaradi višje dejanske dobave od zaračunane, višje plačilo po pomoti, višje plačilo se poračuna z naslednjimi dobavami, bančna reklamacija zaradi priliva ipd.).


[1] Za namene Direktive Sveta 2006/112/ES pomeni »tržna vrednost« celoten znesek, ki bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi pridobitve zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji lojalne konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali ponudniku na ozemlju države članice, v kateri je transakcija obdavčljiva, da bi si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali storitve.