Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

II. Komentarji

II.a Komentar k 63. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

V tem členu je opredeljen obseg pravice do odbitka DDV v primerih, ko davčni zavezanec nabavljeno blago ali storitve uporabi za namene svojih obdavčenih transakcij, v primerih iz drugega odstavka tega člena pa tudi za namene določenih oproščenih transakcij.

Določbe povzemajo drugi in tretji odstavek 40. člena prejšnjega zakona in se vsebinsko ne razlikuje od prej veljavnega zakona.

II.b Komentar avtorice

Obseg pravice do odbitka vstopnega DDV je v Direktivi Sveta 2006/112/ES obravnavano v 168. in 169. členu.

Komentar k 1. odstavku 63. člena ZDDV-1:

Če davčni zavezanec hkrati opravlja dejavnost, od katere se plačuje DDV in dejavnost, od katere se po tem zakonu ne obračunava in ne plačuje DDV (oproščena dejavnost-neprave oprostitve), ima pravico do odbitka vstopnega davka samo za tiste nakupe in njemu opravljene storitve ter uvoz blaga, ki se nanaša na obdavčeno dejavnost ter prave oprostitve.

V nadaljevanju je vključenih nekaj zaključkov sodb Sodišča ES. Menimo, da je vse sodbe Sodišča ES potrebno upoštevati z vidika, da je za odbitek DDV poleg statusa davčnega zavezanca (5. člen ZDDV-1) potrebno zadostiti tudi drugemu pogoju – nabave, ki so osnova za pravico od odbitka vstopnega DDV morajo biti skladno z upoštevanjem našega 63. člena ZDDV-1 povezane z (nameravanimi) obdavčenimi transakcijami ter določenimi oproščenimi transakcijami oziroma transakcijami iz 2. odstavka 63. člena ZDDV-1). Za celovit vpogled v sodbe Sodišča ES je potrebno prebrati vsebino celotnih sodb. V DDV-sestavljenki navajamo le kratke zaključke iz sodb, saj bi sicer zaradi številčnosti teh sodb, vključevanje celotne vsebine povzročilo nepreglednost študija DDV po tej DDV-sestavljenki.

Sodba Sodišča ES: C-37/95:

V zvezi s tem členom je morda zanimiva sodba Sodišča ES C-37/95 (Ghent Coal Terminal NV proti belgijski državi). Davčni zavezanec iz tega primera je kupil zemljišče v pristaniškem delu Ghenta in začel s pripravljalnimi investicijskimi deli, pri katerih je odbijal vstopni DDV. Skladno s predlogom mesta Ghent je zamenjal kupljeno zemljišče za drugo zemljišče v pristaniškem delu. Belgijska davčna uprava je ob takšni zamenjavi zahtevala poračun odbitega vstopnega DDV, ker se dobava blaga ne nanaša na obdavčljive transakcije. Davčni zavezanec je vložil tožbo, v kateri je zagovarjal svojo pravico do odbitka vstopnega DDV. Belgijsko pritožbeno sodišče je primer predložilo Sodišču ES. Sodišče ES je odločilo, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi z nameravano obdavčeno dejavnostjo (uporabljen pojem je sicer »taxable«, vendar lahko s pomočjo 17. člena Šeste direktive razberemo, da je to primerljivo z našim 1. odstavkom 63. člena ZDDV-1, kjer uporabljamo pojem obdavčen, vključno z določenimi oproščenimi transakcijami, ki dajejo pravico do odbitka vstopnega DDV). Pri tem je Sodišče ES nadalje pojasnilo, da pravica do odbitka ostane tudi, če davčni zavezanec zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati, blaga in storitev ni nikoli uporabljal za opravljanje obdavčene dejavnosti.

Sodba Sodišča ES: C-268/83 (Rompelmann):

V primeru Rompelmann je nizozemska davčna uprava prepovedala odbitek vstopnega DDV od začetnih investicij (investicija v nepremičnino) pred začetkom dejanskega opravljanja obdavčljivega prometa (oddajanje nepremičnine v najem). Sodišče je pojasnilo, da načelo nevtralnosti obdavčitve z DDV terja, da že prve investicije z namenom opravljanja obdavčljive dejavnosti štejejo za opravljanje obdavčljive dejavnosti, zato pridobi davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV že ob prvih investicijah (op.: menimo, da je sodbo v smislu našega 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 potrebno brati: če je investicija namenjena .opravljanju obdavčene dejavnosti, vključno z določenimi oproščenimi transakcijami, ki dajejo pravico do odbitka vstopnega DDV – pojem oziroma transakcije, ki omogočajo pravico do odbitka vstopnega DDV, so podrobneje pojasnjene v 63. členu ZDDV-1). To pa na drugi strani ne preprečuje davčnim oblastem, da od davčnega zavezanca zahtevajo predložitev pojasnila namena s podprtim objektivnim dokazom, da bodo poslovni prostori dejansko namenjeni opravljanju ekonomske dejavnosti.

Sodba Sodišča ES: Združeni primeri od C-110/98 do C-147/98:

Španski predpis je dovoljeval odbitek vstopnega DDV od nabav šele po prijavi začetka opravljanja obdavčene dejavnosti oziroma od identifikacije za namene DDV dalje. Sodišče ES je pojasnilo, da 1. odstavek 22. člena Šeste Direktive predvideva zgolj obveznost identifikacije za namene DDV, vendar ne pooblašča države članice, da bi lahko prepovedala odbitek vstopnega DDV. Kršitev obveznosti prijave začetka, spremembe ali prenehanja opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca ne more povzročiti odvzema pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je ena temeljnih pravic DDV sistema.

Sodba Sodišča ES: C-137/02 (Faxworld GbR):

Družba Faxworld GbR je bila ustanovljena z namenom, da pridobi in pripravi vse potrebno za opravljanje obdavčljive dejavnosti bodoče družbe Faxworld AG, na katero bi potem preneslo celotno podjetje. Prenos podjetja se ne šteje za obdavčljiv promet, in ker je ta namen obstajal že od vsega začetka, po mnenju nemške davčne uprave, ni bil izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Sodišče ES je v tej sodbi odločilo, da je Faxworld GbR upravičena do odbitka vstopnega DDV, ker ga je plačala za namene opravljanja obdavčljivih transakcij nove družbe (pridobitelja prenesenega podjetja Faxworld Ag) in zaradi izvajanja načela nevtralnosti.

Sodba Sodišča ES: C-32/03 (Finni H):

Družba Finni H je najela poslovne prostore za določeno obdobje brez možnosti prekinitve pogodbe in prenehala z opravljanjem dejavnosti pred potekom nepreklicnega obdobja. Vračilo vstopnega DDV od najemnin za čas od prenehanja opravljanja dejavnosti je bilo s strani danske davčne uprave zavrnjeno. Sodišče ES je odločilo, da se oseba, ki mora izvajati plačila po prenehanju opravljanja dejavnosti (ker ne more prekiniti pogodbe o najemu ob zaključku opravljanja obdavčljive dejavnosti), šteje kot davčni zavezanec v okviru določb 1 . do 3. odstavka 4. člena Šeste direktive (primerljivo z našim 1. do 2. odstavkom 5. člena ZDDV-1; opcijske določbe iz 3. odstavka 4. člena Šeste Direktive Slovenija ni vključila v ZDDV-1, vendar pa se v davčni praksi po naših opažanjih ta določba izvaja). V okviru omenjenih določil je ta oseba upravičena do odbitka vstopnega DDV od teh plačil, če je zagotovljena neposredna in takojšnja povezava med plačili in opravljanjem ekonomske dejavnosti, če v takšnem primeru ni prisoten goljufiv namen oziroma ni razvidna zloraba teh določb (pravice do odbitka vstopnega DDV). Razbremenitev plačila vstopnega DDV, plačanega v okviru opravljanja dejavnosti, ne glede na njen namen in rezultat, zahteva tudi načelo nevtralnosti.

Sodba Sodišča ES: C-110/94 (Inzo):

Družba Inzo je odbila vstopni DDV od nabavljene opreme za opravljanje obdavčene dejavnosti prečiščevanja vode. Kot posledica študije donosnosti nameravane dejavnosti je bila družba likvidirana, še preden je začela opravljati to dejavnost. Belgijski davčni organ je zahteval vračilo odbitega vstopnega DDV, ker davčni zavezanec nikoli ni opravil obdavčljivih transakcij (obdavčljive dejavnosti). Sodišče ES je pojasnilo, da načelo nevtralnosti zahteva (tudi načelo pravne varnosti), da davčnemu zavezancu ostane pridobljena pravica do odbitka vstopnega DDV od prvih investicij, čeprav preneha z opravljanjem dejavnosti, še preden opravi prve obdavčene transakcije (v takšen primeru ni dovoljen retroaktiven poseg v pridobljeno pravico do odbitka vstopnega DDV).

Davčni organ je v pojasnilu št. 4236-46/2006-2, 21.12.2006 (Nepremičnina v najemu ) pojasnil, da sme pravna oseba, ki vrši vlaganja v tuja osnovna sredstva, odbiti vstopni DDV od teh vlaganj, če ta sredstva uporablja za opravljanje svoje obdavčene dejavnosti.[1]


[1] Pojasnilo davčnega organa je bilo izdano k zakonom, ki so veljali do leta 2007, vendar ga je kljub zakonskim spremembam mogoče uporabljati.