Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

II. Komentarji

II.a Komentar k 67. členu ZDDV-1-vir: Poročevalec ZDDV-1– 1. obravnava

Ta člen določa pogoje, ki jih mora davčni zavezanec izpolnjevati za uveljavljanje pravice do odbitka DDV v zvezi z dobavami blaga in storitvami od drugega davčnega zavezanca, transakcijami, ki se obravnavajo kot dobave blaga ali storitev, pridobitvami blaga znotraj Skupnosti, transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti, uvoza blaga oziroma v primerih, ko je dolžan plačati DDV kot naročnik ali prejemnik blaga ali storitev.

Odbitek DDV opravi tako, da od skupnega dolgovanega DDV za dano davčno obdobje odšteje skupni DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka DDV, če so izpolnjeni predpisani pogoji. Predpisano je tudi zadnje davčno obdobje, v katerem davčni zavezanec še lahko opravi odbitek DDV, če ga še ni opravil v davčnem obdobju, ko je pridobil pravico do odbitka DDV.

Ta člen povzema sedmi, osmi, deveti, deseti in enajsti odstavek 40. člena prejšnjega zakona, ki je redakcijsko popravljen in se vsebinsko ne razlikuje od prej veljavnega zakona.

II.b Komentar avtorice

V Direktivi Sveta 2006/112/ES je to področje obravnavano v 178.-182. členu (določba je povezana z 18. členom Šeste direktive; 18. člen-Pravila za uveljavljanje pravice do odbitka).

Komentar k točki 1) prvega odstavka 67. člena tega zakona:

Evropsko sodišče v Luxemburgu je v zadevi C-85/95 z dne 5.12.1996 reševalo predhodno vprašanje o tem, ali mora za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV davčni zavezanec razpolagati z originalnim računom ali lahko to pravico dokazuje tudi drugače. Sodišče je odločilo, da Šesta direktiva (18(1)(a) in 22(3) člen Šeste direktive) dovoljuje državam članicam, da se kot račun ne šteje le original računa, ampak tudi vsak drug dokument, ki služi kot račun v skladu s pravili, ki jih določijo same države članice. Vsaka država članica ima pristojnost, da zahteva predložitev originala računa za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma da tega ne zahteva in dopusti v primeru, da zavezanec za DDV ne razpolaga več z originalom računa, tudi druge dokaze, da se je transakcija, v zvezi s katero se zahteva vračilo vstopnega DDV, dejansko zgodila. Slovenski ZDDV-1 ne vsebuje zahteve po predložitvi le originalnih računov, saj je v a) točki 1. odstavka 67. člena zapisana le beseda »račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona«. Zato lahko sklepamo, da smemo uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV tudi na podlagi kopije fakture, fotokopije in dvojnika.[1]

Komentar k točki e) prvega odstavka 67. člena tega zakona:

Če država članica uvoznica uvede elektronski sistem za izpolnjevanje carinskih formalnosti, potem izraz „uvozni dokument“ iz 18(1)(b) člena Direktive 77/388/EGS zajema elektronske različice teh dokumentov pod pogojem, da omogočajo nadzor nad izvrševanjem pravice do odbitka (primerljivo s točko e) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1). Določilo izhaja iz Uredbe Sveta ES, št. 1777/2005.

Komentar k točki f) prvega odstavka 67. člena tega zakona:

V slovenski zakonodaji je zapisano, da mora davčni zavezanec za odbitek vstopnega DDV od prometa iz točke f) 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance (5. in 6. odstavek 105. člena PZDDV-1): imeti račun, ki vsebuje predpisane podatke in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati. Šteje se, da je DDV plačan, ko je izkazan v obračunu DDV. V zvezi s to določbo bi omenili sodbo Sodišča ES C-90/02 (Bockemühl), v kateri je Sodišče ES odločalo o prepovedi odbitka vstopnega DDV, plačanega od reverse-charge storitev; posredovanje delovne sile; storitev iz 29. člena ZDDV-1) zaradi nepravilnega računa. Sodišče ES je pojasnilo, da načelo nevtralnosti zahteva, da mora biti davčni zavezanec razbremenjen plačila DDV, ki ga plača v okviru sistema reverse-charge storitev, ki so obdavčene po sedežu prejemnika, zato račun skladno s 3. odstavkom 22. člena Šeste direktive ne sme biti pogoj za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan plačati naročnik ali kupec v okviru reverse-charge sistema. Primer se nanaša na primere samoobdavčitev storitev, ki so obdavčene po sedežu naročnika storitve (primerljivo z 29. členom ZDDV-1).

Davčni organ je izdal pojasnilo Pravica do odbitka vstopnega DDV , ki posega na to področje (datum pojasnila 13.12.2007). V pojasnilu se sklicuje na del sodbe ES v zadevi Bockemühl: » Evropsko sodišče je v zadevi Bockemühl (V-90/02) pojasnilo, da je pri dobavi blaga in storitev, pri katerih je plačnik davka naročnik ali kupec blaga in storitev, treba upoštevati določila d) točke prvega odstavka 18. člena Direktive Sveta 77/388/EGS- Šeste direktive. V skladu z navedeno določbo mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV izpolnjevati formalnosti, ki jih določi vsaka država članica (47. odstavek).«

Menim, da to pojasnilo davčnega organa ne vključuje tistih določb sodbe, ki jih sodišče ES navaja kot zaključek te sodbe (to je bilo opisano zgoraj pri komentarju). V praksi lahko nestrinjanje zasledimo tudi v prispevku mag. Boštjan Petauer, ki je bilo objavljeno v Davčno-finančni praksi: Sporno pojasnilo DURS v zvezi z odbitkom vstopnega DDV.

V pojasnilu davčnega organa ni zaslediti zaključka sodišča, ki je naveden v 52. točki omenjene sodbe:« Kadar je kot plačnik davka določen prejemnik storitev, davčni organ ne sme kot dodatni pogoj za pravico do odbitka vstopnega davka zahtevati, da tak davčni zavezanec razpolaga s fakturo, sestavljeno v skladu s členom 22(3) Šeste smernice. Taka zahteva bi pomenila, da bi bil davčni zavezanec po eni strani kot prejemnik zavezan k obračunu DDV, vendar pa bi bil po drugi strani izpostavljen tveganju, da tega davka ne bi mogel odbiti.«

To problematiko pa rešuje novi 5. odstavek 107. člena PZDDV. Sedaj je jasno, da mora imeti davčni zavezanec, ki mora plačati DDV kot naročnik, kupec ali prejemnik blaga oziroma storitev, za uveljavljanje pravice do odbitka DDV račun ali drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV, in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati.


[1] Več o tem: mag. Boštjan Petauer: Ali je za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega davka treba imeti originalen račun?; Davčno-finančna praksa, št.6/2006, stran 2.