100si

Vpisano: 21.4.2009 12:43:37

Vlada RS sprejela mnenje k zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Vlada je na seji 16. aprila 2009 sprejela negativno mnenje k zahtevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za oceno ustavnosti tretjega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 navaja, da je omenjeni zakon v nasprotju z določili Ustave RS, saj je ustavno sporno razlikovanje uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja med zavarovanci, ki so v delovnem razmerju in zavarovanci, ki so vključeni v zavarovanje kot kmetje oziroma kot samostojni podjetniki posamezniki.

Status, na podlagi katerega so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je po drugem in tretjem odstavku 66. člena ZPIZ-1 pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi invalidnosti I., II. in III. kategorije invalidnosti pridobijo le zavarovanci, ki so v delovnem razmerju in brezposelni zavarovanci, ki prejemajo nadomestilo.

Zavarovanci, ki so bili ob nastanku invalidnosti vključeni v zavarovanje kot samozaposleni, kmetje, itd.., pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka invalidnosti I. in II. kategorije invalidnosti. Samo izjemoma pa lahko tudi samozaposleni ali kmetje s III. kategorijo invalidnosti uveljavijo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Takšna ureditev določanja različnega obsega pravic iz invalidskega zavarovanja izhaja iz različnega pravnega položaja delavca in samozaposlenega oziroma kmeta. Druge pravice (npr. pravica do premestitve na drugo ustrezno delo) se zaradi njihove narave in specifičnosti ne morejo zagotoviti osebam, ki so zavarovani kot samozaposleni oziroma kmetje. Pravica zavarovanca do premestitve ima za posledico dolžnost delodajalca, da zavarovancu zagotavlja delo, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti.

Zagotovitev te pravice tako ni možna pri samozaposlenem oziroma pri kmetu, saj ni subjekta (delodajalca), ki bi ga zakon k temu lahko zavezal.

Statusa podjetnika in statusa kmeta tako ni mogoče enačiti s statusom zaposlenega, ki ga mora zakonodaja kot šibkejšo stranko ščititi nasproti delodajalcu. Zakonodajalec je na podlagi navedenega za samozaposlene, ki so sami sebi delodajalci, prvenstveno uredil pravico do rehabilitacije in prilagoditve prostorov in delovnih sredstev.

Na podlagi zgornjih ugotovitev je Vlada RS mnenja, da pobuda Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ni utemeljena in predlaga Ustavnemu sodišču RS, da pobude ne sprejme.

Vir: UVI




Vzpostavljeno iz www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=3609