Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 27.9.2018 15:56:20

Informacija o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti

Rubrika: Plače in delovna razmerjaprint Natisni

Informacija o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pripravilo informacijo o uporabi instituta napotitve na delo v tujino. Pri presoji, ali je treba uporabiti institut napotitve ali institut službene poti, je treba uporabo posameznega instituta ugotavljati v vsakem primeru posebej.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1), sodne prakse, Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16.12.1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L, št. 18 z dne 21.1.1997; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 96/71/ES) ter Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti podaja informacijo o uporabi instituta napotitve na delo v tujino.

Pri presoji, ali je v konkretnem primeru potrebno uporabiti institut napotitve ali institut službene poti, poudarjamo, da je treba uporabo posameznega instituta ugotavljati v vsakem primeru posebej ob upoštevanju smernic, podanih v nadaljevanju.

Delovnopravna zakonodaja namreč ne določa definicije oziroma razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo. Zato menimo, da je v dvomu oziroma ob odsotnosti opredelitve potrebno uporabiti razlikovalne elemente po Direktivi 96/71/ES, kot so opredeljeni v 1. členu.

  1. Napotitev na podlagi Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16.12.1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev

V skladu s predpisi EU lahko slovenska podjetja čezmejne storitve z napotenimi delavci na ozemlju EU izvajajo na tri možne načine, tako da:

  1. napotijo delavce na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo in pogodbenico, kateri so storitve namenjene, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali

  2. napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali

  3. kot podjetje ali agencija za začasno zaposlovanje posredujejo delo delavca podjetju uporabniku, s sedežem ali dejavnem na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem ali agencijo za začasno zaposlovanje in delavcem.

  1. Uredba (ES) št. 883/04 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti

Pravila o koordinaciji sistemov socialne varnosti določajo, da za zaposlene ali samozaposlene osebe uporablja tista zakonodaja države članice EU, v kateri dejansko opravljajo delo. To načelo se imenuje načelo lex loci laboris. Kljub temu pa Uredba (ES) št. 883/04 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) v nekaterih posebnih okoliščinah določa uporabo drugih meril in ne kraja zaposlitve ali opravljanja dela. Take okoliščine vključujejo primere, ko so delavci začasno napoteni na delo v drugo državo članico ali ko oseba dela v dveh ali več državah članicah. V obeh navedenih primerih delavci za opravljanje storitev v drugih državah članicah EU pridobijo potrdilo A1, katerega namen je določitev pristojne zakonodaje za socialna zavarovanja.

Kot pa izhaja iz določb ZDR-1, je potrebno vse delavce, ki se v skladu z navodili njihovega delodajalca, za njegov račun in plačilo napotijo na opravljanje začasnega dela v tujino šteti za napotene delavce, ne glede na določitev pristojne zakonodaje za socialna zavarovanja, saj sta tako delavec, obravnavan v skladu z 12. členom Uredbe, kot tudi delavec, napoten na delo v tujino z namenom sočasnega izvajanja zaposlitvene dejavnosti v dveh ali več državah članicah EU in obravnavan v skladu s 13. členom Uredbe, v istem delovnopravnem položaju na podlagi določb ZDR-1.

  1. Ureditev pravic in obveznosti pri napotitvi na službeno pot in začasni napotitvi na delo v tujino v nacionalni zakonodaji in sodna praksa

ZDR-1 izrecno ne določa, kdaj je treba upoštevati institut začasne napotitve delavca na delo v tujino, vendar iz zahtevane ureditve vsebine pogodbe po 209. členu ZDR-1 izhaja, da gre za primere začasnega dela v tujini. Pomeni, da je potrebno v primeru uporabe instituta napotitve poleg ostalih vprašanj (prazniki in dela prosti dnevi, letni dopust, plačilo in valuta plačila, dodatno zavarovanje za zdravstvene storitve v tujini, pogoji vrnitve v domovino) določiti tudi kraj opravljanja dela, ki je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi. Temeljni pogoj za napotitev delavca na delo v tujino po ZDR-1 je, da je obveznost oziroma možnost začasnega opravljanja dela v tujini dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Če v pogodbi takšnega določila ni, pa je treba v skladu s tretjim odstavkom 208. člena za začasno delo v tujini skleniti novo pogodbo o zaposlitvi.

ZDR-1 prav tako ne definira pojma službeno potovanje, vendar pa v 130. členu določa splošno upravičenost delavcev do povračila stroškov v zvezi z delom, med katere spada tudi povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Glede na navedeno in konkretne primere iz sodne prakse (glej npr. Sodbo I U 149/2010, Sodbo X Ips 387/2011, Sodbo VIII Ips 215/2007) je možno povzeti, da je službeno potovanje le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi.

Upoštevaje navedeno zakonsko ureditev in relevantno sodno prakso menimo, da službene poti in napotitve na delo v tujino ne moremo razlikovati glede na časovno trajanje, saj časovna komponenta ni odločilen element napotitve, upoštevati je treba zlasti samo vsebino dela in kraj opravljanja dela.

Za namene razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo v praksi je potrebno torej celovito presoditi okoliščine posameznega primera, pri čemer se je mogoče opreti na naslednje kriterije:

KRITERIJ

NAPOTITEV

SLUŽBENA POT

Vrsta dela delavca

Delo se opravlja kot čezmejno izvajanje storitve v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi družbe

Delo je potrebno za obstoj in opravljanje dejavnosti družbe, ne predstavlja pa neposrednega izvajanja storitve družbe

Končni uporabnik storitve

Naročnik storitve

Delodajalec

Prihodek delodajalca

Delodajalec za opravljeno delo delavca pričakuje neposredno pogodbeno dogovorjeno plačilo

Delodajalec za opravljeno delo delavca neposredno ne pričakuje plačila

Trg druge države

Družba neposredno vstopa na trg druge države in konkurira drugim družbam na tem trgu

Družba neposredno ne vstopa na trg druge države in ne konkurira drugim družbam na tem trgu

Opozarjamo, da so našteti kriteriji navedeni primeroma in ne gre za zaključen krog okoliščin.

PRIMER:

  • NAPOTITEV: Družba, registrirana v RS za dejavnost gradbeništva, sklene pogodbo o izvedbi zaključnih gradbenih del pri gradnji objekta v Avstriji. V ta namen delavec, zaposlen v predmetni družbi, v Avstriji opravlja delo pečarja.

  • Delavec opravlja delo v okviru registrirane dejavnosti delodajalca.

  • Delavec delo opravlja v okviru pogodbeno dogovorjene storitve, za izvedbo katere njegov delodajalec pričakuje plačilo.

  • Družba, za katero delavec opravlja delo, vstopa na trg dela AT in predstavlja konkurenco drugim podjetjem v dejavnosti.

      • SLUŽBENA POT: Družba, registrirana za dejavnost gradbeništva, želi skleniti pogodbo o izvedbi zaključnih gradbenih del pri gradnji objekta. V ta namen se delavec, zaposlen v predmetni družbi, v Avstriji pogaja za sklenitev pogodbe.

  • Delavec opravlja delo, potrebno za opravljanje dejavnosti družbe, ne predstavlja pa neposrednega opravljanja dejavnosti.

  • Končni uporabnik opravljenega dela delavca je njegov delodajalec, ki za opravljeno delo delavca ne bo prejel plačila.

Družba, za katero delavec opravlja delo, ne vstopa na trg dela AT in ne predstavlja konkurence drugim podjetjem v dejavnosti.

Ne glede na predhodno navedeno pa je z vidika delavca pomembno, da ima tako pri napotitvi na službeno potovanje kot napotitvi na delo v tujino pravico do povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog iz delovnega razmerja, saj gre v obeh primerih za izvrševanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

  1. Institut napotitve z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja

Z vidika predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pojasnjujemo, da je osnova za plačilo prispevkov za osebe v delovnem razmerju odvisna od vključenosti v obvezno zavarovanje glede na zavarovalno podlago 001 (delavci v delovnem razmerju na območju RS) oziroma 002 (delavci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v RS, ki so bili poslani na delo v tujino in niso obvezno zavarovani po predpisih države, v katero so bili poslani).

Status napotenih delavcev je opredeljen v tretjem odstavku 14. člena ZPIZ-2, po katerem se obvezno zavarujejo tudi delavci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so bili poslani na delo v tujino in niso obvezno zavarovani po predpisih države, v katero so bili poslani, če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno. V drugem odstavku 144. člena ZPIZ-2 je določena osnova za zavarovance, ki so napoteni v tujino. Prispevki se ne glede na plačo, ki jo delavec dejansko prejme, plačujejo od plače, ki bi bila prejeta za enako delo v RS, torej ne glede na dejansko izplačano (prejeto) plačo tega delavca, ki je v tujini praviloma višja. Poudarjamo, da je pojem "poslan na delo v tujino" na tem mestu termin pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa delovno pravni termin in kot termin pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne posega v pravice in obveznosti delodajalcev.

Z vidika Uredbe in vključitve v obvezna socialna zavarovanja ne smemo enačiti napotitve v smislu 12. člena Uredbe in primerov iz 13. člena Uredbe, ki ureja sočasne zaposlitve, za katere veljajo posebna pravila (znaten del dejavnosti-25%, kraj prebivanja, ipd.) in kjer gre za običajno opravljanje dela v dveh ali več državah EU. Pri napotitvi v smislu 12. člena Uredbe je zavarovanec vključen v obvezno zavarovanje z zavarovalno podlago 002, pri primerih iz 13. člena Uredbe - sočasni zaposlitvi pa še vedno z zavarovalno podlago 001, ki je možna v kombinaciji z novimi zavarovalnimi podlagami 113 (sočasna zaposlitev v drugi državi članici EU nad polnim delovnim časom), 114 (zaposlitev po pogodbi s tujim delodajalcem iz države članice EU, ko zavarovanec opravlja delo v RS), 115 (sočasna zaposlitev v drugi državi članici EU do polnega delovnega časa), ki veljajo od 01.10.2017 dalje. Pred tem datumom je bila možna kombinacija zavarovalnih podlag 001 z zavarovalno podlago 008 (zaposlitev pri tujih in mednarodnih organizacijah ter ustanovah, tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih s sedežem v RS, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno).

Prav tako je potrebno ločiti pojem napotitve po 12. členu Uredbe, ki je torej postavljen za ureditev obveznih zavarovanj in pojem napotitve po Direktivi 96/71/ES o napotitvi delavcev, ki ureja delovnopravna vprašanja napotenih delavcev in tudi daje širšo definicijo napotenega delavca od 12. člena Uredbe, vendar ureja delovnopravne pravice in obveznosti. Delovnopravna opredelitev napotenega delavca ne pomeni izenačevanja teh delavcev na področju socialnih zavarovanj, ker se v socialnih zavarovanjih ločujejo glede na uvrstitev v 12. ali v 13. člen Uredbe. V primeru 13. člena Uredbe ne gre za napotitev pač pa za običajno opravljanje dela v dveh ali več državah EU.

ZČmIS daje podlago za vložitev prijave v zavarovanje-M1 po uradni dolžnosti ZZZS-ju glede na obrazec A1 za napotene delavce. Datum začetka zavarovanja je enak datumu začetka napotitve, ki je razviden iz obrazca A1 za napotene delavce, prijava v zavarovanje je obvezna z zavarovalno podlago 002. Takoj ko nastopi zavarovalna podlaga 002, je osnova za plačilo prispevkov zavarovalna osnova po drugem odstavku 144. člena ZPIZ-2.

Izdaja A1 v primeru napotitve po 12. členu Uredbe 883/2004

Menimo, da je potrebno v primeru napotitve po 12. členu Uredbe (in ZČmIS) vključiti delavca v obvezno zavarovanje z zavarovalno podlago 002, delodajalec pa bi moral obračunati prispevke po drugem odstavku 144. člena ZPIZ-2 in samo v takih primerih se lahko zavarovalna podlaga spreminja po ZČmlS.

Izdaja A1 v primeru napotitve po 13. členu Uredbe 883/2004

V primerih, kjer pa ne gre za napotitev po 12. členu Uredbe, pač pa za običajno opravljanje dela v dveh ali več državah po 13. členu Uredbe (tudi v ZČmlS je izrecno določeno, da se ne uporablja za izvajanje napotitev delodajalcev, katerih delavci običajno opravljajo delo v dveh ali več državah EU) ter je izdan obrazec A1 za sočasno zaposlitev po 13. členu Uredbe, mora delodajalec vključiti delavca v obvezno zavarovanje z zavarovalno podlago 001 in obračunati prispevke po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-2. ZČmlS v drugem odstavku 1. člena določa, da se ne glede na prvi odstavek tega člena, ZČmlS ne uporablja za čezmejno izvajanje storitev samozaposlenih oseb, ki običajno opravljajo dejavnost v dveh ali več državah članicah EU in delodajalcev, katerih napoteni delavci običajno opravljajo delo v dveh ali več državah članicah EU ter čezmejno izvajanje storitev pomorščakov.

Vir: MDDSZ

Ključne besede:
napoteni delavci
napotitev
službena pot
napotitev na delo v tujino
delov v tujini
službeno potovanje
začasna napotitev na delo v tujino
ZDR-1
Zakon o delovnih razmerjih

Zadnji članki iz rubrike:

4.12.2018 14:08:36:
Podatki za obračun plač za november 2018

4.12.2018 13:28:30:
Poročilo o gibanju plač za september 2018

3.12.2018 15:00:11:
Na portalu e-VEM je mogoče pridobiti potrdilo A1 za voznike, monterje in serviserje

20.11.2018 16:26:55:
Vlada sprejela spremembo uredbe glede povračil stroškov članom volilnih odborov

12.11.2018 15:50:29:
Kmetje in prostovoljno zavarovani bodo namesto položnic od FURS prejeli SMS

Najnovejši članki:

7.12.2018 15:19:57:
Nedovoljena ravnanja v trgovini po Zakonu o kmetijstvu

6.12.2018 15:42:07:
Koledar poročanja - december 2018

6.12.2018 15:22:54:
Nasvet tedna: Ugodnosti, dane v prednovoletnem času

7.12.2018 16:59:15:
Obdarovanja in pogostitve ob koncu leta (e-gradivo)

7.12.2018 16:53:16:
Nagrajevanje delavcev ob koncu leta - božičnica, 13. plača (e-gradivo)

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT