Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 9.7.2009 9:28:41

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah (ZZad-C) -prva obravnava - EPA 476-V

Rubrika: Predlogi zakonovprint Natisni

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah (ZZad-C) -prva obravnava - EPA 476-V Racunovodja.com

V Poročevalcu DZ št. 87/2009 je objavljen Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah (ZZad-C).

 

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Svet Evropske unije je avgusta 2003 sprejel Uredbo št. 1435/2003 o statutu evropske zadruge. Po latinskem imenu za evropsko zadrugo (»Societas Cooperativa Europea«) omenjena uredba uporablja kratico »SCE«, podobno kakor se za evropsko delniško družbo uporablja kratica »SE« (po latinskem imenu Societas Europaea).

Sočasno z Uredbo 1435/2003/ES je Svet sprejel tudi Direktivo o dopolnitvi statuta evropske zadruge glede udeležbe delavcev. Omenjeni uredba in direktiva sta bili objavljeni v Uradnem listu EU št. L 207 dne 18. avgusta 2003.

Uredba kot neposredno uporaben predpis je začela veljati tri dni po objavi in se je začela uporabljati 18. avgusta 2006. Uredba v 1. členu določa, da se na ozemlju Skupnosti lahko ustanovi zadruga v obliki evropske zadruge (SCE), pod pogoji in na način iz te Uredbe, v 78. členu pa, da države članice sprejmejo ustrezne določbe, ki zagotavljajo učinkovito uporabo te Uredbe. Direktiva ureja udeležbo delavcev v SCE (1. člen) in je naslovljena na države članice, ki morajo sprejeti ukrepe za sprejetje direktive v notranji pravni red v enakem roku, to je do 18. avgusta 2006.

SCE je pravna oseba, ki se ustanovi, deluje in preneha po predpisih prava Evropske skupnosti. Predpisi Evropske skupnosti ne urejajo položaja SCE v celoti, temveč uredba prepušča ureditev nekaterih vprašanj državi članici, kjer ima SCE sedež, pri čemer mora država članica posamezna vprašanja obvezno urediti, medtem ko so nekatera druga vprašanja lahko predmet neobvezne ureditve v posamezni državi članici.

Uredbo 1435/2003/ES je Evropska skupnost pripravljala vzporedno z Uredbo št. 2157/2001/ES o statutu Evropske delniške družbe s tem, da je bila Uredbe št. 1435/2003/ES o statutu SCE sprejeta skoraj dve leti pozneje kakor ustrezna uredba o SE.

Poznejše sprejetje Uredbe 1435/2003/ES je treba pripisati usklajevanju stališč o urejanju vprašanj, ki so v primerjavi z ureditvijo evropske delniške družbe (SE) specifično zadružna, v pravnih redih posameznih držav članic pa so vsebinsko različno urejena (na primer opredelitev najnižjega zneska osnovnega kapitala, najmanjše število članov, dopustnost članstva za vlagatelje neuporabnike itd.) in so v uredbi rešena enotno ali pa jih je uredba prepustila v urejanje vsaki državi članici.

S sprejetjem določb za implementacijo Uredbe 1435/2003/ES bo Slovenija izpolnila zavezo iz 78. člena te uredbe, na podlagi katere države članice sprejmejo ustrezne določbe, ki zagotavljajo učinkovito uporabo te uredbe, ter imenujejo pristojne organe, ki imajo določena pooblastila v postopku za prenos sedeža SCE (7. člen), za ustanovitev SCE z združitvijo zadrug (21., 29. in 30. člen), sklic občnega zbora SCE (54. člen) ali prenehanje SCE (73. člen) in o tem obvestijo Komisijo in druge države članice. Te določbe so popolnoma nove in sistemizirane v novem IX. A poglavju zakona o zadrugah (ZZad) z naslovom »Evropska zadruga (SCE)«.

Hkrati z implementacijo Uredbe 1435/2003/ES so predvidene tudi nekatere prilagoditve zakona v določbah, ki se nanašajo na zadruge po slovenskem pravu. Cilj teh določb je, da lahko posamezne rešitve, ki jih prinaša uredba o statutu SCE, in utegnejo biti praktično pomembne za organizacijsko prožnost in stabilnost kapitalske podlage, uporabijo tudi zadruge, ustanovljene po Zakonu o zadrugah. Te določbe so glede na sedanjo sistemizacijo zakonskih določb uvrščene kot spremembe ali dopolnitve posameznih določb ali nove določbe v že obstoječih ustreznih poglavjih zakona.

Predlog zakona (ZZad-C, EVA 2009-2311-0081) v celoti ukinja sedanjo zadružno revizijo, ki je urejena v VIII. poglavju veljavnega zakona. Razlog za to, da Ministrstvo za finance v predhodnem usklajevanju predloga zakona ni soglašalo z ureditvijo, po kateri bi pod določenimi dodatnimi pogoji uredili in ohranili zadružno revizijo kot dolgoletno tradicijo v zadružništvu. Razlog za zavrnitev je v mnenju Ministrstva za finance, da veljavna ureditev zadružne revizije po Zakonu o zadrugah in njene predlagane spremembe in dopolnitve ne ustrezajo zahtevam Direktive Evropskega parlamenta in Sveta št. 2006/43/ES z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta št. 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS (V nadaljnjem besedilu: Direktiva). Navedeno ministrstvo meni, da ureditve zadružne revizije ni mogoče umestiti v ureditev v Zakon o revidiranju (ZRev-2) (Uradni list RS, št. 65/08), ne da bi pri tem tvegali neskladnost z Direktivo.

 

2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona
2.1 Cilji in načela

2.1.1 Cilji in temeljne značilnosti SCE

Glavni cilj Uredbe 1435/2003/ES je omogočiti posameznikom in pravnim osebam iz različnih držav članic, da ustanovijo SCE. V opredelitvi zadruge je poudarjeno, da je glavni cilj SCE zadovoljevanje potreb njenih članov in/ali razvijanje njihovih gospodarskih in/ali družbenih dejavnosti. Ta cilj pa zadruga uresničuje zlasti tako, da s člani sklepa pogodbe za dobavo blaga ali storitev ali izvedbo del.

Osnovni cilj predloga zakona o zadrugah ZZad-C je implementacija uredbe. Predvidene so tudi nekatere manjše prilagoditve določb zakona o zadrugah, ki se nanašajo na zadruge po slovenskem pravu. Cilj teh dopolnitev je predvsem zagotovitev organizacijske prožnosti in stabilnosti zadrug ter uvedba možnosti za vključitev članov vlagateljev, ki ne uporabljajo storitve zadruge, ampak z njo sodelujejo le s kapitalskim deležem.

Po mnenju Komisije in Sveta Evropske unije skupni trg zahteva odpravo ovir ne le za trgovino s proizvodi, storitvami in proizvodnimi dejavniki, temveč tudi prilagoditev proizvodnih struktur. Zato bi morale imeti organizacije vseh vrst, katerih poslovanje ni omejeno zgolj na zadovoljevanje lokalnih potreb, možnost načrtovati in izvesti reorganizacijo svojega poslovanja na ravni Skupnosti.

V ta namen je Evropska skupnost doslej sprejela predpise o pravnih osebah evropskega prava. Te pravne osebe so ustanovljene na podlagi predpisov Skupnosti. Kot prva takšna pravna oseba je bilo na ravni Evropske skupnosti urejeno Evropsko gospodarsko interesno združenje (EGIZ, Uredba 2137/85/EGS).

O Evropski delniški družbi (z latinskim imenom Societas Europaea ali kratico SE) so več desetletij potekala pogajanja in usklajevanja. Končno je Svet sprejel pravno podlago za ustanovitev evropske delniške družbe z Uredbo 2157/2001/ES in spremljajočo Direktivo 2001/86/ES o dopolnitvi statuta SE glede udeležbe delavcev.

Vzporedno s sprejemanjem statuta SE so potekale priprave za ureditev evropske zadruge. Ta zadruga naj bi v firmi uporabljala latinsko okrajšavo SCE (Societas Cooperativa Europaea). Priprave za ureditev SCE so zahtevale veliko časa predvsem zato, ker so med predpisi o zadrugah v posameznih državah članicah večje vsebinske razlike kakor na področju prava delniških družb. Pravo delniških družb v državah članicah so v zadnjih štiridesetih letih v velikem obsegu »harmonizirale« (uskladile) direktive, ki so postopoma približale zakonske določbe posameznih držav članic, na primer o razkritju listin in podatkov, letnih poročilih, reviziji, združitvi, delitvi itd.

Uredba št. 1435/2003/ES o statutu evropske zadruge tehnično in vsebinsko precej temelji na prej sprejeti uredbi o statutu evropske delniške družbe, vendar pa poudarja več posebnosti zadruge.

SCE lahko ustanovi najmanj pet fizičnih oseb s prebivališčem v vsaj dveh državah članicah, najmanj pet fizičnih oseb ali družb ali drugih pravnih oseb, če imajo te fizične osebe prebivališče v vsaj dveh različnih državah članicah ali jih (kot pravne osebe) ureja zakonodaja vsaj dveh različnih držav članic. SCE lahko ustanovita že dve pravni osebi, ki ju ureja zakonodaja vsaj dveh različnih držav članic.

SCE se lahko ustanovi z združitvijo zadrug, ki jih ureja zakonodaja najmanj dveh različnih držav članic.

SCE nastane tudi s preoblikovanjem zadruge, ustanovljene po zakonodaji države članice, če ima ta zadruga sedež in glavno upravo v Skupnosti, poleg tega pa vsaj že dve leti obrat ali hčerinsko družbo, ki jo ureja zakonodaja druge države članice.

Kapital SCE je razdeljen na deleže. Pravila SCE morajo določiti najnižji znesek, pod katerega se osnovni kapital ne sme znižati z izplačilom deležev članom (na primer ob izstopu). Ta znesek po uredbi ne sme biti nižji od 30.000 evrov (najnižji znesek osnovnega kapitala za evropsko delniško družbo SE znaša štirikrat več: 120.000 evrov). Deleži, ki jih SCE vrednosti, razlika pa najpozneje v petih letih.

Poleg občnega zbora ima SCE bodisi dva obvezna organa: poslovodni in nadzorni organ (dvotirni sistem), bodisi en sam obvezni organ — upravni organ (enotirni sistem). Vsaka SCE prosto izbira med obema sistemoma. Dvotirni sistem izhaja iz tradicije, ki poudarja ločenost poslovodne in nadzorne funkcije. Enotirni sistem temelji na izkušnjah tistih ureditev, kjer en organ povezuje t. i. »izvršilne« in »nadzorujoče« člane. Na podlagi uredbe ima lahko SCE v enotirnem ali dvotirnem sistemu tudi izvršnega direktorja.

Na občnem zboru SCE ima vsak član en glas. Odmike od načela enake glasovalne pravice uredba dopušča samo pod pogojem, da tako dopušča država članica po sedežu SCE. Brez nadaljnjih omejitev so izjeme od načela enake glasovalne pravice dopustne le za zadruge, ki jih večinoma sestavljajo druge zadruge. Za vse druge zadruge so izjeme od načela enake glasovalne pravice v Uredbi 1435/2003/ES dopustne le v omejenem obsegu na podlagi dokaj zapletenih pravil.

Vprašanje, o katerem se sestavljavci uredbe niso mogli poenotiti in so ga prepustili v urejanje državam članicam, je dopustnost članstva v SCE za osebe, ki ne sodelujejo z zadrugo, temveč le zagotavljajo kapital in imajo na tej podlagi premoženjske in upravljavske pravice. Uredba omejuje upravljavski vpliv morebitnih članov vlagateljev neuporabnikov na največ eno četrtino mest v nadzornem organu (v dvotirnem sistemu) ali v upravnem organu (v enotirnem sistemu) ali največ eno četrtino glasov na občnem zboru. Zaradi stabilnosti kapitalske podlage SCE uredba dopušča odpovedne roke za prenehanje članstva preko pet let, rok za izplačilo deleža pa je mogoče podaljšati do treh let.

SCE mora za zakonite rezerve nameniti najmanj 15 odstotkov od presežka za poslovno leto po odbitku morebitne prenesene izgube, dokler znesek rezerv ne doseže najnižjega zneska osnovnega kapitala. Člani, ki zapustijo SCE, nimajo nobenih zahtevkov do zneskov, ki so na ta način dodeljeni v zakonito rezervo. Preostali presežek se lahko uporabi za druge rezerve ali za delitev med člane sorazmerno njihovemu poslovnemu sodelovanju z zadrugo (ristorno) ali/in na podlagi kapitalskega vložka, lahko pa s pravili prepovejo delitev presežka med člane. SCE lahko prenese sedež iz ene države članice v drugo državo članico, ne da bi pri tem prenehala delovati. Uredba 1435/2003/ES podrobno ureja postopek za prenos sedeža v drugo državo članico in pri tem varuje koristi članov, upnikov in zaposlenih v SCE.

Za prenehanje SCE se smiselno uporabljajo predpisi, ki v državi članici, kjer ima SCE sedež, urejajo prenehanje zadrug. Poseben razlog za prenehanje SCE je neizpolnjevanje zahteve, da sta sedež in poslovodstvo v isti državi članici.

2.1.2 Pravna pravila, ki se uporabljajo za SCE

V skladu z 8. členom Uredbe 1435/2003/ES se za SCE uporabljajo določbe različnih pravnih virov po določenem zaporedju.

Absolutno prednost pred vsemi drugimi določbami imajo določbe uredbe.

Določbe pravil SCE se uporabljajo, kadar je to dovoljeno z uredbo, torej ne glede na predpise, ki jih država članica, kjer je sedež SCE, sprejme posebej za SCE ali za zadruge, ustanovljene po njenem pravu.

Za vprašanja, ki jih uredba ne ureja ali so urejena delno, se glede zadev, ki niso zajete v uredbi, uporablja zakonodaja, ki so jo sprejele države članice posebej za SCE.

Če takšnih določb ni, se uporablja zakonodaja držav članic, ki bi se uporabljala za zadruge, ustanovljene v skladu z zakonodajo države članice, v kateri je sedež SCE.

Določbe pravil SCE se uporabljajo enako kakor za zadruge, ustanovljene v skladu z zakonodajo države članice, v kateri je sedež SCE.

Uredba 1435/2003/ES ne ureja dejavnosti, ki jih SCE lahko opravlja. Če nacionalna zakonodaja predvideva posebna pravila ali omejitve, povezane z vrsto poslov, ki jih izvaja SCE, ali oblike nadzora nadzornega organa, se navedena zakonodaja v celoti uporablja za SCE. To načeloma velja tudi za dejavnosti, ki jih opravljajo SCE s sedežem v drugi državi članici.

Uredba 1435/2003/ES izrecno določa načelo nediskriminacije SCE v primerjavi z domačimi zadrugami. V skladu z 9. členom Uredbe 1435/2003/ES se SCE v vsaki državi članici obravnava, kakor da je zadruga, ustanovljena v skladu z zakonodajo države članice, v kateri ima svoj sedež.

V skladu z 249. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je uredba splošni akt sekundarnega prava, ki se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Zato državam članicam ni treba v njihovih predpisih povzemati ali ponavljati določb uredbe — in praviloma niti ne smejo — sprejeti pa morajo predpise za ureditev posameznih vprašanj, za katera uredba zahteva ali dovoljuje sprejem predpisov v posamezni državi članici.

Določbe, ki jih mora država članica sprejeti zaradi implementacije uredbe 1435/2003/ES, je mogoče pravno sistemizirati na različne načine, na primer sprejeti v obliki samostojnega, posebnega zakona (o SCE) ali v obliki dopolnitve vsebinsko sorodnega predpisa (na primer zakona, ki ureja zadruge, ustanovljene po nacionalnem pravu). Nekatere države članice so določbe sprejele v posebnih zakonih.

Slovenija je implementirala Uredbo 2157/2001/ES s statusnopravnim predpisom, ki ureja gospodarske družbe (ZGD-1). Takšen zakonodajno tehnični pristop je primeren zato, ker se za SE uporabljajo številne določbe o delniških družbah.

redba 1435/2003/ES v več določbah napotuje na uporabo predpisov o zadrugah (v nekaterih določbah pa tudi na uporabo določb o delniških družbah). Glede na takšno sklicevanje in načelno enak položaj SCE, kakor ga imajo zadruge po domačem pravu, je primerno, da se implementacijske določbe v zvezi z Uredbo 1435/2003/ES vključijo v Zakon o zadrugah. Ob upoštevanju nekaterih posebnosti, značilnih za ureditev zadrug, so številne določbe Uredbe 1435/2003/ES pomensko enake kakor določbe uredbe 2157/2001/ES, ki ureja položaj SCE.

Razlogov za vsebinsko enako ali podobno ureditev SCE in SE je več.

Med najpomembnejšimi navajajo nujno čezmejno razsežnost delovanja SCE, takšna razsežnost pa zahteva trdnejšo kapitalsko podlago in s tem sprejem nekaterih zahtev, ki so sicer značilne za ureditev delniške družbe ali kapitalskih družb (na primer zagotovitev in ohranjanje predpisanega najnižjega zneska osnovnega kapitala).

Naslednji razlog za podobno ureditev SE in SCE je postopno usklajevanje prava delniških družb, ki v državah članicah poteka od sprejema Prve direktive Sveta na področju prava družb (Direktiva 68/151/EGS), s katero so bila usklajena jamstva zlasti glede razkritja podatkov in listin za varstvo koristi družbenikov in upnikov delniških družb. Nadaljnje direktive so usklajevale temeljne določbe glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja kapitala (Druga direktiva Sveta 77/91/EGS), združitev delniških družb (Tretja direktiva Sveta 78/855/EGS), letne računovodske izkaze družb določenih vrst (Četrta direktiva Sveta 78/660/EGS), delitev delniških družb (Šesta direktiva Sveta 82/891/EGS), konsolidirane računovodske izkaze (Sedma direktiva Sveta 83/349/EGS), razkritja glede podružnic, ki jih v državi članici odprejo družbe, za katere velja zakonodaja druge države članice (Enajsta direktiva Sveta 89/666/EGS). Na predpise, ki so jih države članice sprejele za implementacijo teh direktiv, se v številnih določbah sklicuje tudi Uredba 1435/2003/ES.

Napotila na uporabo določb o delniških družbah so bila določena zaradi zagotovitve določenih varovalnih mehanizmov, ki so v okviru Skupnosti usklajeni za delniške družbe na podlagi posameznih direktiv s področja prava družb. Zaradi ponazoritve navajamo določbe, kjer se uredba o statutu SCE neposredno ali posredno sklicuje na harmonizirane določbe delniškega prava v državah članicah:
– za imenovanje revizorjev v primeru stvarnih vložkov se smiselno uporablja zakonodaja, ki se uporablja za delniške družbe v državi članici, kjer ima SCE svoj sedež (šesti odstavek 4. člena Uredbe 1435/2003/ES), medtem ko Uredba 2157/2001/ES tega vprašanja za SE ne ureja izrecno, ker je ureditev tega vprašanja za delniške družbe v državah članicah že harmonizirana z Drugo direktivo na področju prava družb (Direktiva 77/91/EGS, 10. člen),
- glede registracije SCE se Uredba 1435/2003/ES v 11. členu sklicuje na smiselno uporabo predpisov, ki v državi članici, kjer ima SCE sedež, urejajo registracijo delniških družb, medtem ko se Uredba 2157/2001/ES glede registracije SE v 12. in 13. členu neposredno sklicuje na predpise, ki jih je država članica sprejela na podlagi Prve direktive o usklajevanju prava družb (Direktiva 68/151/EGS);
– za preventivni nadzor ob ustanovitvi SCE se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Uredbe 1435/2003/ES smiselno uporablja zakonodaja, ki v državi članici, v kateri ima SCE svoj sedež, ureja predhodni nadzor za delniške družbe v času ustanavljanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe 2157/2003/ES), medtem ko vprašanje preventivnega nadzora za delniške družbe ureja Prva direktiva na področju prava družb (Direktiva 68/151/EGS, 10. in 11. člen);
– za vsebino pisem in dokumentov, ki jih pošilja SCE tretjim osebam, se smiselno uporablja zakonodaja, ki ureja vsebino sporočil delniških družb v državi članici, kjer ima SCE svoj sedež (prvi stavek prvega odstavka 10. člena Uredbe 1435/2003/ES), medtem ko je to vprašanje usklajeno urejeno za delniške družbe v državah članicah na podlagi Prve direktive na področju prava družb (Direktiva 68/151/EGS, 4. člen);
– za objavo listin in podatkov SCE in način objave se smiselno uporablja zakonodaja, ki ureja objavo listin in podatkov delniških družb v državi članici, kjer ima SCE svoj sedež (peti odstavek 11. člena in 12. člen Uredbe 1435/2003/ES), medtem ko je to vprašanje za delniške družbe v državah članicah že usklajeno urejeno na podlagi Prve direktive na področju prava družb (Direktiva 68/151/EGS, 2. člen);
– za razkritja glede podružnic SCE v drugi državi članici, kakor je država članica, kjer ima SCE sedež, se po drugem odstavku 12. člena Uredbe 1435/2003/ES uporabljajo nacionalna pravila, sprejeta na podlagi Enajste direktive na področju prava družb (Direktiva 89/666/EGS), medtem ko je za delniške družbe, ustanovljene po zakonodaji posameznih držav članic, to vprašanje že usklajeno urejeno na podlagi omenjene direktive;
– če država članica ni sprejela predpisov o združitvah zadrug, se po prvem odstavku 20. člena Uredbe 1435/2003/ES za ustanovitev SCE z združitvijo zadrug smiselno uporabljajo pravila o »notranjih« združitvah delniških družb (to je delniških družb s sedeži na ozemlju iste države članice), ta pravila pa so med državami članicami usklajena na podlagi Tretje direktive na področju prava družb (Direktiva 78/855/EGS);
– za pogodbo o združitvi, na podlagi katere nastane SCE, se uporablja zakonodaja, ki ureja združitve delniških družb (tretji odstavek 22. člena Uredbe 1435/2003/ES), to področje delniškega prava držav članic je uskladila Tretja direktiva na področju prava družb (Direktiva 78/855/EGS, 5. člen);
– tudi za objavo pogodbe o združitvi se za vsako udeleženo zadrugo smiselno uporablja zakonodaja, ki ureja objavo pogodbe o združitvi delniških družb v državi članici (prvi odstavek 24. člena Uredbe 1435/2003/ES), to vprašanje je pri združitvah delniških družb usklajeno urejeno na podlagi Tretje direktive na področju prava družb (Direktiva 78/855/EGS, 6. člen, ki se sklicuje na 3. člen Direktive 68/151/EGS);
– član zadruge, ki se združuje v SCE, ima pravico pregledati računovodski izkaz, ki je pripravljen v skladu z določbami o notranjih združitvah delniških družb v državi članici, katere pravo se uporablja za zadrugo (točka c iz prvega odstavka 25. člena Uredbe 1435/2003/ES), ki se s tem posredno sklicuje na usklajeno ureditev predložitve t. i. vmesne bilance v državah članicah na podlagi Tretje direktive na področju prava družb (Direktiva 78/855/EGS, točka c prvega odstavka 11. člena);
– za imenovanje ter pravice in obveznosti revizorjev, ki pregledajo pogodbo o združitvi zadrug v SCE in pripravijo pisno poročilo za člane, se uporabljajo določbe o ustanovitveni reviziji stvarnih vložkov (prvi in tretji odstavek 26. člena Uredbe 1435/2003/ES), kar pomeni posredno sklicevanje na ureditev, ki je v državah članicah usklajena na podlagi Direktive 77/91/EGS;
– za varstvo koristi upnikov in imetnikov obveznic zadruge, ki se združuje v SCE, se uporablja zakonodaja države članice, ki ureja varstvo upnikov pri združitvi delniških družb, vendar ob upoštevanju značilnosti čezmejne združitve (prvi odstavek 28. člena Uredbe 1435/2003/ES), varstvo upnikov delniških družb, ki so udeležene pri združitvi; to usklajeno urejajo predpisi držav članic na podlagi Tretje direktive na področju prava družb (direktiva 78/855/EGS, 13. člen);
– postopek združitve se za vsako zadrugo, ki se združuje, preveri v skladu s predpisi o združitvi zadrug, če teh ni, pa v skladu s predpisi države članice o združitvah delniških družb (prvi odstavek 29. člena Uredbe 1435/2003/ES); to vprašanje je v državah članicah usklajeno urejeno na podlagi Tretje direktive na področju prava družb (Direktiva 78/855/EGS, 16. člen;
– dokončanje postopka združitve zadrug v SCE se objavi, kakor določajo nacionalni predpisi države članice, ki urejajo združitve delniških družb (32. člen uredbe 1435/2003/ES), objava združitve delniških družb je v državah članicah usklajeno urejena na podlagi Tretje direktive na področju prava družb (Direktiva 78/855/EGS, 16. člen);
– če je SCE matična družba po Direktivi 83/349/EGS, ki ureja konsolidirane računovodske izkaze, kadar je nadrejeno ali podrejeno podjetje delniška ali druga kapitalska družba (prim. 4. člen omenjene direktive), je treba omogočiti članom pregled konsolidiranega računovodskega izkaza najmanj 10 dni pred zasedanjem občnega zbora (četrti odstavek 60. člena Uredbe 1435/2003/ES); v zvezi z izražanjem kapitala lahko vsaka država članica, če in dokler tretja faza EMU, ki zanjo ne velja, za SCE s sedeži na njenem ozemlju predpiše določbe, kakršne se uporabljajo za zadruge ali delniške družbe po njeni zakonodaji v zvezi z izražanjem kapitala (prvi odstavek 77. člena uredbe 1435/2003/ES). Ne glede na to lahko SCE pripravi in objavi letni računovodski izkaz ter, kadar je to primerno, tudi konsolidirani računovodski izkaz v evrih, medtem ko država članica lahko zahteva, da morajo biti letni računovodski izkazi in, kadar je primerno, tudi konsolidirani računovodski izkazi SCE pripravljeni in objavljeni v nacionalni valuti pod pogoji, določenimi za zadruge in delniške družbe, pri čemer se te določbe sklicujejo na predpise, sprejete v skladu z Direktivo Sveta 78/660/EGS o letnih računovodskih izkazih in Direktivo 83/249/EGS o konsolidiranih računovodskih izkazih (77. člen Uredbe 1435/2003/ES); navedene direktive urejajo računovodske izkaze delniških družb;
– za pripravo letnih računovodskih izkazov in konsolidiranih računovodskih izkazov, če obstajajo, vključno s poslovnim poročilom ter njihovo revizijo in objavo se v SCE ob upoštevanju posebnosti zadrug uporabljajo predpisi, ki jih sprejme država članica, v kateri ima SCE sedež, v zvezi z izvedbo direktiv 78/660/EGS in 83/349/EGS (prvi odstavek 68. člena Uredbe 1435/2003/ES), omenjeni direktivi urejata letna poročila in konsolidirana letna poročila kapitalskih družb;
– če za SCE ne velja zahteva po objavi letnega poročila v skladu z Direktivo 68/151/EGS, mora SCE na svojem sedežu razkriti listine, povezane z letnimi poročili (drugi odstavek 68. člena Uredbe 1435/2003/ES);
– za revizijo letnih in konsolidiranih letnih računovodskih izkazov SCE se uporabljajo predpisi, sprejeti na podlagi Direktive 84/253/EGS (70. člen Uredbe 1435/2003/ES), zakonodaja države članice pa lahko predpiše poseben sistem revizije za SCE, če jo opravlja organ, ki izpolnjuje zahteve iz omenjene direktive (71. člen Uredbe 1435/2003/ES).

Glede na to v zakonu za implementacijo uredbe o statutu SCE ni primerno povzemati ustrezne določbe iz prava delniških družb, na katere se sklicuje uredba, ker bi vsaka sprememba teh določb v predpisih o delniških družbah zahtevala spremembo implementacijskega predpisa za SCE. Pri oblikovanju določb je predlagatelj večinoma upošteval rešitve iz predpisa o SE in posebnosti zadrug v slovenskem pravnem sistemu.

 

2.2 Poglavitne rešitve predloga zakona

2.2.1 Splošne določbe

Temeljne določbe o položaju SCE vsebuje že uredba, zato splošne določbe o SCE v implementacijskem predpisu opredeljujejo vsebino pojmov in določajo načelo, da se za SCE nadomestno uporabljajo določbe drugih poglavij Zakona o zadrugah, če uredba 1435/2003/ES in posebne določbe, ki jih Slovenija kot država članica sprejme za SCE, ne ureja posameznih vprašanj. V okviru splošnih določb je treba zlasti opredeliti ustanovitveno revizijo, vpis v register, objavljanje sporočil v Uradnem listu Evropske unije in sedež SCE.

2.2.2 Prenos sedeža

Določbe o prenosu sedeža iz ene v drugo državo članico so za SCE v 7. členu Uredbe 1435/2003/ES oblikovane podobno kakor določbe 8. člena Uredbe 2157/2001/ES, ki urejajo o čezmejni prenos sedeža SE.

Prenos sedeža v drugo državo članico nima za posledico prenehanja SCE ali nastanka nove pravne osebe. Uredba o statutu SCE ureja postopek za prenos sedeža SCE iz ene države v drugo državo članico z natančnimi postopkovnimi določbami, ki zagotavljajo minimalno varstvo koristi upnikov in članov.

Postopek za prenos sedeža SCE sestavlja več zaporednih pravnih dejanj v predpisanem vrstnem redu.

Postopek se začne z načrtom prenosa sedeža, ki ga pripravi poslovodni ali upravni organ SCE, z vsebino, določeno v uredbi, in objavo, predpisano za delniške družbe v državi članici, kjer ima SCE sedež pred prenosom.

Država članica, v kateri je registriran sedež SCE, lahko določi še dodatne oblike objave (drugi odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; vsebinsko enako drugi odstavek 8. člena uredbe 2157/2001/ES). Za izvedbo te določbe iz uredbe o statutu SCE je predvidena obveznost poslovodstva SCE, da vsaj dva meseca pred dnem zasedanja občnega zbora, ki odloča o prenosu sedeža SCE v drugo državo članico, registrskemu organu predloži načrt prenosa sedeža, ki ga je prej pregledal nadzorni odbor SCE. Obvestilo o predložitvi načrta prenosa sedeža registrskemu organu mora SCE objaviti.

Poslovodni ali upravni organ SCE pripravi tudi poročilo s pojasnitvijo in utemeljitvijo pravnih in ekonomskih vidikov prenosa in učinka na zaposlitev ter obrazloži posledice za člane, upnike, zaposlene in imetnike drugih pravic (tretji odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; vsebinsko podobno tretji odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Člani, upniki in imetniki posebnih pravic SCE ali po nacionalni zakonodaji pooblaščeni organi lahko najmanj en mesec pred občnim zborom na sedežu SCE proučijo načrt prenosa sedeža in poročilo ter na svojo zahtevo pridobijo kopije teh dokumentov (četrti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; vsebinsko enako četrti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Odločitev o prenosu se sprejme na način, določen za spremembo pravil (četrti odstavek 62. člena Uredbe 1435/2003/ES), vendar ne prej, dokler ne prej kakor dva meseca po objavi predloga (šesti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES, enako šesti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Član, ki nasprotuje odločitvi o prenosu na občnem zboru ali na sektorskem (področnem) ali območnem delnem zboru, lahko ponudi svoj izstop v roku dveh mesecev od sprejema sklepa o prenosu sedeža (peti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES). Uredba 2157/2001/ES glede zaščite manjšinskih delničarjev določa, da država članica »lahko sprejme določbe, ki zagotavljajo ustrezno zaščito manjšinskih delničarjev, ki prenosu nasprotujejo« (peti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Upniki in imetniki drugih pravic lahko zahtevajo ustrezno zaščito v skladu s predpisi države članice, kjer ima SCE sedež pred prenosom (sedmi odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; podobno sedmi odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Pred vpisom prenosa sedeža v namembni državi članici mora SCE zahtevati in pridobiti potrdilo, ki ga izda pristojni organ države članice njenega sedeža pred prenosom sedeža. Iz potrdila mora izhajati, da so bila opravljana potrebna dejanja in formalnosti, ki jih je treba opraviti pred prenosom sedeža (člen 7(8) Uredbe 1435/2003/ES; vsebinsko enako osmi odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Vpis novega sedeža v drugi državi članici sme biti opravljen šele potem, ko je bilo predloženo potrdilo pristojnega organa izvorne države članice in so bila predložena dokazila o izpolnjenih pogojih za vpis SCE v državi članici novega sedeža (deveti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; vsebinsko enako deveti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Ko je opravljen nov vpis, register novega vpisa obvesti register starega vpisa. Prejem obvestila je pogoj, da lahko register starega vpisa izbriše stari vpis (enajsti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; vsebinsko enako enajsti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Prenos registriranega sedeža in spremembe statuta SCE začnejo veljati na datum vpisa SCE z novim sedežem (deseti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; deseti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Nova registracija in izbris starega sedeža se objavita v zadevnih državah članicah (dvanajsti odstavek 7. člena Uredbe 1435/2003/ES; prim. tudi dvanajsti odstavek 8. člena Uredbe 2157/2001/ES).

Ureditvi prenosa sedeža SCE in SE v omenjenih uredbah se razlikujeta zlasti v eni zadevi.

Uredba o statutu SE dopušča državi članici, da sprejme neobvezne določbe za ustrezno zaščito manjšinskih delničarjev, ki prenosu nasprotujejo (peti odstavek 7. člena Uredbe 2157/2001/ES). Določba je fakultativne in napotilna ter podrobneje ne ureja vsebine varstva manjšinskih delničarjev. Slovenska zakonodaja je na podlagi pooblastila iz uredbe uredila to vprašanje s podrobnimi določbami o ponudbi denarne odpravnine, reviziji njene primernosti, roku in drugih modalitetah za uveljavljanje te pravice, odpovedi pravici do odpravnine, nemožnosti izpodbijanja sklepa o prenosu sedeža zaradi neprimernosti odpravnine ali nepravilnosti pri ponudbi odpravnine ter sodnem preizkusu primernosti višine denarne odpravnine (prim. 434., 435., 439., 440. in 441. člen ZGD-1).

Uredba 1435/2003/ES določa, da mora predlog za prenos sedeža navajati tudi pravice, predvidene za zaščito članov, upnikov in imetnikov drugih pravic (točka e iz drugega odstavka 7. člena). Že uredba o statutu SCE določa pravico člana, ki nasprotuje sklepu o prenosu sedeža SCE v drugo državo članico, da poda izredno odpoved in s prisilnimi določbami določa pogoje za njeno uveljavitev in njene pravne posledice.

Pravico do izredne odpovedi lahko uveljavi tisti član, ki je nasprotoval prenosu sedeža na občnem zboru ali delnem zboru. Izredno odpoved je mogoče napovedati v roku dveh mesecev od odločitve občnega zbora, članstvo pa preneha s koncem tekočega poslovnega leta. Proti članu, ki je nasprotoval prenosu sedeža in v zvezi s tem izredno odpovedal članstvo, sklep o prenosu sedeža SCE iz ene v drugo državo članico ne učinkuje. Na podlagi izrednega izstopa ima član pravico do izplačila dela vpisanega kapitala, zmanjšanega za morebitni znesek izgube, ki gre v breme kapitala SCE. Za rok izplačila veljajo splošni pogoji, ki jih določajo pravila SCE ob prenehanju članstva (najmanj šest mesecev po odobritvi bilance stanja, ki je bila sprejeta po prenehanju članstva, in največ tri leta od prenehanja članstva), ob dodatnem pogoju, da posledica izplačila deleža ne sme biti zmanjšanje vpisanega kapitala pod statutarni ali predpisani najnižji znesek (30.000 EUR).

Glede na to, da Uredba 1435/2003/ES ureja varstvo manjšinskih članov tako, da s prisilnimi določbami določa pogoje in pravne posledice izredne odpovedi, ki jo lahko podajo manjšinski člani, v implementacijskem predpisu ni treba posebej urejati te pravice niti določati dodatnih oblik varstva manjšinskih članov.

Podobno kakor je prenos sedeža SE uredila slovenska zakonodaja (ZGD-1), je tudi za prenos sedeža SCE iz Republike Slovenije v drugo državo članico ali obrazno predviden t. i. dvostopenjski registrski model. Potrdilo o opravljenih pravnih dejanjih in formalnostih, če gre za prenos sedeža SCE iz Slovenije v drugo državo članico, izda registrski organ ob vpisu nameravanega prenosa sedeža (prim. četrti odstavek 443. člena ZGD-1). Če SCE prenaša sedež iz druge države članice v Slovenijo, mora poslovodstvo SCE predlagati vpis prenosa sedeža v register v Republiki Sloveniji na podlagi potrdila, ki ga izda pristojni organ države članice prejšnjega sedeža. Poleg tega je k predlogu za vpis novega sedeža SCE v Sloveniji treba priložiti tudi listine, ki se zahtevajo za vpis SCE, in druge predpisane listine.

V skladu z rešitvijo, sprejeto v pravu statusnih preoblikovanj, ima registrski organ možnost, da v primeru, ko je zoper sklep občnega zbora vložena tožba na ugotovitev njegove ničnosti ali za izpodbijanje njegove veljavnosti, vpiše namero prenosa sedeža pred pravnomočno odločitvijo, če znatno prevladuje interes za vpis glede na verjetnost tožnikovega uspeha, pomen zatrjevane kršitve pravice in škodo, ki bi nastala SCE zaradi poznejšega vpisa. V drugih primerih registrski organ prekine postopek vpisa do pravnomočne odločitve o zahtevku (prim. tretji do peti odstavek 590. člena ZGD-1). Vsebinsko enaka rešitev je predvidena tudi za prenos sedeža SCE.

Na podlagi načela o nediskriminaciji SCE v primerjavi z zadrugami, ustanovljenimi po pravu države, kjer ima SCE svoj sedež (9. člen Uredbe 1435/2003/ES), ima lahko SCE v svojem premoženju tudi sredstva, ki se ne smejo razdeliti med člane niti ob prenehanju zadruge. Da na podlagi prenosa sedeža v drugo državo članico ne bi bila izigrana prepoved, ki se smiselno uporablja tudi za SCE na podlagi 74. člena ZZad, je predvideno, da se pred vložitvijo predloga za prenos sedeža ta sredstva v skladu z omenjeno določbo ZZad prenesejo na zadružno zvezo in s tem zagotovi njihova trajna zadružna namembnost.

2.2.3 Ustanovitev SCE z združitvijo

V skladu z Uredbo 1435/2003/ES se lahko SCE ustanovi z združitvijo zadrug, ustanovljenih po pravu najmanj dveh različnih držav članic. Združitev, pri kateri sta udeleženi dve zadrugi zaradi ustanovitve SCE, se lahko izvede na podlagi pripojitve tako, da se zadruga, ustanovljena po pravu ene države članice, pripoji k zadrugi, ki je ustanovljena po pravu druge države članice, pri čemer prevzemna zadruga prevzame obliko SCE.

Druga oblika združitve je spojitev, kjer sta dve ali več zadrug, ustanovljenih po pravu najmanj dveh različnih držav članic, združeni z ustanovitvijo nove zadruge, ki dobi pravno obliko SCE (19. člen Uredbe 1435/2003/ES).

Združitev zadrug ima poleg ustanovitve SCE tudi pravne posledice, ki jih pozna tudi domače pravo statusnih preoblikovanj: 1. prenos premoženja prevzetih zadrug na prevzemno pravno osebo, 2. prenehanje prevzetih zadrug in s tem članskega razmerja med temi zadrugami in njihovimi člani in 3. nastanek članstva v prevzemni zadrugi za člane prevzete zadruge (prim. 580. in 616. člen ZGD-1).

Za postopek ustanovitve SCE z združitvijo se uporabljajo določbe Uredbe 1435/2003/ES. Če določbe te uredbe ne urejajo posameznih vprašanj ali posameznih vidikov združitve zadrug, se uporabljajo predpisi države članice, ki veljajo za združitve zadrug, in če teh ni, določbe, ki se uporabljajo za notranje združitve delniških družb po zakonodaji navedene države (20. člen Uredbe 1435/2003/ES).

Glede nekaterih vprašanj uredba neposredno napotuje na smiselno uporabo predpisov o delniških družbah. Tako Uredba 1435/2003/ES določa vsebino pogodbe o združitvi (pripojitvi ali spojitvi) in določa, da se za pogodbo o združitvi smiselno uporabljajo predpisi o združitvi delniških družb (22. člen).

V skladu s to določbo poslovodni ali upravni organi zadrug, ki se združujejo, pripravijo predlog pogodbe o združitvi, ki vključuje naslednje podrobnosti:
(a) firmo in sedež vsake od zadrug, ki se združujejo, skupaj s tistimi, ki so predlagane za SCE;
(b) razmerje menjave deležev osnovnega kapitala in znesek morebitnega gotovinskega plačila, (če deležev ni, natančno delitev sredstev in enakovredno vrednost v deležih);
(c)pogoje za dodelitev deležev v SCE;
(d) datum, od katerega imajo imetniki deležev v SCE pravico do udeležbe pri presežku, in katere koli posebne pogoje, ki so povezani s to pravico;
(e) datum, po katerem se bodo transakcije zadrug, ki se združujejo, v knjigovodske namene obravnavale kot transakcije SCE;
(f) posebne pogoje ali prednosti, povezane z obveznicami ali vrednostnimi papirji, razen deležev, ki v skladu s 66. členom uredbe ne podeljujejo statusa člana;
(g) pravice, ki jih SCE priznava imetnikom deležev, iz katerih izhajajo posebne pravice, in imetnikom vrednostnih papirjev, ki niso deleži, ali predlagane ukrepe, ki jih zadevajo;
(h) oblike zaščite pravic upnikov zadrug, ki se združujejo;
(i) katere koli posebne prednosti, priznane izvedencem, ki pregledajo predlog združitve, ali članom upravnih, poslovodnih, nadzornih ali kontrolnih organov zadrug, ki se združujejo,
(j) pravila SCE;
(k) informacije o postopkih, po katerih se posamezni sporazumi o udeležbi zaposlenih na podlagi Direktive 2003/72/ES.

Zadruge, ki se združujejo, lahko v pogodbo o združitvi vključijo še druge podatke.

Postopek združitve je treba preveriti za vsako zadrugo, ki se združuje, v skladu z zakonodajo o združitvah zadrug, ki velja za zadrugo, udeleženo pri združitvi, če takšne zakonodaje ni, pa v skladu z zakonodajo o združitvah delniških družb navedene države. Če pristojni organ ugotovi, da so bile opravljene za združitev zadruge predpisane formalnosti in pravna dejanja, izda o tem potrdilo (29. člen Uredbe 1435/2003/ES).

Druga faza preverjanja zakonitosti združitvenega postopka se nanaša na izvedbo združitve in ustanovitev SCE. Za to preveritev je pristojno sodišče, notar ali drug organ, ki ga določi država članica, v kateri je predlagani sedež SCE (30. člen Uredbe 1435/2003/ES).

2.2.4 Preoblikovanje zadruge v SCE in preoblikovanje SCE v zadrugo

Kot enega od načinov ustanovitve SCE Uredba predvideva preoblikovanje zadruge, ustanovljene po zakonodaji države članice, ki ima sedež in poslovodstvo v Skupnosti, če ima vsaj že dve leti obrat ali hčerinsko družbo, ki jo ureja zakonodaja druge države članice.

Po drugi strani uredba tudi določa okvirne pogoje za preoblikovanje v nasprotni smeri, ko se SCE preoblikuje v zadrugo, ustanovljeno po pravu države članice. Za oba postopka mora država članica sprejeti ustrezne določbe zaradi ureditev nekaterih vprašanj (na primer način objave načrta preoblikovanja, imenovanje revizorjev).

2.2.5 Enotirni in dvotirni sistem upravljanja

Sedanji Zakon o zadrugah predpisuje za zadruge dvotirni sistem.

V skladu s 14. členom ZZad ima vsaka zadruga najmanj en organ, ki vodi posle in jo zastopa, in en nadzorni organ.

Medtem ko ima vsaka zadruga predsednika kot individualni organ, je najmanj tričlanski upravni odbor pogojno obvezen in ga mora zadruga oblikovati, če šteje 10 ali več članov. V tem primeru je predsednik upravnega odbora, ki ga občni zbor posebej voli, predsednik zadruge.

Direktor je v ZZad opredeljen kot fakultativen organ.

Nadzorni organ je sestavljen iz najmanj treh članov (nadzorni odbor) ali iz ene osebe (preglednik). Ob upoštevanju posebnosti, ki so v Uredbi 1435/2003/ES izrecno urejene, lahko država članica določi najmanjše število članov poslovodnega organa, med drugim tudi tako, kakor je urejeno v slovenskem zadružnem pravu, da je lahko poslovodni organ v zadrugah z manj kakor deset člani enoosebni organ, v drugih zadrugah pa ga morajo sestavljati najmanj trije člani.

Ena od pomembnejših razlik med določbami slovenskega zakona in uredbe je v tem, da predsednika posebej voli občni zbor, medtem ko predsednika poslovodnega organa po Uredbi 1435/2003/ES volijo člani poslovodnega odbora izmed članov tega organa. Uredba 1435/2003/ES postavlja načelo, da člane poslovodnega organa imenuje nadzorni organ, glede na različne tradicije zadružnega prava pa izrecno predvideva, da država članica lahko »predpiše ali dovoli«, da člane poslovodnega organa neposredno izvoli občni zbor.

Po slovenskem ZZad predsednika in druge člane upravnega odbora vedno voli občni zbor, ki je pristojen tudi za postavitev direktorja, če pravila ne določajo, da o tem odloča upravni odbor.

Glede na dve možnosti, ki jih v zvezi z izvolitvijo poslovodnega organa SCE predvideva Uredba 1435/2003/ES, je predlagano, da se načelo volitve članov poslovodnega organa na občnem zboru ohrani tudi za dvotirni sistem upravljanja v SCE.

SCE ima lahko v dvotirnem sistemu tudi izvršnega direktorja. Izvršni direktor v dvotirnem sistemu je po Uredbi 1435/2003/ES prav tako fakultativen, neobvezen organ SCE kakor direktor zadruge po slovenskem ZZad. Zato je smiselno opredeliti, da se za izvršnega direktorja SCE v dvotirnem sistemu smiselno uporabljajo določbe slovenskega zadružnega prava o direktorju. Velika novost za slovensko zadružno pravo je enotirni sistem upravljanja, ki ga uvaja Uredba 1435/2003/ES kot opcijsko pravico SCE. O tem sistemu upravljanja slovenski ZZad nima določb. Uredba dopušča državam članicam, ki za svoje zadruge niso sprejele predpisov o enotirnem sistemu, da to vprašanje podrobneje uredijo za SCE.

Podrobnejši predpisi so potrebni za ureditev vprašanj, ki se nanašajo na zastopanje SCE z enotirnim sistemom navzven, pa tudi za učinkovito opravljanje poslovodne in nadzorne naloge. Predlog zakona v bistvu prevzema sistem, ki ga je za izvedbo uredbe o statutu SCE sprejela nova zakonodaja o delniških družbah, vendar z določenimi poenostavitvami in upoštevanjem posebnosti SCE. Med temi razlikami je treba upoštevati tudi dejstvo, da je najmanjši znesek osnovnega kapitala SCE (30.000 evrov) določen na štirikrat nižji ravni v primerjavi z najmanjšim zneskom osnovnega kapitala SE (120.000 evrov). Tako predlog zakona opredeljuje upravni organ v enotirnem sistemu kot kolegijski, najmanj tričlanski organ. Po drugi strani predlog zakona ureja položaj izvršnih direktorjev v SCE z enotirnim sistemom. Imenovanje enega ali več izvršnih direktorjev, ki so ob določenih omejitvah lahko tudi člani upravnega odbora SCE, lahko zagotovi večjo stopnjo delitve dela znotraj upravnega odbora SCE in prispeva k večji učinkovitosti poslovodne in nadzorne funkcije.

V sprejeti ureditvi enotirnega upravljanja v delniških družbah in SE je predvideno, da SCE z enotirnim sistemom ni treba imenovati enega ali več izvršnih direktorjev. Če SCE z enotirnim sistemom nima izvršnih direktorjev, naloge iz njihove pristojnosti neposredno opravlja upravni odbor.

2.2.6 Druge določbe, ki urejajo položaj SCE

Zakon naj bi izrecno uredil še pogoje in obseg, v katerem lahko pravila SCE različno uredijo glasovalno pravico članov na občnem zboru, ter možnost oblikovanja področnih ali območnih delnih zborov, na katerih člani izberejo predstavnike za občni zbor, kar je v skladu z uredbo 1435/2003/ES dopustno, če takšne določbe dopušča pravo države članice, kjer ima SCE sedež. Glede na drugačen sistem oblikovanja zakonskih rezerv v SCE je predvideno, da se za SCE ne uporablja določba 43. člena Zakona o zadrugah.

2.2.7 Spremembe in dopolnitve drugih določb Zakona o zadrugah, vsebinsko povezane z implementacijo Uredbe 1435/200

a) Uvodne opombe

Uredba 1435/2003/ES ne zahteva sprememb zadružne zakonodaje v posameznih državah članicah v zvezi z zadrugami, ki so ali bodo ustanovljene po pravu teh držav članic.

Razlike v ureditvi posameznih vprašanj za zadruge, ustanovljene po zakonodaji države članice, in za SCE, če posamezna vprašanja enotno ureja uredba, imajo lahko za posledico večjo ali manjšo privlačnost SCE v primerjavi z zadrugami, ustanovljenimi po domačem pravu. Po drugi strani posamezne vidike pravnega položaja SCE pomembno sooblikuje nacionalna zakonodaja. Zato položaj SCE v različnih državah članicah ni popolnoma enak. V skrajnih primerih lahko omenjene razlike pomenijo motiv za preoblikovanje domačih zadrug v SCE ali za prenos sedeža SCE v drugo državo članico, kar pomeni slabitev zadružništva in gospodarstva v posamezni državi članici.

Zato kaže tudi zadrugam, ustanovljenim po domačem zadružnem pravu, omogočiti izbiro nekaterih rešitev, ki so za SCE bodisi predpisane s prisilnimi, kogentnimi določbami (na primer najnižji znesek osnovnega kapitala) bodisi predvidene kot fakultativne določbe (na primer članstvo vlagateljev neuporabnikov, prenos deležev).

Popolna uskladitev predpisov za zadruge slovenskega prava z ustreznimi določbami, ki jih za SCE vsebuje uredba, bi glede na obstoječe razlike med obema ureditvama zahtevale obsežne spremembe in dopolnitve večine določb v ZZad, predvsem pa bistveno podrobnejšo ureditev, ki se za SCE neposredno uporablja na podlagi uredbe. Zato je smiselno pripraviti oceno o možnih smereh nadaljnje reforme slovenskega zadružnega prava kot projektu, ki zahteva več časa, kakor ga je na voljo za implementacijo Uredbe 1435/2003/ES.

b) Namen in opredelitev zadruge

ZZad opredeljuje zadrugo kot organizacijo z namenom pospeševanja gospodarskih koristi članov (prvi odstavek 1. člena), medtem ko Uredba 1435/2003/ES opredeljuje SCE kot pravno osebo, katere glavni cilj je »zadovoljevanje potreb njenih članov in/ali razvijanje njihovih gospodarskih in/ali družbenih dejavnosti« (tretji odstavek 1. člena). V praksi bi lahko omenjeni določbi razlagali tako, da slovenski zakon dopušča organiziranje zadrug za ožje določene namene kakor predpisi o SCE. Vendar za takšno stališče ni utemeljenih vsebinskih razlogov. V številnih evropskih državah so precej razširjene tudi zadruge, ki na podlagi skupnega zadružnega podjema (podjetja) zagotavljajo socialne in kulturne interese članov (na primer socialne, šolske, športne, medijske, gledališke, muzejske in podobne zadruge). Tudi stanovanjske zadruge se lahko poleg preskrbe s stanovanji ukvarjajo z zadovoljevanjem socialnih in kulturnih interesov svojih članov. Zato je predvidena dopolnitev opredelitve zadruge v ZZad s tem, da namen zadruge lahko zajema tudi »razvijanje gospodarskih ali družbenih dejavnosti članov«.

Uredba o statutu SCE izrecno določa, da lahko zadruga svoje dejavnosti vodi prek hčerinske družbe (tretji stavek v tretjem odstavku 1. člena). Gre za to, da lahko SCE storitve v korist članov opravlja neposredno ali posredno, na primer po hčerinski družbi. Po drugi strani ZZad z izrecno določbo le na splošno dopušča udeležbo zadruge v drugih pravnih osebah, če je to v skladu z njenim namenom (drugi odstavek 1. člena). V »enakopravno sodelovanje« s svojimi člani, ki ga omenja prvi odstavek 1. člena ZZad, lahko zadruga vstopa neposredno ali pa zagotavlja takšno sodelovanje članov s tretjo osebo (na primer hčerinsko družbo) na podlagi kapitalskega deleža v tej pravni osebi ali na podlagi pogodbe s to pravno osebo.

c) Najnižji znesek osnovnega kapitala zadruge

Kapital zadruge, ki ga sestavljajo deleži članov, se spreminja zaradi pristopa novih članov in vplačila ali izplačila prostovoljnih deležev. Uredba 1435/2003/ES je po zgledu pravnih ureditev zadrug v nekaterih državah članicah (na primer v Belgiji, Franciji in Španiji) določila spodnjo mejo spremenljivosti kapitala in predpisala najnižji znesek, pod katerega se osnovni kapital SCE z izplačilom deležev ne sme znižati.

Omenjena rešitev je povezana tudi z mednarodnimi računovodskimi standardi (MRS), ki jih vsem zadrugam ni treba uporabljati, vendar je uporaba omenjenih standardov v skladu s splošnimi računovodskimi predpisi določena kot obvezna tudi za zadruge, katerih vrednostni papirji (na primer obveznice) so uvrščeni na katerega od organiziranih trgov vrednostnih papirjev v državah članicah Evropske unije in so zavezane h konsolidaciji, in za zadruge, ki delujejo v posameznih dejavnostih, če je v teh dejavnostih po predpisih posamezne države članice dopustno zadružno organiziranje. V skladu z enajstim odstavkom 54. člena ZGD-1 se lahko zadruga prostovoljno odloči za uporabo MRS.

Računovodsko obravnavo zadružnih deležev posebej obravnava MRS št. 32 z naslovom Finančni instrumenti: razkritje in predstavitev, ki ga je Komisija Evropskih skupnosti sprejela v Uredbi št. 2237/2004/ES z dne 29. decembra 2004.

V skladu z MRS 32.16 je za razvrstitev v bilanci stanja podjetja odločujoča vsebina finančnega inštrumenta in ne njegova pravna oblika. Vsebina in pravna oblika morata biti med seboj skladni, čeprav ni vedno tako. Nekateri finančni inštrumenti po pravni obliki spadajo med postavke kapitala, po vsebini pa so dolgovi, medtem ko imajo drugi lahko značilnosti kapitalskih inštrumentov in značilnosti finančnih obveznosti.

Med takšne finančne instrumente naj bi sodili tudi deleži v zadrugah kot »finančni instrument, ki daje imetniku pravico, da ga proda nazaj izdajatelju za denar ali drugo finančno sredstvo (»prodajljiv instrument«)«. Takšni deleži predstavljajo finančno obveznost, čeprav pravna oblika »prodajljivega« instrumenta daje imetniku pravico do preostalega deleža v sredstvih izdajatelja. Obstoj možnosti za imetnika, da »proda« finančni instrument nazaj izdajatelju za denar ali drugo finančno sredstvo, pomeni, da ta »prodajljivi« instrument izpolnjuje pogoje za opredelitev kot finančna obveznost. Kakor določa MRS št. 32, »lahko na primer odprti vzajemni skladi, naložbeni skladi z enotami, osebne družbe in nekatere zadruge dajo svojim lastnikom enot ali članom pravico do odkupa njihovih deležev v podjetju izdajatelja, ob katerem koli času, za denar, enak njihovemu sorazmernemu delu vrednosti sredstva izdajatelja. Vendar pa uvrstitev med finančne obveznosti ne izključuje uporabe opisov, kakor so »čista vrednost sredstev, ki se da pripisati lastnikom enot« in »sprememba čiste vrednosti sredstev, ki se da pripisati lastnikom enot na obrazcu finančnih izkazov podjetja, ki nima lastniškega kapitala« (vsi navedki so iz MRS 32.18).

Na pripombe zadrug in zadružnih združenj z vsega sveta je Odbor za pojasnjevanje mednarodnih standardov računovodskega poročanja (OPMSRP) dne 25. novembra 2004 objavil pojasnilo za lažjo uporabo spremenjenega MRS 32 (OPMSRP 2: Deleži članov v zadrugah in podobni instrumenti). To pojasnilo je Komisija Evropskih skupnosti sprejela s posebno uredbo sredi leta 2005.

Pojasnilo razlaga, da pogodbena pravica imetnika finančnega instrumenta (vključno z deleži članov v zadrugah), da zahteva odkup, ne pomeni, da se finančni inštrument uvrsti med finančne obveznosti. Ko podjetje določa uvrstitev finančnega instrumenta med finančne obveznosti ali v kapital, mora upoštevati vse pogoje finančnega instrumenta. Ti pogoji vključujejo ustrezne lokalne zakone, predpise in ustanovni akt podjetja, ki velja na dan razvrščanja, ne pa pričakovanih sprememb teh zakonov, predpisov ali listine.

Deleži članov, ki bi bili razvrščeni kot kapital, če člani ne bi imeli pravice zahtevati odkupa, so v skladu s to razlago kapital, če je izpolnjen eden od dveh pogojev:
– če ima podjetje brezpogojno pravico zavrniti odkup deležev članov;
– če krajevni zakon, predpis ali ustanovni akt podjetja določijo brezpogojne prepovedi.

Brezpogojna prepoved je lahko absolutna, kar po opisani razlagi pomeni, da so prepovedani vsi »odkupi«. Brezpogojna prepoved je lahko delna in prepoveduje »odkup« deležev članov, če bi »odkup« povzročil padec števila deležev članov ali znesek vplačanega kapitala iz deležev članov pod določeno raven. Deleži članov, ki presegajo prepoved »odkupa«, so obveznosti, razen če ima podjetje brezpogojno pravico zavrniti odkup. V nekaterih primerih se lahko število deležev ali znesek vplačanega kapitala, za katerega velja prepoved odkupa, občasno spremeni. Takšna sprememba prepovedi odkupa povzroči prenos med finančno obveznostjo in kapitalom.

Določitev najnižjega zneska osnovnega kapitala SCE torej pomeni delno brezpogojno prepoved »odkupa« deležev. Zaradi te delne prepovedi je v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi dopustno prikazovanje deležev kot lastnega kapitala zadruge do višine najnižjega zneska osnovnega kapitala.

Relativna stabilnost osnovnega kapitala, ki jo zagotavlja predpisani ali statutarno določeni najnižji znesek osnovnega kapitala, je pomembna za kreditne, druge finančne in zavarovalniške zadruge.

Možnost statutarne določitve najnižjega zneska osnovnega kapitala bi torej tudi zadrugam, ustanovljenim na podlagi ZZad, omogočila, da v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja izkazujejo članske deleže do tega zneska kot lastni kapital.

č) Članstvo vlagateljev neuporabnikov

Kot enega izmed razlogov za težave zadrug pri povečevanju kapitala navajajo zlasti omejen krog oseb, ki lahko prispevajo kapital: člani so osebe, ki dejansko ali vsaj potencialno uporabljajo storitve zadruge. Zaradi lažjega dostopa do dodatnega kapitala Uredba 1435/2003/ES dopušča državam članicam, da lahko uredijo sprejem v članstvo SCE tudi za osebe, ki ne uporabljajo storitve zadruge, pripravljene pa so vložiti v zadrugo kapitalski delež in na tej podlagi pridobiti tudi določene premoženjske pravice, na primer pravico do dela presežka in do izplačila ustrezne vrednosti ob prenehanju članstva ali prenehanju SCE. Člani neuporabniki imajo tudi upravljavske pravice, vendar so te pravice omejene na največ eno četrtino glasov na občnem zboru, poleg tega pa člani neuporabniki lahko zasedejo največ eno četrtino sedežev v nadzornem organu (v dvotirnem sistemu) ali upravnem organu (v enotirnem sistemu).

Članstvo vlagateljev neuporabnikov je eno izmed odprtih vprašanj sodobnega zadružnega prava. Teorija navaja številne razloge v prid in proti članstvu vlagateljev neuporabnikov v zadrugi. V prid članstvu vlagateljev navajajo boljše možnosti za povečevanje in ohranjanje kapitalske podlage zadruge, zlasti kadar se krog celo potencialnih članov zadruge zmanjšuje (na primer zmanjševanje števila kmetov). Posebej za SCE navajajo tudi razlog, da se tiste SCE, ki imajo za člane neuporabnike vlagatelje ali neuporabnike vlagatelje nameravajo sprejeti v članstvo, ne odločijo za sedež v državi članici, ki ne uvede tega instituta. V državah članicah, kjer so lahko v organe zadruge načeloma izvoljeni samo zadružniki, v prid članstvu vlagateljev neuporabnikov omenjajo tudi širši krog oseb, ki so lahko izvoljene v organe zadruge in so morda za članstvo v posameznem organu posebej primerne zaradi posebnega znanja ali usposobljenosti, ki ju morda drugi člani uporabniki nimajo.

Proti članstvu vlagateljev uporabnikov navajajo zlasti možnost interesnih navzkrižij med članstvom. Člani uporabniki naj bi bili zainteresirani za čim ugodnejše pogoje tekočega sodelovanja in za delitev koristi na podlagi sodelovanja, medtem ko naj bi se člani neuporabniki zavzemali za čim večji obseg koristi na podlagi vloženega kapitala. Posamezni avtorji celo menijo, da za članstvo neuporabnikov ni nobene potrebe, ker lahko zadruga zagotovi dodatni kapital s povečanjem zneska ali števila obveznih deležev, z razširitvijo članstva, izdajo užitniških pravic ali korporacijskopravnim prestrukturiranjem (na primer z oblikovanjem holdinga). Uvedba članstva vlagateljev neuporabnikov povzroča odvisnost zadruge od neuporabnikov in lahko omogoča konkurenci dostop do informacij o dejavnosti zadruge.

Kljub tem pomislekom je mogoče predpostavljati, da v posameznih primerih lahko koristi od članstva vlagateljev neuporabnikov prevladajo nad mogočimi tveganji ali nevarnostmi. Zato naj bi o morebitni uvedbi tega instituta odločala vsaka zadruga posebej bodisi na podlagi soglasne odločitve ustanoviteljev (ob ustanovitvi) bodisi na podlagi kvalificirane dvotretjinske večine (ob spremembi in dopolnitvi pravil o ustanovitvi).

d) Prenos deležev

Kot težavo pri ohranjanju osnovnega kapitala, oblikovanega iz deležev članov, zadruge navajajo tudi zmanjšanje kapitala zaradi izplačila deležev ob prenehanju članstva ali odpovedi prostovoljnih deležev. Ta problem je mogoče ublažiti ne samo z določitvijo spodnje meje, pod katero se osnovni kapital ne sme znižati, temveč tudi z ureditvijo prenosa deleža. Glede na namen in sestavo zadruge delež ni popolnoma prosto prenosljiv, saj mora biti oseba, ki še ni član zadruge, za pridobitev deleža na podlagi prenosa najprej sprejeta v članstvo, oseba, ki je že član zadruge, pa lahko pridobi delež v okviru največje še dopustne kapitalske udeležbe posameznega člana, kakor to urejajo pravila zadruge.

Uredba 1435/2003/ES dopušča SCE, da v svojih pravilih uredi prenehanje članstva tudi tako, da član prenese vse deleže na drugo osebo, ki postane ali je že član SCE. Glede na to je predvidena tudi ustrezna rešitev za zadruge, ustanovljene po ZZad.

Ključne besede:
zakon o zadrugah
zadruga
ZZad

Zadnji članki iz rubrike:

16.9.2020 16:48:33:
Predlog Pravilnika o davčnem obračunu akontacije dohodnine in dohodnine iz dohodka iz dejavnosti

2.7.2020 19:10:43:
Predlog Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 - 30. 6. 2020

30.5.2020 15:09:22:
Besedilo predloga tretjega interventnega zakona - 29. 5. 2020

19.5.2020 16:07:26:
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma

30.4.2020 15:38:33:
ZIUZEOP-A Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo

Najnovejši članki:

18.9.2020 18:21:47:
Predlog ukrepov za debirokratizacijo na davčnem, gospodarskem in okoljskem področju

17.9.2020 17:42:10:
Novi ukrepi za upočasnitev in zaustavitev širjenja korona virusa ter omilitev negativnih posledic

17.9.2020 16:39:12:
Predlagane spremembe Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih

17.9.2020 16:06:59:
Pretvornik za pretvorbo eRačunov med standardom eSLOG 1.6 in 2.0

16.9.2020 12:09:31:
Obračun plače v primeru skrajšanega delovnega časa ter dopusta

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT