100si

Vpisano: 18.3.2014 11:28:47

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost - 17. 3. 2014

Ministrstvo za finance je objavilo

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost

Glavni namen tokratnih sprememb ZDDV-1 je prenesti v slovenski pravni red zadnji del določb Direktive Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2008/8/ES), ki morajo biti uveljavljene 1. januarja 2015, opcijski del določbe Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici, del določb Direktive Sveta 2013/43/EU z dne 22. julija 2013 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo določenega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije, ki so začele veljati 15. avgusta 2013 in so opcijske za državo članico, z veljavnostjo do 31. decembra 2018 in določbe Direktive Sveta 2013/61/EU, ki jo morajo države članice uveljaviti z učinkom od 1. januarja 2014. Direktiva Sveta 2008/8/ES, ki je uveljavila nova pravila glede kraja opravljanja storitev, je bila večinoma prenesena v slovenski pravni red z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/09, v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1B), v delu, ki določa kraj opravljanja storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih storitev, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10; v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1C), ki je bil uveljavljen 1. januarja 2011, glede kraja opravljanja storitev pri dajanju prevoznih sredstev in čolnov, namenjenih za razvedrilo, v dolgoročni najem osebi, ki ni davčni zavezanec pa z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1F (Uradni list RS, št. 38/12).

S 1. januarjem 2015 je treba v ZDDV-1 uveljaviti še del Direktive Sveta 2008/8/ES, ki določa:

- posebna pravila glede kraja opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev radijskega in televizijskega oddajanja (v nadaljevanju: storitve oddajanja) in elektronskih storitev, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci. V teh primerih se bo za kraj obdavčitve štel kraj, kjer imajo prejemniki teh storitev sedež ter

- posebni ureditvi za davčne zavezance, ki opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci.

Od 1. januarja 2015 sta v ZDDV-1 tako predvideni dve posebni ureditvi za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in jih opravljajo:

1. davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Unije;

2. davčni zavezanci s sedežem znotraj Unije, vendar ne v državi članici potrošnje.

Prva ureditev omogoča davčnim zavezancem, s sedežem zunaj Unije, ki opravljajo te storitve, osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno prebivališče v državi članici, da se jim ni potrebno registrirati v vsaki državi članice potrošnje, ampak se registrirajo za uporabo tega sistema le v eni državi članici. V tej državi članici identifikacije predlagajo obračun DDV, kjer za vsako članico potrošnje navedejo, kakšna je obveznost iz naslova DDV v zvezi z zadevnimi storitvami. Rešitev je možna že v obstoječem zakonu, vendar le za elektronske storitve, sedaj pa velja tudi za telekomunikacijske storitve in storitve oddajanja.

Druga ureditev po novem omogoča davčnim zavezancem, ki imajo sedež ali poslovno enoto v državi članici, vendar ne v državi članici, v kateri opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, da za te storitve obračunavajo DDV prek spletnega portala v državi članici, v kateri so identificirani za namene DDV. Ta sistem je neobvezen in pomeni ukrep poenostavitve po spremembi pravil o DDV glede kraja opravljanja storitev. Pred tem so bile tovrstne storitve obdavčene v državi članici izvajalca, v skladu s splošnimi pravili, sedaj pa je kraj opravljanja v državi članici stranke. Tudi ta ureditev tem davčnim zavezancem omogoča, da se jim ni treba registrirati v vsaki državi članici potrošnje. Za poenostavitev obveznosti podjetij, ki delujejo v državah članicah, kjer nimajo sedeža, bo vzpostavljena elektronska ureditev "vse na enem mestu" (VEM), in sicer za identifikacijo in predložitev obračuna DDV. Obračuni DDV, ki se predložijo prek sistema mini VEM, dopolnjujejo obračune DDV, ki jih davčni zavezanci predložijo v svojih državah članicah v skladu z nacionalnimi predpisi. Sistem mini VEM je na voljo davčnim zavezancem s sedežem v EU in davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v EU. Če ne bi bilo sistema mini VEM, bi se moral izvajalec registrirati v vsaki državi članici, v kateri opravlja storitve za svoje stranke. Sistem mini VEM je za davčne zavezance neobvezen. Če se davčni zavezanec odloči za uporabo sistema mini VEM, ga mora uporabljati v vseh zadevnih državah članicah. Sistema ni mogoče izbrati za posamezno državo članico. V praksi na podlagi zadevne ureditve davčni zavezanec, ki je registriran za sistem mini VEM v dani državi članici (državi članici identifikacije), prek sistema mini VEM elektronsko predloži četrtletne obračune DDV, v katerih so navedeni podrobni podatki o telekomunikacijskih storitvah, storitvah oddajanja in elektronskih storitvah, opravljenih v drugih državah članicah (državah članicah potrošnje) osebam, ki niso davčni zavezanci, skupaj z dolgovanim DDV. Država članica identifikacije nato prek varnega komunikacijskega omrežja posreduje te obračune skupaj s plačanim DDV ustreznim državam članicam potrošnje.

Pravilo dejanske rabe in užitka še vedno velja v kolikor so telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež zunaj Unije. Prav tako to pravilo velja v primeru, ko te storitve opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Unije, osebi, ki ni davčni zavezanec, ima pa sedež v državi članici. Če se te storitve dejansko rabijo in uživajo v državi, ki ni država kupca, se obdavčijo v državi, kjer je dejanska raba in užitek.

Z Direktivo Sveta 2010/23/EU z dne 16. marca 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za opravljanje nekaterih storitev, dovzetnih za goljufije (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2010/23/EU) je državam članicam, glede na resnost goljufij, v 199a členu dana možnost za začasno uporabo mehanizma, na podlagi katerega se obveznost plačila DDV prenese na osebo, na katero so prenesene pravice do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljeni v 3. členu Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES ter na druge enote, ki se lahko uporabljajo zaradi skladnosti z navedeno direktivo. To možnost lahko države članice uporabljajo do 30. junija 2015 in sicer za obdobje najmanj dveh let. Uporaba obrnjene davčne obveznosti po Direktivi Sveta 2010/23/EU je bila prenesena v slovenski pravni red z ZDDV-1C, in sicer za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja varstvo okolja. Navedena ureditev bi se po ZDDV-1C uporabljala do 30. 6. 2015. Ker je poleg področja trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov prišlo do goljufij tudi v drugih sektorjih, je bila sprejeta Direktiva Sveta 2013/43/EU z dne 22. julija 2013 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo določenega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2013/43/EU), ki glede na resnost goljufij v določenih sektorjih predvideva širitev seznama blaga in storitev iz prvega odstavka 199a člena Direktive o DDV, na podlagi katerega lahko države članice do 31. decembra 2018 za obdobje najmanj dveh let določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, kateremu se opravi dobava:

- mobilnih telefonov, to je naprav, narejenih ali prilagojenih za uporabo v povezavi z licenčnim omrežjem, ki delujejo na posebnih frekvencah, ne glede na to, ali so namenjeni drugi uporabi ali ne;

- naprav z integriranimi vezji, kot so mikroprocesorji in centralne procesne enote, v stanju, preden se vstavijo v proizvode za končnega uporabnika;

- plina in električne energije davčnemu zavezancu – preprodajalcu, kot je opredeljen v členu 38(2) Direktive o DDV;

- certifikatov za plin in elektriko;

- telekomunikacijskih storitev, kot so opredeljene v členu 24(2) Direktive o DDV;

- igralnih konzol, tabličnih računalnikov in prenosnih računalnikov;

- žita in industrijskih rastlin, vključno z oljnicami in sladkorno peso, ki se v nespremenjenem stanju običajno ne uporablja za končno potrošnjo;

- neobdelane in polobdelane kovine, vključno s plemenitimi kovinami, če zanje ne velja točka (d) člena 199(1) Direktive o DDV, posebni dogovori za rabljeno blago, umetniška dela, zbirateljske predmete in starine v skladu s členi 311 do 343 Direktive o DDV ali posebna ureditev za investicijsko zlato v skladu s členi 344 do 356 Direktive o DDV.

O uporabi obrnjene davčne obveznosti, morajo države članice obvestiti odbor za DDV iz 398 člena Direktive o DDV in med drugim posredovati tudi podatke o področju uporabe tega ukrepa, vrsti in značilnosti goljufije.

Uvedba obrnjene davčne obveznosti je smiselna, v kolikor se ugotovi in z dokazi tudi podkrepi njena nujnost in upravičenost ter če konvencionalni ukrepi boja proti goljufijam ne zadoščajo oziroma obstajajo indici, da bo prišlo do velikih goljufij na tem področju. Postopek obrnjene davčne obveznosti se ne sme sistematično uporabljati kot nadomestilo za neustrezen nadzor s strani davčnih organov držav članic.Ker je mehanizem obrnjene davčne obveznosti začasen ukrep, ki se uporablja do sprejetja dolgoročnejših zakonodajnih rešitev, s katerimi bi postal sistem DDV odpornejši proti goljufijam na področju DDV, je v Direktivi Sveta 2013/43/EU predvidena uporaba le za omejeno obdobje, in sicer do 31. decembra 2018. Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: DURS) trenutno v Sloveniji na področjih, za katere ureja obrnjeno davčno obveznost 199a člen Direktive o DDV, ni zaznala večjih sistemskih utaj, ki bi jih lahko z uvedbo obrnjene davčne obveznosti preprečili. Trenutno se pojavljajo utaje DDV pri trgovanju z zabavno elektroniko, mobilnimi telefoni, računalniki in računalniškimi deli, vendar pri tem praviloma ne gre za utaje tipa »missing trader«, ki bi povzročale izgubo DDV na podlagi uveljavljanja odbitka DDV, ki v predhodnih fazah ni bil plačan. DURS na podlagi pridobljenih informacij ocenjuje, da trenutno v Sloveniji obstaja zgolj potencialno tveganje za selitev goljufij na prej omenjenih področjih. Ker pa je za izvedbo utaj DDV z uporabo »missing trader« družbe potrebna identifikacija za namene DDV tovrstne družbe v Sloveniji, je za uspešno preprečevanje nastanka tovrstnih utaj v Sloveniji predvsem potreben ustrezen pred-registracijski nadzor pri izdaji identifikacijske številke za DDV. Trenutno je sedanja stopnja pred-registracijskega nadzora pri izdaji identifikacijske številke za DDV »missing trader« družb po analizi DURS uspešna. Vlada tako predlaga, da se uporaba obrnjene davčne obveznosti, ki po trenutni ureditvi velja za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, podaljša do 31. decembra 2018, na drugih področjih, ki jih pokriva člen 199a Direktive o DDV pa se obrnjena davčna obveznost ne uvede.

Od 1. januarja 2014 dalje ima Mayotte, v skladu s sklepom Evropskega Sveta 2012/419/EU z dne 11. julija 2012 o spremembi položaja Mayotteja v razmerju do Evropske unije, status najbolj oddaljene regije iz 349. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, v katerih se zaradi strukturno pogojenih socialnih in gospodarskih razmer lahko sprejmejo posebni ukrepi oziroma politike, kot se sicer uporabljajo na ozemlju Unije. Po tej spremembi statusa se davčne določbe Unije uporabljajo tudi za Mayotte. Kar zadeva DDV je tako Mayotte v enakem položaju kot druge najbolj oddaljene francoske regije (Guadeloupe, Francoska Gvajana, Martinik, Reunion in Saint-Martin), ki so umeščene izven ozemeljske uporabe Direktive o DDV. Na podlagi Direktive Sveta 2013/61/EU je bil v skladu s tem tudi Mayotte izključen iz ozemeljske uporabe Direktive o DDV. V predlog zakona je zato vključena potrebna sprememba določbe ZDDV-1, ki opredeljuje ozemlja, ki so kot del carinskega območja Unije, in so kot »tretja ozemlja« izključena iz področja njegove uporabe.

Poleg prenosa navedenih direktiv pa so v predlogu zakona predvidene še nekatere druge rešitve, zlasti z vidika večje preglednosti in jasnosti določb glede določitve davčne osnove in popravka obračunanega DDV v določenih primerih ter s tem povezanega popravka odbitka DDV. Predvidena je tudi poenostavitev za tuje davčne zavezance, ki občasno opravljajo storitev mednarodnega cestnega prevoza potnikov ter širitev obsega blaga, ki se lahko skladišči v davčnih skladiščih. Nekatere določbe ZDDV-1 je potrebno uskladiti z že sprejetimi spremembami zakona o dohodnini (na področju posebne ureditve za kmete) in zakona o prekrških. V okviru že uveljavljenih ukrepov boja proti goljufijam pa se širi institut solidarne odgovornosti na vse davčne zavezance, ki na kakršen koli način sodelujejo v shemi izogibanja plačila DDV. V zvezi z opredelitvijo davčne osnove, popravki davčne osnove in drugimi določbami, povezanimi z davčno osnovo, obstoječa določba 39. člena ZDDV-1 vsebuje več različnih posebnih določb in je vsebinsko razdeljena na naslednja področja:

- način vključevanja stroškov vračljive embalaže v davčno osnovo (prvi odstavek);

- sprememba davčne osnove zaradi naknadno dogovorjenih sprememb v pravnem poslu (drugi odstavek);

- sprememba davčne osnove/zmanjšanje obračunanega DDV v primeru stečajnih postopkov, postopkov prisilnih poravnav, izvršilnih postopkov ali izbrisa dolžnika iz predpisanih registrov (tretji do peti odstavek);

- vprašanje valutnih tečajev in preračunavanje zneskov v domačo valuto (šesti do osmi odstavek).

Da bi se zagotovila večja preglednost in jasnost določb glede opredelitve davčne osnove, pri čemer je še posebej potrebno jasno razmejiti, v katerih primerih dejansko pride do popravka davčne osnove in v katerih primerih se popravlja zgolj obračunani DDV, vlada predlaga, da se to v predlogu zakona natančneje pojasni, obstoječi 39. člen ZDDV-1 pa vsebinsko razdeli v več določb glede na različne vsebinske sklope.

V ZDDV-1 je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1E (Uradni list RS, št. 78/11) zaradi izboljšanja položaja podjetij, ki imajo neplačane terjatve do insolventnih podjetij, uvedena možnost popravka obračunanega in neplačanega DDV že ob uvedbi stečajnega postopka in postopka prisilne poravnave. Navedena možnost je dana za vse priznane terjatve v postopkih prisilne poravnave in stečajnih postopkih, za katere je bil sklep o začetku postopka izdan po 1. januarju 2011. Ker pa obstoječe določbe ne dopuščajo, da bi popravek obračunanega DDV lahko uveljavil tudi davčni zavezanec, ki je trenutno oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec, ima pa do dolžnikov v postopkih prisilne poravnave ali stečajnih postopkih še odprte terjatve iz obdobja, ko je bil še identificiran za namene DDV, vlada predlaga, da se takšnemu zavezancu omogoči popravek obračunanega DDV takrat, ko prejme sklep o zaključku postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka, pri čemer zmanjšanje obračunanega DDV pri davčnem organu uveljavi na podlagi zahtevka. Ker je treba slediti temeljnemu načelu nevtralnosti pa mora dolžnik zaradi zmanjšanja obračunanega DDV in davčne osnove in s tem vrednosti terjatev pri upniku, ustrezno popraviti odbitek DDV. Navedena obveznost sicer izhaja že iz trenutno veljavne ureditve in tudi iz veljavnih pojasnil Ministrstva za finance in DURS. Vlada predlaga, da se zaradi jasnosti ureditve navedena obveznost popravka odbitka DDV izrecno zapiše v 68. členu ZDDV-1. Ker pa v zadnjem obračunu DDV v stečajnih postopkih, pri postopku prisilne poravnave pa v obračunu DDV za davčno obdobje, v katerem je bil sprejet sklep o potrditvi prisilne poravnave, ni razvidna obveznost DDV, ki izhaja iz rednega poslovanja davčnega zavezanca in obveznost, ki izhaja iz naslova popravka odbitka DDV, vlada predlaga še, da dolžnik ob predložitvi obračuna DDV predloži davčnemu organu še dodatni obračun DDV za popravke odbitka DDV, ki se nanašajo na neplačane terjatve upnikov, nastale pred začetkom insolventnih postopkov. Informacija je potrebna tudi z vidika poplačila terjatev iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika. Poleg tega pa po trenutni DDV zakonodaji tudi ni urejeno, kako davčni zavezanci, nad katerimi je bil začet insolventni postopek, davčnemu organu predložijo podatke o transakcijah, ki se nanašajo na poslovanje davčnega zavezanca pred začetkom tega postopka. V tej zvezi se predlaga predložitev dodatnega obračuna, v katerega bo dolžnik lahko vključil te transakcije, ki v zadnji obračun DDV, ki ga je potrebno oddati pred začetkom insolventnega postopka, niso bile vključene. V predlogu zakona je upoštevano tudi povečanje stopenj DDV, kot je bilo zaradi cilja po konsolidaciji javnih financ sprejeto in uveljavljeno z ZIPRS1314-A ter podaljšanje tega dviga stopenj DDV tudi v letu 2015, kot je bilo sprejeto z ZIPRS1415). Na podlagi navedenih zakonov se DDV od 1. julija 2013 dalje, ne glede na Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12 in 83/12), obračunava in plačuje po splošni stopnji 22% in nižji stopnji 9,5%.

Z ZDDV-1B, ki je začel veljati 1. januarja 2010 se je za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici posodobil postopek vračil DDV, tako da ves postopek poteka elektronsko preko spletnega portala. Načeloma ni več treba predložiti izvirnikov računov ali uvoznih dokumentov, razen po naknadnem pozivu davčnega organa. V zadnjih letih je bil zaznan porast goljufij (ponarejanje računov in uvoznih dokumentov), ki jih vlagatelji predložijo davčnemu organu po pozivu. S predlagano obvezno predložitvijo prilog k zahtevku se bo omogočilo davčnemu organu hitrejše in učinkovitejše odkrivanje tovrstnih davčnih utaj ter k hitrejšemu ugotavljanju verodostojnosti listin, ki so priložene k zahtevku za vračilo in k hitrejšemu reševanju zahtevkov ter izpolnjevanju vračil, saj davčne zavezance ne bi bilo treba dodatno pozivati k predložitvi dokazil.

Postopek vračila davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici poteka povsem elektronsko preko elektronskega portala. V predlogu zakonu je urejeno, da tudi komuniciranje med deležniki (davčnimi zavezanci v drugi državi članici in davčnim organom) poteka izključno na elektronski način. Institut solidarne odgovornosti za plačilo DDV, kot ukrep boja proti goljufijam, je bil v slovenski pravni red implementiran z ZDDV-1B in dopolnjen z ZDDV-1C. Podlaga za uvedbo instituta solidarne odgovornosti je v 205. členu Direktive o DDV, v katerem je določeno, da države članice lahko v določenih primerih določijo, da je poleg osebe, ki je dolžna plačati davek, še druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

Institut solidarne odgovornost je bil uveden z namenom preprečevanja davčnih utaj, ki so povezane s posebno ureditvijo trgovanja znotraj Unija. Pri pripravi sprememb ZDDV-1B in ZDDV-1C se je izhajalo iz analize davčnih utaj v Skupnosti, pri čemer je bilo ugotovljeno, da do velike izgube prihodkov iz DDV prihaja s t.im. davčno utajo tipa »davčni vrtiljak«. Gre za sistemsko utajo DDV z načinom pogostih nakupov in prodaj (resničnih ali fiktivnih) med sodelujočimi zavezanci. Deluje na principu zahtevkov za vračilo DDV, ki v verigi dobav ni bil plačan v proračun. V verigi pa sodelujejo prava in fiktivna podjetja, t. i. neplačujoči gospodarski subjekti (angl. missing trader). Značilno zanje je, da v zvezi z zaračunano dobavo ne plačajo DDV v proračun. Prejemnik take dobave pa od države zahteva vračilo DDV (odbitek vstopnega DDV), ki nikoli ni bil vplačan v proračun. Z uvedbo instituta solidarne odgovornosti je bil za plačilo DDV odgovoren samo davčni zavezanec, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev, torej samo kupec, ki bi z nakupom sodeloval pri transakcijah katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ker pa se je v praksi pokazalo, da bi moral biti v nekaterih primerih solidarno odgovoren za plačilo DDV tudi dobavitelj, in sicer v primerih, ko dobavitelj lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV na podlagi obvestila kupca, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil, vendar pa kupec svoje obveznosti iz naslova zmanjšanja odbitka DDV ni vplačal v proračun, je bil zakon v tem delu dopolnjen. V teh primerih je tako olajšano dokazno breme za davčni organ, ki mora dokazati, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da od določenih transakcij DDV ni bil, oziroma ne bo plačan.

V sistemu davčnega vrtiljaka se uporablja tudi postopek 42 in 63, kjer carinski organ v postopku nadzora ugotavlja, da je tudi prejemnik iz polja 8 EUL (uvoznik) oziroma deklarant ter v primeru posrednega zastopanja tudi druga oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija, vključena v davčni vrtiljak (npr. sodeluje kot »missing trader« ali kanalsko podjetje). Carinski organ tako ugotavlja, da tudi v teh postopkih lahko pride do sodelovanja v shemah izogibanja plačila DDV, pri čemer osebe ne sodelujejo pri transakcijah z nakupom, ampak s postopkom 42 (oproščen uvoz blaga z namenom nadaljnje dobave blaga v drugo državo članico) in postopkom 63 (ponovni uvoz s hkratno sprostitvijo v prost promet in domačo porabo za blago, ki je oproščeno plačila DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico) izvedejo transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ker je solidarna odgovornost predpisana za primere izogibanja plačila DDV in ker tako davčni kot carinski organ v nadzornih postopkih ugotavljata, da ni nujno, da je pri izogibanju plačila DDV šlo zgolj za utajo DDV, ampak za shemo izogibanja plačila DDV, z namenom pridobitve neupravičene davčne koristi, zaradi neplačila DDV, vlada predlaga širitev instituta solidarne odgovornosti na vse davčne zavezance, ki na kakršen koli način sodelujejo v shemi izogibanja plačila DDV. Na ta način bo tudi carinskemu organu pri naknadnem obračunu DDV olajšano dokazovanje objektivnih okoliščin, na podlagi katerih se ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je transakcija del izogibanja plačilu DDV. Namen je torej, da se prepreči nadaljnjo sodelovanje v shemi goljufivih transakcij, ki za takšne davčne zavezance pomeni konkurenčno prednost v odnosu do ostalih podjetij, ki proizvajajo ali kupujejo enako ali podobno blago.

V Sloveniji se sistem pavšalnega nadomestila uporablja od 1. julija 1999. Pavšalno nadomestilo se od uvedbe posebne ureditve prizna le kmetom, ki opravijo promet blaga in storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačati DDV. Davčni zavezanci – kupci, ki jim je bil opravljen promet blaga in storitev s strani kmetov, so dolžni plačilu za ta promet prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti in imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot vstopni DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.

Podlaga za uvedbo posebne ureditve za kmete pavšaliste so členi 295 – 305 Direktive o DDV. V 296. členu je določeno, da v kolikor bi kmetom uporaba splošne ureditve DDV ali posebne ureditve za mala podjetja povzročila težave, lahko države članice zanje uporabijo pavšalno ureditev za nadomestitev DDV, obračunanega pri nakupih blaga in storitev, ki jih opravijo kmetje pavšalisti. Namen pavšalne ureditve je torej, da omogoči kmetom, ki uporabljajo to ureditev, da lahko z njim nadomestijo znesek DDV, ki jim je bil zaračunan pri nakupu blaga ali storitev. Posebna ureditev je za države članice opcijska. Posebna ureditev za kmete se v osnovi do danes ni spreminjala, izpostavili pa bi naslednje poglavitne spremembe.Na podlagi Zakona o spremembah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1F (Uradni list RS, št. 38/12) je od 1. 1. 2006 dalje možno uveljaviti pavšalno nadomestilo tudi v prometu z davčnimi zavezanci, identificirani za namene DDV v drugi državi članici. To pomeni, da mora davčni zavezanec iz druge države članice – kupec, prišteti plačilu za opravljeno dobavo znesek pavšalnega nadomestila, hkrati pa ima pravico do vračila pavšalnega nadomestila, ki ga je plačal imetniku pavšalnega dovoljenja v skladu s pravili za vračila DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici.

Z ZDDV-1B se je zvišal odstotek pavšalnega nadomestila iz 4% na 8% z namenom, da se zmanjšajo negativni učinki gospodarske krize na zasebno kmetijstvo. Odstotek pavšalnega nadomestila je bil določen z upoštevanjem makroekonomske statistike za pretekla tri leta in je v skladu z zahtevo Direktive o DDV, ki določa, da odstotek pavšalnega nadomestila ne sme biti določen tako, da bi kmetje pavšalisti pridobili večja vračila, kot bi znašal obračunani vstopni DDV. Pravica do zvišanega, 8% pavšalnega nadomestila, velja od 1. januarja 2010.

Posebna ureditev za kmete se po trenutni ureditvi v ZDDV-1 uporablja za tiste davčne zavezance, ki davčno osnovo po zakonu, ki ureja dohodnino, ne ugotavljajo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 evrov. Definicija katastrskega dohodka je prav tako vezana na zakon, ki ureja dohodnino in sicer se kot katastrski dohodek štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini – Zdoh-2L (Uradni list RS, št. 94/12, v nadaljnjem besedilu: Zdoh-2L) so se s 1. januarjem 2013 spremenili pogoji za obvezen prehod kmetijske dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva iz sistema ugotavljanja dohodka na podlagi pavšalne davčne osnove, tj. katastrskega dohodka v ugotavljanje dohodka na podlagi vodenja knjig. Rešitev pomeni, da se obveznost prehoda na vodenje knjig po novem določa za kmečka gospodinjstva, katerih povprečni skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti dveh zaporednih predhodnih let (dvoletno drseče povprečje) preseže 7.500 evrov, saj enoletni dohodek ni bil najprimernejši ekonomski kazalnik obsega kmetijske dejavnosti kmečkega gospodinjstva. Po novem morajo kmečka gospodinjstva v letu po letu, ko bo njihov povprečni skupni dohodek dveh zaporednih let presegel 7.500 evrov, v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku pri davčnem organu priglasiti začetek ugotavljanja dohodka svoje dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in začeti voditi knjigovodstvo.

Prav tako je Zdoh-2L posegel tudi v samo opredelitev kmečkega gospodinjstva, ki jo je smiselno uskladil z definicijo kmetije po predpisih o kmetijstvu (kmečko gospodinjstvo je skupek enega ali več gospodinjstev). Pred 1. januarjem 2013 je bilo kmečko gospodinjstvo definirano kot skupnost ene ali več fizičnih oseb, ki niso najeta delovna sila, ki imajo na dan 30. junija v davčnem letu skupno stalno ali začasno prebivališče in so prijavljene kot eno gospodinjstvo, ter se vsaj za enega ali več članov šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah zakona o dohodnini in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200 evrov. Po 1. januarju 2013 se za kmečko gospodinjstvo šteje skupnost ene ali več fizičnih oseb, po novem članov enega ali več gospodinjstev, ki so vsi stalno ali začasno prijavljeni na istem naslovu, iz česar je mogoče sklepati, da se tudi skupaj ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Praviloma so take osebe tudi skupaj lastniki ali solastniki kmetijskih zemljišč, gospodarskih poslopij, opreme in drugih sredstev za opravljanje dejavnosti. Prejšnja opredelitev kmečkega gospodinjstva, kot enote, ki je v registru prebivalstva evidentirana kot eno gospodinjstvo, je bila neprimerna, predvsem za potrebe vodenja knjigovodstva na kmetijah. Ta določba se je spremenila tudi za namene določitve enote, ki mora v primeru, ko skupni dohodek osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti njenih članov preseže dohodkovni cenzus (po novem povprečenje 7.500 evrov), preiti na ugotavljanje dohodka na podlagi knjigovodstva. V skladu z obstoječim ZDDV-1 je posebna ureditev za kmečka gospodinjstva možna le v primeru, ko le ti ne vodijo knjig po zakonu, ki ureja dohodnino (to je v primeru, ko ugotavljajo dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi katastrskega dohodka) in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 eurov. Glede na to, da so se na podlagi Zdoh-2L spremenili pogoji, kdaj morajo zavezanci za dohodnino v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti preiti na vodenje knjig, je treba pogoje iz ZDDV-1 uskladiti z navedenimi pogoji po Zdoh-2L. Temu ustrezno bodo potrebne tudi spremembe podzakonskega akta (predvsem spremembe v zvezi z identifikacijo kmetov pavšalistov po uradni dolžnosti, ko preidejo iz posebne ureditve v obvezno oz. prostovoljno vodenje knjig po zakonu, ki ureja dohodnino). Sprememba v zvezi s posebno ureditvijo se nanaša tudi na določitev pogojev za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev za kmete in je določen s strani članov kmečkega gospodinjstva, kot predstavnik le tega.

Obdavčitev mednarodnega cestnega prevoza potnikov je urejena v ZDDV-1 in je nespremenjena že od same uvedbe sistema obdavčitve dobave blaga in storitev z DDV ter je v celoti usklajena z Direktivo o DDV. V skladu s 389. členom Direktive o DDV Slovenija lahko pod pogoji, ki so veljali na dan pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004 (gre za oprostitev prevoza potnikov in blaga, kot so prtljaga in motorna vozila, ki spremljajo potnike, in opravljanje storitev v zvezi s prevozom potnikov sta oproščena samo, če je prevoz potnikov oproščen). Na dan pristopa k EU je imela Slovenija izrecno določeno oprostitev plačila DDV za pomorski in zračni promet, medtem ko je bil mednarodni cestni promet predmet obdavčitve z DDV.

Plačila DDV je tako oproščen mednarodni prevoz potnikov, razen mednarodnega cestnega prometa. V skladu z ZDDV-1 se za kraj opravljanja prevoza potnikov šteje kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja. To pomeni, da je storitev cestnega prevoza potnikov obdavčena v Sloveniji za tisti del poti, ki se opravi na ozemlju Slovenije. V kolikor pa prevoznik opravi del poti tudi na ozemlju druge države članice, obveznost obračuna DDV za ta del poti nastane v tej drugi državi članici. Če prevoz potnikov poteka po ozemlju Slovenije in po ozemlju tretje države, je v Sloveniji obdavčen le del poti v Sloveniji, za del poti v tretji državi pa se obdavčitev presoja po predpisih tretje države. V primerih, ko prevoznik potnikov (podizvajalec) opravlja prevoz na podlagi naročila glavnega izvajalca prevoza je z vidika identifikacije za namene DDV v Sloveniji pomembno, ali podizvajalec opravlja storitve v svojem imenu za svoj račun ali v tujem imenu za tuj račun, in sicer:

a) identifikacijsko številko za DDV mora prevoznik potnikov pridobiti tudi, če kot podizvajalec opravlja storitev prevoza potnikov v svojem imenu in za svoj račun in mora na izdanem računu za prevožene kilometre po Sloveniji, obračunati in izkazati DDV v skladu z določbami ZDDV-1;

b) če prevoznik potnikov opravlja storitve prevoza v imenu in za račun naročnika prevoza (glavnega prevoznika), ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji, identifikacija za namene DDV v Sloveniji ni potrebna. V tem primeru mora imeti v vozilu potrdilo o identifikaciji za namene DDV glavnega prevoznika, ki bo tudi obračunal DDV od prevožene razdalje po Sloveniji.

Vsak davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, opravlja pa storitev prevoza potnikov preko ozemlja Slovenije mora pridobiti identifikacijsko številko za DDV pri davčnemu organu. Zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV mora predložiti davčnemu organu najpozneje 15 dni, preden bo opravil takšno storitev. Za pridobitev identifikacijske številke za DDV pa mora vsaka tuja pravna oseba opraviti prijavo za vpis v davčni register (pridobitev davčne številke) v skladu z Zakonom o davčni službi (Uradni list RS, št. 1/07-UPB2, 40/09 in 33/11).

Da bi poenostavili navedene administrativne obveznosti tujih davčnih zavezancev, ki opravljajo občasni mednarodni cestni prevoz potnikov preko Slovenije se uvaja posebna ureditev za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov. Posebna ureditev omogoča tujim davčnim zavezancem, ki ne uveljavljajo pravice do odbitka vstopnega DDV plačanega pri nabavah poenostavljen postopek identifikacije za DDV ter obveznost predložitve letnega obračuna DDV. Predlog zakona zasleduje tudi spremenjeno ureditev, kot je v zvezi s predpisovanjem prekrškov in višino glob v zvezi s sankcijami za prekrške ter delitvijo vrst storilcev prekrškov glede na okvire za predpisovanje globe, predpisana v zakonu, ki določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje.




Vzpostavljeno iz www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=7880