Opravilna številka: Sodba I Up 534/2000
Datum: 8.6.2004

JEDRO: V osnovo za dohodnino se po 5. alinei 6. člena ZDoh všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, pri čemer ni treba, da je odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti dokončna. Ker se tožničine tožbene in pritožbene navedbe nanašajo na odločbo o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti, ne pa na odločbo o dohodnini, ki je predmet tega spora, izvedba dokazov ne bi vplivala na drugačno odločitev. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker glavna obravnava na sodišču prve stopnje ni bila opravljena.

IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi gorici, št. U 43/98-15 z dne 8.3.2000.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava S. z dne 12.12.1995. S to odločbo je prvostopni upravni organ tožnici odmeril dohodnino za leto 1994, pri čemer je v osnovo za dohodnino vštel tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, ki je bil tožnici ugotovljen z odločbo istega prvostopnega upravnega organa z dne 24.10.1995.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, navedenim v izpodbijani odločbi. Tožnici je pojasnilo, da se v osnovo za dohodnino všteva tudi dobiček iz dohodka iz dejavnosti, ki je ugotovljen s posebno odločbo, za katero pa ni nujno, da je ob obračunu dohodnine dokončna. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 7/95), ki je začel veljati 2.5.1995 in se je začel uporabljati 1.1.1995, je namreč prinesel spremembo, da za odmero dohodnine ni nujno, da je odločba o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti dokončna. Višino dobička od dohodka iz dejavnosti pa lahko tožnica izpodbija le v tem postopku, ne pa v postopku odmere dohodnine, ki je samostojen postopek in v njem višine ugotovljenega dobička, ki je povzet iz odločbe v zvezi z ugotavljanjem dobička iz dohodka od opravljanja dejavnosti, ni mogoče izpodbijati.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega in procesnega prava ter ustavnih določb. Moti jo, da je upravno sodišče odločalo na nejavni seji brez prisotnosti Državnega pravobranilca Republike Slovenije, da ni ugotavljalo dejanskega stanja in se ni opredelilo do vsebine tožbe. Svojo odločitev je gradilo izključno na odgovoru tožene stranke na tožničino tožbo. Meni, da sodišče prve stopnje neopravičeno ščiti davčne organe, na pa davčnih zavezancev, da je s svojo sodbo ustoličilo samovoljno ravnanje davčne uradnice v S., ki je tožnico oškodovala za več kot 20.000.000 tolarjev, čeprav je znano, da je ustavno sodišče mnenja, da samovolja in subjektivizem pri odločanju po prostem preudarku nista dopustna in pomenita arbitrarnost in samovoljnost v upravnem odločanju. Zato predlaga, da vrhovno sodišče prvostopno sodbo razveljavi, izpodbijano odločbo odpravi ali podrejeno da v zadevi ponovno odloča oziroma da na podlagi navedenega zadevo odstopi v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Prvostopno sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 7/95), ki je začel veljati 2.5.1995, uporabljati pa se je začel s 1.1.1995, glede na prej veljavno besedilo uvedel novost, in sicer, da za odmero dohodnine ni treba, da je odločba o odmeri davka iz dohodka od dejavnosti dokončna. Pravilno je pojasnilo tudi, da je glede na takšno določbo zakona bilo pravilno ravnanje prvostopnega organa, ko ji je v osnovo za dohodnino vštel tudi dobiček iz dohodka iz dejavnosti, ugotovljen z odločbo istega prvostopnega organa z dne 24.10.1995. Neutemeljene so zato tožničine pritožbene navedbe, da je bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo materialne resnice oziroma da je s tem prvostopno sodišče dopustilo samovoljo davčnega organa. Davčna organa in sodišče prve stopnje so pravilno odločali na podlagi veljavnega zakona, zato o zmotni uporabi materialnega prava oziroma o samovolji davčnega organa oziroma prvostopnega sodišča ni mogoče govoriti.

Da ima v upravnem postopku organ, ki vodi postopek, torej v obravnavanem primeru davčni organ, avtoritativno vlogo, je ena od osnovnih značilnosti upravnega postopka, to izhaja že iz 1. člena ZUP/86. Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je sodišče dopuščalo avtoritativno odločanje upravnega organa.

Pravilno je ravnalo sodišče tudi glede tožbenih navedb, ki so se nanašale na odmero davka iz dejavnosti. Ker je v obravnavanem primeru predmet spora odločba o dohodnini, ne pa odmera davka iz dohodka od dejavnosti, tožnica v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na drug postopek, torej na odmero davka iz dejavnosti.

Če tožnica s pritožbenim ugovorom, da je bil opuščeno načelo zaslišanja stranke oziroma tožnika, meri na to, da bi moralo v obravnavnem primeru prvostopno sodišče opraviti glavno obravnavo, je njen ugovor neutemeljen. Tožnica v tožbi glavne obravnave ni predlagala. Res je, da je tožbo vložila tudi zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar so se ti ugovori nanašali na ugotovitev višine dobička od dohodka iz dejavnosti, o čemer pa se odloča v drugem postopku. Teh ugovorov tožnica ne more uspešno uveljavljati v obravnavanem postopku, kjer je predmet spora odločanje o dohodnini. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni kršilo določb glede glavne obravnave, vsebovanih v 50. členu ZUS, zato tudi ni kršilo določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS), saj zaradi izvedbe dokazov, ki se tičejo druge zadeve, odločitev v tej zadevi ne bi bila drugačna.

Glede na navedeno je pritožbo sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si