100si

Vpisano: 29.6.2009 12:51:12

Uredba o merilih za sklepanje podjemnih pogodb v mreži javne zdravstvene službe

Vlada je na redni seji 7. maja 2009 sprejela sklep o izdaji Uredbe o merilih za sklepanje podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe in jo objavi v Uradnem listu RS.

Z uredbo se določajo merila za sklepanje podjemnih pogodb, ki jih za opravljanje zdravniške službe lahko sklene javni zdravstveni zavod oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost v okviru mreže javne zdravstvene službe, z zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem oziroma zdravstvenim sodelavcem zaposlenim pri njem oziroma pri drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost.

Uredba določa, da lahko zdravstveni delavec sklene podjemno pogodbo, če je v zadnjih treh mesecih pred njeno sklenitvijo opravil celoten obseg dela oziroma zdravstvenih storitev v skladu s pogodbo o zaposlitvi, delovnim načrtom ali drugim splošnim aktom zdravstvenega zavoda, izkazal izpolnitev svoje redne delovne obveznosti glede prisotnosti na delu in izpolnil svojo delovno obveznost glede vključevanja v zagotavljanje nujne zdravniške pomoči. Pri tem je predmet podjemne pogodbe lahko le opravljanje tiste vrste zdravstvenih storitev, za katere je zdravstveni zavod določil, da se za njihovo izvajanje takšne pogodbe lahko sklepajo.

Za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za sklepanje podjemnih pogodb mora zdravstveni zavod voditi evidenco o opravljenem obsegu delu po posameznih organizacijskih enotah in po posameznih vrstah zdravstvene dejavnosti ter o opravljenem obsegu dela posameznih zdravstvenih delavcev. Zaradi preglednosti in transparentnosti sklenjenih podjemnih pogodb pa mora zdravstveni zavod voditi tudi evidenco o podjemnih pogodbah, ki so sklenjene s pri njem zaposlenimi zdravstvenimi delavci in o pisnih soglasjih, ki jih je dal pri njem zaposlenim zdravstvenim delavcem.

S sklepanjem podjemnih pogodb, po merilih zapisanih v uredbi, želi vlada omogočiti zagotavljanje zdravstvene dejavnosti tam, kjer zaposlitev zdravstvenega delavca ni mogoča, zlasti v tistih javnih zdravstvenih zavodih, v katerih glede na obstoječo mrežo javne zdravstvene službe ni predvidena zaposlitev za polni delovnih čas, ali tam, kjer je potrebno zagotoviti nadomeščanje odsotnosti zdravstvenih delavcev. V praksi se je izkazalo, da zaradi pomanjkanja zdravnikov po dodatnih storitvah zdravnika povprašujejo tudi tisti zdravstveni zavodi, pri katerih so zdravniki že zaposleni.

Vir: UVI




Vzpostavljeno iz www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=3762