Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 29.12.2008 23:31:18

NEVERODOSTOJNA POSLOVNA DOKUMENTACIJA – davčna osnova za DDPO in odhodki po SRS

Rubrika: Sodna praksa - Vrhovno sodišče, Višje sodišče in Ustavno sodiščeprint Natisni

NEVERODOSTOJNA POSLOVNA DOKUMENTACIJA – davčna osnova za DDPO in odhodki po SRS

Opravilna številka: Sodba II U 14/97-4
Datum: 4.12.1997

JEDRO: Sama navedba na računih, da se tožeči stranki "zaračunavajo stroški svetovanja" za določena obdobja brez opisa posameznega dejansko opravljenega dela v določenem času za tožečo stranko, ne ustreza zahtevanemu opredmetenju zaračunanih storitev. Zato na njihovi podlagi nevtralna strokovna oseba ne more jasno spoznati posamezne vrste in obsega poslovanja, kot se to zahteva po računovodskem standardu 21.

IZREK: Tožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba za davek od dobička pravnih oseb od nepriznanih stroškov vzdrževanja in drugih storitev za leto 1994 v znesku 305.164,00 SIT (pod tč.1) in za leto 1995 v znesku 347.939,50 SIT (pod tč. 2) z zamudnimi obrestmi odpravi.

V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopni organ tožene stranke je z odločbo št... z dne 23.9.1996 naložil tožeči stranki, da mora: 1. plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1994 v znesku 4.374.000,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti od prvega dne zamude dne 21.4.1995 do 11.6.1996 v znesku 1.495.539,00 SIT; 2. plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1995 v znesku 23.706.000,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti od prvega dne zamude dne 6.4.1996 do 11.6.1996 v znesku 1.212.264,00 SIT; 3. obračunati in plačati zamudne obresti od 12.6.1996 do dneva plačila davka od dobička pod točkami 1 in 2 izreka te odločbe.

Pritožbi tožeče stranke je tožena stranka z odločbo štev... z dne 3.2.1997 delno ugodila in odpravila prvostopno odločbo pod točko I/1 za znesek 512.000,00 SIT in za zamudne obresti v znesku 175.061,00 SIT in pod točko I/2 za znesek 771.000,00 SIT in za zamudne obresti v znesku 39.427,00 SIT, v ostalem pa je tožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno.

Proti odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo, ker da je tožena stranka "kršila zakon, ravnala v nasprotju s pravili postopka ter nepravilno ugotovila dejansko stanje oziroma na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno sklepala" ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka odgovarja na tožbo in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je delno utemeljena.

Nima prav tožba, da bi naj izdatki za obravnavane intelektualne in osebne storitve, za rezervacije za investicijsko vzdrževanje in za tveganja iz garancij predstavljali odhodke, ki so po določilu prvega odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Ur. list RS, št. 72/93 in 20/95) neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica te dejavnosti oziroma so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov, pri čemer morajo odhodki po določilu slovenskega računovodskega standarda 21 izhajati iz verodostojnih knjigovodskih listin.

Po določilu slovenskega računovodskega standarda 21.12 je knjigovodska listina "pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dejanja, ki ga izpričuje". Po računovodskem standardu 21.5 mora tako imenovana izvirna knjigovodska listina (ki jo sestavi oseba, ki sodeluje v poslovnem dogodku) vsebovati med drugim tudi "opis poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove vsebine" in po standardu 21.9 je knjigovodska listina "verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka".

Računi za skupni znesek 10,376.196,00 SIT, ki jih je E.I. d.d. L. kot izvajalec izstavila na podlagi Pogodbe o sodelovanju z dne 31.9.1994 tožeči stranki kot naročniku, ne predstavljajo zahtevanih knjigovodskih listin, ker ne vsebujejo opisa konkretno opravljenega dela, se pravi podrobnega opisa poslovnega dogodka. Zato na njihovi podlagi nevtralna strokovna oseba ne more jasno spoznati posamezne vrste in obsega poslovanja, kot se to zahteva po računovodskem standardu 21. Sama navedba na spornih računih, da se tožeči stranki "zaračunavajo stroški svetovanja" za določena obdobja brez opisa posameznega dejansko opravljenega dela v določenem času za tožečo stranko, ne ustreza zahtevanemu opredmetenju zaračunanih storitev.

Enako velja za računa št. 1/94 z dne 30.12.1994 in št. 2/95 z 29.12.1995, ki jih je tožeči stranki izstavila družba P. d.o.o. L. na podlagi Pogodbe z dne 10.1.1994 za opravljanje določenih storitev, saj skopi in splošni opis opravljenega dela v računih, da se namreč zaračunavajo stroški marketinga in svetovanja za določeno leto v določenem skupnem znesku, ne zadošča zahtevanemu opisu poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo vsebine, ker iz navedenega opisa ni mogoče razbrati ne vrste ne obsega opravljenega dela.

Prav ima nadalje tožena stranka, ko tožeči stranki ni priznala kot upravičenega odhodka plačila računa za znesek 1,006.300,00 DEM, ki jih je izstavil P. H. L. z L. na C. za stroške raziskave trga v I., in računa za stroške posredovanja v znesku 74,978.033,00 SIT pri distribucijski pogodbi, sklenjeni dne 16.10.1995 med tožečo stranko in firmo M. E. B.V. z N. Pri teh poslih in odhodkih je treba smiselno uporabiti določilo računovodskega standarda 18, da mora biti za izkazovanje stroškov izpolnjen med drugim tudi pogoj, da ni večje negotovosti glede stroškov, ki se nanašajo na prodane količine.

Tožeča stranka pa ne izkazuje nobenih poslovnih stikov z I. Pri tem tudi iz predloženih listin ne sledi opis konkretno opravljenih del firme P. H. Ltd iz C. pri raziskavi izraelskega trga. - Enako velja za plačilo nesorazmerno visokih stroškov posredovanja v znesku 74,978.033,00 SIT, ko pa je tožeča stranka v 1995 letu nabavila pri firmi M. blaga le v vrednosti 22,110.140,70 SIT. Pri vseh teh plačilih se tedaj pojavi upravičen dvom v njihovo utemeljenost in verodostojnost listin, ki so služile za izplačila. Kot že navedeno, iz listin tudi ne izhaja dovolj natančen opis konkretno opravljenih poslov. Zato tudi ni upoštevna trditev v tožbi, češ, da se bodo učinki poslov, ki jih je opravil P. s C., pokazali v prihodnje.

Vse navedeno o nezanesljivosti poslovnih dogodkov oziroma odhodkov se pokaže tudi v zvezi s kratkoročnimi posojilom v znesku 10,206.087,50 SIT, ki ga je tožeča stranka prejela od P. AG V. iz L. Utemeljen je zaključek tožene stranke, da je rok vrnitve posojila potekel že 28.2.1994, pa posojilo ni bilo vrnjeno (sredi leta 1996), čeprav tožeča stranka finančno ni v škripcih, in da so zato pri tožeči stranki obračunali negotovinske tečajne razlike in negotovinske obresti le zaradi prikaza čimvečjih odhodkov financiranja. Spričo tega je odveč tožbeno izvajanje, da bi morala tožena stranka priznati tožeči stranki navedene odhodke v izkazani višini. V tej zvezi ne drži trditev tožeče stranke, češ da tožena stranka ni odgovorila na njena tozadevna pritožbena izvajanja. Tožeča stranka spregleda, da se je tožena stranka v svoji odločbi (na 14. strani) sklicevala "glede ostalih stroškov", se pravi tudi glede neutemeljenih odhodkov za obravnavano posojilo, na razloge, "ki jih je navedel že prvostopni organ". Ne drži tožbeni očitek v zvezi z neupoštevanimi odhodki za P. H. Ltd s C., da sklicevanje tožene stranke na tozadevno obrazložitev prvostopne odločbe pomeni, da se "tožena stranka o pritožbenih navedbah ... ni izjasnila". Tudi taka obrazložitev tožene stranke, ki vsebinsko povzema določeno obrazložitev njenega prvostopnega organa, zadošča zakonski zahtevi iz drugega odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, da je treba v odločbi navesti razloge za odločitev, oziroma določbi prvega odstavka 240. člena tega zakona, da "organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena".

Tudi ne drži tožbeno izvajanje, da davčni organ "nima nobenega pooblastila, da bi presojal in odločal, katere poslovne odločitve so za gospodarski subjekt upravičene in katere ne in na podlagi tega samovoljno odločal, katere stroške bo priznal in katerih ne". Tožeča stranka spregleda, da je davčni organ in tako tudi tožena stranka upravičena in dolžna ocenjevati z davčnega vidika obstoj oziroma neobstoj poslovnih dogodkov v postopku inšpiciranja zato, da se ugotovi zakonitost in pravilnost obračuna in plačila davkov in prispevkov, vse to v skladu z določilom 45. člena Zakona o agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje in z načelom proste presoje dokazov iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožba nadalje trdi v zvezi z oblikovanjem rezervacij za tveganja iz garancij, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ni določila garancijskega roka, saj ta znaša dve leti, in da bi zato te rezervacije morale biti priznane kot strošek. Toda, četudi je ta tožbena trditev točna, je zavrnitev teh stroškov kot odhodkov utemeljena, ker je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka za te rezervacije ni opredelila koeficientov za vračanje rezervacij v krajših obdobjih, kot se to zahteva po računovodskem standardu 10. Tej ugotovitvi tožba ne oporeka. Že samo ta opustitev tožeče stranke zadošča za neutemeljenost prikazanih odhodkov (pri čemer ima sicer tožeča stranka prav, da po 501. členu ZOR tudi ona kot trgovec odgovarja iz naslova garancije).

Tožeča stranka tudi za ugotovitve tožene stranke o nepriznanju rezervacij za investicijsko vzdrževanje kot stroškov trdi, da "so v nasprotju z dejanskim stanjem". Pri tem tožeča stranka ničesar ne pove, v čem bi naj bili dejanski zaključki tožene stranke napačni. Navedeno spodbijanje je tedaj pavšalno in ga ni mogoče preizkusiti. Pri tem tudi sicer tožena stranka ni zagrešila nezakonitosti, ki se ugotavljajo po določilu drugega odstavka 40. člena Zakona o upravnih sporih po uradni dolžnosti.

Pač pa je tožba tožeče stranke utemeljena glede tistih nepriznanih stroškov oziroma odhodkov v zvezi s točko I/1 in 2 prvostopne odločbe (z zamudnimi obrestmi), ki se nanašajo na izdatke za poslovne prostore v S. Prvostopni organ je te stroške zavrnil za leto 1994 v znesku 4,135.370,50 SIT in za leto 1995 v znesku 3,924.990,60 SIT. Tožena stranka je pritožbi tožeče stranke proti temu delu prvostopne odločbe ugodila, vendar pa je odpravila prvostopno odločbo glede stroškov za leto 1994 le v znesku 3,830.206,50 SIT in za leto 1995 v znesku 3,577.051,10 SIT, ne pa v celoti. Tožena stranka bi morala pri odločanju posebej povedati v smislu določila prvega odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, glede katerega dela obravnavanih stroškov pritožba tožeče stranke ni utemeljena, in to tudi številčno specificirati tako, da bi bila obrazložitev popolna in pregledna. Ker tožena stranka tedaj ni v celoti obrazložila svoje odločitve, kot se to zahteva po drugem odstavku 209. člena, v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, in kar uveljavlja tudi tožeča stranka v tožbi, je bilo treba spodbijano odločbo v navedenem delu odpraviti. V novem postopku se bo tožeča stranka izognila očitani kršitvi in nato v navedenem obsegu ponovno odločila o stvari z ustrezno obrazložitvijo.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si

Ključne besede:
sodna praksa
vrhovno sodišče
davčna osnova
odhodki davčnega zavezanca
slovenski računovodski standardi
srs

Zadnji članki iz rubrike:

23.10.2019 7:22:24:
Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 116. člena ter četrti in peti odstavek 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter prvi in drugi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niso v neskladju z Ustavo

17.7.2019 12:37:50:
Dohodnina - status rezidenta - status zavezanca - tožnik v tujini - vročanje pisanj - prepozna pritožba

12.7.2019 22:39:44:
Podjemna pogodba - konkurenčna klavzula - analogna uporaba določil ZOR - delovno razmerje

20.5.2019 8:08:19:
Transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas

5.5.2019 16:36:26:
Ugotovitev obstoja delovnega razmerja - civilnopravne pogodbe - novinarstvo

Najnovejši članki:

21.11.2019 9:09:22:
Koeficienti rasti cen v Republiki Sloveniji, september 2019

21.11.2019 9:05:44:
Poročilo o gibanju plač za avgust 2019

21.11.2019 8:51:10:
Sklep o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva

20.11.2019 16:02:38:
Obmejni delavci ter obrazec S1 (E 121)

20.11.2019 15:23:26:
Obdavčitev z davkom na dediščine in darila

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT