Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 15.4.2019 13:36:07

Kaj določa novi Zakon o poslovni skrivnosti?

Rubrika: Zakonodajaprint Natisni

Kaj določa novi Zakon o poslovni skrivnosti? Poslovna skrivnost je le tisti podatek, pri katerem so vse tri zahteve (da je skrivnost ki - v smislu, da kot celota ali v natančni konfiguraciji in sestavi njenih komponent - ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, da ima tržno vrednost in da je v danih okoliščinah oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, razumno ukrepala z namenom da jo ohrani kot skrivnost) kumulativno izpolnjene.

V slovenski zakonodaji je temeljna opredelitev poslovne skrivnosti podana v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1), medtem ko je varstvo poslovne skrivnosti urejeno v 40. členu ZGD-1 ter tudi v drugih področnih zakonih, katerim je skupen enak namen varstva poslovne skrivnosti, t. j. varstvo konkurenčnih prednosti podjetja.

Zakon o gospodarskih družbah

Iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 izhaja, da zakon govori o podatku kot generičnem pojmu za vsebino, ki je v vednosti in znanju fizične osebe. Gospodarska družba pa lahko sama, na podlagi subjektivnih okoliščin določi, kateri njeni podatki se obravnavajo kot poslovna skrivnost, s čimer se Republika Slovenija uvršča med države, katerih zakonodaja precej subjektivno določa vrsto informacij, ki se štejejo za poslovno skrivnost. Poleg »podatka« prvi odstavek 39. člena ZGD-1 omenja še drugo konstitutivno vsebino pojma poslovne skrivnosti in sicer, da so s sklepom o opredelitvi posameznega podatka kot poslovne skrivnosti družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost, seznanjeni. Ker je s poslovno skrivnostjo seznanjen le določen, manjši krog ljudi, je zanjo značilno, da je relativno ali absolutno neznana, zato se po drugi strani za poslovno skrivnost ne more šteti podatek, ki je splošno znan ali dostopen nedoločenemu številu ljudi. Prav tako je lahko predmet poslovne skrivnosti samo dejstvo, ne pa domneva ali sklepanje. Hkrati mora obstajati upravičen interes družbe, da se predmet poslovne skrivnosti ohrani v tajnosti, ta interes pa mora biti legitimen.

Poleg subjektivnega pa je zakonodajalec uporabil tudi objektivni kriterij opredelitve poslovne skrivnosti (v drugem odstavku 39. člena ZGD-1) s tem, ko je določil podatke, ki se po zakonu štejejo za poslovno skrivnost. To so tisti podatki, za katere je očitno, da bi z njihovim razkritjem nepooblaščeni osebi, gospodarskemu subjektu nastala občutna škoda (materialna, finančna in poslovna). Gre za podatke, ki jih ni mogoče enoznačno opredeliti, temveč jih je treba presojati od primera do primera, bistven pa je značaj teh podatkov za poslovanje konkretnega gospodarskega subjekta ter očitnost nastanka občutne škode. Za njihovo razkritje nepooblaščenim osebam so odgovorni delavci, člani organov družbe in druge osebe le, če so vedele ali bi morale vedeti za njihov značaj.

V tretjem odstavku 39. člena ZGD-1 je uporabljen negativni kriterij za opredelitev poslovne skrivnosti, po katerem se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Kljub temu jih sme kdo uporabiti le toliko, kolikor je nujno za varstvo njegovih interesov in pravic, zato je imetnik podatkov v vseh postopkih upravičen zahtevati tako ravnanje s podatki, da zavaruje njihovo zaupno naravo, na primer izključitev javnosti v postopku pred sodiščem.

Ob določitvi podatka, ki se šteje za poslovno skrivnost, mora gospodarska družba oziroma njen organ s sklepom določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1). Način varovanja poslovne skrivnosti je opredeljen zlasti z natančnim določanjem, katera vsebina določenega podatka je poslovna skrivnost in na kakšen način se ta podatek označuje kot poslovna skrivnost, ter z določitvijo kroga oseb, ki je lahko seznanjen z njegovo vsebino. V način varovanja poslovne skrivnosti spada tudi podatek o trajanju varovanja podatka kot poslovne skrivnosti ter tudi določila v pogodbi o zaposlitvi ali drugih pogodbah, ki urejajo razmerje imetnika poslovne skrivnosti z osebami, ki so zaradi svojega položaja oziroma dela seznanjene oziroma lahko izvedo vsebino podatka, ki je zaščiten kot poslovna skrivnost. Najpogostejše sestavine sklepa so določitev podatkov, ki so poslovna skrivnost (če ta ni prepuščena posebnemu sklepu), kdo in kako hrani zaupne podatke, odločanje o tem, kdaj in kako se zaupni podatki sporočajo drugim osebam, odgovornost oseb v podjetju, ipd.

Drugi odstavek 40. člena ZGD-1 ureja krog oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. To so poleg zaposlenih v gospodarskem subjektu še poslovni partnerji, dobavitelji, pogodbeni izvajalci in druge osebe zunaj družbe pod subjektivnim pogojem, da so vedele, da gre za poslovno skrivnost gospodarskega subjekta. Pri tem je mogoče uporabiti kriterije iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, da se morajo kršitelji zavedati, da se lahko z razkritjem podatka gospodarskemu subjektu povzroči občutna škoda.

Posebna zakonska prepoved iz tretjega odstavka 40. člena ZGD-1 pa se nanaša na tiste, ki se ukvarjajo s t. i. gospodarskim vohunstvom. V skladu z omenjeno določbo se osebam zunaj družbe prepoveduje, da bi na kakršenkoli način v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobile podatke, ki so poslovna skrivnost družbe. Zakon za kršitev teh določb sicer ne predpisuje nobene sankcije, je pa določba po drugi strani varovana s predpisi kazenskega in tudi civilnega prava, po katerih ima prizadeti imetnik poslovne skrivnosti pravico, da zahteva prenehanje ravnanja oseb, ki bi skušale nezakonito pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost, oziroma zahtevati odškodnino za povzročeno škodo ter vzpostavitev prejšnjega stanja, ipd. Ker imajo taka dejanja običajno tudi znake nelojalne konkurence, pridejo v poštev tudi sankcije za takšna dejanja.

Zakon o delovnih razmerjih

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR) obveznost varovanja poslovne skrivnosti določa kot temeljno obveznost delavca v 38. členu. Varovanje poslovnih skrivnosti je ena od posebnih oblik prepovedi škodljivega ravnanja. ZDR ne določa pojma poslovne skrivnosti, zato je glede tega treba upoštevati 39. člen ZGD-1 ter za javne uslužbence tudi določbe Zakona o tajnih podatkih, ki določajo skupne osnove za določanje, varovanje in dostopnost tajnih podatkov na nekaterih področjih državnih organov Republike Slovenije.

V zvezi s kršitvijo varovanja poslovne skrivnosti ZDR prepoveduje tako zlorabo kot njeno izdajo. Zloraba pomeni izkoriščanje poslovne skrivnosti za svojo osebno rabo in uporabo teh podatkov (na primer ob morebitnem ustanavljanju svojega podjetja). Drugi način kršitve varovanja poslovne skrivnosti po ZDR je izdaja, oziroma seznanjanje tretjih nepooblaščenih oseb s poslovno skrivnostjo, pri čemer ni pomembo ali je delavcu s kršitvijo nastala kakšna premoženjska ali nepremoženjska korist ali ne.

V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR je delavec dolžan varovati tudi tiste podatke, ki jih delodajalec ni posebej označil kot poslovno skrivnost, vendar pa je glede njih očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Pri ugotavljanju delavčeve odgovornosti ZDR določa krivdno načelo, v skladu s katerim je delavec odgovoren za kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, če je vedel ali bi moral vedeti za zaupno naravo podatkov, ki jih je zlorabil ali izdal. Njegovo védenje o tem se presoja glede na njegov položaj in delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, znanja in zmožnosti. Presoja je strožja, če delavec pri delodajalcu zaseda pomemben položaj in če ima znanja, na podlagi katerih se od njega upravičeno pričakuje, da bi moral vedeti, da gre za zaupen podatek.

Kršitev določbe o varovanju poslovne skrivnosti je lahko razlog za delavčevo disciplinsko (172. člen ZDR) in odškodninsko odgovornost (177. člen ZDR) ter redno (89. člen ZDR) ali izredno (110. člen ZDR) odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – odl. US, 63/13 – ZS-K, 33/14, 76/15 in 23/17; v nadaljnjem besedilu: ZPOmK-1) poslovno skrivnost definira kot podatke, katerih razkritje bi pomenilo nastanek občutne škode in so znani omejenemu krogu oseb (17. točka prvega odstavka 3. člena). Protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja se v skladu s tretjim odstavkom 63.a člena ZPOmK-1 šteje za dejanje nelojalne konkurence, ki je prepovedano. S tem za nelojalno konkurenco šteje tako pridobivanje poslovne skrivnosti kot tudi njeno izkoriščanje. Kljub temu, da ZPOmK-1 omenjeno dejanje našteva med primere nelojalne konkurence, je pri njem treba dodatno ugotavljati še vse elemente generalne klavzule (da gre za dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, da je dejanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, ter da se z njim povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem). Šele, če so vsi ti elementi izpolnjeni, gre za nelojalno konkurenco, ki je v skladu s prvim odstavkom 63.a člena prepovedana.

Tisti, ki mu je bila z dejanjem protipravne pridobitve poslovne tajnosti ali neupravičenim izkoriščanjem zaupne poslovne tajnosti storjena škoda, sme zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava (prvi odstavek 63.b člena ZPOmK-1). Poleg tega lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence, in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče (drugi odstavek 63.b člena ZPOmK-1) ter objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja, če je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja ali na podoben način (na primer z letaki, napisi na javnih krajih) ali je prizadelo veliko udeležencev (tretji odstavek 63.b člena ZPOmK-1).

Obligacijski zakonik

Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: OZ) vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja. Ker so predmet poslovne skrivnosti podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost in ker je ta v primeru, ko se gospodarski subjekt ukvarja s pridobitno dejavnostjo (tj. dejavnost, ki je po drugem odstavku 3. člena ZGD-1 definirana kot vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička) ključnega pomena, saj mu prinaša določen privilegiran položaj v primerjavi z drugimi, kar se nedvomno odraža v uspešnosti njegovega poslovanja (ustvarjenega dobička), ima poslovna skrivnosti za njegovega imetnika zagotovo določeno vrednost. Na podlagi navedenega lahko štejemo, da je kršitev poslovne skrivnosti dejanje, s katerim se drugemu povzroči škoda, in takšno ravnanje je prepovedano že v okviru splošnih načel OZ (10. člen). Pri ravnanju, ki se ga je »vsak dolžan vzdržati« gre (med drugim) za neželjeno ravnanje na neko ekonomsko dobrino (vrednost) in za škodo, ki nastane kot neposredna ali posredna posledica človekovega ravnanja, ali ki je povzročena z naravnim ali drugim dogodkom, katerega škodljivo ravnanje ni bilo preprečeno ali zmanjšano z ustreznim ravnanjem, ki se od določene osebe po določenem pravnem pravilu pričakuje. Škodo določa 132. člen OZ, in sicer kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), podlago za odgovornost pa 131. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Vsako dejansko stanje, ki povzroči zahtevo za povrnitev škode, mora vsebovati predpostavke kot so škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo, ter odgovornost. Povračilo škode se lahko zahteva, kadar je podana krivda – namen ali malomarnost.

OZ v posebnem delu ureja pogodbe, pri čemer posebne določbe glede varovanja zaupnosti zasledimo le v okviru licenčne pogodbe (varovanje zaupnosti predmeta licence - 714. člen OZ), pogodbe o trgovskem zastopanju oziroma agencijske pogodbe (varovanje poslovnih skrivnosti - 817. člen OZ) ter posredniške pogodbe (posrednikova odgovornost za škodo, ki jo je imel naročitelj zaradi tega, ker je brez njegovega dovoljenja obvestil koga tretjega o vsebini naročila, o pogajanjih ali o pogojih sklenjene pogodbe - 844. člen OZ).

Obstajajo pa tudi druge pogodbe in sporazumi, s katerimi se varujejo poslovne skrivnosti, v praksi poimenovani kot: sporazum o varovanju poslovne skrivnosti in varovanju zaupnih podatkov, pogodba o varovanju zaupnosti, pogodba o vzajemnem varovanju in nerazkrivanju zaupnih podatkov, izjava o varovanju poslovne skrivnosti, ipd., najpogosteje pa kot pogodba o nerazkritju informacij, ki je OZ posebej ne ureja.

Kazenski zakonik

Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17; v nadaljnjem besedilu: KZ) med kazniva dejanja zoper gospodarstvo med drugimi uvršča tudi kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti. Pojem poslovne skrivnosti določa v petem odstavku 236. člena, obsega pa industrijsko, bančno in vsako drugo poslovno skrivnost, ki mora biti opredeljena v formalno-materialni obliki. Določitev z zakonom, statutom, pravili ali drugim splošnim aktom ali odredbo pristojnega organa pomeni formalno določitev, z izdajo pa dejansko nastanejo ali bi očitno lahko nastale hujše škodljive posledice (materialna določitev). Kaznivo dejanje se po prvem odstavku 236. člena stori s sporočanjem podatkov, ki so poslovna skrivnost (sporočanje je lahko ustno ali pisno, z neposredno ali posredno predajo listin, ki vsebujejo takšne podatke, s šifriranim sporočilom, ipd.), z omogočanjem, da nepoklicana oseba pride do podatkov, ki so poslovna skrivnost (gre za ustvarjanje takšnih pogojev, da se lahko druga oseba seznani s poslovno skrivnostjo – da jo lahko prebere, fotografira, fotokopira, natisne, itd.) in pridobivanjem takšnih podatkov, da se izročijo nepoklicani osebi, kar pomeni, da gre za neke vrste pripravljalno delo za nadaljnje sporočanje in izročanje teh podatkov, sama oblika pripravljalnega dejanja pa je po teži izenačena z dokončnim dejanjem, ko do izdaje poslovne skrivnosti tudi dejansko pride, pri čemer se (v vseh treh opisanih primerih) za storilca kaznivega dejanja ne zahteva, da ve za vsebino poslovne skrivnosti, mora pa vedeti, da gre za poslovno skrivnost. Pogoj za obstoj kaznivega dejanja je tudi neupravičeno ravnanje storilca, kar pomeni, da nima pravice sporočati, izročati ali pridobivati teh podatkov, česar se mora tudi zavedati. Kaznivo dejanje je prav tako podano, če storilec pride do podatkov, ki so poslovna skrivnost, na protipraven način. Do teh podatkov lahko storilec pride na kakršenkoli način (kot so tatvina, vlom, vdor, zatajitev, izkoriščanje priložnosti za prepis ali fotokopiranje, ipd.), protipravnost pa je izražena s tem, da storilec nima pravice in dolžnosti glede varovanja poslovne skrivnosti.

Z namenom harmonizacije notranjega trga in odprave različnih nacionalnih ravni zaščite poslovnih skrivnosti je bila dne 8. junija 2016 sprejeta Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem. Študije, ki jih je naročila Evropska komisija so namreč pokazale, da države članice poslovne skrivnosti različno obravnavajo, nekatere države uvrščajo zaščito poslovnih skrivnosti med pogodbeno ali odškodninsko pravo, nekatere jo urejajo preko določb kazenskega zakonika, le redke imajo zakonodajo s specifično ureditvijo zaščite poslovnih skrivnosti. Glede poslovnih skrivnosti na splošno obstajajo razlike po celotni EU glede tega, kaj je kot poslovno skrivnost mogoče zaščititi, v katerih okoliščinah in katere ukrepe lahko odredijo sodišča. Različna ureditev poslovnih skrivnosti v posameznih državah članicah otežuje tudi čezmejno sodelovanje v raziskavah in razvoju, razhajanja v nacionalnih pravilih pa povečujejo poslovno tveganje pri čezmejni delitvi zaupnih informacij in povečujejo stroške varovanja poslovnih skrivnosti v EU.

Predlog zakona v nacionalno pravo Republike Slovenije prenaša evropsko zakonodajo, ki določa pojem poslovne skrivnosti, postopke in ukrepe v primeru kršitev. Zaradi podobnosti poslovnih skrivnosti z nekaterimi pravicami intelektualne lastnine predlog zakona, po vzoru zakona, ki ureja avtorsko in sorodne pravice ter zakona, ki ureja pravice industrijske lastnine, horizontalno ureja poslovne skrivnosti in poleg materialnih vsebuje tudi procesne določbe. Slednje zlasti predstavljajo specifična pravila pravdnega postopka, ki se sicer uporablja subsidiarno.

Glavni razlogi za pripravo novega predpisa so:

- implementacija Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem;

- celostna ureditev poslovne skrivnosti (materialne in procesne določbe v skupnem aktu);

OBRAZLOŽITEV

K 1. členu

Predlog zakona v zakonodajo Republike Slovenije prenaša določbe Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2016/943).

Predlog zakona v uvodni določbi določa vsebino zakona. Predlog zakona določa poslovne skrivnosti, natančna definicija je podana v 3. členu predloga zakona. Poleg tega predlog zakona določa pravila civilnopravnega varstva poslovne skrivnosti v primerih, ko je ta protipravno pridobljena, se protipravno uporablja ali protipravno razkriva. Gre torej za pravila o pravnih sredstvih v civilnem postopku zoper protipravno prilastitev, uporabo in razkritje poslovne skrivnosti ter pravila o ohranjanju zaupnosti poslovne skrivnosti v sodnem postopku in po njem.

K 2. členu

Predlog zakona v skladu z Direktivo 2016/943 s področja uporabe izrecno izvzema nekatera področja, za katera se torej pravila tega zakona glede poslovne skrivnosti in njenega varstva ne uporabljajo. Ta področja so:

1. Pravila v zvezi z uresničevanjem pravic do svobode izražanja in obveščanja, ki zajema tudi pravico do svobode in pluralnosti medijev, zlasti pri raziskovalnem novinarstvu in varovanju novinarjevih informacij. Gre za eno od temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (11. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Uradni list Evropske unije, C 83, z dne 30. 3. 2010, str. 389)) in hkrati temeljno pravico, ki jo določa zakon, ki ureja medije.

2. Pravila, na podlagi katerih se razkritje informacij, tudi poslovnih skrivnosti, zahteva zaradi:

- javnega interesa (v to kategorijo uvrščamo razkritja nezakonitega ravnanja tožnika, če so domnevna pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti »v javnem interesu« in »nujni« za razkritje nezakonitega ravnanja tožnika (gre za t. i. »žvižgače«), domnevni kršilec pa je ravnal z namenom zaščite splošnega javnega interesa) ali

- izvajanja nalog ali pristojnosti javnih organov v skladu z veljavnimi predpisi, ki urejajo njihovo delovanje in pristojnosti (gre za razkrivanje informacij javnim organom (upravnim ali sodnim), ki imajo pravico do zbiranja in hrambe informacij zaradi opravljanja njihovih nalog in dovoljenje za nadaljnje razkrivanje ustreznih informacij (na primer javni dostop do podatkov). To so zlasti pravila o razkritju poslovnih informacij s strani institucij in teles EU ali nacionalnih javnih organov (predvsem v okoljskih zadevah), ki jih imajo na podlagi aktov EU (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001, Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1367/2006 in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/4/ES) ali drugih predpisov o dostopu javnosti do dokumentov ali o obveznostih nacionalnih javnih organov glede preglednosti.

3. Predlog zakona ne daje podlage za prenehanje obveznosti javnih organov do varstva zaupnosti, ki veljajo zanje glede informacij, ki jih prejmejo od imetnikov poslovne skrivnosti, ne glede na to, ali so te obveznosti določene v nacionalnem pravu ali pravu EU. Take obveznosti zaupnosti med drugim vključujejo obveznosti do varstva zaupnosti informacij, ki so posredovane javnim naročnikom v postopkih javnega naročanja, kot so določene v Direktivi 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta, Direktivi 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta in Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter v zakonih, s katero so bile določbe omenjenih direktiv prenesene v nacionalno zakonodajo Republike Slovenije.

4. Prav tako se pravila predloga zakona ne uporabljajo za primere razkritij informacij, vključno s poslovnimi skrivnostmi, ki jih delavci razkrijejo svojim zastopnikom v okviru »legitimnega« zastopanja, in z namenom izpolnitve »nepogodbene obveznosti«.

5. Avtonomija socialnih partnerjev in njihova pravica do sklepanja kolektivnih pogodb, skladnih z zakonom, ki ureja kolektivne pogodbe. Že na podlagi teh pravil namreč velja dolžnost nerazkritja poslovne skrivnosti ali omejitve njene uporabe, določene so tudi posledice, ki bi jih imela kršitev take dolžnosti za pogodbenico, ki jo zavezuje. Nobena taka kolektivna pogodba pa ne sme omejiti izjem iz tega zakona, kadar se zahtevek za uporabo ukrepov, postopkov ali pravnih sredstev iz tega zakona zaradi domnevne pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti zavrne.

6. Pravila delovnega prava v zvezi s pravico delavcev do obveščenosti, konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo. Na podlagi tega zakona zaposlenim torej ni mogoče omejiti uporabe informacij, ki niso poslovna skrivnost ali uporabo izkušenj, znanja in spretnosti, ki so jih pošteno pridobili v okviru običajnih službenih nalog. Pravila tega zakona tudi ne vplivajo na možnost sklepanja dogovorov o prepovedi konkurence med delodajalci in delavci (konkurenčna prepoved in konkurenčna klavzula) v skladu s pravili delovnega prava po zakonu, ki ureja delovna razmerja.

7. Predlog zakona se prav tako ne uporablja v primerih, ko se z razkritjem informacij, tudi poslovnih skrivnosti, ščiti legitimni interes. Pojem »legitimate interest« se v slovenščino prevaja kot legitimni, zakoniti ali tudi kot pravni interes. Legitimni interes je lahko interes posameznika ali interes tretjih oseb, ki pa mora biti utemeljen na pravu, kar pomeni, da pravo interes tega posameznika ali skupine priznava in varuje. Legitimni interes lahko predstavlja zasebni, komercialni interes posameznika, lahko pa gre tudi za interese skupine ljudi oziroma širše družbene koristi. Obstoj legitimnega interesa presoja sodišče od primera do primera.

V (zgoraj naštetih) primerih, ko se poslovna skrivnost domnevno pridobi, uporabi ali razkrije z namenom »zaščite upravičenega interesa« in v primerih, ko je treba zagotoviti prednost nekaterim drugim koristim, predlog zakona odreka pravno varstvo imetniku poslovne skrivnosti. Sodišče zahtevek imetnika poslovne skrivnosti v teh primerih zavrne.

K 3. členu

V predlogu zakona so uporabljeni posamezni izrazi, ki imajo določen pomen. V 1. točki je podana definicija poslovne skrivnosti. Poslovna skrivnost je le tisti podatek, pri katerem so vse tri zahteve (da je skrivnost ki - v smislu, da kot celota ali v natančni konfiguraciji in sestavi njenih komponent - ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, da ima tržno vrednost in da je v danih okoliščinah oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, razumno ukrepala z namenom da jo ohrani kot skrivnost) kumulativno izpolnjene. Opredelitev poslovne skrivnosti je oblikovana tako, da zajema strokovno znanje in izkušnje, poslovne informacije ter tehnološke informacije, kadar obstajata legitimen interes, da so še naprej zaupni, in legitimno pričakovanje, da se ohrani takšna zaupnost. Poleg tega mora imeti to strokovno znanje, izkušnje ali informacije bodisi dejansko bodisi potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo takšno strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škoduje interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor, s tem da škoduje znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti. Opredelitev poslovne skrivnosti izključuje nepomembne informacije ter izkušnje, znanja in spretnosti, ki jih zaposleni pridobijo v okviru običajnih službenih nalog, prav tako pa tudi izključuje informacije, ki so splošno znane ali lahko dostopne osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij.

V posebnem pododstavku je določena izpodbojna domneva, da je zahteva iz točke c) izpolnjena, če družba s pisnim sklepom informacijo določi kot poslovno skrivnost. Če torej gospodarska družba določeno informacijo opredeli kot poslovno skrivnost s pisnim sklepom družbe ter z njim seznani vse družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost, se šteje, da je razumno ukrepala oziroma storila vse potrebno, da informacijo ohrani kot skrivnost. Gre za bistveno razliko med dosedanjo definicijo poslovne skrivnosti in definicijo, ki jo uveljavlja predlog zakona. Namreč, do zdaj je v Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1) prevladovalo subjektivno merilo pri določitvi poslovne skrivnosti, to pomeni, da so se za poslovno skrivnost šteli tisti podatki, ki jih je družba kot take določila s pisnim sklepom (prvi odstavek 39. člena ZGD-1), po predlogu zakona pa se poslovna skrivnost določa po objektivnem merilu, kar pomeni, da se za poslovno skrivnost lahko štejejo le tiste informacije, ki kumulativno izpolnjujejo vse tri v predlogu zakona navedene pogoje. Določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem merilu (s pisnim sklepom) bo odslej predstavljala izpolnitev le enega od treh (objektivnih) kriterijev pojma poslovna skrivnost.

Imetnik poslovne skrivnosti je lahko fizična ali pravna oseba, ki ima zakoniti nadzor nad poslovno skrivnostjo. Predlog zakona imetništvo pravice povezuje z zakonito pridobitvijo poslovne skrivnosti, ki jo določa v 4. členu.

Kršilec pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je protipravno pridobila, uporabila ali razkrila poslovno skrivnost. Tudi v tem primeru je pojem kršilca povezan s protipravno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem poslovne skrivnosti, ki je določena v 5. členu predloga zakona.

Blago, ki je predmet kršitve, pomeni blago, na katerega obliko, značilnosti, delovanje, proces proizvodnje ali trženje je protipravna pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti, znatno vplivala. Gre za tiste končne produkte, ki so bili oblikovani, proizvedeni ali so bili trženi na podlagi ukradenih ali drugače protipravno pridobljenih poslovnih skrivnosti.

K 4. členu

Predlog zakona določa zakonito pridobitev poslovne skrivnosti s pomočjo primeroma naštetih načinov takšne pridobitve (v prvem odstavku) ter z določbo, da je zakonita pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti tudi tista, ko pridobitev, uporabo ali razkritje zahteva ali dovoljuje zakon (v drugem odstavku).

Pridobitev poslovne skrivnosti se šteje za zakonito, če se pridobi s kakršnimkoli ravnanjem, za katerega se v danih okoliščinah šteje, da je skladno s pošteno poslovno prakso. Zakonito pridobi poslovno skrivnost tisti, ki z zakonitim imetnikom sklene veljano pogodbo o prenosu poslovne skrivnosti, med zakonite imetnike poslovne skrivnosti štejemo na primer tudi pridobitelja izključne licence. Poslovno skrivnost pa je mogoče zakonito pridobiti tudi z lastnim neodvisnim odkritjem ali stvaritvijo (na primer ko nekdo samostojno in neodvisno odkrije isto strokovno znanje, izkušnje ali podatke, ki so že poslovna skrivnost nekoga drugega) ter z opazovanjem, preučevanjem, razstavljanjem na sestavne dele ali preskušanjem izdelka ali predmeta, ki je bil dan na voljo javnosti ali ga ima pridobitelj zakonito v posesti. Slednji način, imenovan tudi metoda vzvratne razstavitve oziroma obratni inženiring se šteje za zakonit način pridobivanja podatkov, razen če stranki s pogodbo določita drugače ter ne gre za ravnanje, ki ima znake nelojalne konkurence po zakonu, ki ureja nelojalno konkurenco. Namreč, v nekaterih industrijskih sektorjih, kjer ustvarjalci in inovatorji ne morejo uveljavljati izključnih pravic in kjer inovacije tradicionalno temeljijo na poslovnih skrivnostih, je danes mogoče za izdelek, ko je enkrat na trgu, zlahka uporabiti obratni inženiring. V takih primerih so lahko ustvarjalci in inovatorji žrtve praks, kot sta parazitsko kopiranje ali suženjsko posnemanje, s čimer se izkorišča njihov ugled in trud za inovacije. Če imajo takšna dejanja znake nelojalne konkurence, so prepovedana po zakonu, ki ureja nelojalno konkurenco, sicer se obratni inženiring šteje za zakonit način pridobitve poslovne skrivnosti. Za zakonito pridobivanje poslovne skrivnosti pa velja tudi pridobitev in razkritje poslovnih skrivnosti v okviru uresničevanja pravic predstavnikov delavcev do obveščenosti, posvetovanja in sodelovanja v skladu z veljavno zakonodajo in praksami z delovnopravnega področja ter v zvezi s kolektivno zaščito interesov delavcev in delodajalcev, vključno s soodločanjem. Zakonita je tudi pridobitev in razkritje poslovne skrivnosti med obveznimi revizijami, ki se izvajajo v skladu z veljavnimi predpisi. Vendar pa to, da šteje pridobitev poslovne skrivnosti za zakonito, ne sme posegati v nobeno obveznost varstva zaupnosti poslovnih skrivnosti ali omejitev njihove uporabe, ki je za prejemnika ali pridobitelja informacij predpisana v zakonu.

Za zakonito pridobljeno poslovno skrivnost velja tudi pridobitev oziroma razkritje poslovnih skrivnosti, če to dovoljuje drug zakon. Na primer v pravdnem postopku se pojavljajo položaji, ko je treba poslovne skrivnosti uporabiti kot dokaz v postopku. Zato ima Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US in 10/17; v nadaljnjem besedilu: ZPP) posebne določbe za ravnanje sodišča v primerih, ko dokazi vsebujejo poslovne skrivnosti ali je dokaz sam po sebi poslovna skrivnost. Na podlagi 219.b člena lahko sodišče s sklepom naloži nasprotni stranki, da razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost, če presodi, da njihovo razkritje zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva stranke objektivno prevlada nad interesom nasprotne stranke po varovanju teh podatkov kot poslovne skrivnosti. Ob tem sodišče lahko, glede na okoliščine primera in ob upoštevanju sorazmernosti posega, naloži stranki razkritje poslovnih skrivnosti na način, da ta pripravi in predloži različice listin, na katerih so prekriti deli, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, če oceni, da celotno razkritje listin ni nujno ali omogoči izvedencu ali tretji osebi, ki jo sporazumno določita obe stranki, da pregleda listine ali predmete, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, sodišče pa da navodila izvedencem ali tretji osebi za pripravo povzetkov v obliki, ki ne vsebuje poslovnih skrivnosti ali pa ji naloži da v celoti razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost. V primeru, če stranka noče ugoditi navedenemu sklepu pa sodišče po prostem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin presodi kakšnega pomena je to, da stranka noče postopati skladno s sklepom sodišča. Dokazno breme o obstoju poslovne skrivnosti po izrecni določbi navedenega člena nosi stranka, ki to zatrjuje. Pri tem pa je potrebno poudariti, da mora biti razkritje poslovne skrivnosti zadnji ukrep, ki se odredi le v primerih, ko z drugimi objektivnimi dokazi oziroma z manj invazivnimi sredstvi ni mogoče doseči cilja procesno uravnoteženega dokazovanja (Opomba: Dr. Andrej Ekart in drugi: Zakon o pravdnem postopku z novelo ZPP-E, GV Založba, Ljubljana 2017, Uvodna pojasnila, str. 88-90).

Zakonita pa je tudi pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti, če takšno pridobitev, uporabo ali razkritje stranki nalaga pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, saj je tudi takšno razkritje posledica neke predhodne zakonske ureditve.

K 5. členu

Člen predloga zakona določa protipravno pridobitev, uporabo in razkritje poslovnih skrivnosti.

Za protipravno pridobitev poslovne skrivnosti se šteje pridobitev s strani:

- direktnega pridobitelja

  • z nedovoljenim dostopom do dokumentov (predmetov, gradiva, vsebin ali elektronskih datotek, ipd.), ki so pod zakonitim nadzorom imetnika poslovne skrivnosti in vsebujejo poslovno skrivnost ali je iz njih mogoče dognati poslovno skrivnost, ali prisvojitvijo ali kopiranjem navedenih dokumentov (predmetov, gradiva, vsebin ali elektronskih datotek, ipd.);
  • z vsakim drugim ravnanjem, za katerega lahko v danih okoliščinah štejemo, da je v nasprotju s poštenimi poslovnimi praksami.

- kasnejšega pridobitelja, ki v času pridobitve ni v dobri veri – če oseba takrat (v času pridobitve poslovne skrivnosti) ve ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost neposredno ali posredno pridobljena od druge osebe, ki je poslovno skrivnost uporabljala ali razkrila protipravno (četrti odstavek).

Uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti se šteje za protipravno:

- če poslovno skrivnost brez privolitve njenega imetnika uporabi ali razkrije oseba, ki je to poslovno skrivnost sama pridobila neupravičeno ali pa ta oseba krši dogovorjeno zaupnost ali drugo dolžnost molčečnosti v zvezi s poslovno skrivnostjo ali krši pogodbeno ali drugo dolžnost omejitve uporabe poslovne skrivnosti (drugi odstavek);

- če kasnejši pridobitelj v času uporabe ali razkritja ni v dobri veri - če oseba takrat ve ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost neposredno ali posredno pridobljena od druge osebe, ki je poslovno skrivnost uporabljala ali razkrila protipravno (tretji odstavek);

- tudi v primeru proizvodnje, ponujanja ali dajanja na trg blaga, ki je predmet kršitve oziroma njegovo uvažanje, izvažanje ali skladiščenje, kadar je oseba, ki opravlja tovrstne dejavnosti, vedela ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost uporabljena protipravno (četrti odstavek).

K 6. členu

Člen na splošno določa, da lahko upravičenec od kršilca zahteva varstvo pravic, medtem ko so posamezni zahtevki, ki jih lahko uveljavlja pred sodiščem, natančneje opredeljeni v 8. členu. Tožba zaradi kršitve pravic je pravno sredstvo, s katerim imetnik poslovne skrivnosti (podobno kot lastnik lastninske pravice pri tožbi za prenehanje vznemirjenja) zahteva prepoved kršitev njegove pravice ter vzpostavitev stanja, kot je bilo pred kršitvijo.

Nadalje člen po vzoru zakona, ki ureja avtorsko in sorodne pravice ter zakona, ki ureja pravice industrijske lastnine, določa, da lahko upravičenec od kršilca zahteva povrnitev škode po splošnih pravilih odškodninskega prava. To pomeni, da lahko zahteva povračilo materialne škode (ugotovitev dejanske škode in izgubljenega dobička) ter povračilo nematerialne škode (objava sodbe in/ali denarna odškodnina).

Pojem materialne škode zajema zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ter škodo v obliki preprečitve povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Dejanska škoda imetniku pravice redko nastane (običajno so to le stroški postopka), pomembnejši je izgubljeni dobiček, ki bi ga imetnik poslovne skrivnosti imel, če kršitve ne bi bilo – t. j. fiktivni dobiček. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pomembno je torej ugotoviti razliko med vrednostjo imetnikovega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo njegovega premoženja, kakršna po škodnem dogodku dejansko je.

132. člen OZ med pravno priznane oblike nematerialne škode šteje telesne bolečine, duševne bolečine ali strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. Če je oškodovanec zaradi kršitve osebnostne pravice (ugleda, časti, svobode in drugih osebnostnih pravic) pretrpel duševne bolečine, mu lahko sodišče prisodi tudi pravično denarno odškodnino, kadar je zaradi okoliščin primera le na tak način mogoče dati oškodovancu zadoščenje v skladu z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Temeljna značilnost nepremoženjske škode je ta, da jo že pojmovno praviloma ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, zato denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo nima značaja reparacije, pač pa glede na naravo stvari le značaj satisfakcije (zadoščenja). Do denarne odškodnine zaradi posega v osebnostno pravico je v skladu z 183. členom OZ upravičena tudi pravna oseba, in sicer ji sodišče za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Za razliko od denarne odškodnine fizični osebi za nematerialno škodo po 179. členu OZ (kjer je treba izkazati duševne bolečine), pri pravni osebi zadostuje že poseg v pravico dobrega imena in ugleda.

V drugem in tretjem odstavku se za postopek v zvezi z kršitvijo pravic poslovne skrivnosti določa subsidiarna uporaba zakona, ki ureja pravdni postopek, za postopek v zvezi z izdajo začasnih odredb pa subsidiarna uporaba zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje.

K 7. členu

Možnost, da bi bila med sodnim postopkom izgubljena zaupnost poslovne skrivnosti, pogosto odvrne zakonite imetnike poslovnih skrivnosti od uvedbe sodnega postopka za varstvo njihovih poslovnih skrivnosti, kar ogroža učinkovitost predvidenih ukrepov, postopkov in pravnih sredstev. Zato je bilo nujno določiti posebne zahteve, s katerimi bo zagotovljeno varstvo zaupnosti poslovne skrivnosti, ki je predmet spora, med sodnim postopkom, uvedenim za njeno varstvo, pri čemer se z ustreznimi zaščitnimi ukrepi zagotavlja pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Takšno varstvo ostaja veljavno tudi po koncu sodnega postopka in dokler informacije, ki sestavljajo poslovno skrivnost, niso javno dostopne.

Ker je tudi v civilnih postopkih potrebno varovati poslovne skrivnosti, je nujno da se določijo jasna pravila kako sodišče ravna, ko ugotovi, da obravnavano gradivo vsebuje poslovno skrivnost. Predlog zakona tako v skladu z Direktivo 2016/943 določa, da lahko sodišče za zagotovitev ohranitve zaupnosti poslovne skrivnosti med sodnim postopkom na predlog stranke izključi javnost glavne obravnave ter odloči, da se vsa sodna pisanja zavaruje na enak način kot v primerih, kadar procesno gradivo vsebuje tajne podatke. Pravila postopanja sodišč v primerih, ko procesno gradivo vsebuje tajne podatke, so že urejena v ZPP, in sicer v členih od 332.a do 332.d. Predlog zakona se tako v tem primeru sklicuje na smiselno uporabo določb ZPP o ravnanju vlog, dokazov in odločb, ki vsebujejo tajne podatke. V skladu z 332.a členom ZPP mora tako že stranka sama del vloge, ki vsebuje poslovno skrivnost, ločiti od dela vloge, ki ne vsebuje poslovne skrivnosti, in ga pripeti vlogi v zaprti ovojnici. Dolžnost stranke je, da svojo vlogo pripravi tako, da jasno razmeji del, ki vsebuje poslovno skrivnost, in del, ki poslovnih skrivnosti ne vsebuje. Sodišče mora prav tako v skladu z določbo 332.c člena ZPP odločiti, ali se dopusti vpogled v vlogo ali listino, ki vsebuje poslovno skrivnost. Sodnik tako pri odločitvi tehta pomen navedb in vsebine listine za postopek in lastnost poslovne skrivnosti in posledice razkritja poslovne skrivnosti. Posebna pravila pa veljajo tudi v primerih, ko obrazložitev sodbe vsebuje poslovno skrivnost. V skladu z določbo 332.d člena ZPP se tako strankam v takšnih primerih vroči sodba, ki ne vsebuje poslovnih skrivnosti, torej izrek sodbe brez obrazložitve, ki ne vsebuje poslovnih skrivnosti, in poukom, da se izvirnik sodne odločbe s celotno obrazložitvijo nahaja v prostorih sodišča.

Sodišče na predlog stranke tudi prepove uporabo ali razkritje poslovne skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti drugim udeležencem postopka ter drugim osebam, ki imajo dostop do dokumentov postopka in so bile z njo seznanjene na podlagi takšne udeležbe v postopku ali dostopa. S tem se omeji krog oseb z dostopom do dokaznega gradiva ali zaslišanj, objavijo pa se le tisti deli sodnih odločb, ki niso zaupni. Ocena narave informacij, ki so predmet spora, je med glavnimi cilji sodnega postopka, zato je v tem okviru zlasti pomembno zagotoviti učinkovito varstvo zaupnosti poslovne skrivnosti in spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja za vse stranke v tem postopku. V omejenem krogu oseb mora imeti tako vsaj ena fizična oseba iz vsake stranke ter odvetnik ali drug zastopnik stranke (ki je v skladu s pravili o zastopanju strank pred sodišči upravičen in tudi zmožen za obrambo, zastopanje in delovanje v interesu stranke v sodnem postopku) popoln dostop do zadevnega dokaznega gradiva in zaslišanj. Če je ena od strank pravna oseba, mora imeti možnost, da predlaga fizično osebo oziroma fizične osebe, ki bi bile del tega kroga oseb, da se zagotovi ustrezno zastopanje te pravne osebe.

Prepoved uporabe ali razkritja, ki jo je izreklo sodišče na podlagi drugega odstavka tega člena predloga zakona, pa tiste, katerim je bila izrečena, zavezuje tudi po zaključku predmetnega sodnega postopka, razen če se s pravnomočno sodbo ugotovi, da domnevna poslovna skrivnost ne izpolnjuje zahtev iz prve točke 3. člena tega zakona ali pa sčasoma postane splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij (torej zahtev iz prve točke 3. člena tega zakona ne izpolnjuje več, zato tudi potreba po zaščiti več ne obstaja).

Pred odločitvijo o izreku katerega koli ukrepa iz predmetnega člena mora sodišče skrbno, podobno kot pri razkrivanju tajnih podatkov v skladu z določili ZPP, pretehtati in uravnotežiti ustavnopravne vrednote, ki si pri odločanju o razkritju poslovnih skrivnosti stojijo nasproti. Pri odločanju ima sodnik tako pristojnost in odgovornost, da zagotovi ravnotežje med poštenim postopkom in varstvom poslovnih skrivnosti, upoštevaje tako občutljivost podatka kakor tudi težo in pomen materialnih pravic, o katerih teče spor, ter posledic odločitve. Zoper sklep, s katerim sodnik odloči o pogojih in načinu seznanitve s poslovnimi skrivnostmi, ni posebne pritožbe. To pomeni, da bodo stranke lahko zahtevale presojo v pravnih sredstvih zoper odločitev, s katero bo postopek pred sodiščem zaključen.

K 8. členu

Tožba zaradi kršitve pravic je pravno sredstvo, s katerim imetnik poslovne skrivnosti (podobno kot imetnik lastninske pravice pri tožbi za prenehanje vznemirjenja) zahteva prepoved kršitev njegove pravice ter vzpostavitev stanja, kot je bilo pred kršitvijo. Gre za t.i. negatorno tožbo s prepovednim ali odstranitvenim zahtevkom. Podobno kot pri pravicah industrijske lastnine klasičnega izročilnega zahtevka ni mogoče uporabiti, saj gre v teh primerih praviloma za pravico nad neko nematerialno dobrino, nematerialne pravice pa po sami naravi ne morejo biti predmet zahtevka, s katerim se uveljavlja vrnitev posesti.

Imetnik poslovne skrivnosti lahko zoper osebo, ki neupravičeno posega v njegovo pravico, s tožbo uveljavlja enega ali več varovalnih (negatornih) zahtevkov, in sicer:

a) prepovedne/opustitvene zahtevke:

- prepoved sedanjega kršenja;

- prepoved bodočega kršenja in

- prepoved proizvodnje, ponujanja, dajanja na trg ali uporabe blaga, ki je predmet kršitve, ali njegovega uvoza, izvoza ali skladiščenja za navedene namene.

Obstaja možnost, da bi bila poslovna skrivnost protipravno uporabljena za oblikovanje, proizvodnjo ali trženje blaga ali sestavin blaga, ki se lahko razširjajo po celotnem notranjem trgu, kar lahko škodi poslovnim interesom imetnika poslovne skrivnosti in delovanju notranjega trga. V takih primerih in če zadevna poslovna skrivnost precej vpliva na kakovost, vrednost ali ceno blaga, ki izhaja iz te protipravne uporabe, ali na znižanje stroškov, olajšanje ali pospešitev procesov proizvodnje ali trženja, je pomembno, da so sodišča pooblaščena, da odredijo učinkovite in ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se tega blaga ne da na trg ali da se ga umakne s trga. Glede na globalno naravo trgovine predlog zakona zagotavlja, da taki ukrepi vključujejo prepoved uvoza tega blaga v EU ali njegovega skladiščenja z namenom, da se ga ponudi ali da na trg.

Temelj prepovednega zahtevka je poseg v (izključni) pravni položaj imetnika pravice. Predlog zakona tako v primeru nedopustnega posega v pravice imetnika poslovne skrivnosti, slednjemu omogoča, da od kršilca zahteva opustitev določenega ravnanja tako v sedanjosti kot tudi v prihodnosti. Predlog zakona na tem mestu v celoti sledi ureditvi zakona, ki ureja pravice industrijske lastnine. Pogoj za ugoditev zahtevku po prepovedi obstoječih motenj je obstoj kršitve ter njeno trajanje oziroma, da kršitev ob zaključku glavne obravnave še traja (pri čemer torej ni mogoče zahtevati prepoved preteklih kršitev). Z zahtevkom po prepovedi bodočih motenj pa imetnik pravice doseže spoštovanje pravic še pred nastopom posega. V tem primeru ima upravičenec v rokah izvršilni naslov, če v prihodnosti dejansko pride do kršitve. Predpostavke za uveljavljanje prepovedi bodočih motenj so predvsem: konkretna nevarnost posega s strani konkretno določene osebe, obstoj ponovitvene nevarnosti, ki se domneva že v trenutku, ko je kršitev pravice dokazana, ter da je grozeča nevarnost protipravna (pomeni kršitev poslovne skrivnosti).

b) odstranitvene zahtevke (korektivni ukrepi)

Gre za zahtevke katerih osnovni namen je vzpostavitev stanja, kot je bil pred nastankom kršitve. V nasprotju z opustitvenim zahtevkom oziroma dolžnostjo, gre v primeru odstranitvenega zahtevka za aktivno ravnanje kršilca. Sodišče kršilcu v primeru ugoditve zahtevka naloži obveznost aktivnega ravnanja, s katerim odstrani (omili) posledice kršitve. Pogoj za uveljavljanje tega zahtevka je, da je bil poseg že izveden ali končan, motitveno dejanje pa še traja (z njim se namreč zahteva odstranitev posledic za naprej).

Sodišče lahko na podlagi tega člena predloga zakona odredi naslednje odstranitvene (korektivne) ukrepe:

- odpoklic blaga, ki je predmet kršitve oziroma njegov umik iz gospodarskih tokov, pri čemer mora upoštevati tudi interese dobrovernih tretjih oseb;

- odstranitev predmetov kršitev iz gospodarskih tokov;

- odstranitev lastnosti blaga, pridobljenega s kršitvijo, z blaga, ki je predmet kršitve;

- uničenje blaga, ki je predmet kršitve;

- uničenje katerihkoli dokumentov, predmetov, gradiva, vsebine ali elektronske datoteke, ki je poslovna skrivnost ali vsebuje poslovno skrivnost;

Sodišče bo lahko odredilo odstranitvene ukrepe zgolj v postopku odločanja o glavni stvari, ne pa v postopku začasne odredbe (s tem bi namreč prejudiciralo končno odločitev). Pri odločanju o odstranitvenih zahtevkih bo sodišče moralo upoštevati načelo učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti med kršitvijo in zahtevkom imetnika, ter v primeru, da zahtevek ne ustreza navedenim načelom, tega zavrniti. Najstrožji ukrep predstavlja uničenje blaga, ki je predmet kršitve, ki je utemeljen takrat, kadar vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoče doseči na drug način, ki bi manj posegel v položaj kršilca pravice. Pri posameznih zahtevkih pa bo sodišče moralo paziti (v kolikor je to upravičeno) tudi na interese tretjih oseb, ki niso bile neposredno vključene v kršitvene dejavnosti. V skladu z navedenim bo korektivni ukrep uničenja blaga sodišče izreklo v skrajnem primeru, kadar ne bodo na voljo druge smotrnejše rešitve, kot je na primer odstranitev tiste lastnosti blaga, ki predstavlja kršitev.

c) alternativni ukrep

Kot ukrep, ki je alternativen uničenju blaga, ki je predmet kršitve, predlog zakona ureja možnost, da sodišče ob odreditvi ukrepa umika blaga, ki je predmet kršitve, s trga, na zahtevo imetnika poslovne skrivnosti odredi prepustitev tega blaga v njegovo posest. V podobnih primerih s področja varstva pravic industrijske lastnine sodišča odredijo prepustitev predmetov upravičencem proti plačilu proizvodnih stroškov. Določitev slednjih mora biti realna, saj kršilec od njih ne sme imeti koristi.

d) objava sodbe

Sankcija objave sodbe zaradi kršitve poslovne skrivnosti se šteje za učinkovito sredstvo za ozaveščanje javnosti ter deluje tudi preventivno v smislu odvračanja morebitnih kršilcev. Namen objave sodbe je izpostavitev kršilca, ter seznanitev in odprava škodljivih posledic kršitvenega ravnanja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja. Kot izhaja iz sodne prakse, ima objava sodbe zgolj restitucijsko naravo, ne pa naravo sankcioniranja, zato sodišče v vsakem primeru posebej preverja utemeljenost tovrstnih zahtevkov in se zanje odloči tedaj, ko bi bilo na ta način najprimerneje odpraviti posledice kršitve pravice.

V skladu s splošnimi pravili ZPP stroške postopka nosi tista stranka, ki v pravdi ne uspe (154. člen ZPP), pri čemer se lahko nekateri stroški stranki prisodijo tudi po krivdnem načelu. S smiselno uporabo določb ZPP je tako zadoščeno zahtevam Direktive 2016/943, ki določa, da stroške korektivnih ukrepov plača kršilec, razen če bi sodišče na podlagi utemeljenih okoliščin odločilo drugače. Dolžnost plačila omenjenih stroškov pa tudi ne sme vplivati na pravico do povračila škode, ki jo predlog zakona določa v 9. členu.

Vsi ukrepi (prepovedni/opustitveni, odstranitveni in alternativni), razen objave sodbe, se lahko v skladu z določbo drugega odstavka izrečejo le ob upoštevanju sorazmernosti med ugoditvijo zahtevku ter posledicami ugoditve, pri čemer lahko sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahtevka upošteva še druge dejavnike, kot so vrednost poslovne skrivnosti, ukrepe, ki so bili sprejeti za varstvo poslovne skrivnosti, resnost ravnanja, katerega izid je protipravna pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti, in posledice takšnega ravnanja. S predlogom zakona bo zagotovljeno tudi, da bodo imela sodišča diskrecijsko pravico pri ugotavljanju interesov strank v sodnem postopku ter interesov tretjih oseb, med drugim tudi potrošnikov, kadar se bo to izkazalo za ustrezno.

Tretji odstavek določa, da sodišče pri utemeljenosti zahtevka objave sodbe upošteva tudi sorazmernost med ugoditvijo zahtevku in posledicam ugoditve, pri čemer lahko upošteva tudi posebne okoliščine primera, kot na primer sorazmernost med težo kršitve in zahtevkom, vrednost poslovne skrivnosti, ravnanje kršilca pri pridobitvi, uporabi ali razkritju poslovne skrivnosti, posledice protipravne uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti ter verjetnost, da bo kršilec nadaljeval s protipravno uporabo ali razkrivanjem poslovne skrivnosti. V skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena Direktive 2016/943, katera se prenaša s predlogom zakona, je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka objave sodbe naštetih manj okoliščin, ki jih lahko sodišče upošteva, ko odloča o utemeljenosti zahtevka, kar je skladno z restitucijsko naravo ukrepa objave sodbe, kot je opisana zgoraj.

Četrti odstavek predvideva možnost, da po pravnomočnosti sodbe, s katero je sodišče izreklo prepovedni oziroma opustitveni ukrep, poslovna skrivnost izgubi »status« poslovne skrivnosti oziroma ne ustreza več definiciji poslovne skrivnosti, kot jo določa predlog zakona (je zakonito pridobljena, uporabljena, razkrita, postane javna, ipd.). V tem primeru ima zaradi zagotovitve pravne varnosti oseba, ki ji je bil izrečen ukrep iz 1. ali 2. točke prvega odstavka tega člena, po pravnomočnosti sodbe (s katero ji je bil izrečen omenjen ukrep), možnost, da od sodišča zahteva, da ta ugotovi, da poslovna skrivnost ne izpolnjuje več zahtev iz prve točke 3. člena predloga zakona. Nerazumno bi namreč bilo, da bi zaradi pravnomočne sodbe ukrep zoper kršilca ali drugo osebo, ki je kakorkoli prispevala k razkritju poslovne skrivnosti še trajal, kljub temu, da je bila poslovna skrivnost medtem že zakonito razkrita oziroma je postala javna. Dodatni pogoj, ki se zahteva za to osebo pa je, da ta ni sama prispevala k razkritju zadevne poslovne skrivnosti.

Peti in šesti odstavek predloga zakona urejata možnost, da sodišče namesto ukrepov iz 1. do 7. točke prvega odstavka kršilcu odredi plačilo denarnega nadomestila. Oseba je namreč lahko poslovno skrivnost prvotno pridobila v dobri veri in se šele pozneje, na primer ob prejemu obvestila od izvirnega imetnika poslovne skrivnosti, zavedala, da njeno poznavanje zadevne poslovne skrivnosti izhaja iz virov, ki to poslovno skrivnost uporabljajo ali razkrivajo protipravno. Da določeni prepovedni in korektivni ukrepi v navedenih okoliščinah ne bi povzročali nesorazmerne škode tej osebi, predlog zakona omogoča, da se v ustreznih primerih oškodovani osebi kot alternativni ukrep dodeli denarno nadomestilo. Slednjega sodišče odredi, če so kumulativno izpolnjeni pogoji:

- dobra vera kršilca (ob pridobitvi ni vedel in ni mogel vedeti, da je poslovno skrivnost pridobil od nekoga, ki jo uporablja ali razkriva protipravno);

- kateri od prepovednih/opustitvenih, odstranitvenih oziroma korektivnih ali alternativni ukrep prepustitve blaga/predmetov bi kršilcu povzročil nesorazmerno veliko škodo;

- oškodovanec, t.j. imetnik poslovne skrivnosti se s plačilom denarnega nadomestila namesto izreka katerega od ukrepov iz 1. do 7. točke prvega odstavka v celoti strinja.

Tako nadomestilo pa ne sme presegati zneska avtorskih honorarjev ali licenčnin, ki bi jih bilo treba plačati za obdobje, v katerem bi izvirni imetnik poslovne skrivnosti lahko preprečil njeno uporabo, če bi zadevna oseba pridobila dovoljenje za uporabo zadevne poslovne skrivnosti. Podobno,vendar bolj splošno določbo najdemo v 198. členu OZ, ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Če pa bi protipravna uporaba poslovne skrivnosti predstavljala kršitev pravil, ki ji določa druga področna zakonodaja ali bi verjetno škodila potrošnikom, takšna protipravna uporaba ni dovoljena.

V primeru, ko se po pravnomočnosti sodbe ugotovi, da protipravne pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti ali grožnje takega ravnanja ni bilo, oziroma v primerih neprimernega ravnanja vlagateljev zahtevkov, ki ravnajo zlonamerno ali slaboverno in vlagajo očitno neutemeljene zahtevke (na primer s ciljem nepoštene odložitve ali omejitve dostopa stranke, proti kateri je vložen zahtevek, do trga oziroma ustrahovanja ali nadlegovanja te stranke na kakšen drug način), lahko nasprotna stranka zaradi nepravilne odločitve uveljavlja povračilne zahtevke v skladu z že obstoječimi pravili ZPP (določbe o izrednih pravnih sredstvih) ter OZ (splošna pravila odškodninskega prava).

K 9. členu

Člen določa pravila o povrnitvi škode po vzoru zakona, ki ureja avtorsko in sorodne pravice ter zakona, ki ureja pravice industrijske lastnine. Oba predpisa predvidevata, da za kršitve pravic, ki jih urejata, veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode). Tudi glede obsega škode, ki jo mora kršilec vrniti, imata oba zakona podobna pravila. Oba določata, da mora kršilec plačati imetniku pravice odškodnino (a) v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali (b) v obsegu, ki je enak dogovorjeni ali običajni licenčnini oziroma dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Po predlogu zakona mora kršilec imetniku poslovne skrivnosti plačati odškodnino v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu nadomestilu (licenčnini ali pristojbini) za zakonito uporabo poslovne skrivnosti (torej pristojbini, ki bi bila dolgovana, če bi kršilec zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne poslovne skrivnosti), če pa tega zneska ni mogoče določiti pa se odškodnina, ki gre oškodovancu, določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

Določitev dogovorjene ali običajne licenčnine oziroma dogovorjenega ali običajnega nadomestila za zakonito uporabo te vrste oziroma pristojbine:

Odškodninski zahtevki se postavijo tako, da se oceni približna licenčnina/honorar/nadomestilo/pristojbina, ki bi jo imetnik pridobil, če bi s kršilcem sklenil (licenčno/avtorsko/drugo) pogodbo. Pri tem se ugotavlja zgolj, ali je kršilec krivdno kršil imetnikovo pravico, ne pa tudi, ali je od te kršitve imel tudi kakšno korist. Pomembno je, da se kršena pravica glede na svojo vrsto lahko uporablja v premoženjskopravnem smislu in ima ta uporaba objektivno tržno vrednost. Pri odmeri hipotetične primerne licenčnine/honorarja/nadomestila/pristojbine je treba upoštevati, da kršilec pravice ne sme biti v boljšem položaju kot tisti, ki bi/je varovano pravico uporabljal kot pogodbenik, ki bi sklenil licenčno/avtorsko/drugo pogodbo z razumno vsebino. Merila za določitev primerne licenčnine/honorarja/nadomestila/pristojbine so objektivizirana. Licenčnine na primer se v praksi določajo v deležu od prihodka oziroma prometa ali dobička jemalca licence, v enkratnem pavšalnem znesku ali pa v določenem znesku od prodanega ali proizvedenega proizvoda. Če bi kršilec moral plačati na primer 5% od vsakega prodanega izdelka, je treba ugotoviti, koliko izdelkov je dejansko prodal.

Predlog zakona po vzoru zakona, ki ureja avtorsko in sorodne pravice poleg že omenjenega povračila škode nadalje določa tudi naložitev plačila civilne kazni. V primeru, ko je pravica imetnika poslovne skrivnosti kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati preventivni namen civilne kazni. Če je premoženjska škoda večja od civilne kazni, lahko upravičenec zahteva razliko do popolne odškodnine.

Predlog člena zaradi šibkejšega premoženjskega stanja delavca v skladu z določbami direktive posebej določa, da lahko sodišče delavcu naloži manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva zlasti skrbnost, ki jo kaže delavec pri opravljanju svojega dela, prav tako pa tudi oceni, ali bi delavca plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje oziroma slabše premoženjsko stanje.

K 10. členu

Od zahteve za pravno varstvo pa do izdaje sodne odločbe ter nastanka izvršilnega naslova, lahko poteče veliko časa. Če je odločitev sodišča o zahtevku imetnika prepozna, je imetnik v enakem položaju kot če varstva ne bi imel. Če tretja oseba protipravno pridobi, uporabi ali razkrije poslovno skrivnost, bi to lahko imelo uničujoče posledice za zakonitega imetnika poslovne skrivnosti, saj se po njenem javnem razkritju ne bi mogel več vrniti v položaj, v katerem je bil pred izgubo poslovne skrivnosti. Neugodne posledice, ki bi jih lahko v tem primeru imela prepozna izdaja sodne odločbe, lahko imetnik pravice prepreči že v fazi teka postopka pred sodiščem in sicer s sredstvi zavarovanja. Med slednjimi so zlasti pomembne začasne odredbe. Začasne odredbe so institut, ki neposredno odreagira na nevarnost, da bo postopek o glavni stvari tekel predolgo in da zaradi tega izvršba po končanju postopka več ne bo mogoča. Gre za ukrepe, ki pomenijo takojšnje prenehanje protipravnega pridobivanja, uporabe ali razkrivanja poslovne skrivnosti. Hitro in prednostno obravnavanje začasnih odredb igra pomembno vlogo v sodnem postopku.

Z uporabo začasnih ukrepov imetnik pravice doseže takojšnje prenehanje kršitve pravic, brez čakanja na meritorno odločitev o primeru. Gre za časovno omejene ukrepe zavarovanja, katerih namen je ohranitev obstoječega ali ustanovitev novega začasnega stanja s ciljem, da bo omogočena poznejša učinkovita izvršitev upnikove terjatve (odredbe zavarovalne narave) oziroma, da se prepreči nastanek hujših škodljivih posledic in grozeče nasilje (odredbe regulacijske narave). Bistveno je, da so takšni ukrepi na voljo brez čakanja na meritorno odločitev, pri čemer je treba ustrezno spoštovati pravico do obrambe in načelo sorazmernosti ter ob upoštevanju značilnosti sporne zadeve. Čeprav imajo začasne odredbe predvsem varovalno naravo, pa pogosto predstavljajo podlago tudi za kočno odločitev. Razlog za to je najbrž v tem, da morajo biti za ugoditev predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjene že nekatere temeljne predpostavke, ki so pomembne za dokončno odločitev (imetnik mora namreč izkazati imetništvo pravice in njeno kršitev).

Prvi odstavek določa predpostavke za izdajo začasne odredbe, ki morajo biti izpolnjene kumulativno, predlagatelj izdaje začasne odredbe pa mora izkazati za verjetno:

a) obstoj poslovne skrivnosti;

b) imetništvo pravice;

c) kršitev pravice (oziroma nevarnost kršitve pravice).

Glede na to, da predlog zakona v tretjem odstavku 6. člena za postopek izdaje začasne odredbe določa uporabo ZIZ-1, sodišče poleg omenjenih predpostav pri utemeljenosti zahtevka za izdajo začasne odredbe smiselno upošteva tudi pogoje za začasno odredbo, kot jih določa 272. člen ZIZ-1. Imetnik poslovne skrivnosti mora zato za verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ter da kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku poslovne skrivnosti.

Predlog zakona v drugem odstavku določa, da morajo sodišča pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za izdajo začasne odredbe upoštevati predvsem sorazmernost med težo kršitve in posledicami, ki bi jih izdaja začasne odredbe povzročila toženi stranki, ali bi bilo s tem grobo poseženo v pravice ali interese tretjih oseb, ter v kolikor je to primerno tudi druge posebne okoliščine primera. Presoja sodišča o utemeljenosti zahtevka za izdajo začasne odredbe zaradi potrebe po čim večji učinkovitosti in hitrosti postopka, temelji na drugačnih osnovah kot pri končnih odločbah – dejanske in pravne okoliščine niso razjasnjene v tolikšni meri kot ob koncu glavne obravnave. Za ugoditev zahtevku za izdajo začasne odredbe tako zadostuje že stopnja verjetnosti, ki je podana takrat, ko je več argumentov v prid relevantnemu dejstvu kot tistih, ki kažejo nasprotno.

V tretjem odstavku predloga zakona po vzoru zakona, ki ureja avtorsko in sorodne pravice ter zakona, ki ureja pravice industrijske lastnine, sodišču omogoča, da za zavarovanje nedenarnih zahtevkov imetnika poslovne skrivnosti izda eno ali več začasnih odredb:

1. začasna prepoved nadaljnjega kršenja

Začasna odredba, katere vsebina se nanaša na prepoved kršitve ravnanja oziroma njegovega nadaljevanja je tudi v sporih zaradi kršitve pravic industrijske lastnine najpogostejša vrsta začasne odredbe. Cilj, ki ga želi imetnik pravice z njo doseči, je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe) ter ohranitev sedanjega stanja – začasna prepoved uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti, zato je njena vsebina enaka tožbenemu zahtevku. Ugoditev predlogu imetnika o začasni odredbi pa ne pomeni, da bo meritorna odločitev o tožbenem zahtevku nujno enaka.

Začasno prepoved nadaljnjega kršenja uvrščamo med regulacijske odredbe, ki omogočajo varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

2. začasna prepoved proizvodnje in trženja blaga, ki je predmet kršitev

Predlog zakona v 3. členu med pojmi definira tudi blago, ki je predmet kršitve. To je blago, na katerega obliko, značilnosti, delovanje, proces proizvodnje ali trženje je protipravna pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti, znatno vplivala. Gre za tiste končne produkte, ki so bili oblikovani, proizvedeni ali so bili trženi na podlagi ukradenih ali drugače protipravno pridobljenih poslovnih skrivnosti. Z začasno odredbo je zato mogoče prepovedati proizvodnjo, ponujanje, dajanje na trg takega blaga, kakor tudi njegov uvoz, izvoz in skladiščenje.

3. zaseg ter izključitev blaga, ki je predmet kršitve ali izročitev tega blaga predlagatelju zahtevka

Zaseg ter izključitev blaga je ukrep, ki ga pozna tudi zakon, ki ureja pravice industrijske lastnine. Sodišče lahko odredi, da se za čas pravde zaseže in izključi iz prometa blago, ki je domnevno predmet kršitve, vključno z uvoženim blagom, da se prepreči njegov vstop na trg ali razširjanje na trgu. Sumljivo blago se le začasno odstrani iz prometa, zato se za izdajo začasne odredbe ne zahteva, da bi bila kršitev pravice dokazana, temveč zadostuje, da je bila dokazana z zadostno mero prepričanja oziroma verjetnosti. Zaseženo blago se lahko položi v hrambo pri sodišču in se ne uničiti pred končanjem meritornega postopka ali pa se izroči predlagatelju zahtevka.

Predlog zakona v četrtem odstavku ureja tudi možnost, da se domnevnemu kršitelju pod pogojem predložitve enega ali več jamstev dovoli, da še naprej uporablja poslovno skrivnost, zlasti če obstaja majhno tveganje, da bo postala javno dostopna. Poleg navedenega je po zahtevi Direktive 2016/943 urejena tudi možnost zahtevati predložitev jamstva v višini, ki zadošča za kritje stroškov in škode, ki jih je zaradi neutemeljenega zahtevka utrpela stranka, proti kateri je bil vložen zahtevek, zlasti kadar bi zamuda v postopku zakonitemu imetniku poslovne skrivnosti povzročila nepopravljivo škodo. Gre za institut varščine namesto začasne odredbe, ki je določena v 274. členu ZIZ-1 ter institut varščine kot pogoj za začasno odredbo, ki je določena v 275. členu ZIZ-1. Dodatno je določeno, da kljub dovolilu sodišča glede položitve varščine namesto ali kot pogoj za izdajo začasne odredbe, domnevnemu kršitelju poslovne skrivnosti ni dovoljeno razkriti.

K 11. členu

Učinkovitost ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo imetniki poslovnih skrivnosti, bi se lahko zmanjšala, če ne bi bilo zagotovljeno izvrševanje relevantnih odločb, ki jih izdajo pristojni sodni organi. Zato je treba zagotoviti, da so ti organi ustrezno pooblaščeni za izrekanje kazni.

K 12. členu

Člen spreminja in dopolnjuje veljavne določbe ZGD-1, in sicer posega v 39. člen ter črta 40. člen.

ZGD-1 pri opredelitvi poslovne skrivnosti v 39. členu na prvo mesto postavlja subjektivni kriterij opredelitve poslovne skrivnosti s tem ko določa, da lahko gospodarska družba sama, na podlagi subjektivnih okoliščin določi, kateri njeni podatki se obravnavajo kot poslovna skrivnost. Poleg »podatka« prvi odstavek 39. člena ZGD-1 omenja še drugo konstitutivno vsebino pojma poslovne skrivnosti in sicer, da so s sklepom o opredelitvi posameznega podatka kot poslovne skrivnosti družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost, seznanjeni. Ker je s poslovno skrivnostjo seznanjen le določen, manjši krog ljudi, je zanjo značilno, da je relativno ali absolutno neznana, zato se po drugi strani za poslovno skrivnost ne more šteti podatek, ki je splošno znan ali dostopen nedoločenemu številu ljudi. Prav tako je lahko predmet poslovne skrivnosti samo dejstvo, ne pa domneva ali sklepanje. Hkrati mora obstajati upravičen interes družbe, da se predmet poslovne skrivnosti ohrani v tajnosti, ta interes pa mora biti legitimen. Šele v drugem odstavku je zakonodajalec poleg subjektivnega uporabil tudi objektivni kriterij opredelitve poslovne skrivnosti s tem, ko je določil podatke, ki se po zakonu štejejo za poslovno skrivnost. To so tisti podatki, za katere je očitno, da bi z njihovim razkritjem nepooblaščeni osebi, gospodarskemu subjektu nastala občutna škoda (materialna, finančna in poslovna).

Zaradi zahteve Direktive 2016/943 po enotni opredelitvi poslovne skrivnosti po celotnem notranjem trgu je treba v pravni red Republike Slovenije prenesti definicijo poslovne skrivnosti, kot jo določa omenjena direktiva v prvem odstavku 2. člena. Iz definicije jasno izhaja, da je uporabljen popolnoma objektivni kriterij opredelitve pojma poslovne skrivnosti, saj je to lahko le informacija, ki izpolnjuje vse naslednje kriterije:

- je skrivnost v smislu, da kot celota ali v natančni konfiguraciji in sestavi njenih komponent ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost, ker je skrivnost;

- v danih okoliščinah je oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, razumno ukrepala, da jo ohrani kot skrivnost.

Zaradi navedenega je v ZGD-1 prvi odstavek 39. člena treba spremeniti tako, da je jasno razvidno, da so poslovne skrivnosti po novem urejene v svojem aktu, ki na novo – objektivno - določa pojem poslovne skrivnosti.

Predlog zakona pa kljub prevladi objektivnega merila pri določitvi pojma poslovne skrivnosti ohranja možnost določitve informacij kot poslovne skrivnosti s pisnim sklepom družbe, vendar le kot (izpodbojne) domneve za dokazovanje enega izmed treh kriterijev same definicije poslovne skrivnosti (razumno ukrepanje zakonitega imetnika, da poslovno skrivnost ohrani kot skrivnost). Če bo torej gospodarska družba informacije določila kot poslovno skrivnost s pisnim sklepom družbe, s katerim bo seznanila vse deležnike – družbenike, delavce, člane organov vodenja, pogodbenike ter ostale osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost, se bo po predlogu zakona domnevalo, da je razumno ukrepala oziroma ukrenila vse potrebno, da je svojo poslovno skrivnost ohranila kot skrivnost. S tem bo enega od treh pogojev za poslovno skrivnost že izpolnila in ji ga pred sodiščem ne bo treba posebej dokazovati (izpodbojna domneva).

40. člen ZGD-1 ureja varstvo poslovne skrivnosti:

(1) S pisnim sklepom iz prvega odstavka prejšnjega člena družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost.

(2) Podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost.

(3) Prepovedano je ravnanje, s katerim bi osebe zunaj družbe poskušale v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost družbe.

Ker se v predlog zakona prenašajo določbe Direktive 2016/943, katerih namen je prav zaščita poslovnih skrivnosti v EU z zbliževanjem nacionalnih pravil o pravnih sredstvih v civilnem postopku zoper protipravno prilastitev poslovne skrivnosti ter pravil o ohranjanju zaupnosti poslovne skrivnosti v sodnem postopku, da se zagotovi zaupnost poslovnih skrivnosti v sodnem postopku in olajša uveljavljanje odškodnine in preventivnih ukrepov v zvezi s protipravno pridobitvijo poslovne skrivnosti, določbe 40. člena niso več potrebne, zato se s predlogom zakona črtajo. Pretežni del predloga zakona je namreč posvečen prav določitvi postopka, ukrepov in pravnih sredstev za zaščito poslovnih skrivnosti.

K 13. členu

Člen določa začetek veljavnosti zakona.

Ključne besede:
Zakon o poslovni skrivnosti
ZPosS
poslovna skrivnost
konkurenčna klavzula

Zadnji članki iz rubrike:

15.4.2019 14:04:03:
Zakon o poslovni skrivnosti (ZPosS)

8.2.2018 14:48:27:
Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (uradno prečiščeno besedilo) (ZZSDT-UPB2)

16.2.2016 15:02:01:
Pravilnik o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost

2.7.2015 14:17:38:
Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT)

25.5.2015 16:13:06:
Uredba o porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014–2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta

Najnovejši članki:

18.4.2019 18:27:22:
Nasvet tedna: Potni nalogi

18.4.2019 17:54:09:
Prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje

18.4.2019 15:59:41:
Zaposlitveni oglas: Knjigovodja / računovodja (m / ž) v računovodskem servisu

18.4.2019 18:10:24:
Povračila potnih stroškov

18.4.2019 15:07:22:
Potni nalogi - verodostojne knjigovodske listine

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT