Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 22.7.2013 16:41:02

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku - 10. 7. 2013

Rubrika: Predlogi zakonovprint Natisni

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku - 10. 7. 2013

Na spletni strani MF je objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitva Zakona o davčnem postopku.

Poglavitne rešitve

Poglavitne rešitve lahko strnemo v naslednje vsebinske sklope:

  • odmera davka od nenapovedanih dohodkov,
  • davčni inšpekcijski nadzor,
  • izvršba,
  • zadržanje zastaranja,
  • uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ in
  • kazenske določbe.

Odmera davka od nenapovedanih dohodkov:

Predlog zakona dopolnjuje in v določenem delu spreminja veljavno ureditev odmere davka od nenapovedanih dohodkov. Veljavni peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa možnost ugotavljanja velikosti premoženja fizične osebe za namene obdavčenja z institutom prijave premoženja. Tako so določila ZDavP-2, ki se nanašajo na prijavo premoženja, povezana z odmero davka v primerih, ko ima davčni organ pravico ugotoviti predmet obdavčitve fizične osebe s cenitvijo davčne osnove.

V skladu z veljavnim 69. členom ZDavP-2 sme davčni organ v, ki jih določa veljavni 68. člen ZDavP-2, pozvati posameznega davčnega zavezanca – fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. Davčni zavezanec mora premoženje na poziv davčnega organa tudi dokazati.

Po veljavni ureditvi peti odstavek 68. člena ZDavP-2 določa pravila obdavčitve nenapovedanih dohodkov. Zaradi specifičnosti cenitvenega postopka je primerneje, da se ta vsebina uredi v posebnem členu.

Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: DURS) v zadnjem času zaznava porast primerov, ko ocena davčne osnove predstavlja velik razkorak med pridobljenim premoženjem oziroma potrošnjo in prihodki, prijavljenimi davčnemu organu. Poudariti je treba, da se je v zvezi z izvajanjem teh postopkov odmere izoblikovala sodna praksa, ki je do sedaj potrdila vse odločitve davčnega organa. Nadzor na tem področju se je izkazal kot učinkovit ukrep pri odkrivanju davčnih utaj.

Upoštevajoč navedeno, se je pokazala potreba po nadgradnji te ureditve, in sicer glede določitve spremenjene davčne stopnje pri odmeri davka od nenapovedanih dohodkov, podaljšanega obdobja, v katerem lahko davčni organ vodi ta postopek, ter pokrivanja davčne izgube.

Prvi odstavek novega člena, ki v tem delu ne spreminja veljavne ureditve, določa, da davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo, če davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe.

Davčna osnova je razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Predlagana ureditev se od veljavne ureditve razlikuje v tem, da se besedna zveze »dohodki, ki so bili obdavčeni« nadomesti z besedno zvezo »dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek«. S tem se jasno določi, da davčne osnove ni mogoče znižati na račun dohodkov, ki jih davčni zavezanec razkrije šele med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora. S tem se prepreči špekulativno ravnanje davčnega zavezanca, ko z namenom, da se izogne odmeri davka po predlagani visoki davčni stopnji, šele tekom cenitvenega postopka razkrije dohodke, ki jih v preteklosti sam ni napovedal in so obdavčeni po nižji, progresivni ali cedularni stopnji dohodnine, ali pa je odmera davka po splošnih določbah že zastarala.

Določeno je, da gre poleg primerov, določenih v 68. členu, tudi v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov, za postopek cenitve, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo.

Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. S to določbo se davčno obdobje izvzema iz okvira splošno veljavnega koledarskega leta, saj se postopek lahko uvede za eno ali več koledarskih let, vendar največ deset let skupaj, odvisno od tega, v katerem obdobju je zavezanec pridobival premoženje.

Potreba po takšnem obdobju v prvi vrsti izhaja iz dejstva, da je premoženje dinamična kategorija, zato je mogoče določiti davčno osnovo pravilno le v primeru daljšega obdobja, še posebej v primeru prikrivanja premoženja v tujini, kar potrjujejo dosedanje izkušnje DURS. Po drugi strani pa potrebo po daljšem obdobju narekuje pravna ureditev odvzema premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki ima pravni učinek tudi na davčnem področju.

Pri predlagani spremembi daljšega obdobja, to je s petih na deset let, v katerem sme davčni organ uvesti postopek za odmero davka po tem členu, ne gre za retroaktivno uporabo zakona.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove, ki velja že od 1. januarja 1997 dalje po ZDavP.

Za ugotovitev davčne osnove po tem členu je značilno, da vir, vrsta dohodka, ni pomemben za odmero davka, ker je določena zakonska domneva, da razlika izhaja iz nepojasnjenih dohodkov določenega obdobja. Če bi bila vir ali vrsta dohodka ugotovljena, bi se lahko odmerila dohodnina po veljavnem zakonu o obdavčevanju dohodkov fizičnih oseb ali pa kakšen drug davek po zakonu, ki ureja ta davek. V primeru ugotovljene nepojasnjene razlike tako ni mogoče uporabiti materialnih določb Zakona o dohodnini, zato je davek od nenapovedanih dohodkov šteti kot posebno odmero dohodnine in temu posledično tudi za dokončen davek. Za nastanek davčne obveznosti je pomemben obstoj precejšnjega nesorazmerja med vrednostjo sredstev, s katerimi zavezanec razpolaga za privatno potrošnjo, in pojasnjenimi dohodki davčnega zavezanca, saj to nesorazmerje lahko posredno kaže tudi na davčne utaje davčnega zavezanca v preteklih obdobjih. Pravno relevantnih podatkov, kot so vrsta dohodka, datum prejema posameznega dohodka ter obseg zatajenih dohodkov, ki odpade na točno določeno davčno leto, se v cenitvenem postopku ne da opredeliti z gotovostjo, zato z vidika enake obravnave davčnih zavezancev ni primerno niti sprejemljivo, da se davčnega zavezanca, ki ni izpolnil davčnih obveznosti v roku in na način, predpisan z zakonom, obravnavati tako kot davčnega zavezanca, ki spoštuje pravni red. Iz teh razlogov se uvaja davčna stopnja v višini 70 %.

Izpolnitev davčne obveznosti je temeljna obveznost zavezanca za davek, ki jo mora izpolniti ne glede na svoje druge obveznosti in ne glede na svoje druge obveznosti. Davčna obveznost je dolžnost zavezanca za davek, da plača na podlagi zakona določen znesek davka pod pogoji in na način, določen z zakonom o obdavčenju in z ZDavP-2. Davčna obveznost je tudi dolžnost zavezanca za davek, da napove, obračuna in plača davek na način ter v rokih, kot je določeno z zakonom.

Davčna obveznost se izpolni s plačilom davka v zakonsko predpisanem roku po nastanku davčne obveznosti. Zavezanec za davek je zavezan za izpolnitev davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala. Zavezanec za davek tudi ne more enostransko zavrniti ali enostransko odložiti izpolnitve davčne obveznosti, razen če je to z zakonom določeno.

Davčni zavezanec ima možnost predložiti davčno napoved po izteku predpisanega roka. Če izkaže opravičljive razloge za zamudo roka, se njegova davčna napoved šteje za pravočasno vloženo in ni sankcioniran z globo niti se mu ne zaračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri, s katerimi se ohranja vrednost glavnice.

Davčni zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe, začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi ali če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke.

Z institutom samoprijave se zavezance za davek spodbuja, da nepravilnosti v zvezi z davčno napovedjo ali obračunom davka sporočijo davčnemu organu. Ob izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev, med katerimi je ob zgoraj naštetih tudi plačilo davka in ustreznega pribitka, določenega v odvisnosti od dejstva, v kolikšnem času po poteku roka za predložitev napovedi ali obračuna je prijavil nepravilnosti, zavezanec ni odgovoren za prekršek.

Glede na navedeno, ima davčni zavezanec različne možnosti za odpravo nepravilnosti v zvezi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti. Če teh možnosti ne izkoristi in se izpolnjevanju obveznosti še naprej izogiba, ob upoštevanju, da je v teh postopkih ugotovljeno večje neskladje med pridobljenim premoženjem oziroma potrošnjo in prihodki, prijavljenimi davčnemu organu, je primerno, da se to neskladje visoko obdavči.

ZDavP-2 temelji na načelu materialne resnice, ki davčnemu organu nalaga, da ugotovi dejansko stanje z gotovostjo, najvišjo stopnjo prepričanja. ZDavP-2 v primeru cenitve odstopa od iskanja materialne resnice z gotovostjo, ker določa, da se dejansko stanje ugotovi samo na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Glavni cilj cenitve je čim bolj pravilno ugotoviti višino davčne osnove, kadar te ni mogoče zanesljivo ugotoviti ali izračunati na podlagi predloženih davčnih napovedi, obračunov davka, knjigovodskih listin itd. (v tem primeru davčni organ na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali so posredno dokazane, določi verjetno davčno osnovo.). Znižanje ugotovljene davčne osnove na podlagi cenitve ali drugačno premoženje mora dokazovati davčni zavezanec. Davčni zavezanec je dolžan davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka.

Ne glede na določbe zakonov o obdavčenju se pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz dejavnosti ali dobička iz kapitala za davčna leta po obdobjih, za katera se je odmeril davek po tem členu, davčna osnova ne more zmanjševati zaradi uveljavljanja nepokritih davčnih izgub ali neizkoriščenih delov negativne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve (izgub), ugotovljenih v obdobjih, za katero se je odmeril davek po tem členu.

Določbe o odmeri davka v posebnih primerih obstajajo že v SRS od leta 1974, v slovenski davčni zakonodaji pa tudi že od vsega začetka, v dokaj nespremenjeni obliki in vsebini je bila določba zapisana že v ZDavP-1, vendar prihaja do izraza oziroma pridobiva na pomenu predvsem v zadnjih nekaj letih.

Predvideva se, da bo predlagana dopolnitev, vključno z določbami o zavarovanju in kazenskimi sankcijami, če davčni zavezanec ne predloži prijave premoženja, zagotovila učinkovitejše delo davčnega organa in prispevala k preprečevanju zlorab oziroma izogibanju izpolnjevanja davčne obveznosti.

Predlagana ureditev je primerljiva tudi z ureditvijo v drugih državah.

V zvezi z dopolnjeno ureditvijo odmere davka od nenapovedanih dohodkov se določi obvezno zavarovanje v primeru, kadar pričakovana obveznost presega 50.000 evrov ter pridobitev zastavne pravice..

Z obveznim zavarovanjem po novem tretjem odstavku 111. člena se zasleduje poplačilo davčnega dolga v primerih, ko se davčni zavezanci praviloma izogibajo izpolnjevanju davčne obveznosti, ki znaša več kot 50.000 evrov. To je znesek, ki ga Kazenski zakonik v 249. členu, ob izpolnjenih drugih pogojih, določa tudi kot mejo za določitev kaznivega dejanja davčne zatajitve.

Poplačilo davčnega dolga se zasleduje tudi z novo ureditvijo, ki davčnemu organu omogoči pridobitev zastavne pravice na premoženju dolžnika pred izdajo in izvršljivostjo odločbe. Veljavni institut začasnega sklepa za zavarovanje davčnemu organu omogoča le, da davčnemu zavezancu prepove razpolaganje s premoženjem. Davčni organ lahko po veljavni ureditvi z začasnim sklepom o zavarovanju dolžniku zgolj prepove razpolaganje s premoženjem, kar ima za posledico pridobitev zastavne pravice za ostalimi upniki.

Davčni inšpekcijski nadzor

Z zasledovanjem hitrosti postopka in s tem tudi morebitnim preprečitvam izogibanja davčnega zavezanca pri sodelovanju davčnega nadzora, se veljavna ureditev spreminja v delu, ki ureja davčni inšpekcijski nadzor. Po novem drugem odstavku 139. člena ZDavP-2 davčnemu organu ni treba več opraviti sklepnega pogovora z zavezancem za davek. Ne glede na to, pa mora davčni organ še vedno zavezancu za davek zagotoviti informacije o pomembnih dejstvih in dokazih, ugotovljenih v inšpekcijskem nadzoru. Pred sestavo zapisnika ga mora opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in davčne učinke teh ugotovitev.

Predlaga se sprememba tretjega odstavka 140. člena, ki določa predlaganje dejstev in dokazov. Zavezanec za davek bo lahko v pripombah k zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru predlagal nova dejstva in dokaze, vendar bo moral obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali že pred izdajo zapisnika in jih zavezance za davek upravičeno ni mogel navajati in predložiti pred izdajo zapisnika.

Davčni organ ugotavlja, da zavezanci za davek v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora vse pogosteje predlagajo listine in druge dokaze šele v postopku dajanja pripomb na zapisnik in ne v postopku pred izdajo zapisnika. V večini primerov gre za dokaze, ki jih je davčni organ zahteval že med postopkom inšpekcijskega pregleda pred izdajo zapisnika in so v tem času že obstajali.

Tako zavezanci za davek po izdaji zapisnika večinoma dokazujejo dejstva, ki so se ugotavljala že v postopku do izdaje zapisnika, dokazi, predloženi po izdaji zapisnika, pa so do izdaje zapisnika že obstajali. S takšnim ravnanjem se zavlačujejo postopki davčnega inšpekcijskega nadzora.

Predlagana sprememba po vsebini smiselno sledi ureditvi ZUP, in sicer drugemu odstavka 146. člena, ki ureja posebni ugotovitveni postopek in tretjemu odstavku 238. člena ZUP, ki določa pravila glede pritožbenih novot.

Treba je poudariti, da preučitev novih ali dodatnih dejstev pomeni znatno in nepotrebno podaljševanje že tako dolgih inšpekcijskih pregledov, predvsem v odmernih postopkih, ki ureja odmero davka od nenapovedanih dohodkov (po veljavnem petem odstavku 68. člena ZDavP-2 in predlaganim novim 68. a. členom), v katerih davčni organ še posebej ugotavlja nesodelovanje in namerno zavlačevanje postopka s strani davčnih zavezancev.

Zavezanec za davek ima v skladu s 237. členom ZUP pravico izpodbijati odločbo s pritožbo, če mu ni bila dana možnost udeležbe ali če mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Upoštevajoč navedeno, predlagani spremembi v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki zasledujeta ekonomičnost in učinkovitost davčnih inšpekcijskih nadzorov, ne bosta vplivali na pravno varnost zavezanca za davek.

Davčna izvršba

Z zasledovanjem učinkovitosti izvršbe se predlaga sprememba določenih veljavnih določb, ki urejajo davčno izvršbo.

Po veljavni ureditvi 148. člena ZDavP-2, ki določa, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika – fizične osebe, se ta izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Ožji družinski člani v primeru neuspešne davčne izvršbe poroki za plačilo davčnega dolga, če so premoženje pridobili od davčnega dolžnika neodplačno ali po nižji ceni od tržne cene v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala.

Davčni organ ugotavlja, da davčni dolžniki na različne načine prenašajo premoženje na druge osebe in s tem onemogočijo izterjavo davčnih obveznosti. Pri tem gre predvsem za davčne dolžnike, ki nimajo odprtih računov oziroma dolžnike z blokiranimi računi, ki se svojimi dolžniki dogovorijo, da le-ti plačila usmerijo na zasebne račune povezanih fizičnih ali pravnih oseb, za tako preusmeritev nakazila pa ne obstaja ustrezna pravna podlaga in knjigovodska listina. Davčna izvršba ni uspešna, ker je davčni dolžnik premoženje odtujil brezplačno ali po ceni, ki je nižja od tržne.

Upoštevajoč navedene razloge se s predlogom, ki spreminja veljavni 148. člen ZDavP-2 razširja krog oseb, porokov za plačilo davčnega dolga, če so premoženje pridobili od davčnega dolžnika neodplačno ali po nižji ceni od tržne cene v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala.

Veljavna zakonodaja v 176. členu določa obvezen prenos krajevne pristojnosti davčnemu organu, na območju katerega se premičnina nahaja, da izvrši rubež, cenitev in prodajo zarubljene premičnine, če se premičnina, ki je predmet izvršbe, ne nahaja na območju davčnega organa, ki je izdal sklep o izvršbi. Predlagana ureditev, ki zasleduje racionalizacijo izvajanja nalog davčnega organa, omogoča, da bo lahko izvršil rubež, cenitev in prodajo zarubljene premičnine davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi ali davčni organ, na območju katerega se premičnina nahaja.

Po veljavni ureditvi veljavnost rubeža preneha tudi, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu od vročitve sklepa o izvršbi. S spremembo 189. člena ZDavP-2 se določi, da veljavnost rubeža preneha, če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu po pridobitvi zastavne pravice na zarubljenih premičninah.

Predlagana sprememba 197. člena ZDavP-2 zasleduje povečanje učinkovitost prodaje po javni dražbi, ki je ob obstoječi zakonski ureditvi najmanj ekonomičen način prodaje. Po podatkih davčnega organa je prva javna dražba praviloma neuspešna tudi v primerih, ko se je udeleži več ponudnikov. Davčni organ ugotavlja, da se zaradi pričakovanja po dodatnem znižanju izklicne cene na drugi javni dražbi sodelujoči na dražbi (v zadnjem času so to praviloma predstavniki podjetij, ki se profesionalno ukvarjajo s preprodajo na ta način kupljenega blaga) dogovorijo, da nihče ne bo ponudil višje cene od izklicne, kar ima za posledico, da je prva dražba neuspešna. Posledično je potrebno razpisati ponovno dražbo in na njej znižati izklicno ceno. Zaradi dodatnih stroškov prodaje in hkratnega povečanja terjatve, za poplačilo katere se zarubljena premičnina prodaja (na račun zamudnih obresti), je takšen način prodaje neekonomičen, saj je ob prodaji pokrit bistveno nižji del terjatve do dolžnika kot bi bil v primeru takojšnje prodaje po izklicni ceni. Predlagatelj ocenjuje, da bo znižanje kriterija za uspešnost prve javne dražbe ob hkratni spremembi pogojev za vračilo vplačane varščine za sodelovanje na javni dražbi pripomoglo k večji učinkovitosti te oblike prodaje. Prodaja blaga na prvi dražbi po izklicni ceni, ki je enaka ocenjeni vrednosti po rubežnem zapisniku, ne predstavlja oškodovanja dolžnika. Dosežena izklicna cena kot pogoj za uspešno prvo javno dražbo je primerljiva z ureditvijo v Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

Davčni organ pri prodaji zarubljenih premičnin z zbiranjem ponudb ugotavlja, da davčni dolžniki ter drugi ponudniki v dogovoru z davčnimi dolžniki pošiljajo ponudbe z visokimi zneski, čeprav nimajo namena kupiti blaga. Veliko je primerov, ko izbrani ponudniki ne plačajo kupnine. Predlog člena določa, da morajo ponudniki pred oddajo ponudbe vplačati varščino ali predložiti ustrezen instrument za zavarovanje plačila varščine. Če izbrani ponudnik ni podpisal pogodbe ali ni plačal kupnine, se varščina ne vrne, predloženi instrument za zavarovanje varščine pa se unovči. Namen spremenjenega člena je onemogočiti izigravanje in zavlačevanje postopka neresnih ponudnikov. Spremenjeni člen ne bo odvrnil kupcev, ki imajo namen kupiti blago, k oddaji ponudbe, ker se varščina kupcu všteva v kupnino oziroma neizbranim ponudnikom vrne.

Veljavna ureditev ne določa postopka s premičninami, če davčni organ v času veljavnosti rubeža zarubljenih premičnin ne more prodati. V praksi se dogaja, da v roku enega leta od opravljenega rubeža zarubljenih premičnin ni mogoče prodati na nobenega od zakonsko določenih načinov, čeprav so posamezni načini prodaje izvedeni več kot enkrat. Prav tako tudi ni pričakovati, da bi bila prodaja takih premičnin uspešna po enem letu. Davčni organ po poteku rubeža zarubljene premičnine vrača dolžnikom. Pojavljajo se primeri, ko dolžnik premičnin ne želi prevzeti. Predlog novega 203. a člena ZDavP-2 davčnemu organu omogoča, da bo v teh primerih lahko premičnine uničil ali jih brezplačno odstopil državnim organom, humanitarnim organizacijam, javnim zavodom, če jih dolžnik premičnin ne bo želel prevzeti. Stroške uničenja nosi davčni zavezanec, stroške prevzema pa prevzemnik premičnine.

Zadržanje zastaranja

Predlaga se nov institut – zadržanje zastaranja. Veljavni ZDavP-2 ureja samo pretrganje zastaranja, ki pomeni, da se zastaralni rok zaradi določene okoliščine prekine in se zaradi tega tisti del zastaralnega roka, ki je že potekel, ne šteje več, temveč začne zastaralni rok po prenehanju ovire teči znova. Zadržanje zastaranja pomeni, da lahko med tekom zastaralnih rokov nastopijo ovire dejanske ali pravne narave, ki povzročijo, da zastaralni rok ne teče.

Zaradi razlogov dejanske in pravne narave, ki niso na strani davčnega organa in vplivajo na zastaralni rok, je treba urediti zadržanje zastaranja.

V praksi se pojavljajo primeri, ko davčni dolg zastara, ker davčni organ zaradi postopkov (na primer sodnih, insolvenčnih), urejenih v drugih predpisih, ne more opraviti davčne izvršbe. Na primer, davčni organ v insolvenčnih postopkih uveljavlja terjatve,ki jih zaradi določb ZFPPIPP ni mogoče izterjevati. Ti postopki praviloma trajajo zelo dolgo, kar ima za posledico odpis terjatve zaradi zastaranja. Z namenom izognitvi odpisu iz naslova relativnega (5 let) oziroma absolutnega zastaranja (10 let) se zaradi ovir pravne narave predlaga določitev prekinitve teka zastaranja za čas, ko po zakonu ni mogoče voditi davčne izvršbe. Za podobno situacijo gre tudi v primeru zapuščinskih postopkov, ki so velikokrat zelo dolgotrajni. Ko so dediči ugotovljeni, prevzamejo tako pravice kot obveznosti, vendar pa je zaradi zastaranja treba davčne obveznosti že odpisati. Gre za ovire dejanske narave, ki vplivajo na zastaralni rok.

Uskladitev v zvezi s spremembo ZPIZ-2

Spremembe se nanašajo tudi na 286. člen ZDavP-2, ki ureja obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine. V letu 2012 je bil sprejet nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. januarja 2013 in vsebuje nekatere rešitve, zaradi katerih je treba spremeniti sklicevanje v Zakonu o dohodnini in posledično tudi v ZDavP-2.

Kazenske določbe

Spremenijo so tudi določbe, ki urejajo davčne in hujše davčne prekrške posameznikov. V 394. členu se predlaga povišanje spodnje meje globe iz 200 evrov na 250 evrov, ker je dosedanja višina globe prenizka. Predlog spremembe je povezan tudi s predvideno spremembo Zakona o prekrških, s katero se bo uklonilni zapor določal samo, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog, če neplačana globe ne presega 200 evrov. Davčni organ ugotavlja, da zagrožen uklonilni zapor pripomore k večjemu poplačilu glob.

ZDavP-2 v 69. členu, ki ureja prijavo premoženja, določa, da sme davčni organ v primerih iz 68. člena pozvati davčnega zavezanca – fizično osebo k predložitvi prijave premoženja. Kršitev te obveznosti je sankcionirana z globo, in sicer je določena kot davčni prekršek posameznikov. Davčni organ sme za ta prekršek kaznovati posameznika z globo 200 do 400 evrov.

Predlaga se črtanje te določbe. Sankcija za ta prekršek se uredi v 395. členu, ki ureja hujše davčne prekrške posameznikov.

Po veljavni ureditvi se za hujše davčne prekrške, urejene v 397. členu, lahko kaznuje za prekršek posameznik, in sicer v višini 400 do 1.200 evrov. Predlaga se, da se zgornja meja globe za najhujše davčne prekrške posameznikov poviša na 15.000 evrov, kar je v skladu s pooblastilom, določenim v šestem odstavku 17. člena Zakona o prekrških. Predvideva se, da bo povišanje globe davčne zavezance odvračalo k dejanjem, ki pomenijo hujšo kršitev zakona. S povišanjem globe se zasleduje preventivni kot tudi represivni učinek.

Kršitve obveznosti davčnega zavezanca, da na poziv davčnega organa ne predloži prijave premoženja ali je ne predloži na predpisan način ali v prijavi navaja neresnične podatke ali da davčnemu organu ne predloži dokumentacije ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor, se opredelijo kot hujši davčni prekršek.

Ključne besede:
davčni postopek
zakon o davčnem postopku
ZDavP
ZDavP-2

Zadnji članki iz rubrike:

7.10.2019 16:02:28:
Predlog sprememb Zakona o davku od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov - ZDDOIFI-A (3. 10. 2019)

7.10.2019 15:52:25:
Predlog sprememb Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2M (2. 10. 2019)

22.10.2019 12:30:06:
Predlog sprememb Zakona o dohodnini - ZDoh-2V (3.10.2019)

22.10.2019 12:33:38:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO 2R (2. 10. 2019)

3.7.2019 11:42:32:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO-2R (21. 6. 2019)

Najnovejši članki:

12.11.2019 18:53:13:
Obvestilo FURS o posledicah napak pri predlaganju REK obrazcev in njihovih popravkov zaradi pravil zapiranja terjatev s plačili

12.11.2019 15:19:17:
Varnost potrošnikov v spletni trgovini: Za zahtevo po dodatnem elementu preverjanja avtentičnosti prehodno obdobje do konca prihodnjega leta

12.11.2019 15:12:05:
Najpogostejša vprašanja in odgovori glede zaostritve ukrepov Banke Slovenije na področju kreditiranja prebivalstva

8.11.2019 15:28:45:
Vzorec: Začasna odreditev drugega dela

8.11.2019 15:10:45:
A1 potrdilo in delo na podlagi civilnih pogodb (e-gradivo)

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT