Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Na prvo stran e-seminarja Tiskanje e-seminarja Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke

Gradivo ni več aktualno

Razširi 

IV. Pojasnila DURS in sodna praksa

1. Vračilo DDV za nakup naftnih derivatov slovenskim avtoprevoznikom v Zvezni republiki Nemčiji, Pojasnilo MF, št. 423-66/2007/4, 25. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

2. Usklajevanje priprave pogojev za snemanje in kraj obdavčitve, Pojasnilo DURS, št. 4230-65/2007-2, 23. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

3. Vračilo tujega DDV slovenskim davčnim zavezancem, Pojasnilo DURS, št. 4230-430/2006, 17. 4. 2007,

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Smiselno lahko upoštevamo pojasnila davčnega organa in sodno prakso k 54. členu prejšnjega Zakona o DDV (ZDDV), tako tudi Sodbo I Up 831/2002 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

povezava: http://www.racunovodja.com

 

Sodna praksa k 8. direktivi (Directive 79/1072/EEC)

(Refund of VAT)

                            Case C-390/96 (Lease Plan)

                            Case C-136/99 (Siena)

Article

2                          Case C-361/96 (Sources d’eaux minerales)

                            Case C-429/97 (Commission/France)

                            Case C-35/05 (Reemstra Cigarettenfabriken) [1]

                           eur-lex.europa.eu

3(a)                      Case C-302/93 (Debouche)

                            Case C-361/96 (Sources d’eaux minerales)

5(1)                      Case C-302/93 (Debouche)

                            Case C-35/05 (Reemstra Cigarettenfabriken)

7(4)                      Case C-287/91 (Commission/Italy)

                            Case C-16/95 (Commission/Spain)

                            Case C-90/05 (Commission/Luxembourg)

Annex B               Case C-73/06 (Planzer Luxembourg)

Sodna praksa k 13. direktivi (Directive 86/560/EEC)

(Refund of VAT)

                            Case C-90/05 (Commission/Luxembourg) [2]

                            eur-lex.europa.eu

                            Case C-73/06 (Planzer Luxembourg) [3]

                            curia.europa.eu


[1] Razsodba:
1) Člena 2 in 5 Osme direktive Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države, je treba razlagati tako, da davek na dodano vrednost, ki ni dolgovan in je prejemniku storitev zaračunan pomotoma, nato pa plačan davčnim organom države članice, v kateri so bile te storitve opravljene, ne more biti predmet vračila.
2) Z izjemo primerov, ki jih izrecno določa člen 21(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/111/EGS z dne 14. decembra 1992 o uvedbi ukrepov za poenostavitev v zvezi z davkom na dodano vrednost (UL L 384, str. 47), je treba šteti za zavezanca za plačilo davka na dodano vrednost davčnim organom države članice, v kateri se opravljajo storitve, le dobavitelja.
3) –Načela nevtralnosti, učinkovitosti in prepovedi diskriminacije ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, v skladu s katero lahko le dobavitelj zahteva vračilo zneskov, ki so bili davčnim organom pomotoma plačani iz naslova davka na dodano vrednost, naročnik storitev pa lahko vloži civilno tožbo za vrnitev neupravičeno pridobljene koristi. Vendar pa morajo države članice v primeru, da vračilo davka postane nemogoče ali čezmerno oteženo, zaradi spoštovanja načela učinkovitosti določiti instrumente, ki so potrebni, da se omogoči naročniku, da dobi vrnjen davek, ki je bil pomotoma zaračunan.
–Na ta odgovor ne more vplivati nacionalna ureditev na področju neposrednega obdavčevanja Opomba avtorice: Primer se nanaša na storitve oglaševanja in trženja (več o tem lahko preberete v vsebini same sodbe)

[2]Razsodba:
Člen 2(2) Trinajste direktive Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti, je treba razlagati tako, da so v izraz „tretje države“ vključene vse tretje države in da ta določba ne prizadene pristojnosti in odgovornosti države, da spoštuje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov, kot je Splošni sporazum o trgovini s storitvami.

[3] Razsodba:
1) Člena 3(b) in 9, drugi odstavek, Osme direktive Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države je treba razlagati tako, da se na podlagi potrdila, skladnega z obrazcem iz Priloge B k tej direktivi, ne domneva le, da je zadevna oseba davčni zavezanec za DDV v državi članici davčne uprave, ki mu ga je izdala, ampak tudi, da ima sedež v tej državi članici.
Vendar te določbe ne zahtevajo, da je davčni upravi države članice vračila, ki bi dvomila glede gospodarske stvarnosti sedeža, katerega naslov je naveden v tem potrdilu, prepovedano, da se o tej stvarnosti prepriča tako, da uporabi upravne ukrepe, ki jih v ta namen določa ureditev Skupnosti na področju davka na dodano vrednost.
2) Člen 1, točka 1, Trinajste direktive Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti, je treba razlagati tako, da „sedež gospodarske dejavnosti“ pomeni kraj, kjer se sprejemajo bistvene odločitve glede splošnega vodenja te družbe ali kjer se izvajajo naloge glavne uprave te družbe.